Sétif

Sétif () je glavno mesto province Sétif in 5. najbolj naseljeno mesto v Alžiriji, z ocenjeno populacijo 410.000 prebivalcev leta 2015 na območju več kot 127 km². Je eno najpomembnejših mest vzhodne Alžirije in države kot celote, saj velja za trgovsko prestolnico države in industrijski steber s 3 industrijskimi conami znotraj meja mesta.

Je ožje mesto na vzhodni strani Alžirije, 270 kilometrov vzhodno od Alžira, 131 km zahodno od Constantina, v regiji Hauts Plateaux južno od Béjaie in Jijela. Mesto leži na nadmorski višini 1100 metrov.

Mesto je bilo del feničanskega imperija, nato pa je postalo del starodavnega berberskega kraljestva Numidije, glavnega mesta Mauretania Sitifensis pod vladavino Rimskega cesarstva. Postalo je mesto islamskega sveta, potem ko je med muslimanskim osvajanjem Magreba postalo muslimansko.

Mesto je bilo izhodišče protestov in pokola 8. maja 1945, ki je bil ključen dejavnik za začetek alžirske vojne.

Etimologija Sétif je bil pred rimsko vladavino numidijski. Ime Sétif izhaja iz latinskega Sitifis, ki je vzeto iz berberske besede Zdif, kar pomeni 'črna dežela', ki se nanaša na rodovitnost njenih dežel.

Zgodovina Prazgodovina Prazgodovina Sétifa se začne s prvimi sledovi človeške okupacije, pred približno 2,4 milijona let, in konča s prvimi kartažanskimi besedili, v 1. tisočletju pr. n. št.

Najdišče Aïn El Ahnech v Guelta Zerki vključuje več najdišč, ki so prinesla zelo starodavne litične ostanke tipa Oldoway, vendar brez povezanih človeških fosilov. Najdišče Aïn Boucherit je leta 2018 odkrilo ostanke litijske industrije (izklesano kamnito orodje), datirane med 1,9 in 2,4 milijona let. 29. novembra 2018 je revija Science objavila datacijo najdišča s štirimi potrditvenimi metodami: negativna geomagnetna polarnost, sporočena kroni Matuyama, datiranje ESR, biokronologija (združbe fosilnih vrst) in stopnja sedimentacije. Aïn Boucherit bi lahko bil tretje najstarejše afriško najdišče za Lomekwi 3 v Keniji (3,3 milijona) in Kada Gona v Etiopiji (2,55 milijona). Prazgodovinsko najdišče Ain El Ahnech je nekaj kilometrov vzhodno od mesta, starost litičnih ostankov pa je po arheomagnetizmu ocenjena na približno 2,4 milijona let. To je starodavno jezero v občini Guelta Zerka. Najdišče je leta 1947 odkril francoski paleoantropolog Camille Arambourg (1885-1969) med paleontološkimi raziskavami celinskih usedlin v regiji Setif. 29. novembra 2018 je bilo objavljeno odkritje orodij, starih 2,4 milijona let, zaradi česar je bilo to mesto v času odkritja zibelka človeštva pred Tanzanijo. Profesor Mohamed Sahnouni to odkritje potrjuje.

Starodavna zgodovina Numidija

Mesto numidijskega izvora je bilo leta 225 pr. n. št. del kraljestva Masesili. Veljal je tudi za glavno mesto, preden je Juba II. dal prednost Cherchelu.

V bližini Sétifa je Jugurta leta 105 pr. n. št. opravil pohod in izgubil proti Mariju. Ker ga je Marij premagal, so ga odpeljali v Rim, kjer so ga usmrtili v zaporu Tullianum. Ostankov tega obdobja niso našli. Mesto je bilo pod numidijskimi kralji majhno.

Rimsko obdobje

Bilo je sestavni del rimske province Cezarejska Mavretanija, ki je postala Setifijska Mavretanija. Ko je bil Jugurta izročen, je Sitifis postal del kraljestva Mavretanije, ki so ga zaporedoma pripisovali Bochu, nato Bokuri, Jubu II. in končno Ptolemaju Mavretanskemu, ki je bil umorjen v Lugdunumu (sodobni Lyon) na Kaligulovo pobudo.

Zaradi svojega strateškega položaja je Sitifis zanimal Nervo, ki je tam od leta 96 n. št. postavil kolonijo za veterane Colonia Nerviana Augusta Martialis Veteranorum Sitifensium. Čeprav niso znane nobene stavbe iz tega obdobja, se zdi, da so na pokopališču, ki so ga izkopali v 1960-ih, vsebovale grobnice iz zgodnje kolonije.R. Guéry, 1985, La Necropole orientale de Sitifis: fouilles de 1966–1967. Paris. Klavdij I. je Mavretanijo zmanjšal v rimsko provinco, jo razdelil na dvoje in Setif priključil novi Cezarejski Mavretaniji, glavnemu mestu Caesarea (Cherchel). Leta 290 je Sétif postal glavno mesto Mauretania Sitifensis (današnja vzhodna Alžirija), ki je bila ločena od Mauretania Caesariensis. Nova provinca je bila takrat pod afriško škofijo, sama pa pod prefekturo Italije.Francois Decret, Early Christianity in North Africa (James Clarke & Co, 2011) p. 2.

Mauretania Sitifensis

V kasnejši delitvi Rimskega cesarstva pod cesarjem Dioklecijanom je bil vzhodni del Mauretania Caesariensis, od Saldae do reke Ampsaga, razdeljen na novo provinco in imenovan Mauretania Sitifensis po mestu Setifis (Sétif v sodobni Alžiriji).

V času Konstantina Velikega je bila Mavretanija Sitifensis dodeljena upravni škofiji Afrike pod pretorsko prefekturo Italije. Nova provinca je imela velik gospodarski razvoj v 4. stoletju, vse do osvojitve Vandalov. V tej provinci je krščanska denominacija, znana kot donatizem, izpodbijala rimsko cerkev (ki je bila glavna lokalna vera po Konstantinu), medtem ko je bil Setifis središče mitraizma.

Po padcu Zahodnega rimskega cesarstva so bila nekatera območja Mavretanije Sitifensis pod vandalskim in pozneje bizantinskim nadzorom, vendar so večini province (do 578 n. št.) vladala berberska kraljestva, kot je kraljestvo Altava. Samo obalno območje okoli Saldae in Setifisa je ostalo popolnoma romanizirano.

Bizantinski cesar Mavricij je leta 585 n. št. ustanovil provinco Mauretania Prima in izbrisal staro Mauretania Sitifensis. Dejansko je cesar Mavricij tistega leta ustanovil urad eksarha, ki je združeval vrhovno civilno oblast pretorijanskega prefekta in vojaško oblast magister militum ter užival precejšnjo avtonomijo od Konstantinopla. Ustanovljena sta bila dva eksarhata, eden v Taliji s sedežem v Raveni (zato znan kot Ravenski eksarhat) in eden v Afriki s sedežem v Kartagini in je vključeval vse cesarske posesti v zahodnem Sredozemlju. Prvi afriški eksarh je bil Patricij Gennadij: leta 578 je bil imenovan za magister militum Africae in je hitro porazil rimsko-mavrsko kraljestvo Garmul v Mavretaniji, ki je razširilo ozemlje Mauretania Sitifensis. Med spremembami provinc, ki jih je izvedel cesar Mavricij, sta bili Mauretania Caesariensis in Mauretania Sitifensis ponovno združeni v provinci Mauretania Prima.

Mauretania Sitifensis je imela prvotno površino 17.800 kvadratnih milj in je imela dobro poljedelstvo (žita, itd.), ki se je izvažalo skozi pristanišče Saldae. Toda pod bizantinskim nadzorom se je provinca zmanjšala le na obalni del, z eno tretjino prvotnega območja.

V novem uspešnem mestu so zgradili kopališče, okrašeno z lepimi mozaiki: njegova obnova v 5. stoletju je imela hladilnico (frigidarij), tlakovano z velikim mozaikom, ki prikazuje rojstvo Venere.E. Fentress, ed., Fouilles de Sétif 1977–1984 BAA supp. 5, Algiers, 29–92 Na severozahodnem robu mesta sta bili konec 4. stoletja zgrajeni dve veliki krščanski baziliki, ponovno okrašeni s čudovitimi mozaikiP.-A. Fevrier, Fouilles de Sétif: les basiliques chrétiennes du quartier nord-ouest Paris, 1965. in takrat je bila ustanovljena škofija. Na tem območju je bila judovska skupnost.Francois Decret, Early Christianity in North Africa (James Clarke & Co, 2011) p13 Rimljani so v Sitifisu zgradili cirkus, za katerega fotografije iz zraka kažejo, da je preživel skoraj nedotaknjen do 20. stoletja; danes je viden le majhen del ukrivljenega konca; preostanek je bil uničen ali prezidan. V 5. stoletju ga je prizadel silovit potres.Augustine, Ep., lxxxiv; Serm., xix.

Regija Sétif je bila ena od žitnic starega Rima: Caput Saltus Horreorum (danes Aïn-Zada) je bil njen sedež.

Mesto ima ohranjene ostanke iz 2. in 4. stoletja: obzidje, tempelj, cirkus, mavzolej, znan kot Scipionov itd. Izdelek arheoloških izkopavanj je ohranjen in razstavljen v mestnem Arheološkem muzeju, različne stele v vrtu Abd el-Kader. Povezati ga je z najdiščem Cuicul (Djémila).

Škofija Mesto je bilo oporišče škofije.Francois Decret, Early Christianity in North Africa (James Clarke & Co, 2011) p. 84. Avguštin iz Hipona, ki je bil v pogostih odnosih s Sitifisom, pripoveduje, da je imela škofija v njegovem času samostan in škofovsko šolo. Tam je bilo najdenih več krščanskih napisov, eden od 452, ki omenja relikvije svetega Lovrenca, drugi imenuje dva Sitifisova mučenca, Justa in Dekurija.

Vandalska doba

Pred padcem Zahodnega rimskega cesarstva leta 476 so germanski Vandali, ki jih je vodil njihov kralj Gajserik (427-477), leta 429 prešli iz Španije v Afriko na zahtevo rimskega guvernerja Bonifacija, ki se je upiral proti cesarju Valentinijanu III.. Pot Vandalov v Afriki, od Tingija (Tanger) do Kartagine, je potekala skozi Setifis, ki je bil verjetno dosežen leta 430. Bonifacij je bil poražen, Gajserik pa je leta 439 ustanovil sedež svojega kraljestva v Kartagini, zaradi česar ga je cesar priznal za gospodarja rimske Afrike.

Pod Vandali je bilo glavno mesto okrožja, imenovanega Zaba.

Bizantinska doba

Leta 531 je kralja Vandalov Hilderika strmoglavil uzurpator Gelimer, kar je rimskemu cesarju Justinijanu, ki si je želel obnoviti Rimsko cesarstvo, dalo izgovor za intervencijo. Po odhodu iz Bizanca (sodobni Carigrad) je general Belizar izkoristil upore v Tripolitaniji in Mavrih, kar mu je omogočilo zavzetje Kartagine (533) in nato samega Gelimerja (534).

Bizantinci so v Sitifisu našli malo prebivalcev zaradi vandalskih plenilcev. Leta 539 je Sitifis ponovno postal glavno mesto bizantinske 'rimske' province Mauritania Sitifensis. Takrat je Salomon zgradil bizantinsko trdnjavsko obzidje, katerega zahodno in južno obzidje sta še vedno vidni.

Islamsko obdobje Leta 647 našega štetja (27. leto hidžre) se je zgodila prva muslimanska odprava v Afriko. Do leta 700 našega štetja je bilo območje osvojeno in spremenjeno v islam. O zgodnjem islamskem mestu vemo le malo, toda do 10. stoletja je bilo območje zunaj trdnjave ponovno polno hiš: na mestu rimskih term so jih izkopali več kot dvanajst, z velikimi dvorišči, obdanimi z dolgimi, tankimi, sobami.E. Fentress, ed., Fouilles de Sétif 1977–1984 BAA supp. 5, Algiers, 114–151

Sétif po geografu in zgodovinarju Al-Bakriju:

Mesto so zaporedoma upravljale muslimanske rodbine, ki so vladale Severni Afriki: Omajadi, Abasidi, Aglabidi, Fatimidi, Ziridi, Almohadi, Hafsidi, Osmani. Po zgodovinarju Al-Yaqubiju v Kitab al-Buldanu, ki ga je prevzel A.Duri, se je del Arabcev Banu Assad ibn Khuzaima, imenovan Banu Usluja, ki izvira iz Iraka, naselil v Sétifu v času Aghlabidov z ne-Arabci (perzijsko abna) iz Horasana.

Leta 903, po smrti aglabidskega emirja Ibrahima II. iz Ifriqije, je Sétif za kratek čas služil kot sedež njegovega sina Mohameda. Mohamed je nameraval voditi vojaški pohod proti ismailskemu voditelju Abu Abdallahu al-Shi'iju, ki je pridobil privržence med Kutama Berberi, vendar ga je prekinil, preden so se začele bitke, ker je bil njegov brat Abdallah umorjen. Z namenom, da zasede prestol, je Mohamed zapustil Sétif in odšel v glavno mesto Tunis, vendar je bil aretiran v Baghayi; nato ga je usmrtil novi emir, Ziyadat Allah III., skupaj z vsemi Ziyadat Allahovimi brati in strici, avgusta 903.

Ta notranji boj za oblast je omogočil Abu Abdallahu al-Shi'iju, da je šel v ofenzivo in zavzel Sétif iz rok Aghlabidov. Močno utrjeno mesto je poskušal že dvakrat oblegati, a neuspešno. Vendar pa je verjetno oktobra ali novembra leta 904, po smrti arabskega vladarja mesta, Berber iz plemena Lahisa predal mesto Abu Abdallahu, ki je nato porušil del utrdb, da bi preprečil, da bi jih uporabili proti njemu in njegovim zaveznikom iz Kutame. Nato je ismailski imam Abdallah al-Mahdi Billah (ki je pozneje ustanovil Fatimidski kalifat) verjetno opogumljen zaradi vojaškega uspeha Abu Abdallaha zapustil Egipt in odšel v Magreb.

Po osvojitvi Kaira so Fatimidi prepustili Tunizijo in dele vzhodne Alžirije lokalnim Ziridom (972–1148).

V Sétifu je potekala bitka pri Sétifu med hilalskimi Arabci in Almohadskimi Berberi, ki je privedla do zmage Almohadov.