Državna univerza v Sankt Peterburgu (SPBU; ) je javna raziskovalna univerza v Sankt Peterburgu v Rusiji. Univerza, ki je bila ustanovljena leta 1724 z odlokom Petra Velikega, se je že od začetka osredotočala na temeljne raziskave v znanosti, tehniki in humanistiki.
Med sovjetskim obdobjem je bila znana kot Leningrajska državna univerza (). Leta 1948 so jo preimenovali po Andreju Ždanovu, tako da se je uradno imenovala »Leningrajska državna univerza, poimenovana po A. A. Ždanovu in odlikovana z redom Lenina in redom rdeče delavske zastave«. Ime Ždanova so odstranili leta 1989. Ime Leningrad pa je bilo uradno zamenjano v Sankt Peterburg leta 1992.
Sestavlja jo 24 specializiranih fakultet (oddelkov) in inštitutov, Akademska gimnazija, Medicinska fakulteta, Fakulteta za telesno kulturo in šport, ekonomijo in tehnologijo. Univerza ima dva glavna kampusa: enega na Vasiljevskem otoku in drugega v Petergofu.
Rangiranje
Na mednarodnih lestvicah je bila univerza leta 2022 uvrščena na 35. mesto na lestvici The Three University Missions Ranking in na 242. mesto na lestvici QS World University Rankings. Leta 2023 je bila uvrščena na 652. mesto na strani US News & World Report. Leta 2021 pa na 601.-800. mesto po Times Higher Education World University Rankings in 301.–400. mesto po Academic Ranking of World Universities.
Zgodovina
1724–1821 sličica|Hodnik v stavbi Dvanajst kolegijev Med upravo Državne univerze v Sankt Peterburgu in Državne univerze v Moskvi obstaja spor o tem, katera od teh dveh je najstarejša visokošolska ustanova v Rusiji. Državna univerza v Moskvi je bila ustanovljena leta 1755. Po drugi strani pa Univerza v Sankt Peterburgu, ki deluje neprekinjeno od leta 1819, trdi, da je pravna naslednica prvotne univerze. Ta prvotna univerza je bila ustanovljena skupaj z Akademsko gimnazijo in Akademijo znanosti v Sankt Peterburgu 24. januarja 1724, na podlagi odloka Petra Velikega.
Med letoma 1804 in 1819 Univerza v Sankt Peterburgu uradno ni obstajala; ustanova, ki jo je ustanovil Peter Veliki, Sanktpeterburška akademija, je bila razpuščena, ker je ustanovna listina o Akademiji znanosti iz leta 1803 določala, da z njo ne smejo biti povezane nobene izobraževalne ustanove.
Pedagoški inštitut v Petreburgu, leta 1814 preimenovan v Glavni pedagoški inštitut, je bil ustanovljen leta 1804 in je zasedal del stavbe Dvanajst kolegijev. 8. februarja 1819 (po starem koledarju) je Aleksander I. Ruski preoblikoval Glavni pedagoški inštitut v Univerzo v Sankt Peterburgu, ki je takrat obsegala tri fakultete Fakulteto za filozofijo in pravo, Fakulteto za zgodovino in filologijo ter Fakulteto za fiziko in matematiko. Glavni pedagoški inštitut (kjer je študiral Dimitrij Mendelejev) je bil leta 1828 obnovljen kot samostojna izobraževalna ustanova, neodvisna od Univerze v Sankt Peterburgu, kjer so usposabljali učitelje, dokler ni bil dokončno zaprt leta 1859.
1821–1917 Leta 1821 so univerzo preimenovali v Imperijalno univerzo v Sanktpeterburgu. Tri leta kasneje, leta 1823, se je večina univerze preselila iz zgradbe Dvanajst kolegijev v južni del mesta. Naslednje leto, 1824, je bila sprejeta prilagojena različica statuta Univerze v Moskvi kot ustanovna listina Imperialne univerze v Sankt Peterburgu. Leta 1829 je na univerzi delovalo 19 rednih profesorjev, vpisanih pa je bilo 169 rednih in izrednih študentov. Leta 1830 je car Nikolaj univerzi vrnil celotno zgradbo Dvanajst kolegijev, kjer so nato nadaljevali z izvajanjem predavanj.
Leta 1835 je bil sprejet nov statut Imperialnih univerz v Rusiji, ki je med drugim predvidel ustanovitev Pravne fakultete, Fakultete za zgodovino in filologijo ter Fakultete za fiziko in Matematiko. Te so bile nato združene v Filozofsko fakulteto.
Leta 1849, po dogodkih pomladi narodov, je senat Ruskega imperija sprejel odločitev, da rektorja univerze odslej imenuje minister za narodno prosveto in ne več Zbor univerze. Kljub temu je bil Pjotr Pletnjov ponovno imenovan za rektorja in je ostal na tem položaju vse do leta 1861, kar ga uvršča med najdlje službujoče rektorje Univerze v Sankt Peterburgu (1840–61). sličica|Fakulteta za matematiko in mehaniko v Petergofu sličica|Botanični vrt Leta 1855 so orientalske študije ločili od Fakultete za zgodovino in filologijo, s čimer je bila uradno ustanovljena četrta fakulteta, Fakulteta za orientalske jezike, ki so jo uradno odprli 27. avgusta 1855.
V letih 1859–61 so izredne študentke lahko začele obiskovati predavanja. Leta 1861 je bilo na univerzi 1270 rednih in 167 izrednih študentov, od tega jih je bilo 498 na Pravni fakulteti, ki je bil takrat največji oddelek, ki je vključeval katedro za kameralne študije, kjer so študenti pridobivali znanje s področij varnosti, zdravja pri delu in okoljskega inženirstva ter znanosti, vključno s kemijo, biologijo, agronomijo, pravom in filozofijo. Zato so na Pravni fakulteti študirali mnogi ruski, gruzijski in drugi menedžerji, inženirji in znanstveniki. Med letoma 1861–62 je na univerzi prišlo do študentskih nemirov, zaradi česar so univerzo v tem letu dvakrat začasno zaprli. Študentom je bila odvzeta pravica do zbiranja, bili so pod policijskim nadzorom, javna predavanja pa so bila prepovedana. Mnogo študentov je bilo izključenih. Po nemirih je leta 1865 na univerzi ostalo le še 524 študentov.
Odlok ruskega carja Aleksandra II., sprejet 18. februarja 1863, je obnovil pravico Zbora univerze do volitve rektorja. Ustanovil je tudi novo fakulteto za teorijo in umetnostno zgodovino v okviru Fakultete za zgodovino in filologijo.
Marca 1869 so študentski nemiri znova pretresli univerzo, vendar v manjšem obsegu. Do leta 1869 je na univerzi diplomiralo 2588 študentov.
Leta 1880 je Ministrstvo za narodno prosveto študentom prepovedalo poroko, poročene osebe pa niso mogle biti sprejete. Leta 1882 je na univerzi znova prišlo do študentskih nemirov. Leta 1884 je bil sprejet nov Statut Imperialnih ruskih univerz, ki je pravico do imenovanja rektorja ponovno podelil Ministru za narodno prosveto. 1. marca 1887 (po starem koledarju) je bila skupina študentov univerze aretirana, ker so načrtovali atentat na Aleksandra III. Ruskega. Posledično je Minister za narodno razsvetljenstvo Ivan Deljanov leta 1887 odobril nova pravila o vpisu v gimnazije in univerze, ki so osebam neplemiškega porekla prepovedale vpis na univerzo, razen če so bile izredno nadarjene.
Do leta 1894 je na univerzi diplomiralo 9212 študentov. Med učenjaki druge polovice 19. stoletja, povezanih z univerzo, so bili matematik Pafnuti Čebišov, fizik Heinrich Lenz, kemika Dimitrij Mendelejev in Aleksander Butlerov, embriolog Aleksander Kovalevski, fiziolog Ivan Sečenov in pedolog Vasily Dokučajev. 24. marca 1896 (po starem koledarju) je Aleksander Popov v kampusu univerze prvič v zgodovini javno prikazal oddajanje radijskih valov.
1. januarja 1900 (po starem koledarju) je bilo na Pravni fakulteti vpisanih 2099 študentov, na Fakulteti za fiziko in matematiko 1149 študentov, na Fakulteti za orientalske jezike 212 študentov in na Fakulteti za zgodovino in filologijo 171 študentov. Leta 1902 je bila na univerzi odprta prva študentska jedilnica v Rusiji.
Od približno leta 1897 naprej so redne stavke in študentski nemiri pretresali univerzo in se širili na druge visokošolske ustanove po Rusiji. Med revolucijo leta 1905 je bila listina o delovanju univerz še enkrat spremenjena; delno je bila povrnjena univerzam avtonomija in prvič po letu 1884 je bila vrnjena pravica volitev rektorja akademskemu zboru. V letih 1905–06 je bila univerza zaradi študentskih nemirov začasno zaprta. Leta 1911 so ji ponovno odvzeli avtonomijo. Istega leta je bila univerza ponovno začasno zaprta.
Leta 1914, ob začetku prve svetovne vojne, so univerzo preimenovali v Petrograjsko imperialno univerzo, po mestu v katerem se je nahajala. Med vojno je univerza postala središče za mobilizacijo ruskih intelektualnih virov in znanstvenih prizadevanj za vojaške potrebe. Leta 1915 je bila odprta podružnica univerze Permu, ki je kasneje postala Državna univerza v Permu.
1918–1939 Zbor Imperialne univerze v Petrogradu je odkrito pozdravil Februarsko revolucijo leta 1917, ki je pomenila konec ruske monarhije, in univerza je postala znana kot Univerza v Petrogradu. Vendar pa je po Oktobrski revoluciji leta 1917 univerzitetno osebje in uprava sprva glasno nasprotovalo boljševiškemu prevzemu oblasti in ni bilo naklonjeno sodelovanju z Narkomprosom. Kasneje, med letoma 1917–22, med rusko državljansko vojno, so nekateri člani osebja, osumljenih protirevolucionarnih simpatij, bili zaprti (npr. Lev Ščerba leta 1919), usmrčeni ali izgnani v tujino na tako imenovanih ladjah filozofov leta 1922 (npr. Nikolaj Loski). Poleg tega je celotno osebje v teh letih trpelo zaradi lakote in skrajne revščine.
Leta 1918 so univerza preimenovali v 1. Državno univerzo v Petrogradu, leta 1919 pa je Narkompros združil to univerzo z 2. PSU (nekdanji Psihonevrološki inštitut) in 3. PSU (nekdanji Bestuževovi višji tečaji za ženske) v Državno univerzo v Petrogradu. Leta 1919 je Narkompros namesto Fakultete za zgodovino in filologijo, Fakultete za orientalske jezike in Pravne fakultete ustanovil Fakulteto za družbene vede. Nikolaj Marr je postal prvi dekan nove fakultete. Kemik Aleksej Favorski je postal dekan Fakultete za fiziko in matematiko. Za množično izobraževanje so bili na osnovi univerze odprti rabfaki in brezplačni univerzitetni tečaji.
Jeseni 1920 je, kot je opazila brucka Alice Rosenbaum (Ayn Rand), vpis potekal odprto in večina študentov je bila protikomunistično usmerjenih, vključno z nekaj glasnimi nasprotniki režima. Ko so ugotovili, da izobražujejo »razredne sovražnike«, so leta 1922 izvedli čistko na podlagi razrednega ozadja študentov in vsi študenti (razen diplomantov) z buržoaznim ozadjem, so bili izključeni.
Leta 1924 so univerzo preimenovali po istoimenskem mestu, v Državno univerzo v Leningradu. Da bi zatrli intelektualno nasprotovanje sovjetski oblasti, so številne zgodovinarje, ki so delali na univerzi, vključno s Sergejem Platonovom, Jevgenijem Tarlejem in Borisom Grekovom, zaprli v tako imenovani Akademski aferi leta 1929–30 na podlagi izmišljenih obtožb sodelovanja v kontrarevolucionarni zaroti z namenom strmoglavljenja vlade. Nekateri drugi člani osebja so bili v letih 1937–38 med veliko čistko zatirani.
1940–1999 Med obleganjem Leningrada v letih 1941–44 v drugi svetovni vojni je veliko študentov in osebja umrlo zaradi lakote, v bitkah ali zaradi represije. Univerza so v letih 1942–44 evakuirali v Saratov. Med vojno je imela univerza podružnico v Jelabugi. Leta 1944 je predsedstvo Vrhovnega sovjet Sovjetske zveze podelilo univerzi Red Lenina. Leta 1948 je Sovjetski svet ministrov univerzo poimenoval po Andreju Ždanovu, pokojnem komunističnem funkcionarju. Ta odločitev je bila preklicana leta 1989 med perestrojko.
V letih 1949–50 je med preiskavo leningrajske afere, ki jo je sprožilo centralno sovjetsko vodstvo, več profesorjev umrlo v zaporu, minister za izobraževanje RSFSR, nekdanji rektor Aleksander Voznesenski, je bil usmrčen.
Leta 1966 se je Svet ministrov odločil zgraditi primestni kampus v Petrodvorcu za večino matematičnih in naravoslovnih fakultet. Selitev fakultet je bila dokončana v 90. letih. Leta 1969 je predsedstvo Vrhovnega sveta Sovjetske zveze univerzi podelilo Red rdeče delavske zastave. Leta 1991 so univerza po istoimenskem mestu preimenovala nazaj v Državno univerzo v Sankt Peterburgu. Na univerzi sta se izobraževala ruska predsednika Vladimir Putin in Dimitrij Medvedjev, ki sta oba študirala pravo.
2000–danes Nikolaj Kropačev (Кропачев Николай Михайлович), rektor Državne univerze v Sankt Peterburgu, je podpisal pismo podpore ruski invaziji na Ukrajino.
V začetku leta 2022 je univerza izključila 13 študentov, ki so protestirali proti ruski invaziji na Ukrajino leta 2022.