thumb|upright=1.25|Koncept Medmorja Józefa Piłsudskega je segal od Baltskega morja na severu do Jadranskega in Črnega morja na jugu; svetlo zeleno obarvano ozemlje vzhodne Ukrajine in dela Belorusije je bilo leta 1922 vključeno v Sovjetsko zvezo Medmorje (poljsko Międzymorze) je bil geopolitični načrt poljskega generala in politika Józefa Piłsudskega, zasnovan po prvi svetovni vojni, da bi združil poljsko-litovsko ozemlje njune nekdanje skupne države znotraj ene same države. Načrt je šel skozi več obdobij, od katerih so nekatera predvidevala tudi vključitev sosednjih držav. Predlagana večnacionalna skupnost bi vključevala ozemlja med Baltskim, Črnim in Jadranskim morjem, od tod tudi ime Medmorje.
Medmorje v najširšem obsegu bi bilo predvidoma federacijaAviel Roshwald, "Ethnic Nationalism and the Fall of Empires: Central Europe, the Middle East and Russia, 1914–1923", Routledge (UK), 2001, , str. 37Richard K Debo, Survival and Consolidation: The Foreign Policy of Soviet Russia, 1918–1921, McGill-Queen's Press, 1992, , str. 59.James H. Billington, Fire in the Minds of Men, Transaction Publishers, , str. 432Andrzej Paczkowski, The Spring Will Be Ours: Poland and the Poles from Occupation to Freedom, Penn State Press, 2003, , str. 10David Parker, The Tragedy of Great Power Politics, W. W. Norton & Company, 2001, , str. 194. držav Srednje in Vzhodne Evrope. Piłsudski je v Medmorje nameraval vključiti baltske države (Litva, Latvija, Estonija), Finsko,Mark Hewitson, Matthew D'Auria, Europe in Crisis: Intellectuals and the European Idea, 1917–1957, 2012, str. 191. Belorusijo, Ukrajino, Madžarsko, Romunijo, Jugoslavijo in Češkoslovaško.Miloslav Rechcígl, Studies in Czechoslovak history, Czechoslovak Society of Arts and Sciences in America, 1976, Volume 1, str. 282.Fritz Taubert, "The myth of Munich 1938", 2002, str. 351.
Predlagana federacija bi se zgledovala po poljsko-litovski Republiki obeh narodov, ki se je raztezala od Baltskega do Črnega morja in je od konca 16. stoletja do konca 18. stoletja združevala Kraljevino Poljsko in Veliko litovsko kneževino. Medmorje je bilo prva faza geopolitične vizije Piłsudskega, katere cilj je bil razkosanje Ruskega imperija in prisvojitev njegovega ozemlja in bogastev.Józef Pilsudski, Encyclopædia Britannica."Piłsudski, Joseph", Columbia Encyclopedia.Timothy Snyder, Covert Polish missions across the Soviet Ukrainian border, 1928–1933, str. 55-59. V Cofini, Silvia Salvatici, Rubbettino, 2005.Timothy Snyder, Sketches from a Secret War: A Polish Artist's Mission to Liberate Soviet Ukraine, Yale University Press, 2005, ISBN 0-300-10670-X, str. 41-43.Richard K Debo, Survival and Consolidation: The Foreign Policy of Soviet Russia, 1918–1992, str. 59, McGill-Queen's Press, 1992, ISBN 0-7735-0828-7. James H. Billington, Fire in the Minds of Men, str. 432, Transaction Publishers, ISBN 0-7658-0471-9.
Nekateri Litovci so Medmorje razumeli kot grožnjo svoji na novo vzpostavljeni neodvisnosti, nekateri Ukrajinci pa kot grožnjo svojim težnjam po neodvisnosti.Oleksa Pidlutsky, "Figures of the 20th century. Józef Piłsudski: the Chief who Created a State for Himself", Zerkalo Nedeli [Mirror Weekly], 3–9 February 2001, available online in Russian and in Ukrainian .Oleksandr Derhachov (ur.), Ukrainian Statehood in the Twentieth Century: Historical and Political Analysis, Kyiv, 1996, ISBN 966-543-040-8.Roman Szporluk, Imperiia ta natsii, Kyiv, Dukh i Litera, 2001, , section II Francija je predlog podprla, Sovjetska zveza in većina zahodnih držav pa mu je nasprotovala."Between Imperial Temptation And Anti-Imperial Function In Eastern European Politics: Poland From The Eighteenth To Twenty-First Century". Andrzej Nowak. Pridobljeno 14. septembra 2007.Alfonsas Eidintas, Vytautas Zalys, Lithuania in European Politics: The Years of the First Republic, 1918–1940, Palgrave, 1999, ISBN 0-312-22458-3. str. 78–81. Dve desetletji po neuspelem načrtu Piłsudskega so vse države, ki jih je imel za kandidatke za članstvo v federaciji Medmorje, Razen Finske, prišle pod oblast Sovjetske zveze ali Tretjega rajha.
Ozadje thumb|250px|Poljsko-litovska Republika obeh narodov v enem od njenih največjem obsegov v letih 1386–1434 alt=|thumb|250px|| Poljsko-litovska Republika obeh narodov v njenem največjem obsegu leta 1635
Poljsko-litovska zveza in vojaško zavezništvo sta nastali kot odgovor na grožnje, ki so jih predstavljali Tevtonski viteški red, Zlata horda in Moskovska velika kneževina. Zavezništvo je bilo prvič vzpostavljeno leta 1385 s Krevsko unijo, sklenjeno s poroko poljske kraljice Jadwige in litovskega velikega vojvode Jogaile iz dinastije Gediminidov, ki je po poroki vladal kot poljski kralj Vladislav II. Jagiełło.
Dolgotrajnejša federacija je nastala leta 1569 v obliki poljsko-litovske skupne države, Republike obeh narodov, ki je trajala do leta 1795, se pravi do tretje delitve Poljske. Poljsko-litovsko zavezništvo je torej trajalo skupno 410 let in včasih predstavljalo največjo državo v Evropi.
V Republiki obeh narodov je bilo več predlogov za razširitev na poljsko-litovsko-moskovske ali poljsko-litovsko-rusinske skupnosti. Čeprav je Republika obeh narodov občasno vladala tudi v delih Rusije in več stoletij v večjemu delu Rutenije, ti predlogi niso bili nikoli izvedeni na ustavni ravni.
Načrt Adama Czartoryskega Med novembrskim in januarskim uporom v obdobju med letoma 1832 in 1861, je idejo o oživitvi posodobljene poljsko-litovske skupne države zagovarjal knez Adam Jerzy Czartoryski, ki je v izgnanstvu bival v hotelu Lambert v Parizu.Marian Kamil Dziewanowski, "Polski pionier zjednoczonej Europy", Gwiazda Polarna, 17. september 2005, str. 10–11.
Czartoryski se je v svoji mladosti boril proti Rusiji v poljsko-ruski vojni leta 1792. Boril bi se tudi v Kościuszkovem uporu leta 1794, če ga na poti na Poljsko ne bi aretirali v Bruslju. Kasneje, leta 1795, sta on in njegov mlajši brat dobila ukaz, naj vstopita v rusko cesarsko vojsko. Katarina Velika je bila nad njima tako navdušena, da jima je vrnila del zaplenjenih posesti. Adam Czartoryski je pozneje služil ruskima carjema Pavlu I. in Aleksandru I. kot diplomat in zunanji minister ter med napoleonskimi vojnami organiziral protifrancosko koalicijo. Czartoryski, eden od voditeljev poljskega upora novembra 1830, je bil po ruski zadušitvi upora obsojen na smrt, a so mu na koncu dovolili, da je odšel v izgnanstvo v Francijo.
thumb|upright=0.9|Grb predlagane poljsko-litovsko-rusinske skupne države med januarsko vstajo leta 1863: na grbu so poljski Beli angel, konjenik iz litovskega grba in rusinski nadangel Mihael
V Parizu je "vizionar"Dziewanowski, str. 11. Adam Czartoryski državnik in nekdanji prijatelj, zaupnik in de facto zunanji minister Aleksandra I., deloval kot "nekronani kralj in nepriznani zunanji minister" neobstoječe Poljske.Dziewanowski, str. 10.
V svoji knjigi Essai sur la diplomatie (Esej o diplomaciji), dokončani leta 1827, a objavljeni šele leta 1830, je Czartoryski zapisal, da je "po razširitvi svojega vpliva proti jugu in zahodu in zaradi narave stvari nedosegljiva z vzhoda in severa, Rusija postaja vir nenehne grožnje Evropi". Opredelil je tudi prihodnjo grožnjo iz Prusije in razkril vključitev Vzhodne Prusije v obujeno Poljsko.
Diplomatska prizadevanja Czartoryskega so predvidela prometeistični projekt Józefa Piłsudskega v povezovanju prizadevanj za poljsko neodvisnost s podobnimi gibanji drugih podjarmljenih narodov v Evropi, vse do Kavkaza na vzhodu, predvsem v Gruziji.
Czartoryski si je prizadeval, da bi s francosko, britansko in osmansko podporo ponovno vzpostavil nekakšno panslovansko poljsko-litovsko državo, združeno s Čehi, Slovaki, Madžari, Romuni in vsemi Južnimi Slovani bodoče Jugoslavije. Poljska bi po njegovem konceptu lahko posredovala v sporih med Madžarsko in Slovani ter med Madžarsko in Romunijo. Načrt se je v obdobju nacionalnih revolucij v letih 1848–1849 zdel izvedljiv, vendar je propadel zaradi pomanjkanja zahodne podpore, nepopustljivosti Madžarov do Čehov, Slovakov in Romunov ter vzpona nemškega nacionalizma.
Marian Kamil Dziewanowski piše, da je "prinčevo prizadevanje predstavljalo življenjsko vez med Jagelonci, prototipom federacije iz 16. stoletja, in federativnim prometeističnim programom Józefa Piłsudskega, ki naj bi sledil po prvi svetovni vojni ".
Międzymorze Józefa Piłsudskega thumb|upright=0.85|Józef Piłsudski thumb|Piłsudski's začetni načrt za Medmorje, oživljeno Republiko obeh narodov
Strateški cilj Józefa Piłsudskega je bil obuditi posodobljeno, demokratično obliko skupne poljsko-litovske države in si hkrati prizadevati razbiti Rusko carstvo in kasneje Sovjetsko zvezo na njene etnične sestavine. Slednje je bil njegov prometeistični projekt. Piłsudski je videl federacijo Medmorje kot protiutež ruskemu in nemškemu imperializmu. Po mnenju Dziewanowskega načrt ni bil nikoli izražen na sistematičen način, ampak se je namesto tega opiral na pragmatične instinkte Piłsudskega.Kenneth F. Lewalski (marec 1972). "Review of Joseph Pilsudski: A European Federalist, 1918–1922, by M. K. Dziewanowski". Journal of Modern History. Accessed September 16, 2007. Po poročanju britanskega znanstvenika Georgea Sanforda je približno v času poljsko-sovjetske vojne leta 1920 Piłsudski priznal, da načrt ni izvedljiv.George Sanford, Democratic Government in Poland: Constitutional Politics since 1989. Palgrave Macmillan 2002. . str. 5–6.
Opozicija Načrt Piłsudskega je naletel na nasprotovanje tako rekoč z vseh strani. Sovjeti, katerih vplivna sfera je bila neposredno ogrožena, so si prizadevali preprečiti načrt Medmorje. Zavezniške sile so domnevale, da je boljševizem le začasna grožnja, in niso želele, da bi njihova pomembna tradicionalna zaveznica Rusija oslabela. Piłsudskemu so zamerili zavračanje pomoči njegovim belim zaveznikom in nanj gledali sumničavo, na njegove načrte kot nerealne in pustili Poljsko, da se je omejila na območja z jasno izraženo poljsko etnično pripadnostjo.Adam Bruno Ulam, Stalin: The Man and His Era, Beacon Press, 1989, , p. 185"Polish-Soviet War: Battle of Warsaw". . Pridobljeno 30. Septembra 2007.Norman Davies, White Eagle, Red Star, Polish edition, Wydawnictwo Znak, 1997, , str. 228. Litovci,Piotr Łossowski, Konflikt polsko-litewski 1918–1920, Książka i Wiedza, 1995, , str. 13–16 in 36. ki so leta 1918 ponovno vzpostavili svojo neodvisnost, se niso hoteli pridružiti. Ukrajinci, ki so si podobno prizadevali za neodvisnost,Alfonsas Eidintas, Vytautas Zalys, Lithuania in European Politics: The Years of the First Republic, 1918–1940, Palgrave, 1999, . str. 78–81.</ref> so se prav tako bali, da jih bo Poljska spet podjarmila, Belorusi pa so se še vedno bali poljske nadvlade, vendar niso bili tako zainteresirani za neodvisnost kot Ukrajinci. Možnosti za izvedbo načrta Piłsudskega niso povečale niti vrste vojn po prvi svetovni vojni in mejnih konfliktov med Poljsko in njenimi sosedami na spornih ozemljih: poljsko-sovjetska vojna, poljsko-litovska vojna, poljsko-ukrajinska vojna in mejni konflikti med Poljsko in Češkoslovaško.
Konceptu Piłsudskega so nasprotovali tudi znotraj same Poljske, kjer je voditelj Narodne demokracije Roman Dmowski "Wojna polsko-bolszewicka". . Internetowa encyklopedia PWN. Pridobljeno 27. oktobra 2006.Andrzej Paczkowski, The Spring Will Be Ours: Poland and the Poles from Occupation to Freedom, str. 10, Penn State Press, 2003, razpravljal o etnično homogeni Poljski, v kateri bi bile manjšine polonizirane.Manfred F. Boemeke, Gerald D. Feldman, Elisabeth Glaser, The Treaty of Versailles: A Reassessment After 75 Years, Cambridge University Press, 1998, , str. 314. Številni poljski politiki, vključno z Dmowskim, so nasprotovali ideji večetnične federacije in so namesto tega raje delali za enotno poljsko nacionalno državo. Sanford je opisal politiko Piłsudskega po njegovem ponovnem prevzemu oblasti leta 1926 kot osredotočeno na polonizacijo vzhodnoslovanskih manjšin v državi in na centralizacijo oblasti.