Vzhodno obmejno ozemlje (poljsko Kresy Wschodnie, Vzhodno obmejno ozemlje) ali preprosto obmejno ozemlje (poljsko Kresy) je bil poljski izraz, skovan za vzhodni del Druge poljske republike v obdobju med prvo in drugo svetovno vojno (1918–1939). Ozemlje je bilo pretežno kmetijsko in v veliki meri večetnično s poljsko manjšino. Obsegalo je skoraj polovico ozemlja medvojne Poljske. Zgodovinsko se je nahajalo na vzhodu poljsko-litovske Republike obeh narodov, po delitvah Poljske v 18. stoletju pa je bilo razdeljeno med Rusko in Avstro-Ogrsko cesarstvo. Leta 1921 je bilo v skladu z Riškim mirovnim sporazumom predano Poljski. Zaradi sprememb meja po drugi svetovni vojni je celotno ozemlje pripadlo ZSSR.
Poljski množinski izraz kresy ustreza ruskemu izrazu okraini (окраины), ki pomeni "obmejna območja".Tomasz Kamusella. 2018. The Russian Okrainy (Oкраины) and the Polish Kresy: Objectivity and Historiography. Global Intellectual History. DOI: 10.1080/23801883.2018.1511186. V času poljsko-litovske skupne države je izraz kresy pomenil samo obmejna območja Kraljevine Poljske in ne Velike litovske kneževine. Izraz Kresy se v veliki meri povezuje tudi s severnimi območji poselitvene sheme, ki jo je zasnovala ruska Katarina II., da bi Judom preprečila naselitev v homogeno krščanskem pravoslavnem jedru Ruskega imperija, kot sta Moskva in Sankt Peterburg. Shema je obstajala od druge delitve Poljske do ruske revolucije leta 1917, ko je Rusko cesarstvo prenehalo obstajati. Po poljskih vojnah proti Ukrajini, Litvi in Sovjetski Rusiji, od katerih se je slednja končala z Riškim mirovnim sporazumom, so veliki deli avstrijskega in ruskega dela Poljske postali del Poljske. Na pridobljenem ozemlju je živelo 12 milijonov prebivalcev, od katerih je bila samo tretjina etničnih Poljakov. Drugi dve tretjini so tvorili Belorusi, Ukrajinci in Judje, V večini malih mest so prevladovali Judje.
Upravno je bilo ozemlje ob vzhodni meji organizirano v vojvodstva (province) Lvov, Nowogródek, Polesje, Stanisławów, Tarnopol, Vilna, Volinija in Białystok. Danes so vse te regije razdeljene med zahodno Ukrajino, zahodno Belorusijo in jugovzhodno Litvo, pri čemer večja mesta Lvov, Vilna in Grodno niso več na Poljskem. V času Druge poljske republike so bile njene vzhodne meje vzhodno od Curzonove linije, ki jih je po prvi svetovni vojni decembra 1919 britansko zunanje ministrstvo predlagalo kot vzhodno mejo ponovno nastajajoče suverene republike Poljske po več kot stoletju delitve. Septembra 1939 je invaziji Nemčije na Poljsko v skladu s paktom Ribbentrop-Molotov sledila invazija Sovjetske zveze. Zasedena vzhodna ozemlja so bila vključena v sovjetske republike Ukrajino, Belorusijo in Litvo.Bernd Wegner (1997). From peace to war: Germany, Soviet Russia, and the world, 1939–1941. Berghahn Books. p. 74. .
Sovjetske ozemeljske priključitve med drugo svetovno vojno so pozneje ratificirale zaveznice na Teheranski, Jaltski in Potsdamski konferenci. Večina tamkajšnjih Poljakov je bila po koncu druge svetovne vojne izgnana. Po razpadu Sovjetske zveze leta 1991 se meje, začrtane po drugi svetovni vojni niso spremenile. Na nekdaj poljskih obmejnih ozemljih še vedno obstaja poljska manjšina.
Etimologija thumb|Značilna rahlo valovita travnata pokrajina obmejmega ozemlja; Sielec, zahodna Ukrajina thumb|Poljska vojvodstva v letih 1922–1939; v Kresy je spadalo šest najvzhodnejših vojvodstev
Poljska beseda kresy (meja) je množinska oblika besede kres, ki pomeni rob. Po Zbigniewu Gołąbu gre za srednjeveško izposojenko iz nemške besede Kreis, ki je v srednjem veku lahko pomenila mejo, razmejitev ali obmejeno ozemlje.Zbigniew Gołąb, "The Origin and Etymology of Old Russian ," International Journal of Slavic Linguistics and Poetics 31/32 (1985, Festschrift H. Birnbaum). str. 173. Samuel Linde v svojem Slovarju poljskega jezika drugače razlaga etimologijo izraza. Po njegovem mnenju so kresy pomenili mejo med Poljsko in Krimskim kanatom na območju spodnjega Dnepra. Izraz kresy se je v literaturi prvič pojavil v pesmi Wincentyja Pola Mohort (1854) in Pesmi o naši deželi (Pieśń o Ziemi Nasze). Pol je trdil, da so Kresy črta med rekama Dnester in Dneper na meji s Tatari.
V začetku 20. stoletja se je pomen izraza razširil na dežele nekdanjih vzhodnih provinc poljsko-litovske skupne države vzhodno od črte Lvov–Vilna. V Drugi poljski republiki so izraz Kresy izenačili z zgodovinsko poljsko poseljenimi deželami vzhodno od domnevne Curzonove linije. Trenutno se izraz uporablja za vse vzhodne dežele Druge poljske republike, ki niso več znotraj meja sodobne Poljske, skupaj z deželami bolj vzhodno, ki so bile pred letom 1772 sestavni del Republike obeh narodov in kjer poljske skupnosti še obstajajo.
Zgodovina Poljske naselbine na vzhodu segajo v čas nastanka Poljske kot države. Leta 1018 je kralj Boleslav I. Hrabri vdrl v Kijevsko Rusijo, zavzel Kijev in priključil Červenska mesta (dobesedno Rdeča mesta, včasih tudi Rdeče trdnjave ali Rdeči okraji). Leta 1340 je pod oblast Poljske prišla Rdeča Rutenija, kar je okrepilo obrambno poljskih naselij in uvajalo katolištvo. Po Lublinski uniji leta 1569 se je več poljskih naseljencev preselilo na vzhodne meje prostrane poljsko-litovske skupne države. Največ jih je prihajalo iz Mazovije in Malopoljske. Meje poselitve so se postopoma premikale proti vzhodu na redko poseljena območja, kjer so živeli staroselci, kot so Litovci in Rusini. Višji sloji avtohtonega prebivalstva so sprejela poljsko katoliško vero, kulturo in jezik, kar je povzročilo njihovo asimilacijo in polonizacijo.
Delitve Poljske
Leto 1772 je zaznamovala prva delitev skupne države Kraljevine Poljske in Velike litovske kneževine. Do leta 1795 je celotno vzhodno polovico države priključilo Rusko carstvo v sodelovanju s Habsburžani in pruskimi Hohenzollerji. Širitev Ruskega carstva proti zahodu s priključitvijo poljsko-litovskega ozemlja je bistveno povečala število judovskega prebivalstva v carstvu. Kresy in Pale na nekdanjem poljskem in litovskem ozemlju so imeli več kot petmilijonsko judovsko populacijo, ki je v tistem času predstavljala največjo judovska skupnost na svetu (40 % svetovne judovske populacije).
S poljskega vidika so se te dežele začele imenovati "ukradene dežele". Čeprav so bili Poljaki na teh območjih manjšina, so "ukradene dežele" ostale sestavni del poljske nacionalne identitete s poljskimi kulturnimi središči in izobraževalnimi središči na Univerzi v Vilni, Univerzi Jana Kazimierza, liceju Krzemieniec in drugod. Ker je veliko tamkajšnjih izobražencev aktivno sodelovalo v poljsko-litovskih narodnih uporih (novembrska vstaja, januarska vstaja), so se ruske oblasti zatekle k intenzivnejšemu preganjanju, zaplembam premoženja in zemlje, kazenskim izgonom v Sibirijo ter sistematičnim poskusom rusifikacije Poljakov, njihove tradicionalne kulture in institucij.
Poselitveno območje thumb|right|Poselitveno območje z odstotki judovskega previvalstva "Poselitveno območje" je bil ruski termin, ki je vključeval celotno Belorusijo, Litvo in Moldavijo, velik del današnje Ukrajine, dele vzhodne Latvije, vzhodne Poljske in nekatere dele zahodne Rusije, in je na splošno ustrezal makroregiji Kresy. Obsegalo je približno 20 % ozemlja evropske Rusije in je v veliki meri ustrezalo zgodovinskim deželam nekdanje poljsko-litovske skupne države, Kozaškega hetmanata in Osmanskega cesarstva s Krimskim kanatom.
Ozemlje, vključeno v poselitveno območje, je imelo številno rimskokatoliško, vzhodnokatoliško in judovsko populacijo in je bilo pridobljeno z vrsto vojaških osvajanj in diplomatskih manevrov med letoma 1654 in 1815. Verska vsebina odlokov, ki so veljali za poselitveno območje, je bila jasna: spreobrnitev v rusko pravoslavje, ki je bilo državna vera. Zgodovinarji trdijo, da so bili motivi za nastanek in vzdrževanje poselitvenega območja predvsem gospodarske in nacionalistične narave. On the anniversary of the institution of the Pale of Settlement
Gospodarski zaton thumb|Leon Wyczółkowski: Oranje v Ukrajini Po odstranitvi poljskih veleposestnikov po kmečkih uporih in odpravi tlačanstva na Poljskem leta 1864, ja Kresy zapustilo tudi Rusko carstvo. Ozemlje se je spremenilo v obsežno propadajoče podeželsko zaledje. Opustošenje podeželskih posestev je ustavilo velik del gospodarskih dejavnosti, temelječih predvsem na kmetijstvu, gozdarstvu, pivovarstvu in mali industriji. Paradoksalno je, da so južni Kresy, današnja Ukrajina, sloveli po rodovitni prsti in bili znani kot "košarica kruha Evrope". Proti koncu 19. stoletja je bil upad gospodarstva tako hud, da sta trgovina in preskrba s hrano postali problematični in začelo se je obsežno izseljevanje iz mest in vasi. Predvsem judovske skupnosti so se začele seliti na zahod, v Evropo in Združene države Amerike. V času na novo vzpostavljene poljske države so bile province dodatno prikrajšane zaradi najnižje ravni pismenosti v državi, saj šolanje med rusko vladavino ni bilo obvezno.W dodatku Kresy Wschodnie II Rzeczypospolitej były najbiedniejszym regionem kraju Polska ludność kresowa: rodowód, liczebność, rozmieszczenie Piotr Eberhardt, page 21 Wydawnictwo Naukowe PWN, 1998Historia gospodarcza Polski Andrzej Jezierski, page 269, 2006 Regije so trpele dediščino desetletij zanemarjanja in premajhnega vlaganja in bile zato na splošno manj gospodarsko razvite kot zahodni del medvojne Poljske.
Obdobje med svetovnima vojnama Leta 1918–1921 so bila za Kresy še posebej burna zaradi oživitve poljske nacionalne države in oblikovanja novih meja. Poljska je za vzpostavitev svoje vzhodne meje po prvi svetovni vojni vodila tri vojne: z Ukrajino, Litvo in Sovjetsko Rusijo. V vseh treh vojnah je osvajala ozemlje in zasedla ozemlje vzhodno od Curzonove linije, ki ga je zasedla Rusija, in ozemlje nekdanje avstroogrske Galicije. Kresy so postali najbolj opustošeno območje v celotni medvojni Poljski. Na tem ozemlju so bile ustanovljene najvzhodnejše province (vojvodstva) Druge poljske republike.
Ozemlje, vključeno v Kresy v obdobju med obema vojnima, je obsegalo vzhodne dele vojvodstev Lvov in Białystok ter celotna vojvodstva Nowogródek, Polesje, Stanisławów, Tarnopol, Vilna in Volin. Poljska vlada je začela aktivno izvajati politiko polonizacije Kresov, da bi spremenila njihov etnični profil v korist Poljakov. Eden od načinov za to so bili kolonisti osadniki, vojni veterani in civilisti, ki jim je poljska vlada poklonila ali prodala zemljo na vzhodu. Vojaški kolonisti so bili eden od najbolj motiviranih delov politike poljske vlade v Kresih in so izzvali nasprotovanja domačinov. Nemški zgodovinar Bernhard Chiari je izjavil, da so bili Kresy "ubožnica Poljske", medtem ko je zgodovinar Jad Vašema Leonid Rein zapisal, da "ne bi bilo pretirano reči, da so bili ubožnica cele Evrope". Na jugovzhodu Kresov so se pogosto dogajali konflikti z ukrajinskimi nacionalisti, kar je vodilo k pacifikaciji Ukrajincev v Vzhodni Galiciji.
Številne poljske skupnosti so še naprej živele onkraj vzhodne meje Druge poljske republike, zlasti okoli Minska, Žitomirja in Berdičiva. V poznih 20. in zgodnjih 30. letih 20. stoletja 1920. letih so sovjetske oblasti v Belorusiji in Ukrajini ustanovile dve poljski narodni okrožji. Med poljsko operacijo NKVD je bila večina Poljakov na teh območjih pomorjenih, ostali pa so bili prisilno preseljeni v Kazahstan.
Druga svetovna vojna in obdobje po njej thumb|Pripadniki nemške Ordnungspolizei oktobra 1942 streljajo gole ženske in otroke iz geta v Mizoču, zahodna Ukrajina thumb|right|Pokoli Poljakov v Voliniji (zdaj Ukrajina) leta 1943; večina Poljakov je bila pobita ali je pobegnila