thumb|right|300px|Bolgari, ki pod vodstvom kana Kruma zasledujejo Bizantince po bitki pri Versinikiji leta 813
Prabolgari ali krajše Bolgari so bili pripadniki turških polnomadskih bojevniških plemen, ki so od 5. do 7. stoletja naseljevala pontsko-kaspijsko stepo v porečju Volge. V zgodnjem srednjem veku so postali znani kot volško-uralski nomadski konjeniki. Nekateri raziskovalci so prepričani, da je bila njihova pradomovina Srednja Azija.
Med selitvijo proti zahodu čez Evrazijsko stepo so bolgarska plemena v procesu etnogeneze absorbirala druge plemenske skupine in kulturne vplive, vključno z iranskimi, ugrofinskimi in hunskimi. Bolgari so govorili izumrli turški jezik iz ogurske veje turških jezikov. Med selitvijo so ohranili vojaške nazive, organizacijo in običaje evrazijskih step, poganski šamanizem in vero v nebesno božanstvo Tengri (Modro nebo).
V 7. stoletju so se v Pontsko-kaspijski stepi delno ustalili in okoli leta 630–635 ustanovili svojo prvo državo, Staro Veliko Bolgarijo, ki so jo leta 668 uničili Hazari. Leta 679 je bolgarski kan Asparuh osvojil Malo Skitijo, odprl dostop do Mezije in ustanovil Podonavsko Bolgarijo – Prvo bolgarsko cesarstvo, v katerem so Bolgari postali politična in vojaška elita. Kasneje so se pomešali s stalno naseljenim lokalnim bizantinskim prebivalstvom in prvimi tamkajšnjimi slovanskimi plemeni. Sčasoma so se povsem poslovanili in postali predniki sodobnih Bolgarov.
Preostali Pontski Bolgari so se v 7. stoletju preselili v porečje Volge in ustanovili Volško Bolgarijo. Svojo identiteto so ohranili vse do 13. stoletja. Sodobni Volški Tatari, Baškirji in Čuvaši trdijo, da izvirajo iz Volških Bolgarov.
Etnonim Prabolgare so zgodnjesrednjeveški bizantinski, latinski in armenski kronisti imenovali z različnimi imeni, kot so: Bolgari, Kutriguri, Utiguri, Skiti, Mezi, Huni itd., da bi jih razlikovali od zgodnjesrednjeveškega ljudstva, iz katerega so se kasneje razvili sodobni Bolgari.
Obstaja veliko različnih hipotez o izvoru imena Bolgari. Ena od razlag ime povezuje s turškim korenom bulga - mešati, pomešati, kar bi pomenilo mešano ljudstvo. Na isti osnovi je nastala tudi domneva, da Bolgar pomeni upornik, izgrednik. Po drugi razlagi naj bi ime Bolgar izhajalo iz besede bulga, imena podvrste veverice, pogoste v Srednji Aziji in Sibiriji, ki je bila morda totemska žival Prabolgarov.
Zagovorniki hipoteze o iranskem izvoru Prabolgarov povezujejo ime z besedami iz osetinščine - bulgeron, oseba, ki živi na obrobju, ali paštunščine - bolgar, oseba, ki živi onkraj gore. Druge hipoteze, ki so danes na splošno zavrnjene, izpeljujejo ime iz mitskega prednika, imena rek Volge in Buga in drugih.
V resnici ime Bolgari izvira iz imena reke Volga in dobesedno pomeni ljudstvo iz porečja reke Volge, torej Volgari. Z betacizmom je prišlo do premene v obliko Bolgari. Razvoj imena Bolgari: Volga > Volga- + -ri > Volgari > Bolgari.
Zgodovina Turška preseljevanja thumb|250px|Kubrat, vladar Velike Bolgarije, naslikan leta 1926
Izvor Bolgarov je še vedno nejasen. Njihova domovina naj bi bila Kazahstan in severnokavkaške stepe. Tam je morda prišlo do sovražnosti s hunskimi plemeni, ki so povzročile selitev. Bolj verjetna pradomovina Prabolgarov je Pontsko-kaspijska stepa. Nekateri razislovalci menijo, da so bili Prabolgari morda stranska veja ali odcepljena skupina Hunov ali celo Huni, ki so jih po Dengizihovi smrti absorbirali Onogurski Bolgari. Hyun Jin Kim trdi, da so Huni pod Ernahom in postali Kutriguri in Utiguri Huno-Bolgari. Ernahu je uspelo vsiliti svojo oblast tudi Prabolgarom Onogurom, ki so prišli pod hunsko nadoblast že leta 463 med vladanjem Ernahovega brata Dengiziha. Te domneve ostajajo predmet nenehnih znanstveniki razprav in polemik.
Prva jasna omemba in dokaz o Prabolgarih je iz leta 480, ko so se kot zavezniki bizantinskega cesarja Zenona (vladal 474–491) vojskovali proti Ostrogotom. Časovno neskladne omembe Prabolgarov je mogoče najti tudi v geografskem delu Ašharacujc armenskega avtorja Ananija Širakacija iz 7. stoletja. V knjigi so plemena Kup'i Bulgar, Duč'i Bulkar, Olksontor Błkar in priseljeno pleme Č'dar Bulkar omenjena kot plemena iz Severnokavkaške-Kubanske stepe. V Kronografu ali Koledarju za leto 354 je nejasna omemba Ziezija ex quo Vulgares, pri čemer naj bi bil Ziezi potomec svetopisemskega Sema.
Po mnenju D. Dimitrova Zgodovina Armenije Movzesa Horenacija iz 5. stoletja govori o dveh preselitvah Bolgarov s Kavkaza v Armenijo. Prva selitev se omenja v povezavi s pohodom armenskega vladarja Valaršaka (verjetno Varazdata) v dežele, "ki so jih v davni preteklosti imenovali Basen ... in so jih pozneje naselili priseljenci vh'ndur Bulgar Vund, po katerih so bile dežele preimenovane v Vanand".
Druga selitev se je zgodila v času iranskega vladarja Aršaka III., ko so se "v območju velike gore Kavkaz zgodili veliki nemiri v deželi Bolgarov, od katerih so se mnogi preselili in prišli v naše dežele ter se naselili južno od Koha". Obe selitvi sta datirani v drugo polovico 4. stoletja našega štetja. Selitev naj bi povzročilo širjenje Hunov v vzhodnoevropske stepe. Dimitrov je zapisal, da sta reki Bolha in Vorotan, pritoka reke Aras, znani tudi kot Bolgaru-čaj in Vanand-čaj, kar bi lahko potrdilo bolgarsko naselitev v Armeniji.
Okoli leta 463 so Akacire in druga plemena, ki so bila del hunske zveze, napadli Šaraguri, eno od prvih ogurskih turških plemen, ki so prišla v Ponto-kaspijske stepe kot posledica selitev v notranjo Azijo. Prisk omenja, da so leta 463 predstavniki Šaragurov, Ogurov in Onogurov prišli k cesarju v Carigrad in mu pojasnili, da so jih iz njihove domovine pregnali Sabiri, ki so jih napadli Avari. Zdi se, da so Kutriguri in Uniguri prišli v pontske stepe prvih valovih ogurskih selitev. Bolgari v Priskovem poročilu niso omenjeni.
Poročilo Pavla Diakona v njegovi Zgodovini Langobardov (8. stoletje) pravi, da so Vulgares v začetku 5. stoletja na severozahodnem pobočju Karpatov ubili langobardskega kralja Agelmunda. Strokovnjaki to dejanje pripisujejo Hunom, Avarom ali skupinam Bolgarov, ki so s Huni prišli v srednjo Evropo. Langobardi pod vodstvom njihovega novega kralja Laimiha so Bolgare premagali in jih poklali in pridobili velik plenHist. gentis Lang., Ch. XVII. in samozaupanje, ker so "v boju postali pogumnejši".PD, XVII. Poraženi Bolgari so postali podložniki Langobardov in so se kasneje skupaj z langobardskim kraljem Alboinom preselili v Italijo.
Ko je vojska ostrogotskega poglavarja Teoderika Strabona narasla na 30.000 mož, je bizantinski cesar Zenonu v njej videl grožnjo in nekako uspel prepričati Bolgare, da so napadli tračanske Gote. On sam je nato leta 480/481 porazil Bolgare. Leta 486 in 488 so se Bolgari znova bojevali proti Gotom, po Magnusu Feliksu Enodiju najprej kot zavezniki Bizanca, in po Pavlu Diakonu kasneje kot zavezniki Gepidov. Ko je Teoderik Veliki z Ostrogoti leta 489 odšel v Italijo, sta postala Ilirik in Trakija odprta za napade Bolgarov.
Po Marcelinu Komesu so Bolgari leta 493 premagali in ubili magistra militum Juliana. Leta 499 so prečkali Donavo in vstopili v Trakijo, kjer so na bregovih reke Curta, ki velja za pritok Marice, premagali 15.000 mož rimske vojske pod poveljstvom magista militum Arista. Leta 502 so Bolgari znova opustošili Trakijo, v kateri menda ni bilo več rimskih vojakov, ki bi se jim lahko zoperstavili. Leta 528–529 so ponovno vdrl v regijo in premagali rimska generala Justina in Baduarija. Leta 530 je cesarju Justinijanu I. ponudil zvestobo gotski general Mund in uspel pobiti 5.000 Bolgarov, ki so ropali po Trakiji. Ivan Malala je zapisal, da je bil v bitki ujet bolgarski vojskovodja. Leta 535 je magister militum Sitas porazil bolgarsko vojsko pri reki Jantri.
Enodij, Jordanes in Prokopij so Bolgare enačili s Huni. Leta 505 naj bi bilo domnevnih 10.000 hunskih konjenikov v sabinski vojski, ki so jo porazili Ostrogoti, Bolgari. Leta 515 so bili bolgarski plačanci skupaj z Goti, Skiti in hunskimi plemeni omenjeni kot del vojske konzula Vitalija. Leta 539 in 540 je Prokopij poročal o močni hunski vojski, ki je prečkala Donavo, opustošila Ilirik in prišla do carigrajskega Anastazijevega obzidja. Iz velike razdalje in majhnega časa je mogoče sklepati, da so bili konjeniki.
Jordanes je v svojem delu Getica leta 551 opisal Pontsko stepo onkraj Akacirjev nad Pontskim (Črnim) morjem kot življenjski prostor Bolgarov, "ki so zaradi zla naših grehov postali slavni". Hune v tej regiji je razdelil na dve plemeni: Alciagire, "ki trgujejo in živijo okoli Hersova", in Savire. Hunuguri, domnevno Onoguri, naj bi bili znani kot trgovci s kunjim krznom. V srednjem veku so kunje krzno uporabljali kot nadomestek za kovan denar.
Sirski prevod Cerkvene zgodovine Psevdo-Zaharije Govornika (okoli 555) o zahodni Evraziji beleži:
Dežela Bazgun... sega do Kaspijskih vrat do morja, ki je v hunskih deželah. Za vrati živijo Burgari (Bolgari), ki imajo svoj jezik in so poganski in barbarski. Imajo mesta. In Alani, ki imajo pet mest... Avnaguri (verjetno Onoguri) so ljudje, ki živijo v šotorih.
Zapis nato našteje trinajst plemen: wngwr (Onoguri), wgr (Oguri), sbr (Sabiri), bwrgr (Bolgari), kwrtrgr (Kutrigurs), br (verjetno Vari, znani tudi kot Avari), ksr (Kasri, morda Akaciri), srwrgwr (Saraguri), dyrmr (neznano), b'grsyq (Bagrasiri, tj. Barsili), kwls (neznano), bdl (verjetno Abdali) in ftlyt (Heftaliti) ... Opisani so s frazami, v etnografski literaturi tistega obdobja rezerviranimi za nomade, kot ljudje, ki "živijo v šotorih, se preživljajo z mesom domačih živali in rib, divjih živali in z njihovim orožjem (plenjenjem)".
Agatij je okoli leta 579–582 zapisal:
...vsi se na splošno imenujejo Skiti in zlasti Huni glede na njihov narod. Tako so eni Kutriguri ali Utiguri, drugi pa Ulcizuri in Burugndi ... Ulcizuri in Burugundi so bili znani do časa cesarja Leona (457–474) in takratnih Rimljanov in so se zdeli močni. Mi pa jih danes niti ne poznamo, niti jih, mislim, ne bomo. Morda so poginili ali pa so se odselili zelo daleč.
Po D. Dimitrovu je znanstvenikom delno uspelo identificirati in locirati bolgarske skupine, omenjene v armenskih Ašharacujcu. Olxontor Błkar je eno od imen, ki so se uporabljala za onogurske Bolgare, medtem ko so imena drugih lahko povezana s starodavnimi imeni rek, kot sta Kup'i Bulgar in Kuban (Kufis). Duč'i bi lahko prebrali kot Kuči Bulkar in bi jih kot take lahko povezali z Dneprom (Kočo). Nejasna pa je lokacija Č'dar Bulkarov. Dimitrov je teoretiziral, da so razlike v bolgarskem etnonimu lahko posledica narečnih razlik v njihovem jeziku.
Do sredine 6. stoletja Bolgari za trenutek zbledijo iz virov in v ospredje pridejo Kutriguri in Utiguri. Med letoma 548 in 576, predvsem po zaslugi Justinijana I. (527–565), so bili Kutriguri in Utiguri z diplomatskim prepričevanjem in podkupovanjem vpleteni v medsebojno vojno in so se med seboj zdesetkali. Na koncu so Kutrigure premagali Avari, medtem ko so Utiguri prišli pod oblast Zahodnih Turkov.
Oguri in Onoguri so v virih iz 6. in 7. stoletja omenjeni predvsem v zvezi z avarsko in turško osvojitvijo zahodne Evrazije. Od 8. stoletja dalje bizantinski viri pogosto omenjajo Onogure v tesni povezavi z Bolgari. Agaton (začetek 8. stoletja) je pisal o narodu onogurskih Bulgarov. Nikefor I. (začetek 9. stoletja) je zapisal, da je bil Kubrat gospodar Onogundurov; njegov sodobnik Teofan jih je imenoval Onogundur–Bulgari.
Konstantin VII. (sredina 10. stoletja) je pripomnil, da so se Bolgari prej imenovali Onogunduri. Strokovnjaki menijo, da ni jasno, kako je prišlo do te zveze, saj nanjo gledajo kot na dolg proces, v katerem se je združilo več različnih skupin. V tem času so Bolgari morda predstavljali veliko konfederacijo, ki je med drugim vključevala ostanke Onogurov, Utigurov in Kutrigurov.
Stara Velika Bolgarija
thumb|300px|Selitve Bolgarov po padcu Velike Bolgarije v 7. stoletju