Kazaški kanat (), v vzhodnih virih znan kot Ulus Kazahov, Džočijev ulus in Jurta urusa, je bila kazaška država v Srednji Aziji, naslednica Zlate Horde s središčem v vzhodnih delih Dešt-i Kipčaka, ki je obstajala od 15. do 19. stoletja.
Kanat sta ustanovila Žanibek kan in Kerej kan leta 1465. Oba kana sta izhajala iz turško-mongolskega klana Tore, ki je prek dinastije Džočidov izhajal iz Džingiskanovega rodu. Klan Tore je vladal kanatu, dokler ta ni padel pod Rusko carstvo.
Od 16. do 17. stoletja je Kazaški kanat razširil svoja ozemlja na vzhodno Kumanijo (današnji Zahodni Kazahstan), večino Uzbekistana, Karakalpakstan in porečje Sir Darje in se vojskoval vse do Astrahana in Horasana, ki sta zdaj v Rusiji oziroma Iranu. Kanat je kasneje oslabil niz invazij Oiratov in Dzungarjev v 17. in 18. stoletju. Posledica invazij je bilo propadanje in nato razpad na tri jüze, ki so postopoma izgubili svojo suverenost in bili v 19. stoletju vključeni v razširjajoči se Ruski imperij.
Ustanovitev Kazaškega kanata je pomenila začetek kazahstanske državnosti, katere 550. obletnico so praznovali leta 2015.
Zgodovina thumb|250px|levo|"Kasaccia Horda" (Kazaški kanat) na britanskem zemljevidu sveta iz leta 1780
Leta 1227 je znotraj Zlate horde v srednjeazijski stepi nastala Bela horda, prvi zametek kazaške države. Po ločitvi od Zlate horde leta 1361 je bila Bela horda nekaj časa neodvisna država, ki se je včasih združila z Modro hordo, da bi ponovno vzpostavila Zlato hordo. Po smrti Barak kana Zlate horde leta 1428 se je Zlata horda razdrobila. Bela horda je bila razdeljena na Uzbeški kanat in Nogajsko hordo, v kateri so vladali potomci vladajočih mongolskih plemen. Preostali del Zlate horde je bil razdeljen med Mustafo kanom na jugu in Mohamedom kanom na severu. Uzbeškemu kanatu, ki je vladal v večini današnjega Kazahstana, je vladal Abulhajr kan, ki je načrtoval umor Barak kana. Uzbeški kanat je pod vodstvom Abulhajr kana postal skorumpirana, nestabilna in šibka država, ki se je pogosto ukvarjala z notranjimi težavami. Da bi bile stvari še hujše, so v kanat vdrli Ojrati, ki so plenili nomadska naselja in večja mesta in pobijali civiliste. Leta 1457 je bil med Uzbeki in Ojrati sklenjen mir, ker je Abulhajr kan doživel hud poraz in zato med Uzbeki izgubil ves svoj ugled.
Ustanovitev thumb|Kazahstanska znamka, izdana v počastitev 550. obletnice ustanovitve Kazaškega kanata
Oblikovanje Kazaškega kanata se je začelo leta 1459, ko je več kazaških plemen, nezadovoljnih z vladavino Abulhajra, pod vodstvom bratrancev Žanibeka in Kereja, pravnukov Urus kana, pobegnilo iz Uzbeškega kanata v dogodku, znanem kot "velika selitev". Bratranca sta vodila nomade proti Mogulistanu in se na koncu naselila in ustanovila neodvisno državo. Mogulistanski kan se jima je pridružil in jima ponudil podporo proti njunim nasprotnikom. Žanibekovemu in Kerejevemu gibanju se je pridružilo okoli 200.000 nomadov, kar je v Abulhajru vzbudilo strah. Novi kanat je kmalu postal tamponska država med Mogulistanom in Uzbeškim kanatom. Četudi za ustanovitvena vladarja kanata veljata oba bratranca, je imel Žanibek sprva več oblasti. Žanibek je v želji, da bi se otresel Abulhajrove oblasti, leta 1468 napadel Uzbeški kanat in sprožil kazaško vojno za neodvisnost. Abulhajr je v odgovor sprožil kampanjo proti Kazahom in na pohodu umrl. Po smrti Kerej kana leta 1473/1474 je Žanibek postal edini vladar.
Prva leta Kazaškega kanata so zaznamovali boji proti Abulhajrovemu vnuku Muhamadu Šajbaniju za nadzor nad stepo. Leta 1470 so Kazahi premagali Šajbanija pri mestu Iasi v današnjem Turkestanu in prisilili Uzbeke na umik proti jugu v Samarkand in Buharo.
Leta 1480 je kazaški kan postal Kerej kanov sin Burunduk. Med njegovo vladavino je Kazahom uspelo zbrati vojsko 50.000 gazijev in večkrat premagati sile Mohameda Šajbanija ob reki Sir Darji. Med njegovo vladavino so Uzbeki leta 1500 sklenili s Kazahi mir in Kazaškemu kanatu predali vsa svoja ozemlja severno od Sir Darje.
O teh dogodkih je v 16. stoletju poročal Mirza Muhammad Haidar Dughlat v svojem delu Tarikh-i Rashidi:
Takrat je imel Abulhajr kan polno oblast v Dašt-i-Kipčaku. Bil je v vojni s sultani Džudžija, medtem ko sta Žanibek kan in Karaj kan pobegnila pred njim v Mogulistan. Isan Buga kan ju je sprejel z veliko častjo in jima izročil Kuzi Baši, ki je blizu Čuja na zahodni meji Mogulistana, kjer sta živela v miru in zadovoljstvu. Po smrti Abulhajr kana je ulus Uzbekov zašel v zmedo in med njimi so nastali nenehni spori. Večina Uzbekov se je pridružila stranki Karaj kana in Džanibeg kana. Šteli so približno 200.000 oseb in so dobili ime Uzbeg-Kazaki. Kazaški sultani so začeli vladati leta 870 [1465–1466] (toda bog ve najbolje) in so še naprej uživali absolutno oblast v večjem delu Uzbekistana do leta 940 [1533–1534].
Širjenje kanata thumb|alt=A.| Kazaški kanat med vladavinoi Kasim kana
Žanibekov sin Kasim je leta 1511 postal kan in od takrat so v Kazaškem kanatu do njegovega padca vladali samo Žanibekovi potomci. Med njegovo vladavino je kanat dosegel svojo največjo moč. Njegov sovražnik številka ena je postala Nogajska horda na večini ozemlja sodobnega Zahodnega Kazahstana. Kasim je leta 1520 zavzel nogajsko prestolnico Saraj-Džuk in potisnil Nogajsko hordo v Astrahanski kanat. Pod Kasim kanom so se meje Kazaškega kanata razširile in število prebivalcev je preseglo milijon. Kanat je pridobil slavo in politično težo na širšem evro-azijskem prizorišču. Kasim kan je postal glavni pokrovitelj umetnosti, književnosti in vere, kar je omogočilo islamu velik politični in socialno-kulturni vpliv v kazaški družbi. Pod njegovo vladavino je Rusko carstvo postalo prva velika država, ki je vzpostavila diplomatske odnose s Kazaškim kanatom. S tem si je Kasim kan pridobil sloves uspešnega voditelja, saj je njegov imperij kot politična entiteta v vzponu postal znan tudi v zahodni Evropi.
Rokopis Tarikh-Safavi, ki so ga v perzijščini napisali perzijski zgodovinarji, je o Kasim kanu zapisal, da je večina Dašt-i-Kipčaka prišla pod njegovo absolutno oblast. Rokopis opisuje tudi to, kako je kazaška vojska osem tisoč mož pomagala Šejbani kanu iz Buhare priključiti iransko mesta Horasan.
Kasim kan je leta 1520 uvedel tudi prvi kazahstanski zakonik, imenovan Kasim hanning kaska džoli, v prevodu Svetla cesta Kasim kana. Kasim kan je potrdil svoje zavezništvo s timuridskim voditeljem Baburjem, zlasti po padcu Šajbanidov. Moguli in prebivalci Samarkanda do ga zato hvalili.
Mirza Muhamad Haidar je v svojem Tarikh-i-Rashidi zapisal:
Kasim kan je podredil celoten Dašt-i-Kipčak. Njegova vojska je štela več kot milijon [tisoč tisoč] mož. Razen Džudži kana v tej državi ni nikoli vladal večji kan od njega.
Nemiri in državljanska vojna Po Kasim kanovi smrti so Nogajci zasedli svoje izgubljeno ozemlje zahodno od reke Turgaj. Kazaški kanat se je v tem času osredotočil na Džetsju in južni Kazahstan, kjer so se začeli nemiri. Sibirski kanat je zavzel severne regije Sari-Arke, takrat uradno pod kazaško oblastjo.
Med vladavino Tahir kana so Ojrati v 20. letih 15. stoletja napadli in zavzeli vzhodne dele Sari-Arke.
V zgodnjih 1530. letih se je v Kazaškem kanatu začela državljanska vojna med vnuki Žanibek kana. V vojni je zmagal Haknazar kan in ponovno združil kanat pod svojo oblastjo.
Haknazar kan (1537–1580) thumb|Huang Qing Zhigong Tu (1769): Kazaški kan in njegova žena
Pod Haknazar kanom, se je Kazaški kanat soočal z grožnjami iz več smeri: Nogajske horde na zahodu, Sibirskega kanata na severu, Mogulistana na vzhodu in Buharskega kanata na jugu.
Haknazar kan je začel osvobajati zasedeno kazaško ozemlje in svojemu kanatu vrnil severne regije Sari-Arke. Med kampanjo proti Nogajski hordi je ponovno osvojil Sarajčik v Nogajski hordi in okoliška kazaška ozemlja. V boju proti Hivancem so Kazahi osvojili polotok Mangišlak in uspešno odbili Ojrate. Haknazar je nato začel kampanjo proti Mogulistanu z namenom, da bi v svoj kanat dokončno vključil Džetsju. Kampanja se je končala uspešno in privedla do poraza Mogulistana. Na severu je Kazaškemu kanatu še vedno grozil Sibirski kanat, v katerem je vladal kan Kučum.
Leta 1568 so Kazahi uspešno premagali Nogajsko hordo pri reki Embi in prodrli do Astrahana, kjer so jih odbile ruske sile."Haqq Nazar | Kazakh ruler". Encyclopædia Britannica. Retrieved 2016-02-02.A History of the Moghuls of Central Asi: The Tarikh-i-Rashidi By Mirza Muhammad Haidar Dughlt, N. Elias, Sir E Denison Ross page 121
Šigaj kan (1580–1582) Po smrti Haknazar kana je v letih 1580–1582 vladal Šigaj kan, vnuk Žanibek kana in sin sultana Žadika. Čeprav je bil takrat star že osemdeset let, je imel med Kazahi velik vpliv. O njegovem življenju je malo znanega. Šigaj kan je nadaljeval utečeno zunanjo politiko Kazaškega kanata, ki je je začrtal Haknazar. Spopade med Šajbanijevimi dediči je racionalno izkoristil za krepitev svoje države.
Leta 1582 so buharski kan Abdulah, kazaški kan Šigaj in njegov sin Tauekel združili moči in organizirali kampanjo proti taškentskemu Baba sultanu. Baba sultan je bil poražen in je pobegnil v stepo Dešt-i-Kipčak. Uzbeške in kazaške čete so Baba sultana zasledovale do Sarisuja in Ulitava. Šigaj kan je med to kampanjo umrl. Na poti nazaj v Turkestan je sultan Tauekel ubil Baba sultana in ga pripeljal k Abdulahu, ta pa je, zadovoljen, da se je znebil sovražnika, Tauekelu podaril Risk v provinci Afrikent v samarkandski regiji.
Tauekel kan (1582–1598) thumb|left|Huang Qing Zhigong Tu (1769): Kazah s svojo ženo
Kan Tauekel je razširil oblast Kazaškega kanata nad Taškent, Fergano, Andidžan in Samarkand. Leta 1598 so se kazaške sile približale Buhari in jo 12 dni oblegale, nato pa jih je buharski voditelj Pir-Muhamad s pomočjo svojega brata Baki-Muhamada pregnal. V tej bitki je bil Tauekel kan ranjen in je med umikom v Taškent umrl.
Esim kan (1598–1628) Po smrti Tauekel kana je prišel na prestol Esim sultan, sin Šihan kana. Esim kana so naslAvljali z "Ensegei boili er Esim", kar bi se lahko prevedlo kot "zelo visok človek – Esim". Njegova vladavina je bila obdobje tretje okrepitve Kazaškega kanata po Kasimu in Haknazarju. Esim kan je preselil glavno mesto kanata v Signak v Turkestanu in zatrl upore Karakalpakov.
sledilo je 15-letno obdobje miru med Kazaškim in Buharskim kanatom. Esim kan je z Buharskim kanatom vzpostavil mir in mu vrnil Samarkand. Buharski kanat je bil kljub temu še vedno ogorčen zaradi izgube Taškenta, kar je vodilo v dodatne konflikte. Od leta 1607 je Buharski kanat po več bitkah na koncu pridobil oblast nad Taškentom.
Esim kan je združil kazaško vojsko in začel pohod proti taškentskemu kanu Tursunu Mohamedu in kanu Buhare. Leta 1627 je premagal nasprotnika, ukinil Taškentski kanat in vojna se je končno končala.
Esim kan je ustvaril svoj zakonik Есім ханның ескі жолы (Esım hannyñ eskı žoli), kar bi se lahko prevedlo kot Stara pot Esim kana.
Salkam-Žangir kan (1629–1652) thumb|Kazaški delegati v Pekingu na sliki Deset tisoč narodov prihaja plačevat davek iz leta 1761
Med vladavino Salkam-Žangir kana se je na vzhodu pojavil nov in močan tekmec Kazaškega kanata, znan kot Džungarski kanat.
Velika bitka med njima se je začela pozimi 1643 z napadom Erdenija Baturja na kazaške dežele. Džungarji so osvojili velik del regije Džetisu in ujeli približno deset tisoč ljudi. Salkam-Žangir kan je s 600 vojaki krenil v napad na Džungarje in se z njimi spopadel v znameniti bitki pri Orbulaku. Na pomoč mu je prišel Džalangtos Bahadur, vladar Samarkanda, z 20.000 vojaki in Salkam-Žangir kan je z njihovo pomočjo zmagal. Erdeni Batur se je moral umakniti. Poraženi Džungarji so v bitki izgubili približno deset tisoč ljudi. Po ohranjenih zgodovinskih podatkih je Salkam-Žangir kan v tej bitki pokazal svoj velik poveljniški talent in vojaške sposobnosti.
Leta 1652 so bile v tretji večji bitki med Kazahi in Džungarji kazaške čete poražene, Salkam-Žangir kan pa ubit.
Tauke kan (1680–1718)