desno|sličica| Grb Oranskega kneza (1815–1884) desno|sličica|Grb oranskih grofov prve rodbine Oranskih. Začelo se je za kneževino Orange. Homofonija imena mesta s sadjem je naključje. Rog, ki naj bi izhajal iz priimka prvega kneza "au Courb-nez" (ukrivljen nos ali morda kratkonosi), se je preoblikoval v "au cornet" (s stebrom). desno|sličica|198x198_pik| Grb mesta Orange v Vaucluseu. Mestu so jih podelili oranski knezi iz hiše des Baux v zadnji četrtini 12. stoletja. Oranski knez (ali oranska kneginja, če je nosilka ženska) je naziv, povezan s suvereno kneževino Oranž v današnji južni Franciji, ki so jo pozneje imeli državni lastniki in nato navidezni dediči Nizozemske.

Naziv "oranski knez" je leta 1163 ustvaril cesar Friderik Barbarossa, ko je povzdignil grofijo Oranž v kneževino, da bi okrepil svojo podporo na tem območju v njegovem sporu s papeštvom. Naslov in zemljišče sta prešla na francosko plemiško rodbino Baux leta 1173 in Chalons leta 1393. Leta 1530 pa sta bila podeljena Reneju Nassavskemu. Kneževina je nato leta 1544 prešla na v Nemčiji rojenega plemiča iz takratne Španske Nizozemske, Renejevega bratranca Viljema (znanega kot "Molčeči"). Viljem je vodil uspešen nizozemski upor proti Španiji. Z osamosvojitvijo je nova država postala decentralizirana republika in ne enotna monarhija.

Pravnuk Viljema Molčečega Viljem III. Angleški je leta 1702 umrl brez otrok. Glede dedovanja je prišlo do spora med njegovima bratrancema Janezom Viljemom Frisom in Friderikom I. Pruskim. Leta 1713 je po Utrechtski pogodbi Friderik Viljem I. Pruski odstopil kneževino Oransko francoskemu kralju Ludviku XIV. (vendar je obdržal naslov kot del svoje dinastične titulature). Leta 1732 se je v skladu s pogodbo o delitvi Frisov sin, Viljem IV., strinjal, da bo s Friderikom Viljemom delil uporabo naziva "Oranski knez" (ki je pridobil prestiž na Nizozemskem in po vsem protestantskem svetu).

Z nastankom Kraljevine Nizozemske v 19. stoletju je naziv tradicionalno nosil dedič nizozemskega monarha. Prvotno so naziv nosili le moški, od leta 1983 pa se naziv prenaša prek absolutne primogeniture, kar pomeni, da je nosilec lahko knez ali kneginja Oranska.

Sedanja nizozemska kraljeva dinastija, Rodbina Orange-Nassau, ni edina družina, ki zahteva dinastični naziv. V konkurenco za naslov so se podali nemški cesarji in kralji iz rodbine Hohenzollerjev ter glava francoske plemiške družine Mailly. Trenutni uporabniki naziva so nizozemska princesa Katarina-Amalija (Orange-Nassau), Georg Friderik (Hohenzollern) in Guy (Mailly-Nesle).

Zgodovina

Grofija Oranž sličica|266x266_pik| Sestavljeni portret štirih generacij oranskih princev – Viljem I. (v vlogi 1544–1584), Mavricij (1618–1625) in Friderik Henrik (1625–1647), Viljem II. (1647–1650), Viljem III. (1650–1702) – Viljem Honthorstski, 1662 Naslov se je nanašal na Orange v departmaju Vaucluse v dolini Rone v južni Franciji, ki je bil v lasti rodbine Oranskih, nato rodbine Baux in rodbine Chalon-Arlay, preden je leta 1544 prešel na Dillenburško vejo rodbine Nassavskih, ki je od takrat znana kot rodbina Oranskih-Nassavskih.

Kneževina je nastala kot grofija Oranž, fevd v Svetem rimskem cesarstvu, v sestavi kraljestva Burgundije. Podeljena je bila Viljemu Gellonskemu (rojen leta 755), vnuku Karla Martela in zatorej bratrancu Karla Velikega, okrog leta 800 za njegove zasluge v vojnah proti Mavrom in pri ponovni osvojitvi južne Francije in Španske krajine. Njegovo okcitansko ime je Guilhem; kot frankovski gospod pa se je verjetno poznal po stari germanski različici <i id="mwXw">Wilhelma</i>. Viljem je vladal tudi kot Toulouški grof, vojvoda Akvitanije in markiz Septimanije .

Rog, ki je simboliziral Oranž, je predstavljal besedno igro imena Viljem Gelonski v francoščini, iz lika, ki so ga njegova dejanja navdihnila v chanson de geste, Chanson de Guillaume: "Guillaume au Court-nez« (Viljem Kratkonosi) ali njegov homofon »Guillaume au Cornet« (Viljem Rog). Zdi se, da šanson vključuje gradivo, ki se nanaša na bitko Viljema Gelonskega pri reki Orbieu ali Orbiel blizu Carcassonna leta 793, pa tudi na njegovo zavzetje mesta Orange.

Kneževina Oranž Ko se je Burgundsko kraljestvo v zgodnjem srednjem veku razdrobilo, je cesar Svetega rimskega cesarstva Friderik I. Barbarosa leta 1163 povzdignil gospostvo Oranž v kneževino, da bi navezal svoje podpornike v Burgundiji proti papežu in francoskemu kralju. Ko so se meje cesarstva umaknile od meja kneževine, so knezu pripadle suverene pravice, ki jih je prej izvajal cesar. Kot je Viljem Molčeči zapisal v svoji ženitni ponudbi stricu svoje druge žene, volilnemu knezu Avgustu Saškemu, je imel Oranž za "svojo lastno prosto lastnino", ne kot fevd katerega koli suzerena; niti papeža, niti kralja Španije ali Francije. Ta zgodovinski položaj časti in ugleda bo kasneje gnal Viljema Molčečega naprej, prav tako kot je spodbudil nasprotovanje njegovega pravnuka Viljema III. Ludviku XIV., ko je ta kralj napadel in zasedel Oranž.

Zadnji neposredni potomec prvotnih knezov, René Chalonski, je uveljavil svojo suvereno pravico in kneževino zapustil svojemu bratrancu Viljemu Tihemu, ki ni bil potomec prvotne oranske družine, temveč dedič oranske kneževine po oporoki. To pa je bilo v nasprotju z vzorcem dedovanja, ki ga je določila zadnja volja Marije Oranske, kneginje Oranske iz rodbine Baux, ki je prinesla kneževino v družino Chalons in prek katere je knez René pridobil lastno dediščinsko pravico ( glej Genealogijo hiše Orange-Chalon). Na ta način je Rene svojo lastnino prenesel na svojega najbližjega sorodnika, namesto da bi šel več generacij nazaj in jo prenesel na takrat že daljne bratrance. desno|sličica|216x216_pik| Zemljevid kneževine Oranž v 16. stoletju. Leta 1673 je Ludvik XIV. Francoski priključil vse ozemlje kneževine Franciji in kraljevi domeni kot del vojnih akcij proti štatholderju Viljemu III. Oranskemu — ki je kasneje postal britanski kralj Viljem III. Oranž je de facto prenehal obstajati kot suverena posest. Ludvik je nato naslovno kneževino podelil Louisu Charlesu de Maillyju, markizu Nesle-jskemu, čigar žena je bila neposredni potomec in dedinja po primogenituri prvotnih oranskih knezov

Potem ko je Utrechtska pogodba leta 1713 Oranž prepustila Franciji, je pet tožnikov uradno protestiralo proti določilom pogodbe.

Ker pa je pogodba predvidevala, da bo Oranž zavzela in priključila Francija, so bili njihovi protesti prezrti.

Odprava kneževine, nadaljevanje naslova Ker je Viljem III. umrl brez zakonitih otrok, je veljalo, da je kneževino podedoval njegov najbližji sorodnik na podlagi oporoke Friderika-Henrika, Friderik I. Pruskega, ki je odstopil kneževino - vsaj deželo, ne pa tudi uradni naslov — Franciji leta 1713. Francija je podprla njegovo trditev. Na ta način je ozemlje kneževine izgubilo svoje fevdalne in posvetne privilegije in postalo del Francije. Utrechtska pogodba je dovolila pruskemu kralju, da ustanovi del vojvodine Gelderland (mesta Geldern, Straelen in Wachtendonk z upravnimi enotami, Krickenbeck, Viersen, deželo Kessel in gospostva Afferden, Arcen-Velden- Lomm, Walbeck-Twisteden, Raay in Klein-Kevelaer, Well, Bergen in Middelaar) v novo kneževino Orange. Pruski kralji in nemški cesarji so se do leta 1918 imenovali Oranski princi. desno|sličica|200x200_pik| Podroben zemljevid kneževine v prvi polovici 17. stoletja, reproduciran iz znamenitega Atlasa Willema Janszoona Blaeua iz leta 1627. Območje kneževine je bilo približno 12 milj dolgo in 9 milj široko ali 108 kvadratnih milj. Agnatski sorodnik Viljema III., Janez Viljem Friso Nassavski, ki je bil prav tako kognatski potomec Viljema Molčečega, je bil po zadnji volji Viljema III. imenovan za dediča princev Oranskih na Nizozemskem. Več njegovih potomcev je postalo štatholderjev. Zahtevajo kneževino Oranž na podlagi agnatskega dedovanja, podobno tistemu Viljema Molčečega, ki je Oranž podedoval od svojega bratranca Renéja iz Chalona. Vendar pa so imeli zahtevo, čeprav oddaljeno, do same kneževine zaradi porekla Janeza Viljema Frisa od Louise de Coligny, ki je bila potomka prvotnih princev Oranskih. (Louisina prababica, Ane Pot, grofica Saint-Pol, je bila potomka Tiburge Oranske, ki se je poročila v družino des Baux)

Lahko bi trdili tudi, da izvirajo iz del Balzo, italijanske veje družine des Baux, prek poroke princese Ane z Viljemom IV., knezom Oranskim. Ana je bila najstarejša hči Jurija II. Angleškega, ki je bil potomec Elizabete Woodville, žene Edvarda IV . Babica Elizabeth Woodville je bila Margerita del Balzo, še ena potomka Tiburge Oranske.

Nosilci naslova

Rodbina Oranskih-Nassavskih (prva inkarnacija) Viljem Nassavski je podedoval Oransko kneževino od svojega bratranca Renéja. Čeprav Viljem ni bil potomec nobenega prejšnjega princa Oranskega, saj René ni imel otrok ali bratov in sester, je izkoristil svojo pravico suverenega princa, da oporoči Oranž svojemu prvemu bratrancu po očetovi strani, ki pravzaprav ni imel oranske krvi. To je začetek nizozemske kraljevske rodbine Oranskih-Nassavskih.