desno|sličica|300x300_pik| Širitev Velike moskovske kneževine, Ruskega carstva in Ruskega cesarstva med 14. in 20. stoletjem. Ruski imperializem vključuje politiko in ideologijo moči, ki jo izvaja Rusija oz. tudi njene predhodne iteracije, nad drugimi državami in zunanjimi ozemlji. To vključuje osvajanja Ruskega imperija, imperialna dejanja Sovjetske zveze (Rusija velja za njeno državo naslednico) in tudi dejanja sodobne Ruske federacije. Nekateri postkolonialni učenjaki opozarjajo na pomanjkanje pozornosti namenjene ruskemu in sovjetskemu imperializmu.
Pogledi na ruski imperializem Montesquieu je zapisal, da »Moskovčani ne morejo zapustiti imperija« in da so »vsi sužnji«. Jean-Jacques Rousseau je trdil, da Poljska ni svobodna zaradi ruskega imperializma. :Leta 1836 je Nikolaj Gogolj rekel, da je Sankt Peterburg »nekaj podobnega evropski koloniji v Ameriki«, pri čemer je pripomnil, da je tujcev toliko kot ljudi domače narodnosti. Po mnenju Alekseja Homjakova je bila ruska elita »kolonija eklektičnih Evropejcev, vrženih v državo divjakov« s »kolonialnim odnosom« med obema. Podoben kolonialni vidik je prepoznal Konstantin Kavelin.
Za ruski imperializem so nekateri trdili, da se razlikuje od drugih evropskih kolonialnih imperijev, ker je bil ruski imperij povezan po kopnem in ne čez morje, kar je pomenilo, da je bilo upore lažje zadušiti, pri čemer so bile nekatere dežele ponovno zavzete kmalu po izgubi. Kopenska osnova cesarstva je veljala tudi za dejavnik, zaradi katerega je zaradi težje komunikacije in transporta po kopnem bilo bolj razdeljeno od morskih.
Ruski imperializem je bil povezan z delovno intenzivnim in nizko produktivnim gospodarskim sistemom, ki je temeljil na tlačanstvu in despotski vladavini, ki je zahtevala nenehno povečevanje količine obdelovalne zemlje, da bi legitimizirala vladavino in zagotovila zadovoljstvo podložnikom. Politični sistem pa je bil odvisen od zemlje kot vira za nagrajevanje uradnikov. Politična elita je zato namerno širila ozemlja.
Notranja kolonizacija Po besedah Vasilija Ključevskega ima Rusija »zgodovino države, ki se kolonizira«. Vladimir Lenin je nerazvita ozemlja Rusije videl kot notranji kolonializem. Ta koncept je v kontekstu Rusije prvič uvedel August von Haxthausen leta 1843. Sergej Solovjov je trdil, da je to zato, ker Rusija »ni bila kolonija, ki bi bila od metropolitanske dežele ločena z oceani«. Za Afanasija Ščapova je ta proces vodil predvsem ekološki imperializem, pri čemer sta trgovina s krznom in ribolov spodbujala osvajanje Sibirije in Aljaske. Drugi privrženci Ključevskega so identificirali oblike kolonizacije, ki jih je med drugim poganjala vojaška ali samostanska ekspanzija. Pavel Miljukov je opozoril na silovitost tega samokolonizirajočega procesa. Mark Bassin je pozneje opazil podobnost med ruskim samokolonializmom in ameriškim osvajanjem divjega zahoda.
Ideologije ruskega imperializma Teritorialna širitev cesarstva je avtokratskim vladarjem Rusije dala dodatno legitimnost, podjarjenemu prebivalstvu pa vir nacionalnega ponosa. Legitimacija imperija je bila pozneje izvedena prek različnih ideologij. Po padcu Konstantinopla je Moskva sama sebe poimenovala »tretji Rim«. V panegiričnem pismu velikemu knezu Vasiliju III., iz leta 1510, je ruski menih Filotej (Filofej) iz Pskova razglasil: »Dva Rima sta padla. Tretji stoji. In četrtega ne bo. Nihče ne bo nadomestil vašega krščanskega carstva!«.Mashkov, A.D. Moscow is the Third Rome (МОСКВА – ТРЕТІЙ РИМ). Ukrainian Soviet Encyclopedia. To je vodilo do koncepta mesijanskega pravoslavnega ruskega naroda kot »Svete Rusije«. Rusija je, ko se je širila na ozemlja Otomanskega cesarstva z različnimi vojnami, kot je bila Krimska vojna, trdila da je zaščitnica pravoslavnih kristjanov.
Po zmagi monarhistične koalicije leta 1815 je Rusija razglasila Sveto alianso s Prusijo in Avstrijo, da bi ponovno vzpostavila božansko pravico kraljev in krščanske vrednote v evropskem političnem življenju, kot si je prizadeval Aleksander I. pod vplivom svoje duhovne svetovalke baronice Barbare von Krüdener. Napisal jo je car, uredila pa sta jo Ioannis Kapodistrias in Alexandru Sturdza. V prvem osnutku se je car Aleksander I. skliceval na misticizem s predlaganim enotnim krščanskim cesarstvom z enotno cesarsko vojsko, kar so druge monarhije videle kot zaskrbljujoče. Po reviziji so Rusija, Prusija in Avstrija sprejele bolj pragmatično različico zavezništva. Francoski diplomat Abbe de Pradt je dokument označil za »apokalipso diplomacije«. Sveto zavezništvo je bilo v veliki meri uporabljeno za zatiranje notranjega nesoglasja, cenzuro tiska in zapiranje parlamentov kot del »Reakcije«.
Pod Nikolajem I. so pravoslavje, avtokracija in narodnost postali uradna državna ideologija. Zahteval je, da pravoslavna cerkev prevzame glavno vlogo v politiki in življenju. Zahteval je tudi osrednjo vladavino enega samega avtokrata ali absolutnega vladarja in razglasil, da je rusko ljudstvo edinstveno sposobno združiti velik imperij zaradi svojih posebnih značilnosti. Podobno kot širša »božanska pravica kraljev« bi se cesarjevo moč razumelo, da razrešuje vsa nasprotja v svetu in ustvarja idealen »nebeški« red. Hosking je trdil, da ima trio »pravoslavje, avtokracija, narodnost« ključne pomanjkljivosti v dveh svojih glavnih stebrih, saj je bila cerkev v celoti odvisna in podrejena državi, koncept narodnosti pa je bil premalo razvit, ker je bilo veliko uradnikov baltskih Nemcev in revolucionarne ideje o nacionalnih državah so bile »pridušen odmev« v sistemu, ki je slonel na podložništvu. V praksi je to pustilo avtokracijo kot edini steber.
V 19. stoletju je panslavizem postal nova legitimacijska teorija imperija. Ideja o »ruskem svetu« je postala ključni koncept in imperialno izgradnjo države »vseruske« narodnosti so sprejeli številni subjekti imperija (vključno z Judi in Nemci) in je služila kot temelj cesarstva. Panslavizem je prvič pridobil politični pomen proti koncu 18. stoletja kot sredstvo za legitimizacijo ruskih imperialnih zahtev po vzhodnih ozemljih razdeljene poljsko-litovske države. Po januarski vstaji leta 1863 je ruska vlada postala izjemno odločena odpraviti vse manifestacije separatizma. Do druge polovice 19. stoletja so ruski publicisti prevzeli in preoblikovali ideologijo panslavizma; prepričani v svojo lastno politično premoč [so] trdili, da bi se lahko vsi Slovani združili z Veliko Rusi.
Ruska kolonialna ekspanzija sličica|260x260_pik| Ruska ekspanzija v Evraziji med 1533 in 1894 Od 16. stoletja dalje je Rusija 150 let vsako leto povprečno okupirala ozemlje v velikosti Nizozemske.
Sibirija in Daljni vzhod Ruskemu ekspanzionizmu je v veliki meri koristila bližina večinoma nenaseljene Sibirije, ki jo je Rusija postopno osvajala od vladavine Ivana Groznega (1530–1584) naprej. Rusko kolonizacijo Sibirije in osvajanje njenih domorodnih ljudstev primerjajo z evropsko kolonizacijo Amerik in njenih domorodcev, s podobnimi negativnimi vplivi na domorodce in prisvajanje njihove zemlje. Drugi raziskovalci pa menijo, da se je naselitev Sibirije razlikovala od evropske kolonizacije po tem, da ni povzročila depopulacije domorodcev, poleg tega pa je zagotovila pridobitno zaposlitev in vključevanje domorodnega prebivalstva v družbo naseljencev.Batalden 1997, pp. 36-37. Tudi severni Pacifik je postal tarča ruske ekspanzije, kar je vodilo v nastanek današnjega ruskega Daljnega vzhoda.
Leta 1858, med drugo opijsko vojno, je Rusija okrepila in sčasoma priključila severni breg reke Amur in obalo navzdol do korejske meje s Kitajsko. Med boksarsko vstajo je ruski imperij leta 1900 napadel Mandžurijo in v Blagoveščensku se je zgodil pokol kitajskih prebivalcev na ruski strani meje. Poleg tega je imperij nadzoroval koncesijska ozemlja na Kitajskem, zlasti kitajsko vzhodno železnico in koncesije v Tianjinu in ruskem Dalianu.
Srednja Azija Ruska osvajanja Srednje Azije so potekala več desetletij. V letih 1847–64 so prečkali vzhodno kazaško stepo in zgradili vrsto utrdb vzdolž severne meje Kirgizistana. V letih 1864–68 so se iz Kirgizistana pomaknili proti jugu in zavzeli Taškent ter Samarkand. Naslednji korak je bil spremeniti ta trikotnik v pravokotnik s prečkanjem Kaspijskega jezera. Leta 1873 so Rusi zavzeli Hivski kanat, leta 1881 pa še zahodni Turkmenistan. Leta 1884 so zavzeli oazo Merv in vzhodni Turkmenistan. Leta 1885 so Britanci preprečili nadaljnje širjenje proti jugu proti Afganistanu. V letih 1893–95 so Rusi zasedli visoko gorovje Pamir na jugovzhodu. Po besedah zgodovinarja Alexandra Morrisona je bila širitev Rusije proti jugu čez kazaško stepo v rečne oaze Turkestana eden najhitrejših in dramatičnih primerov imperialnega osvajanja v devetnajstem stoletju.
Na jugu je bila Velika igra politični in diplomatski spopad, ki je potekal večji del 19. stoletja in začetek 20. stoletja med Britanskim cesarstvom in Ruskim cesarstvom glede Srednje in Južne Azije. Velika Britanija se je bala, da Rusija načrtuje invazijo na Indijo in da je to cilj ruske ekspanzije v Srednji Aziji, medtem ko je Rusija nadaljevala z osvajanjem Srednje Azije. Potrjen je obstoj več načrtov ruske invazije na Indijo iz 19. stoletja, ki se nikoli niso uresničili.
Zgodovinar A. I. Andrejev je izjavil, da je bila »v dneh velike igre Mongolija predmet imperialističnih posegov Rusije, kot je bil Tibet za Britance«. V Anglo-ruski konvenciji iz leta 1907 sta Ruski in Britanski imperij uradno končala svoje rivalstvo v Veliki igri in se osredotočila na nasprotovanje Nemškemu imperiju ter razdelila Iran na britanski in ruski del. Leta 1908 je perzijska ustavna revolucija poskušala vzpostaviti demokratično civilno družbo v Iranu z izvoljenim Majilisom, razmeroma svobodnim tiskom in drugimi reformami. Rusko cesarstvo je posredovalo v revoluciji in podprlo šaha in reakcionarne frakcije. Kozaki so bombardirali Majilis, Rusija je pred tem leta 1879 ustanovila Perzijsko kozaško brigado, silo, ki so jo vodili ruski častniki in vsiljevala ruskegi vpliv v Iranu.
Evropa sličica|260x260_pik| Zemljevid provinc Ruskega imperija, 1898. Rusija je vodila tudi politiko širitve proti zahodu. Po porazu Švedske v finski vojni 1808–1809 in podpisu mirovnega sporazuma v Fredrikshamnu 17. septembra 1809, je bila vzhodna polovica takratne Švedske (Finska) priključena v Rusko cesarstvo kot avtonomna pokrajina. V poznem 19. stoletju je bila politika rusifikacije Finske namenjena omejitvi posebnega statusa Velike kneževine Finske in po možnosti končanju njene politične avtonomije ter kulturna asimilacija. Politika rusifikacije je bila vsiljena tudi v Ukrajini in Belorusiji.
Po rusko-turški vojni (1806–12) in Bukareškem mirovnem sporazumu (1812), je vzhodna polovica Kneževine Moldavije (potem poimenovana Besarabija), ki je bila takrat osmanska vazalna država, prišla pod oblast ruskega imperija. Na Dunajskem kongresu (1815) je Rusija pridobila oblast nad Kongresno Poljsko, ki je bila na papirju avtonomno kraljestvo v personalni uniji z Rusijo. Ruski cesarji na splošno niso upoštevali nobenih omejitev svoje moči, zato je bila Poljska samo marionetna država. Avtonomija je bila močno okrnjena po uporih v letih 1830–31 in 1863, ko so državo začeli upravljati namestniki in je bila kasneje razdeljena na gubernije (province).
Ruska čezmorska ekspanzija Širitvi proti vzhodu je sledila ruska kolonizacija Severne Amerike preko Tihega oceana. Ruski lovci so hitro razvili pomorsko trgovino s krznom, kar je v šestdesetih letih 17. stoletja sprožilo več konfliktov med Aleuti in Rusi. Do poznih 1780-ih so se odprli trgovinski odnosi s Tlingiti in leta 1799 je bila z namenom monopoliziacije trgovine s krznom ustanovljena Rusko-ameriška družba, ki je služila tudi kot imperialistično sredstvo za rusifikacijo Aljaških staroselcev.