Zlata doba piratstva je običajna oznaka za obdobje med 1650-imi in 1730-imi, ko je bilo pomorsko piratstvo pomemben dejavnik v zgodovini Severnega Atlantika in Indijskega oceana.
Zgodovinarji zlato dobo piratstva pogosto delijo na tri obdobja: Obdobje upokojevanja (približno 1650 do 1680), za katerega so značilni anglo-francoski pomorščaki s sedežem na Jamajki in v Tortugi, ki napadajo španske kolonije in ladijski promet v Karibih in vzhodnem Pacifiku do zahodnega Pacifika. Piratska pot (1690), povezana s potovanji na dolge razdalje iz Amerike, da bi oropali cilje muslimanske in vzhodnoindijske družbe v Indijskem oceanu in Rdečem morju. Obdobje po španskem nasledstvu (1715 do 1726), ko so anglo-ameriški mornarji in gusarji, ki so ob koncu španske nasledstvene vojne ostali brez dela, se množično obračali k piratstvu na Karibih, v Indijskem oceanu, severnoameriškem vzhodnem obmorju in zahodnoafriški obali.
Ožje definicije zlate dobe včasih izključujejo prvo ali drugo obdobje, večina pa vključuje vsaj del tretjega. Sodobno pojmovanje piratov, kot je prikazano v popularni kulturi, v veliki meri izhaja, čeprav ne vedno natančno, iz zlate dobe piratstva.
Dejavniki, ki so prispevali k piratstvu v zlati dobi, so vključevali povečanje količin dragocenega tovora, ki se pošilja v Evropo prek velikih oceanskih območij, zmanjšanje evropskih mornaric v določenih regijah, usposabljanje in izkušnje, ki so jih številni mornarji pridobili v evropskih mornaricah (zlasti britanski kraljevi mornarici) ter skorumpirano in neučinkovito vlado v evropskih čezmorskih kolonijah. Takratne kolonialne sile so se nenehno borile s pirati in sodelovale v več pomembnih bitkah in drugih povezanih dogodkih.
Ime zlata doba Izvor
Najstarejša znana literarna omemba zlate dobe piratstva je iz leta 1894, ko je angleški novinar George Powell zapisal o »zdi se, da je bila zlata doba piratstva do zadnjega desetletja 17. stoletja«.George Powell, "A Pirate's Paradise," in The Gentleman's Magazine, vol. CCLXXVI, N.S. 52, Jan–June 1894, p. 23. Powell uporabi besedno zvezo med pregledom knjige Charlesa Leslieja Nova in natančna zgodovina Jamajke, ki je bila takrat stara več kot 150 let. Powell uporabi frazo samo enkrat.
Leta 1897 je zgodovinar John Fiske uvedel bolj sistematično uporabo besedne zveze zlata doba piratstva, ki je zapisal: »V nobenem drugem času v svetovni zgodovini posel piratstva ni tako močno uspeval kot v 17. stoletju in prvi del 18. Ta zlata doba je trajala od približno 1650 do približno 1720«.John Fiske, 1897, Old Virginia and Her Neighbors, p. 338. Fiske je vključil dejavnosti barbarskih korzarjev in vzhodnoazijskih piratov v to zlato dobo, pri čemer je opozoril, da »kot te muslimanski pirati in pirati iz vzhodne Azije so bili v 17. stoletju tako dejavni na delu kot kadar koli drugje; njihov primer ne vpliva na mojo izjavo, da je bila doba piratstva zlata doba piratstva«.Fiske, p. 339.
Piratski zgodovinarji prve polovice 20. stoletja so občasno prevzeli Fiskejev izraz zlata doba, ne da bi nujno sledili njegovim začetnim in končnim datumom zanjo.R.D.W. Connor, 1909, Cornelius Harnett: An Essay in North Carolina History, P. 10; Francis Hodges Cooper, 1916, "Some Colonial History of Beaufort County, North Carolina," in James Sprunt Studies in History and Political Science, v. 14, no. 2, p. 32. Najširšo definicijo dobe piratstva je dal Patrick Pringle, ki je leta 1951 zapisal, da se je »najbolj cvetoča doba v zgodovini piratstva ... začela v času vladavine kraljice Elizabete I. in končala v drugem desetletju 18. stoletja.«Patrick Pringle, 1951, Jolly Roger: The Story of the Great Age of Piracy, p. 9 of the 2001 edition. Ta zamisel je bila v ostrem nasprotju s Fiskejem, ki je vroče zanikal, da so elizabetinske osebnosti, kot je Drake, pirati.Fiske, pp. 341–342.
Težnja k ozkim definicijam Od novejših definicij se zdi, da ima tista, ki jo je podal Pringle, najširši razpon, kar je izjema splošnega trenda med zgodovinarji od leta 1909 do 1990-ih, v smeri zoževanja zlate dobe. Že leta 1924 je Philip Gosse opisal, da je bilo piratstvo na vrhuncu »od leta 1680 do leta 1730«. V svoji zelo priljubljeni knjigi The Pirates for TimeLife's The Seafarers iz leta 1978 je Douglas Botting zlato dobo opredelil kot trajajočo »komaj 30 let, ki se je začela ob koncu 17. stoletja in končala v prvi četrtini 18. stoletja«.Douglas Botting, 1978, The Pirates, p. 20. Bottingova definiciji je natančno sledil Frank Sherry leta 1986. V akademskem članku iz leta 1989 je profesor Marcus Rediker opredelil zlato dobo, ki je trajala samo od 1716 do 1726.Marcus Rediker, 1989, "'Under the Banner of King Death': The Social World of Anglo-American Pirates 1716–1726", William and Mary Quarterly, ser. 3, 38 (1981), 203–227. Angus Konstam je leta 1998 ocenil, da obdobje traja od leta 1700 do leta 1730.F; Konstam, supra, p. 5.
Morda je bil zadnji korak pri omejevanju zlate dobe Konstamova Zgodovina piratov iz leta 2005, v kateri se je umaknil od svoje prejšnje definicije, definicijo zlate dobe iz let 1690–1730 označil za 'velikodušno' in sklenil, da je »najhujša od teh piratskih ekscesov je bilo omejeno na osemletno obdobje, od 1714 do 1722, zato prave zlate dobe niti ne moremo imenovati 'zlato desetletje'.«Angus Konstam, 2005, The History of Pirates, p. 96.
Zgodovina
Piratstvo je nastalo in se v manjšem obsegu odražalo v konfliktih zaradi trgovine in kolonizacije med nasprotujočimi si evropskimi silami tistega časa, vključno z imperiji Britanije, Španije, Nizozemske, Portugalske in Francije. Večina piratov v tem obdobju je bila valižanskega, angleškega, nizozemskega, irskega in francoskega porekla. Številni pirati so prihajali iz revnejših mestnih območij, da bi iskali način za zaslužek in odlog. Predvsem London je bil znan po visoki brezposelnosti, gneči in revščini, ki je ljudi gnala v piratstvo. Piratstvo je nudilo tudi moč in hitro bogastvo.
Bukanirska doba, ok. 1650–1680 Zgodovinarji, kot je John Fiske, označujejo začetek zlate dobe piratstva okoli leta 1650, ko je konec verskih vojn evropskim državam omogočil nadaljevanje razvoja njihovih kolonialnih imperijev. To je vključevalo precejšnjo trgovino po morju in splošno gospodarsko izboljšanje: denar je bilo mogoče zaslužiti – ali ukrasti – in večina ga je potovala z ladjo.
Francoski borci so se na severni Hispanioli ustalili že leta 1625, vendar so sprva večinoma živeli kot lovci na prašiče in govedo in ne kot roparji; njihov prehod na piratstvo s polnim delovnim časom je bil postopen in delno motiviran s španskimi prizadevanji, da bi iztrebili tako pirate kot plenilske živali, od katerih so bili odvisni. Migracija bukanirjev s kopnega Hispaniole na bolj obrambni priobalni otok Tortuga je omejila njihove vire in pospešila njihove piratske napade. Po besedah Alexandra Exquemelina, zgodovinarja, ki ostaja pomemben vir o tem obdobju, je buccaneer iz Tortuge Pierre Le Grand pionir napadov naseljencev na galeje, ki so se vračale v Španijo.
Rast borcev na Tortugi se je povečala z angleškim zavzetjem Jamajke od Španije leta 1655. Zgodnji angleški guvernerji Jamajke so svobodno podeljevali dovoljenja tortuškim borcem in svojim rojakom, medtem ko je rast Port Royala tem roparjem zagotovila veliko bolj donosno in prijetno mesto za prodajo svojega plena. V 1660-ih je novi francoski guverner Tortuge Bertrand d'Ogeron podobno zagotavljal zasebne provizije svojim kolonistom in angleškim morilcem iz Port Royala. Te razmere so pripeljale karibsko bogastvo do vrhunca, vrhunec pa je dosegla panamska ekspedicija Henryja Morgana leta 1670, ki je naslednje leto videla mesto Panama, ki je bilo oplenjeno, izropano in požgano.
Piratske poti, ok. 1693–1700
Številni dejavniki so anglo-ameriški pirati povzročili, da so na začetku leta 1690 iskali zaklad onkraj Karibov. Slavna revolucija je obnovila tradicionalno sovraštvo med Britanijo in Francijo ter tako končala donosno sodelovanje med angleško Jamajko in francosko Tortugo. Uničenje Port Royala, ki ga je povzročil potres leta 1692, je dodatno zmanjšalo privlačnost Karibov z uničenjem glavne piratske tržnice za ograjen plen.Nigel Cawthorne (2005), Pirates: An Illustrated History, Arturus Publishing Ltd., 2005, p. 65. Karibski kolonialni guvernerji so začeli opuščati tradicionalno politiko »brez miru onstran črte«,ref></ref> po kateri se je razumelo, da se bo vojna nadaljevala (in zato bodo podeljena pisma z dovoljenji) na Karibih ne glede na mirovne pogodbe, podpisane v Evropi; odslej bi se provizije podeljevale samo v vojnem času, njihove omejitve pa bi se strogo izvajale. Poleg tega je bil velik del španskega Maina preprosto izčrpan; samo Maracaibo je bil med letoma 1667 in 1678 trikrat oropan, medtem ko je bil Río de la Hacha napaden petkrat, Tolú pa osem.Peter Earle (2003), The Pirate Wars, , p. 94.
Istočasno so manj razvite angleške kolonije, vključno z Bermudi, New Yorkom in Rhode Islandom, zaradi Navigacijskih aktov trpele pomanjkanje denarja. Trgovci in guvernerji, željni denarja, so bili pripravljeni spregledati in celo podpisati piratska potovanja; en kolonialni uradnik je branil pirata, ker je menil, da je »zelo kruto obešati ljudi, ki prinašajo zlato v te province«.Earle, p. 148. Čeprav so nekateri od teh piratov, ki so delovali iz Nove Anglije in srednjih kolonij, dobro ciljali na bolj oddaljene španske kolonije na pacifiški obali v 1690-ih, je bil pozneje Indijski ocean bogatejši in bolj mamljiv cilj. Indijska gospodarska proizvodnja je v tem času zasenčila Evropo, zlasti pri visoko vrednem luksuznem blagu, kot sta svila in kaliko, ki sta bila idealen piratski plen; hkrati pa po Indijskem oceanu ni plula nobena mogočna mornarica, zaradi česar sta ostala tako lokalni ladijski promet kot različna plovila Vzhodnoindijske družbe, ranljiva za napad. To je postavilo temelje slavnim piratstvom Thomasa Tewa, Henryja Everyja, Roberta Culliforda in (čeprav je njegova krivda še vedno sporna) Williama Kidda.
Pošpansko nasledstveno obdobje, ok. 1715–1726 Leta 1713 in 1714 je vrsta mirovnih pogodb končala vojno za špansko nasledstvo. Posledično je bilo na tisoče mornarjev, vključno z evropskimi gusarji, ki so delovali v Zahodni Indiji, razrešenih vojaške dolžnosti v času, ko je čezatlantski kolonialni ladijski promet začel cveteti. Poleg tega so evropski mornarji, ki jih je brezposelnost prisilila k delu na trgovskih ladjah (vključno s suženjskimi ladjami), pogosto z navdušenjem opustili ta poklic in se posvetili piratstvu, kar je piratskim kapitanom omogočilo stalen nabor novincev na različnih obalah čez Atlantik.
Leta 1715 so pirati izvedli velik napad na španske potapljače, ki so poskušali izvleči zlato iz potopljene zakladne galeje Urca de Lima blizu Floride. Jedro piratskih sil je bila skupina nekdanjih angleških gusarjev, ki so vsi kmalu postali razvpiti: Henry Jennings, Charles Vane, Samuel Bellamy iz Whydah Gally, Benjamin Hornigold in Edward England. Napad je bil uspešen, vendar v nasprotju z njihovimi pričakovanji guverner Jamajke ni dovolil, da bi Jennings in njegovi kohorti porabili svoj plen na njegovem otoku. Ko sta jim bila Kingston in propadajoči Port Royal zaprta, so se Hornigold, Jennings in njihovi tovariši ustalili v Nassauu na otoku New Providence na Bahamih. Nassau je bil dom teh piratov in njihovih številnih rekrutov do prihoda guvernerja Woodesa Rogersa leta 1718, ki je nakazal konec republike piratov. Rogers in drugi britanski guvernerji so imeli pooblastilo za pomilostitev piratov v skladu s kraljevim milostnim aktom: medtem ko je Hornigold sprejel to pomilostitev in postal gusar, so se drugi, kot je Črnobradec, po pomilostitvi vrnili k piratstvu.