Zlatibor je hribovje v jugozahodnem delu Srbije, ki je znano kot poletno in zimsko letovišče in klimatsko zdravilišče. Območje je razglašeno za naravni park.
Razprostira se na površini okoli 1000 km² v smeri severozahod-jugovzhod, dolgi 55 km in široki do 20 km. Najvišji vrh je Tornik (1496 m).
Zlatibor je 230 km jugozahodno od Beograda in približno 300 km od Jadranskega morja v severnem delu območja Starega Vlaha, mejnega območja med Raško, Hercegovino in Polimjem. Obsega območja treh srbskih občin: Čajetina in en del Užica na servernem delu ter manjši del občine Nova Varoš na južnem delu. Južna in vzhodna meja Zlatibora sta reki Uvac in Veliki Rzav. Na zahodu Zlatibor meji na Bosno in Hercegovino, vasi Mokra Gora, Semegnjevo in Jablanica. Zlatibor je imel vedno velik mejni pomen. Na hribu Cigla pri Jablanici je še danes razpoznavna meja Srbije z dvema nekdanjima cesarstvoma – avstro-ogrskim in osmanskim.
Preko Zlatibora vodi magistrala od Beograda do jadranske obale, vzpostavljene so direktne avtobusne linije z Novim Sadom, Beogradom, Nišem, Jagodino in drugimi mesti. Čez Zlatibor poteka tudi železniška proga Beograd–Bar. Upravno središče območja je mesto Čajetina, najbližje večje mesto pa je Užice.
Razlikovati je treba med hribovjem, nekdanjo upravno-teritorialno enoto Zlatiborski srez ter sedanjim Zlatiborskim upravnim okrajem, ki pokriva veliko širše območje kot samo hribovje. Nekaj zmede povzroča tudi istoimensko turistično mesto Zlatibor.
Poimenovanje
V srednjem veku je bilo območje del župe Rujno, upravnega območja Raške, zato je celoten Zlatibor sprva nosil to ime. Izvira iz zakrnele rastline ruja, ki so jo uporabljali za barvanje (strojenje) usnja in so jo izvažali v Dubrovnik, danes pa raste v vaseh Semegnjevo, Stubl in Uvac.
Prve pisne sledi o imenu Zlatibor so v poročilih, ki so jih pošiljali uporniki med prvo srbsko vstajo. Pisci teh poročil si imena niso izmislili, saj je bil pred tem nekaj časa v obtoku, vendar ni znano koliko časa. Domneva je, da je iz druge polovice 18. stoletja stoletja. Ime Zlatibor se je v uradnih dokumentih pojavilo z novo administrativno razdelitvijo Srbije leta 1855, saj je bil dotedanji Rujanski srez razdeljen na Ariljskega in Zlatiborskega.
O izvoru imena Zlatibor obstajajo tri izročila. Zagotovo je ime nastalo iz besed zlat in bor, ni pa znano, na kakšen način. Po prvem izročilu je ime Zlatibor nastalo po zlati barvi njegovih pašnikov, kar ni povsem verjetno, saj so zlatiborski pašniki nastali kasneje; nepojasnjeno pa ostaja, od kod izvira beseda bor v imenu. Drugo izročilo pravi, da so se naseljenci iz Črne gore in Hercegovine na Zlatibor hvalili z bogastvom borovega gozda, rekoč: »Zlat je bor!«. Verjetno najbolj natančna razlaga pa pravi, da je območje dobilo ime po zelo redki vrsti rdečega bora, t.i. zlati bor (Pinus sylvestris), katerega latinsko ime nosi ime po sarajevskem inženirju Salihu Omanoviću. Zadnji zlati bor v naravnem okolju je bil ohranjen blizu vasi Negbina, vendar je bil uničen v neurju, tako da so danes ohranjeni so le cepiči v naseljih.
Geografija sličica|Pogled s Tornika
Zlatibor je valovita planota in spada v Dinarsko gorovje. Povprečna nadmorska višina je okoli 1000 m, najvišji vrhovi pa so Tornik (1496 m), Brijač (1440 m), Čigota (1422 m), Čuker (1359 m), Konjoder (1337 m), Ljuljaš (1269 m), Vijogor (1281 m), Kobilja glava (1176 m), Gradina (1149 m), Jelova gora (1147 m), Gruda (1140 m), Črni vrh (1177 m) in drugi. Najvišji vrhovi so v južnem delu Zlatibora, medtem ko se nadmorska višina niža proti severu.
Večje ravnine brez višjih vzpetin se na Zlatiboru imenujejo polje. Največja polja so Braneško polje pri vaseh Branežaca in Šljivovice, Markovo v Mokri Gori, Rasničko v Draglici in Sjeniško v Sjeništu ter Rožanjsko v Rožanstvu.
Zlatiborsko hribovje je večinoma stožčaste oblike, grebenasto se razteza in se zelo strmo spušča do rek in potokov, od koder se ponovno dvigajo in ustvarjajo ozke soteske.
Sestava tal Skoraj celotno Zlatiborsko zemljo sestavljajo serpentini. V Stublu in Semegnjevu so nahajališča mlajšega apnenca, jugovzhodni predeli Zlatibora pa so bogati z velikimi količinami triasnega apnenca. Obstaja veliko rek, ponorov in jam, med katerimi so največje Stopića jama, Rakovička jama in Mumlava. V potokih so tudi aluvialni nanosi, vendar gre predvsem za material zdrobljenega serpentina z brežin potoka, ponekod tudi iz apnenca. Na Zlatiboru je skupno 142 speleoloških objektov: 98 kraškh jam in 44 brezen.
Zlatibor je bogat z magnezitom, ki ga izkoriščajo na več mestih. Poleg njega so v Čajetini, Semegnjevu in Šljivovici našli še krom. V Semegnjevu so našli tudi nekaj limonita in opala, vendar njihova količina ni natančneje opredeljena. V Mokri Gori so bile najdene tudi manjše zaloge niklja.
Vodna telesa sličica|Umetno jezero v središču Zlatibora
Zlatibor je nagnjen proti severu in severozahodu, zato večina rek teče v tej smeri. Celotno območje sodi v črnomorsko povodje. Iz južnega in osrednjega dela Zlatibora Uvac in Crni Rzav odvajata vodo v Drino; iz severa in severozahoda teče Sušica in se izliva v Djetinjo; z vzhoda pa Veliki Rzav v Moravico.
Zlatibor je znan po izvirih pitne vode, med katerimi so nekateri najbolj kakovostni v Srbijii. Mednje sodijo Hajdučka česma in Hajdučica v Murtenici, Zaugline pod Čigotom, Jovanova voda v Alinem Potoku, izvir Dunjića v Stublu, izvir Pašića v Čajetini, Oko, Kulaševac in Đurkovac na Kraljevi Vodi, izvir Djurovića na Torniku, izvir Ćirovića v Musvetu in izvir Bukvic v Zovi.
Na Zlatiboru ni naravnih jezer. V središču istoimenskega kraja je umetno jezero zgrajeno za turistične potrebe, v Ribnici (manjše naselje v Jablanici) je tudi umetno jezero iz katerega se Zlatibor oskrbuje z vodo, na Uvcu pa je več umetnih jezer. Na Zlatiboru je tudi veliko mineralnih vrelcev. Najbolj znane so Bele vode v Mokri Gori, toplice Vapa v Rožanstvu in spominski vodnjak na Oki. Voda iz Zlatiborskih mineralnih vrelcev je zdravilna za očesne in kožne bolezni, lahko pa jo tudi pijemo, vendar ne v velikih količinah. Marsikje na Zlatiboru so v zemljo zakopana v zemljo vkopana votla drevesa, večinoma bukve, polna čiste izvirske vode. Ti viri se imenujejo stebla. Na njihovem dnu so majhni kamni, ki filtrirajo vodo.
Podnebje Zlatibor ima subalpsko podnebje. Povprečna letna temperatura na Zlatiboru je okoli 7,5 °C. Najhladnejši mesec je januar s povprečno temperaturo okoli -2,5 °C, najtoplejši pa je avgust z okrog 15 °C. Povprečna dnevna temperatura na Zlatiboru je okoli 18 °C. Povprečno število sončnih ur na leto je okoli 2000.
Količina padavin na Zlatiboru se od kraja do kraja razlikuje. Povprečna letna količina padavin je na Zlatiboru okoli 880 mm, na Ljubišu okoli 990 mm in na Čajetini okoli 940 mm padavin, v jugovzhodnih regijah pa nekaj več kot 1000 mm. Največ padavin je maja in oktobra, najbolj suh mesec pa je marec. Deževje pada vse leto, toča v toplejših obdobjih (od maja do septembra), sneg pa od oktobra do maja in se v povprečju obdrži okoli sto dni, vendar pogosto pade tudi izven tega obdobja. Poletne padavine so v obliki močnih nalivov, ki jih spremlja grmenje in povzročajo erozijo.
Megle so redke, zlasti v osrednjem delu Zlatibora, in tudi ko se pojavijo, hitro izginejo, saj ni večjih kotlin, v katerih bi se zadrževale. Pogosto pa se zgodi, da se oblaki spustijo in prekrijejo gorske vrhove nad 1000 m. Vlažnost zraka ima v povprečju najvišjo vrednost ob 7. uri zjutraj in najnižjo ob 14. uri in ni nikoli nižja od 75%.
Najpogostejši in najhitrejši vetrovi na Zlatiboru so tisti, ki prihajajo z jugozahoda in severovzhoda. Najpogostejši in najmočnejši skozi vse leto je severovzhodni veter, zlasti v obdobju od oktobra do maja. Znižuje temperaturo zraka v vseh letnih časih. Jugozahodni in južni vetrovi se običajno pojavljajo od jeseni do pomladi in prinašajo razmeroma tople zračne mase, tako da pozimi ublažijo mraz, poleti pa zvišajo temperaturo zraka. Podnebje Zlatibora je ugodno za zdravljenje bronhialne astme in drugih alergijskih bolezni.
Zgodovina
sličica|Kralj Štefan Nemanja Prvi znani prebivalci Zlatibora so bili Iliri, katerih grobnice, imenovane gradine, so bile najdene predvsem v bližini vasi Kriva Reka, Ljubiš, Mušvete in Branešci.. Zapuščina obsega tudi okrasno keramiko, katere delčki so ohranjeni v zbirkah čajetinske knjižnice.. V začetku 1. stoletja območju zavladali Rimljani, o čemer pričajo ostanki utrdb in cest ter grobnic. Slovani so območje naselili v 9. stoletju. Od tedanjih trdnjav je še danes ohranjeno obzidje pri Dobroselici. Okrog leta 1180 je kralj Štefan Nemanja vključil mesti Zlatibor in Užice v srbsko državo Raško. V srednjem veku je bil Zlatibor znan kot župa Rujno, upravno pa je sodil v Raško. V obdobju med 15. in 19. stoletjem je bilo območje pod nadzorom Osmanskega cesarstva.
Samostan Rujno, zgrajen konec 15. ali začetek 16. stoletja je bil na ozemlju vasi Vrutci, na vzpetini masiva in je bil posvečen Svetemu Juriju. V 16. stoletju je predstavljal pomembno kulturno in duhovno središče. Prav v tem samostanu je bila postavljena ena prvih tiskarn v Srbiji.. Leta 1537 je menih Teodosije tam natisnil znamenito izdajo Četvernega evangelija (v srbščini : ) ; to delo je izšlo v dveh izvodih, od katerih je bil eden, ohranjen v Nacionalni knjižnici Srbije, uničen med nacističnim bombardiranjem Beograda leta 1941, drugi pa je delno ohranjen v Sanktpeterburški mestni knjižnici. Samostan so po vsej verjetnosti uničili Turki v drugi polovici 16. stoletja. Bloke fino obdelanega rdečega marmorja iz katerega je bil zgrajen naj bi uporabili za izgradnjo islamske šole v Užicu. Menihi so se zatekli v samostan Rača.
levo|sličica|Srbski kralj Aleksander I. in kraljica Draga
Od otomanskega obdobja je Zlatibor služil kot počitniški kraj za veljake in bogate meščane, ki so cenili tamkajšnje blagodejno podnebje. Toda turistični razcvet se je začel šele v 19. stoletju, po odhodu Turkov. Sedanje mesto Zlatibor je bilo takrat znano kot Kulaševac. Leta 1893 je tam bival srbski kralj Aleksander I., ki je očaran nad lepoto kraja dal zgraditi spominsko fontano, ki jo je slovesno odprl 19. avgusta 1893, Kraljevski obisk je sprožilo norijo za letoviščem in okoliškimi gorami.. V čast monarhu se je kraj imenoval Kraljeve Vode (v srbščini ). Leta 1903 je srbski kralj Peter I. tam dal zgraditi vilo in s tem okrepiti turistično privlačnost mesta, leta 1908 pa je bil tam zgrajen prvi hotel, ki ga je obiskovala zlasti srbska aristokracija, pisatelji in slikarji.. Kraljeve Vode so doživele nadaljnjo rast po letu 1927 z izgradnjo ceste, ki jih je povezala z Užicem. Veliko vil so tedaj zgradili premožnejši ter ljubitelji bivanja na prostem..
Druga svetovna vojna se je na tem območju začela aprila 1941 z napadom sil osi na tedanjo Kraljevino Jugoslavijo. Zlatiborsko območje je padlo pod nacistično oblast. Po bitki pri Drežniku je Titovim partizanom 24. septembra 1941 uspelo osvoboditi Užice. Ustanovljena je bila kratkotrajna Užiška republika, katere del je bilo tudi Zlatiborsko hribovje; območje pa je nato postal središče odpora.
Vojnemu obdobju pričajo številni spomeniki (glej razdelek Spomeniki). Leta 1946 so Kraljeve Vode v spomin na partizane preimenovali v Partizanske Vode.. Leta 1995 so Partizanske Vode prevzele ime Zlatibor po hribovju na katerem se nahaja. .
Med Natovim bombardiranjem ZR Jugoslavije leta 1999 je bila povzročena tudi precejšnja škoda na Zlatiboru. Med napadom na poštno in televizijsko postajo in/ali objekte zračne obrambe na vrhu Tornik so bili ubiti tudi trije civilisti v bližnji brunarici. Zaradi napada so bili uničeni številni civilni objekti na površini 2.000 kvadratnih metrov, med drugim objekti smučarskega centra in vadbeni objekt Medicinskega inštituta "Čigota", vključno z otroškim rekreacijskim centrom in ambulanto.
Naselja sličica|Zaselek v vasi Semegnjevo sličica|Turistično naselje Zlatibor leta 1968.