thumb|upright=1.6|Obleganje in rešitev Dunaja septembra 1683; monumentalna slika v Muzeju vojne zgodovine na Dunaju
Osmanske vojne v Evropi so bile niz vojaških spopadov od poznega srednjega veka do zgodnjega 20. stoletja med Osmanskim cesarstvom in različnimi evropskimi državami. Najzgodnejši spopadi so se začeli med bizantinsko-osmanskimi vojnami, ki so potekale v Anatoliji v poznem 13. stoletju. Sledile so bolgarsko-osmanske vojne po vdoru Osmanov v Evropo sredi 14. stoletja. Sredi 15. stoletja so bile srbsko-osmanske vojne in albansko-osmanske vojne. Velik del tega obdobja je zaznamovala osmanska ekspanzija na Balkan. Osmansko cesarstvo je v 15. in 16. stoletju prodiralo v Srednjo Evropo in doseglo največji obseg svojega evropskega ozemlja.
Osmansko-beneške vojne so trajale štiri stoletja. Začele so se leta 1423 in trajale do leta 1718. To obdobje je bilo priča padcu Negroponta leta 1470, obleganju Malte leta 1565, padcu Famaguste (Ciper) leta 1571 in porazu osmanske flote v bitki pri Lepantu leta 1571. Bitka je bila takrat največja pomorska bitka v zgodovini. Leta 1669 je padla Kandija (Kreta). V 1680. letih je Beneška republika ponovna osvojila Morejo (Peloponez) in jo leta 1715 ponovno izgubila. Edini otok pod beneško vladavino, ki ga Osmani niso osvojili, je bil Krf.
V poznem 17. stoletju so se evropske sile začele združevati proti Osmanom in ustanovile Sveto ligo in med veliko turško vojno 1683–1699 osvojile velik del osmanskega ozemlja. Osmanske vojske so kljub temu vzdržale pritisk Evrope vse do druge polovice 18. stoletja.
V 19. stoletju so se Osmani soočili z vstajo svojih srbskih (1804–1817), grških (1821–1832) in romunskih (1877–1878) podanikov. To se je dogajalo vzporedno z rusko-turškimi vojnami, ki so dodatno destabilizirale Osmansko cesarstvo. Končni umik osmanske oblasti se je začel s prvo balkansko vojno (1912–1913) in dosegel vrhunec s podpisom Sevreškega mirovnega sporazuma po prvi svetovni vojni, ki je vodil do razdelitve osmanskega ozemlja.
Zgodovina Vzpon Osmanov (1299–1453) Bizantinsko cesarstvo
thumb|200px|Padec Konstantinopla leta 1453; sultan Mehmed Osvajalec vstopa v osvojeno mesto
Po invaziji na oslabljeno Bizantinsko cesarstvo leta 1356 (ali 1358 zaradi spremembe bizantinskega koledarja), v katerem je Sulejman Paša, sin sultana Orhana I., osvojil Galipoli, je Osmansko cesarstvo dobilo mostišče za osvajanje Evrope.
Konstantinopel je padel leta 1453 po bitki pri Varni (1444) in drugi kosovski bitki (1448).
Preostali bizantinski državi, Morejski despotat in Trapezundsko cesarstvo, sta padli leta 1461.
Bolgarsko cesarstvo V drugi polovici 14. stoletja je Osmansko cesarstvo napredovalo proti severu in zahodu na Balkanu ter si po bitki na Marici leta 1371 popolnoma podredilo Trakijo in velik del Makedonije. Leta 1382 je padla Sofija, ki ji je sledila prestolnica drugega bolgarskega cesarstva Veliko Trnovo leta 1393. Severozahodni ostanki države so se vdali po bitki pri Nikopolu leta 1396.
Srbsko cesarstvo Pomemben nasprotnik Osmanov, mlado Srbsko cesarstvo, je bilo izčrpano zaradi vrste osmanskih pohodov, zlasti bitke na Kosovskem polju leta 1389, v kateri sta padla voditelja obeh vojsk, Lazar Hrebeljanović in sultan Murat I. Bitka je dobila osrednjo vlogo v srbski folklori kot epska bitka in začetek konca srednjeveške Srbije. Do leta 1459 je padel v roke Osmanov velik del Srbije. Kraljevina Ogrska je leta 1480 izvedla delno rekonkvisto, a je do leta 1499 vse izgubila. Ozemlja Srbskega cesarstva so razdelili Osmansko cesarstvo, Beneška republika in Kraljevina Ogrska. Preostala ozemlja so ostala v nekakšnem vazalnem odnosu do Ogrske vse do osamosvojitve.
Križarske vojne proti Osmanskemu cesarstvu thumb|200px|Jean Colombe, 1475: Bitka pri Nikopolju; Francoska narodna knjižnica
Papeštvo je od 1360. let redno ponujalo križarske privilegije za pohode proti muslimanom, vendar nanje ni bilo nobenega pomembnega odziva. Prva oživitev vojaške dejavnosti je bil genovski načrt iz leta 1390 za zavzetje tunizijskega pristanišča Al-Mahdiya. Odpustke sta podeljevala tako rimski kot avignonski papež, vodja pa je bil vojvoda Bourbonski, stric francoskega kralja Ludvika II. O prevzemu križa je malo dokazov, pohod pa je bil bolj kot pohodu podoben viteški promenadi majhne vojske. Po devettedenskem obleganju, ki ga je razjedala bolezen, se je tuniška križarska vojna končala z umikom.
Po zmagi v bitki na Kosovskem polju leta 1389 so Osmani osvojili večino Balkana in zmanjšali bizantinski vpliv na območje v neposredni okolici Konstantinopla. Leta 1393 je bolgarski car Ivan Šišman izgubil Nikopol. Leta 1394 je papež Bonifacij IX. razglasil novo križarsko vojno proti Osmanom, čeprav je v papeštvu vladal razkol. To križarsko vojno je vodil ogrski kralj Sigismund Luksemburški. V vojski je bilo nekaj francoskih plemičev, vključno z Ivanom Neustrašnim, sinom burgundskega vojvode, ki je postal vojskovodja. Sigismund je križarjem svetoval, naj se po prihodu do Donave osredotočijo na obrambo. Križarji nasveta niso upoštevali in napadli in oblegali Nikopol, potem pa so jih Osmani 25. septembra v bitki pri Nikopolu premagali in zajeli 3000 ujetnikov.
Med prodiranjem Osmanov proti zahodu, je sultan Murat II. leta 1444 pri Varni ob Črnem morju uničil še zadnjo križarsko vojsko, ki jo je financiral papež. Štiri leta kasneje je uničil tudi zadnjo ogrsko odpravo. János Hunyadi in Giovanni da Capistrano sta leta 1456 organizirala križarsko vojno za prekinitev obleganja Beograda. Enej Silvij in Janez Kapistranski sta pridigala o križarski vojni in knezi Svetega rimskega cesarstva so na zborih v Ratisbonu in Frankfurtu obljubili svojo pomoč. Nastala je zveza med Benetkami, Firencami in Milanom, vendar iz tega ni bilo nič. Beneška republika je bila edina država, ki je še naprej predstavljala pomembno grožnjo Osmanom v Sredozemlju. Republika se je priključila križarskemu gibanju predvsem zaradi svojih trgovinskih interesov, kar je privedlo do dolgotrajne osmansko-beneške vojne, ki se je s prekinitvami nadaljevala do leta 1718. Konec križarskih vojn, v vsaj nominalnem prizadevanju katoliške Evrope proti muslimanskemu vdoru, se je zgodil v 16. stoletju, ko so francosko-cesarske vojne dobile celinske razsežnosti. Francoski kralj Franc I. je iskal zaveznike na vseh koncih, tudi pri nemških protestantskih knezih in muslimanih. S slednjimi je sklenil sporazum z osmanskim sultanom Sulejmanom Veličastnim in sodeloval z njegovim velikim admiralom Hajredinom Barbaroso in številnimi sultanovimi severnoafriškimi vazali.
Kraljevina Ogrska thumb| V smeri urnega kazalca od zgoraj levo: Bitka pri Hermannstadtu, Bitka pri Varni, Bitka na Kosovskem polju (1448), Obleganje Beograda (1456), Bitka na Kruhovem polju in Bitka pri Mohaču
Ogrska se je od leta 1360 soočala z osmansko grožnjo. Proti njim je vodila več križarskih vojn in pohodov in izvedla več obrambnih bitk in obleganj. V 15. stoletju je nosila glavno breme osmanskih vojn v Evropi in uspešno ustavila osmansko napredovanje.
Leta 1442 je János Hunyadi dosegel štiri zmage proti Osmanom, od katerih sta bili dve odločilni. Marca 1442 je v bitki pri Szebenu v južni Ogrski v Transilvaniji premagal Mezid-bega in njegovo napadalno osmansko vojsko. Septembra 1442 je premagal veliko osmansko vojsko beglerbega Šehabeddina, guvernerja osmanske Rumelije. Zmaga v tej bitki je bila prva zmaga kakšne evropske vojske proti tako veliki osmanski vojski. V tej vojski niso bili samo lokalni roparji, temveč provincialna konjenica pod poveljstvom sandžak begov (guvernerji) in janičarji. Hunyadi je zaradi teh zmag postal pomemben sovražnik Osmanov in priznana osebnost v celotnem krščanskem svetu in glavna spodbuda, da se je skupaj s poljskim kraljem Vladislavom III. leta 1443 podal na znamenito ekspedicijo, znano kot Dolgi pohod. Prvi velik spopad na pohodu je bila bitka pri Nišu. Hunyadija je med pohodom spremljal kardinal Giuliano Cesarini.
Osmanski poraz med obleganjem Nándorfehérvárja (Beograd) leta 1456 je osmansko širitev v katoliško Evropo zadržal za 70 let. Izjemi sta bili osmanska zasedba italijanskega pristanišča Otranto za eno leto (1480–1481) in uspešen napad na Hrvaško in Štajersko leta 1493.
V času vladavine ogrskega kralja Matije Korvina se je njegova stalna poklicna najemniška vojska imenovala Ogrska črna vojska. Matija je zgodaj prepoznal pomen in ključno vlogo strelnega orožja v pehoti, kar je veliko prispevalo k njegovim zmagam. Vsak četrti vojak črne vojske je imel arkebuzo, kar je bilo za tiste čase neobičajno veliko. Na veliki dunajski vojaški paradi leta 1485 je črno vojsko sestavljalo 20.000 konjenikov in 8.000 pešakov. Črna vojska je bila večja od vojske francoskega kralja Ludvika XI., edine stalne poklicne evropske vojske v tistem obdobju. Ogrska vojska je v bitki na Kruhovem polju v Transilvaniji leta 1479 uničila trikrat večjo osmansko in vlaško vojsko. Bitka je bila najpomembnejša zmaga Madžarov proti roparskim Osmanom. Osmani po njej niso več napadli južne Ogrske, Transilvanijo pa šele mnogo let zatem. Črna vojska je leta 1481 ponovno zavzela Otranto, ki so ga leto poprej osvojili Osmani.
Rast (1453–1683) Vojne v Albaniji in Italiji thumb|250px |Napad Albancev na osmanski tabor leta 1457
Osmani so po bitki pri Savri leta 1385 zavzeli večji del Albanije. Lješka zveza iz leta 1444 je na kratko osvobodila del Albanije, dokler niso Osmani po zavzetju Skadra leta 1479 in Drača leta 1501 zavzeli celotnega ozemlja Albanije.
Osmani so se soočili z odporom Albancev, ki so se zbrali okoli svojega voditelja Džerdža Kastriotija Skanderbega, sina albanskega plemiča Džona Kastriotija, ki se je tudi sam boril proti Osmanom v albanskem uporu 1432–1436, ki ga je vodil Džerdž Arianiti. Skenderbeg se je več kot 25 let uspel obraniti osmanskih napadov, kar je doseglo vrhunec z obleganjem Skadra v letih 1478–1479. V tem obdobju so Albanci velikokrat zmagali, med drugim v bitkah pri Torviolu in Otoneteju, obleganje Kruje, bitkah pri Pologu, Ohridu, Mokri, Oraniku leta 1456 in številnih drugih bitkah, ki so dosegle vrhunec v bitki pri Albuleni leta 1457, v kateri je albanska vojska pod vodstvom Skenderbega odločilno zmagala nad Osmani. Leta 1465 je potekal pohod ohridskega sandžakbega Balabana Badere proti Skenderbegu, katerega cilj je bil zatreti albanski odpor. Pohod ni bil uspešen in se je končal z zmago Albancev. Po Skenderbegovi smrti 17. januarja 1468 je albanski odpor začel pojemati. Po Skenderbegovi smrti je odpor od leta 1468 do 1479 vodil Lekë Dukagjini, vendar ni bil tako uspešen kot njegov predhodnik. Odpor Albancev je bil leta 1477 zlomljen in sultan Mehmed II. je dve leti kasneje sprožil italijansko kampanjo, ki je propadla zaradi nasprotnikovega zavzetja Otranta in sultanove smrti leta 1481.
thumb|250px |Zemljevid osmanskih osvajanj, obleganj in izkrcanj med širitvijo cesarstva
Osvajanje Bosne Osmanska vojska je prvič vdrla v Bosno leta 1388 in bila v bitki pri Bileći poražena in prisiljena na umik. Po padcu Srbije leta 1389 v bitki na Kosovskem polju, v kateri so sodelovali tudi Bosanci Vlatka Vukovića, so Osmani začeli več ofenziv proti Kraljevini Bosani. Bosanci so se branili, a brez večjega uspeha. Močno so se upirali v bosanskem kraljevem mestu Jajce, kjer je zadnji bosanski kralj Stjepan Tomašević poskušal odbiti Turke. Osmanska vojska je po nekaj mesecih obleganja leta 1463 osvojila Jajce in usmrtila zadnjega bosanskega kralja, s čimer se je srednjeveška Bosna končala.
Hiša Kosača je obdržala Hercegovino do leta 1482. Osmani so potrebovali še štiri desetletja, da so leta 1527 dokončno premagali madžarsko posadko pri trdnjavi Jajce. Bihać in najzahodnejša območja Bosne so Osmani dokončno osvojili leta 1592.
Hrvaška 250px|thumb|Hrvaški stotnik Petar Kružić je vodil obrambo trdnjave Klis, ki se je upirala napadom in obleganjem Osmanov več kot dve in pol desetletji