Novi red je bil načrt nemških nacistov za vzpostavitev nemške nadvlade v Srednji in Vzhodni Evropi ter za ozemeljsko razširitev nemškega rajha, kateremu sta teoretsko podlago postavila program Nacionalsocialistične nemške delavske stranke iz leta 1920 ter delo Adolfa Hitlerja Moj boj iz let 1925 in 1926.
Načrti Nacisti načrtov za vzpostavitev novega reda niso nikoli sestavili, vendar pa je iz njihovih dokumentov jasno razvidno, kakšno podobo sveta so si zamislili. Želeli so zavladati nad Evropo ter izkoriščati njene gospodarske vire v svojo korist. Vsi evropski narodi bi postali sužnji, Jude in vzhodne Slovane pa so imeli za manjvredno raso, zato bi jih, zlasti njihovo inteligenco, uničili. Hitler je menil, da Judje in Slovani nimajo pravice do življenja, z izjemo tistih Slovanov, ki bi na poljih in v rudnikih delali za Nemčijo. Velika slovanska mesta na vzhodu (Varšava, Moskva, Leningrad - današnji Sankt Peterburg) so želeli razrušiti ter uničiti slovansko kulturo, njihovo glavno industrijo pa prepeljati v Nemčijo. Slovanskim sužnjem bi pustili le toliko hrane, da bi preživeli, Jude pa bi iztrebili iz vse Evrope.
Hitler je bil mnenja, da vedno bolj rastoči nemški narod za svoje preživetje potrebuje vedno več življenjskega prostora, sicer mu grozi, da bo izginil. Ta prostor je Hitler videl na Vzhodu, na ozemlju Poljske in Sovjetske zveze. Življenjski prostor bi bil namenjen naseljevanju Nemcev ter njihovemu prehranjevanju. Vodilni nacisti pa niso imeli skupnih pogledov, kako bi Evropa v novem redu sploh izgledala. Medtem, ko je Hitler na prvo mesto postavljal protiboljševizem, raso in življenjski prostor na Vzhodu, se je drugemu človeku v nacistični stranki, Hermannu Göringu, zdel bolj pomemben pangermanizem – združitev vseh Nemcev v eno državo, vrnitev nemških kolonij, izgubljenih po prvi svetovni vojni, vzpostavitev zavezništva z Veliko Britanijo ter osvojitev Jugovzhodne Evrope kot »veliki gospodarski prostor« (nemško Großraumwirtschaft), ki bi zadovoljil potrebe nemškega rajha po surovinah.
Priprave na vzpostavitev novega reda Leto dni po Hitlerjevem prihodu na oblast v letu 1933, se je nemška vojska na skrivaj začela oboroževati. Že 18. decembra 1933 je Hitler odobril ustanovitev vojske, ki bi do leta 1938 štela okoli 300.000 vojakov, marca 1934 pa so se začele priprave za organizacijo letalstva in gradnjo vojnega ladjevja, ki bi sčasoma prerasla okvire versajskih omejitev. Kmalu pa je izbruhnilo rivalstvo med redno vojsko, jurišnimi oddelki (SA - Sturmabteilung) ter zaščitnim vodom (SS - Shutzstaffel), zato je Hitler leta 1934 sklical vodstva vseh treh oboroženih enot ter izrazil željo po močni redni vojski, ki bi bila sposobna v petih letih obraniti Nemčijo, v osmih pa osvajati nemški življenjski prostor. Takoj, ko so nacisti rešili težave v Nemčiji in utrdili svojo oblast, so se v letih 1937 in 1938 začeli pripravljati na vzpostavitev novega reda v Evropi. Nemška vojska se je leta 1937 začela hitreje oboroževati, za kar je Nemčija potrebovala več surovin, naravnih virov ter delovne sile. V ta namen so nacisti že prej zastavili prihodnjo blaginjo države. V pripravah na osvajalni pohod pa so naleteli tudi na dve notranji oviri. Prva je bil nemški zunanji minister Konstantin von Neurath, ki ni kazal posebnega interesa za nemško agresivno zunanjo politiko, zato ga je Hitler 2. avgusta 1936 zamenjal z direktorjem urada nacistične stranke, Joachimom von Ribbentropom, ki je obljubljal, da bo Veliko Britanijo pridobil na nemško stran. Kljub temu, da mu je načrt spodletel, ga je Hitler zaradi njegove neodločnosti obdržal na zunanjem ministrstvu, saj je tako lahko sam krojil nemško zunanjo politiko. Druga ovira, s katero so se morali soočiti nacisti, preden so lahko začeli vzpostavljati novi red, je bil nemški vojaški vrh, ki ni bil preveč zainteresiran za Hitlerjeve osvajalske ambicije, zato sta Göring in vodja SS Heinrich Himmler s pomočjo nacistične tajne policije Gestapa očrnila generale, ki so ovirali načrt nemške širitve, Hitler pa je februarja 1938 ukinil nemško obrambno ministrstvo ter sam prevzel vlogo vrhovnega vojaškega poveljnika v okviru novega organa Vrhovnega poveljstva oboroženih sil (Oberkommando der Wehrmacht – OKW).
Vzpostavljanje novih mej
Avstrija Prva Hitlerjeva tarča v njegovem osvajalskem pohodu je bila njegova rojstna država Avstrija. Tu je že prej delovala nacionalsocialistična stranka, ki pa je bila zaradi atentata na avstrijskega kanclerja in zaveznika italijanskega fašističnega diktatorja Benita Mussolinija, Engelberta Dollfussa po letu 1934 prepovedana. Novi kancler, krščanski demokrat Kurt von Schuschnigg, se, kljub Hitlerjevim pritiskom, ni želel zbližati z Nemčijo, vendar pa je leta 1936 moral popustiti pritiskom ter z njo skleniti prijateljski dogovor, v katerem je moral tudi obljubiti, da bo zaprte avstrijske naciste osvobodil, iz vrst avstrijske nacistične stranke pa bo imenoval nekatere ministre. Hitler je želel, da bi se dogovor spremenil v formalno združitev Nemčije in Avstrije, čemur pa je von Schuschnigg nasprotoval. Velika mednarodna ovira za Hitlerja je bila odstranjena v letu 1937, ko je Mussolini izjavil, da ga »prihodnost Avstrije ne zanima več«, priložnosti pa se mu je pokazala v začetku leta 1938, ko so se začeli med seboj spopadati zagovorniki in nasprotniki priključitve Avstrije k Nemčiji, med katerimi so bili socialisti, katoliki ter judovska skupnost. Avstrijsko-nemški odnosi so se s tem zelo poslabšali. Hitler je zato avstrijskega kanclerja poklical na zagovor ter ga prisilil, da je v Avstriji uzakonil nacionalsocialistično stranko, za avstrijskega notranjega ministra je moral imenovati nacista Arthurja Seyss-Inquarta, ki je prevzel nadzor nad vso avstrijsko policijo ter varnostnimi silami, za vojnega ministra pa nacista Edmunda Gleise-Horstenaua. Hitler je zahteval tudi izmenjevanje avstrijskega in nemškega vojaškega kadra ter prehod avstrijskega gospodarstva v nemški gospodarski sistem, za kar bi poskrbel nacistični avstrijski minister za finance, Hans Fischböck.
Za priključitev Avstrije k tretjemu rajhu se je Hitler odločal med vojaškim napadom ter mirno potjo. Ljubša mu je bila mirna pot, zato je na sestankih z avstrijskimi nacisti izrazil željo, da bi se Avstrija sama odločila vključiti se v rajh. 9. marca 1938 je avstrijski kancler von Schuschnigg za 13. marec napovedal plebiscit o priključitvi Avstrije k Nemčiji, saj je bil prepričan, da bodo Avstrijci na njem pokazali, da želijo ostati samostojni. Hitler se je ustrašil, da bi na plebiscitu Avstrijci dali podporo samostojnosti, zato je 10. marca ukazal na Bavarskem mobilizirati dva korpusa, ki sta bila v vsakem trenutku pripravljena vkorakati v Avstrijo. Naslednji dan je od von Schuschnigga zahteval, naj plebiscita ne izvede, vendar je ta vztrajal, zato je Göring od avstrijskega predsednika Wilhelma Miklasa zahteval odstavitev von Schuschnigga ter imenovanje Seyss-Inquarta za kanclerja. Miklas ga je ubogal in Seyss-Inquart je postal novi avstrijski kancler. 12. marca so nemške enote brez odpora prestopile avstrijsko mejo, Seyss-Inquart pa je prevzel tudi predsedniška pooblastila ter parlamentu predložil zakon, ki je ukinjal avstrijsko suvereno državo in jo spremenil v »provinco nemškega rajha«. Tudi Hitler je tega dne prišel v Avstrijo, naslednji dan pa v Lienzu podpisal zakon o priključitvi Avstrije k Nemčiji. 16. marca je v Berlinu oznanil, da je z »anšlusom« ustvaril »veliko Nemčijo«. 10. aprila, na dan zadnjih enostrankarskih volitev, je potekal tudi plebiscit o priključitvi Avstrije, pri tem pa so tiste, ki so bili proti združitvi z Nemčijo, zapirali ter jim preprečevali prihod na volišča. Tako je v Nemčiji priključitev »podprlo« 99,08% volivcev, v Avstriji pa 99,75% volivcev.
Češkoslovaška Naslednja je bila na vrsti Češkoslovaška, kjer je na območju Sudetov živela močna nemška manjšina, ki je štela okoli tri milijone pripadnikov in si je po prvi svetovni vojni prizadevala, da bi prišla v okvir Nemčije, vendar pa so v novi versajski ureditvi Evrope postali del novonastale Češkoslovaške države. Sudetski Nemci so se zato politično organizirali ter zahtevali enake pravice, kot so jih uživali Čehi in Slovaki. V tridesetih letih so tako ustanovili svojo stranko pod vodstvom Konrada Henleina, ki pa v svojih zahtevah ni bila uspešna. Henlein se je s svojimi neuspehi vedno bolj približeval nemškim nacistom. Z njim se je Hitler sestal marca 1938 ter od njega zahteval, naj zaostri odnose s češkoslovaško vlado, da bi izzvali spopad. Hitler je želel, da bi spor prerasel v vojno med Nemčijo in Češkoslovaško, vendar pa si sudetski Nemci vojne niso želeli. Je pa Henlein Hitlerja upošteval in zato je njegova Sudetska nemška stranka (SdP) 24. aprila objavila program, v katerem je zahtevala enakopravnost tako Nemcev kot Čehov ter avtonomijo Sudetov. Češkoslovaška vlada je program SdP zavrnila, kar je pripeljalo do češkoslovaške krize. Hitler je resno razmišljal o vojni, na češkoslovaški meji je okrepil obrambo, delal je načrte za uničenje češkega upora, za datum napada na Češkoslovaško pa je določil 1. oktober 1938. Z zaostrovanjem krize sta se v dogajanje zapletli tudi češkoslovaška zaveznica Francija ter Velika Britanija, ki je pod pokroviteljstvom Društva narodov tja poslala svojo komisijo, da bi skupaj prišli do rešitve, s katero bi bili sudetski Nemci zadovoljni, Čehom pa se ne bi bilo treba bati, da bodo izgubili svojo suverenost. Vendar pa je Hitler Henleinu ukazal, da mora predloge komisije zavrniti. Nasilje v Sudetih je izbruhnilo po 12. septembru 1938, ko je Hitler imel svoj govor o »češki nevarnosti«, vlada pa je razglasila obsedno stanje za vse sudetske dežele. Dva dni pozneje se je britanski premier Neville Chamberlain želel v Nemčiji sestati s Hitlerjem, da bi se z njim osebno pogovoril o sudetskem vprašanju. Stekla so pogajanja med Nemčijo in Veliko Britanijo, ki so se končala s podpisom Münchenskega sporazuma 30. septembra 1938, s katerim so sudetskim Nemcem priznali pravico do samoodločbe, kar je pomenilo, da bodo Sudeti postali del rajha. Vendar pa Hitler samo s Sudeti ni bil zadovoljen in si je želel podrediti celotno državo, ki jo je nameraval razbiti. Zato je navezal stik s slovaškimi nacionalisti in njihovim vodjo Jozefom Tiso, ki je 14. marca 1939 pod Hitlerjevim pritiskom razglasil neodvisnost Slovaške. Naslednji dan se je Hitler sestal še s češkoslovaškim predsednikom Emilom Háchom ter mu zagrozil z bombardiranjem Prage, če ne bo priznal nemškega protektorata nad Češko in Moravsko ter slovaške samostojnosti. Hách ni želel, da bi bila češka prestolnica uničena, zato se je odpovedal samostojnosti. Kmalu zatem so nemške enote prestopile češkoslovaško mejo ter zasedle Prago, s tem pa češkoslovaške ni bilo več.
Poljska