Sulejman ibn Abd al-Malik ibn Marvan (), sedmi omajadski kalif, ki je vladal od leta 715 do svoje smrti, * ok. 675, Medina, Omajadski kalifat, † 24. september 717, Dabik.
Bil je sin kalifa Abd al-Malika ibn Marvana (vl. 685–705) in Valade bint al-Abas. Svojo kariero je začel kot guverner Palestine, medtem ko sta njegov oče Abd al-Malik in brat al-Valid I. (vl. 705–715) vladala kot kalifa. Tam je bil njegov mentor teolog Radža ibn Hajva al-Kindi. Spletel je tesne vezi z Jazidom ibn al-Muhalabom, glavnim nasprotnikom al-Hadžaja ibn Jusufa, al-Validovega močnega podkralja Iraka in vzhodnega dela kalifata. Sulejmanu se je zameril al-Hadžajev vpliv na njegovega brata. Sulejman je kot guverner ustanovil mesto Ramla in v njem zgradil Belo mošejo. Novo mesto je nadomestilo Lod kot glavno mesto Palestine. Lod je bil vsaj delno uničen, njegovi prebivalci pa so bili morda prisilno preseljeni v Ramlo, ki se je razvila v gospodarsko središče, postala dom številnim muslimanskim učenjakom ter ostala trgovsko in upravno središče Palestine do 11. stoletja.
Ko je Sulejman prevzel mesto kalifa, je odpustil številne guvernerje in generale svojega predhodnika. Z njihovo pomočjo je kalifat dosegel svoj največji ozemeljski obseg. Med odstavljenimi sta bila osvajalec Transoksanije (srednja Azija) Kutajba ibn Muslim, ki so ga v neuspešnem uporu v pričakovanju njegove razrešitve ubili lastni vojaki, in osvajalec Sinda (zahodna Indijska podcelina) Mohamed ibn al-Kasim, ki je bil usmrčen. Na zahodu je Sulejman odstavil Muso ibn Nusairja, osvajalca Iberskega polotoka (Al Andaluz) in guvernerja Ifrikije (osrednja Severna Afrika), in dal ubiti njegovega sina Abd al-Aziza, guvernerja Al Andaluza. Čeprav je Sulejman nadaljeval militaristično politiko svojih predhodnikov, se je ozemeljska širitev med njegovo vladavino večinoma ustavila, deloma zaradi učinkovitega odpora vzdolž srednjeazijskih meja in propada tamkajšnjega arabskega vojaškega vodstva in organizacije po Kutajbovi smrti. Sulejmanov pooblaščenec nad vzhodnim kalifatom in njegov zaupnik Jazid je leta 716 vdrl na južno kaspijsko obalo, vendar se je umaknil in se zadovoljil s tributarno ureditvijo, potem ko so ga premagali lokalni iranski vladarji. Sulejman je okrepil vojno z Bizantinskim cesarstvom, glavnim žariščem njegovih vojnih prizadevanj, ki je dosegla vrhunec z obleganjem Konstantinopla v letih 717–718, ki se je končalo s katastrofalnim arabskim porazom.
Sulejman je umrl v Dabiku med obleganjem mesta. Njegov najstarejši sin in izbrani naslednik Ajub je umrl že pred njim. Sulejman se je odločil za nekonvencionalno odločitev in za kalifa imenoval svojega bratranca Omarja namesto svojega sina ali brata. Obleganje Konstantinopla in sovpadanje njegove vladavine z bližajočo se stoto obletnico hidžre je privedlo do tega, da so sodobni arabski pesniki na Sulejmana gledali v mesijanskem smislu.
Zgodnje življenje Podrobnosti o Sulejmanovih prvih tridesetih letih življenja so v srednjeveških virih skope. Rojen je bil verjetno v Medini okoli leta 675. Njegov oče Abd al-Malik ibn Marvan je pripadal klanu Omajadov iz plemena Kurejš, medtem ko je bila njegova mati Valada bint al-Abas ibn al-Džaz pravnukinja Zuhairja ibn Džadhime, vidnega poglavarja arabskega plemena Banu Abs. Sulejmana so v puščavi delno vzgojili njegovi sorodniki iz plemena Banu Abs.
V času njegovega rojstva je v kalifatu vladal Sulejmanov daljni sorodnik Muavija I., ki je leta 661 ustanovil vladajočo dinastijo Omajadov. Po smrti Muavijevih naslednikov Jazida I. in Muavije II. leta 683 oziroma 684, je omajadska oblast propadla po celem kalifatu. Večina provinc je za svojega vladarja priznala neomajadskega kalifa Abd Alaha ibn al-Zubajra s sedežem v Meki. Omajadi iz Medine, vključno s Sulejmanom, so bili izgnani v Sirijo, kjer so jih podpirala njim zvesta arabska plemena. Ta plemena so za kalifa izvolila Sulejmanovega starega očeta Marvana I. in oblikovala konfederacijo Jaman, nasprotnico plemen Kajsi, ki so prevladovala v severni Siriji in Džaziri (Zgornja Mezopotamija) ter podpirala Ibn al-Zubajrja. Do leta 685 je Marvan ponovno vzpostavil omajadsko oblast nad Sirijo in Egiptom. Njegov naslednik Abd al-Malik je do leta 692 ponovno osvojil še preostali del kalifata.
Guverner Palestine thumb|upright=1.2|Upravna delitev islamske Sirije; Sulejman je bil guverner vojaškega okrožja Filastin (Palestina)
Neznano kdaj je Abd al-Malik imenoval Sulejmana za guvernerja vojaškega okrožja Palestina. Leta 701 je Sulejman vodil obrede hadža v Meki. Abd al-Malik je pred svojo smrtjo leta 705 za svojega naslednika imenoval svojega najstarejšega sina al-Valida I. Sulejman je ostal guverner Palestine ves čas al-Validove vladavine, ki je trajala do leta 715. Na tem položaju je verjetno prišel v tesen stik z poglavarji Jamanov, ki so prevladovali v tem delu kalifata. Vzpostavil je tesen odnos z Radžo ibn Hajva al-Kindijem, lokalnim verskim učenjakom, povezanim z Jamaniji, ki je pred tem nadziral gradnjo Abd al-Malikove Kupole na skali v Jeruzalemu. Radža je postal Sulejmanov učitelj in višji pomočnik.
Sulejmanu ni bil všeč vpliv al-Hadžaja ibn Jusufa, podkralja Iraka in vzhodnih delov kalifata, na kalifa al-Valida in je gojil vezi z njegovimi nasprotniki. Leta 708 ali 709 je dal zatočišče beguncu in nekdanjemu guvernerju Horasana Jazidu ibn al-Muhalabu in njegovi družini. Al-Hadžaj je Jazida odpustil in aretiral, vendar mu je uspelo pobegniti v Palestino. Al-Valid je bil jezen zaradi Jazidovega kljubovanja al-Hadžaju, zato je Sulejman ponudil, da bo sam plačal globo, ki jo je al-Hadžaj naložil Jazidu. Jazida in njegovega sina Ajuba je poslal vklenjena h kalifu s pismom, v katerem ga je prosil za pomilostitev, kar je kalif odobril. Jazid je postal tesen Sulejmanov zaupnik in pri njem ostal do al-Hadžajeve smrti leta 714.
Ustanovitev Ramle thumb|250px||Ramlo (slika iz leta 1895') je ustanovil Sulejman na začetku 8. stoletja; kasneje je postala prestolnica njegovega kalifata
Kot guverner Palestine je Sulejman ustanovil mesto Ramla in tja iz Loda preselil sedež svoje uprave. Ramla je ostala glavno mesto Palestine tudi v obdobju Fatimidov (10. do 11. stoletje). Motivi za ustanovitev Ramle so bili osebni in praktični. Lod je bil uspešno mesto z logistično in gospodarsko ugodno lego, vendar brez razpoložljivega prostora za obsežen razvoj. Sulejman je pri izbiri prostora za Ramlo izkoristil strateške prednosti bližine Loda in se hkrati izognil prostorskim omejitvam prejšnjega mestnega središča.
thumb||250px||Ostanki Bele mošeje v Ramli, ki sta jo zgradila Sulejman in njegov naslednik Omar ibn Abd al-Aziz
Prva stavba, ki jo je Sulejman zgradil v Ramli, je bila njegova rezidenca, ki je hkrati služila kot sedež palestinske uprave (divan). V središču novega mesta je bila zgrajena kongregacijska mošeja, kasneje znana kot Bela mošeja. Ramla se je že zgodaj gospodarsko razvila v tržno mesto za kmetijske pridelke iz okolice in središče barvarstva, tkalstva in lončarstva. V mestu so delovali številni muslimanski verski učenjaki. Sulejman je zgradil akvadukt, imenovan Al-Barada, ki je v mesto pripeljal vodo iz Tel Gezerja, približno 10 kilometrov jugovzhodno od mesta. Ramla je v celoti nadomestila Lod kot komercialno središče Palestine. V novo mesto so se iz Loda preselili številni kristjani, samarijani in Judje. Nekateri sodobni viri omenjajo, da so bile številna preselitve prisilne, povzročene z namernim rušenjem hiš. Nekateri viri omenjajo, da je porušil samo cerkev, drugi pa, da je mesto porušil v celoti, da bi kaznoval tiste, ki so se upirali.
Jeruzalem, ki se nahaja 40 kilometrov jugovzhodno od Ramle, je ostal versko središče regije. Po arabskem viru iz 8. stoletja je Sulejman ukazal v Jeruzalemu zgraditi več javnih zgradb, vključno z javnim kopališčem, in razvijal Tempeljski grič (Haram al-Šarif). Kopališče je bilo namenjeno predvsem vernikom, ki so hodili molit v Kupolo na skali. Anonimni sirijski kronist iz 13. stoletja mu pripisuje tudi gradnjo lokov, mlinov in vrtov v Jerihu, ki so jih pozneje uničile poplave.
Kalif Pristop Leta 714 je al-Valid na al-Hadžajevo spodbudo in z njegovo podporo poskušal za svojega naslednika postaviti svojega sina Abd al-Aziza, s čimer je prekršil Abd al-Malikovo določbo, da naslednik postane Sulejman. Po pisanju zgodovinarja Omarja ibn Šabija (umrl 878) je al-Valid Sulejmanu ponudil velikodušne finančne spodbude, da bi pristal na spremembo, a je on to zavrnil. Al-Valid je kljub temu zaprosil guvernerje provinc, naj za vladarja priznajo Abd al-Aziza, vendar je prejel samo dva ugodna odgovora: od al-Hadžaja in Kutajbe ibn Muslima, guvernerja Horasana in osvajalca Transoksanije. Al-Validov svetovalec Abad ibn Zijad je kalifu svetoval, naj pritisne na Sulejmana tako, da ga pokliče na svoj dvor v Damasku, in nato, če bo Sulejman vztrajal pri svojem stališču, krene z vojsko v Ramlo. Al-Valid je kmalu zatem 24. februarja 715 umrl. Sulejman je za njegovo smrt izvedel na svojem posestvu v al-Sabu in nato brez težav prevzel oblast.
Sulejmanu so podaniki prisegli zvestobo v Ramli in v Damasku med njegovim edinim dokumentiranim obiskom tega mesta. Še naprej je vladal iz Palestine in ne iz Damaska, tradicionalne prestolnice Omajadov.
Lokalna politika thumb|upright=1.75|Omajadski kalifat (zeleno) okoli leta 740
V prvem letu svojega vladanja je Sulejman zamenjal večino Al-Validovih in Al-Hadžajevih guvernerjev provinc s svojimi zvestimi guvernerji. Razlogi za zamenjavo niso povsem jasni in bi lahko bili posledica zamer in nezaupanja ali zgolj odprava vladavine močnih starih guvernerjev. Za guvernerja Iraka je postavil svojega zvestega zaupnika Jazida ibn al-Muhalaba.
Al-Hadžajevega varovanca Kutajbo ibn Muslima je obdržal na položaju, vendar je bil previden. Kutajba je bil v tistem času na pohodui v Transoksaniji in v Fergani razglasil svoj upor proti Sulejmanu. Večina njegovih čet, izčrpanih zaradi nenehnih pohodov, se mu je uprla in ga avgusta 715 ubila. Med uporniki je bil tudi Vaki, ki se je razglasil za guvernerja Horasana. Sulejman je potrdil njegov položaj, vendar je omejil njegovo oblast na vojaške zadeve.
Al-Hadžajev sorodnik in vodja osvajanja Sinda Mohamed ibn al-Kasim se Sulejmanu ni uprl, a je bil kljub temu odpuščen, poklican v Vasit in mučen do smrti.
300px|thumb|Dirham Omajadskega kalifata, kovan leta 97 po hidžri (715/716) v provinci Sind, verjetno v Multanu
Vaki je ostal na položaju guvernerja devet mesecev do sredine leta 716, ko je bil Horasan skupaj z drugimi vzhodnimi deli kalifata priključen k Jazidovi iraški provinci. Kalif je Jazidu ukazal, naj se preseli v Horasan in v iraških garnizijskih mestih Kufa, Basra in Vasit pusti svoje namestnike. Iraške fiskalne zadeve je zaupal izkušenemu Salihu ibn Abd al-Rahmanu.
Leta 715 in 716 je Sulejman odpustil Halida ibn Abdalaha al-Kasrija in Osmana ibn Hajana al-Murija, guvernerja Meke in Medine, ki ju je oba imenoval al-Hadžaj. Hajana je zamenjal Sulejmanov svak Abd al-Aziz ibn Abdalah ibn Halid ibn Asid.
Na zahodu je Sulejman odpustil Muso ibn Nusajra, Jamaniju naklonjenega guvernerja Ifrikije in osvajalca Hispanije (al-Andaluz), in njegovega sina Abd al-Aziza, guvernerja al-Andaluza. Muso so aretirali, Abd al-Aziza pa na Sulejmanov ukaz marca 716 umorili. Novi guverner je zaplenil premoženje Musove družine v Ifrikiji in ukazal družinske člane mučiti in usmrtiti. Musa je imel bogato zgodovino poneverb in Sulejman je med njegovo aretacijo od njega izsilil znatne vsote denarja.
Vojskovanje thumb|300px|Zemljevid severnih regij kalifata; območje, osenčeno s svetlo rjavo barvo, prikazuje širitev v Tabaristan in Gorgan ob južni obali Kaspijskega jezera med Sulejmanovo vladavino; območja, zasenčena zeleno, rožnato, vijolično, rumeno in oranžno, prikazujejo območja, osvojena pod Sulejmanovimi predhodniki