Samostan Arkadiu () je vzhodnopravoslavni samostan, ki stoji na rodovitni planoti 23 km jugovzhodno od Retimnona na otoku Kreta v Grčiji.
Trenutni katolikon (cerkev) sega v 16. stoletje in kaže renesančni vpliv. Ta vpliv je viden v njegovi arhitekturi, ki prepleta rimske in baročne elemente. Že v 16. stoletju je bil samostan prostor znanosti in umetnosti, imel je šolo in bogato knjižnico. Samostan je dobro utrjen, obdan z debelim in visokim obzidjem.
Samostan je igral aktivno vlogo v odporu proti osmanski vladavini med kretskim uporom leta 1866. 943 Grkov, večinoma žensk in otrok, je poiskalo zatočišče v samostanu. Po treh dneh bitke in po ukazu igumana (opata) samostana so Kretčani razstrelili sode smodnika in se raje odločili za žrtvovanje kot za predajo.
Samostan je postal nacionalno svetišče v čast kretskega upora. 8. november je dan spominskih slovesnosti v Arkadiju in Retimnu. Eksplozija ni končala kretske vstaje, je pa pritegnila pozornost preostalega sveta.
Topografija
Samostan Arkadi je v regionalni enoti Retimno, 25 km jugovzhodno od Retimna. Samostan stoji na pravokotni planoti na severozahodni strani gore Ida, na nadmorski višini 500 m.R. Pococke, Travels in the Orient, in Egypt, Arabia, Palestine, Syria, Greece, p. 187. Arkadijska regija je rodovitna in ima vinograde, oljčne nasade ter gozdove borovcev, hrastov in cipres. Planota, na kateri stoji samostan, je obdana s hribi. Zahodna stran planote se naglo prekine in razpade v soteske. Soteske se začnejo pri Tabakariji in vodijo do Stavromenosa, vzhodno od Retimna. Arkadijske soteske imajo bogato raznolikost rastlin in avtohtonih divjih cvetov.
Območje, na katerem stoji samostan, se je prvič razvilo v antiki. Zaradi prisotnosti gore Ida, ki je sveta gora, ker je bila legendarno dom Zevsa v otroštvu, je območje postalo privlačno za zgodnje naseljence. Pet km severovzhodneje je mesto Elefterna svoj kulturni vrhunec doseglo v času Homerja in v klasični antiki, vendar je bil njegov vpliv čutiti tudi v zgodnjem krščanskem in bizantinskem obdobju.
Najbližja vas samostanu je Amnatos, ki je 3 km severno. Vasi, ki obdajajo Arkadi, so bogate z bizantinskimi relikvijami, ki dokazujejo zgodnje bogastvo regije. Samostan Moni Arseniou, ki je nekaj kilometrov severno od Arkadija, je bil tudi primer velikih kretskih samostanov.
Samostan Arkadi je v obliki skoraj pravokotnega paralelograma. Notranjost spominja na trdnjavo in je dolg na severni steni 78,5 metra, na južni steni 73,5 metra, na vzhodni steni 71,8 metra in na zahodni steni 67 metrov. Skupna površina samostana je 5200 m2.
Zgodovina Ustanovitev
Točen datum ustanovitve samostana ni natančno znan. Po izročilu ustanovitev samostana včasih pripisujejo bizantinskemu cesarju Herakliju, včasih pa cesarju Arkadiju v 5. stoletju. In po eni različici je samostan dobil ime po imenu cesarja. Vendar pa je na Kreti običajno, da so samostani poimenovani po menihu, ki je ustanovil stavbo, kar podpira teorijo, da je Arkadi morda ustanovil menih po imenu Arkadios. Drugi taki samostani so Vrontisiou, Arsiniou in Aretiou.
Po mnenju Josepha Pittona de Tourneforta je bil samostan zgrajen na mestu starodavnega mesta Arkadija. Legenda pripoveduje, da so po uničenju Arkadije vsi izviri in vodnjaki prenehali teči, dokler ni bilo zgrajeno novo mesto.J. Pitton de Tournefort, Telling of Travels to the Levant, p. 19.Version by Pococke and Sieber. Vendar pa je leta 1837 Robert Pashley našel dokaze, ki kažejo, da je bilo nemogoče, da bi bil samostan zgrajen na ruševinah starega mesta,Robert Pashley (1837), Travels in Crete, London, p. 231. zato je ta ideja izgubila verodostojnost.
Leta 1951 je profesor K. Kalokyris objavil napis iz 14. stoletja in potrdil hipotezo, da je bil v tem obdobju svetemu Konstantinu posvečen samostan. Napis je bil na zatrepu cerkve, ki je nastala pred sedanjo, nad vhodnimi vrati. Pisalo je: Cerkev z imenom Arkadi je posvečena svetemu Konstantinu." ΑΡΚΑΔΙ(ΟΝ) ΚΕΚΛΗΜΑΙ /ΝΑΟΝ ΗΔ ΕΧΩ / ΚΟΝΣΤΑΝΤΙΝΟΥ ΑΝΑΚΤΟΣ / ΙΣΑΠΟΣΤΟΥΛΟΥ "
Obnove Proti koncu 16. stoletja je bil samostan predmet obnovitev in preoblikovanj, ki sta jih večinoma vodila Klimis in Vissarion Chortatzis, nedvomno iz družine Hortatzis iz Retimna (ime, povezano s kretsko renesanso) in Georgios Chortatzis, avtor knjige Erofili. Klimis Hortatzis je bil iguman opatije in leta 1573 je samostan naredil za cenobit.
Nadziral je gradnjo cerkve, ki je trajala petindvajset let in naj bi se začela leta 1562. Leta 1586 so zgradili fasado stavbe in obe ladji. Tudi napis na dnu ure sega v leto 1587. Ta napis je naslednji: ΑΦ ΚΛΜΧΤΖ ΠΖ (15 Klimis Chortatzis 87)
Klimis Chortatzis je verjetno umrl kmalu po dokončanju in se ni mogel udeležiti otvoritve nove cerkve, ki je bila nekje med letoma 1590 in 1596. To je znano po pismu aleksandrijskega patriarha Mélétiosa Pigasa, v katerem je zapisal, da je bila slovesnost inavguracije zaupana Klimisovemu nasledniku, igumanu Mitrofanisu Tsyrigosu. Čeprav to pismo ni datirano, ga lahko postavimo med leto 1590, ko je bil Mélétios Pigas posvečen za patriarha, in leto 1596, ko je iguman Nikefor nasledil Cigirosa.
V obdobju prvih treh igumanov in vse do začetka 17. stoletja je samostan Arkadi še naprej gospodarsko in kulturno cvetel. Samostan je postal veliko središče za prepisovanje rokopisov, in čeprav so večino izgubili med osmanskim uničenjem stavbe leta 1866, so nekateri preživeli v tujih knjižnicah. Samostan je rasel, leta 1610 so zgradili hlev in leta 1670 refektorij.
Osmansko obdobje Leta 1645 je Osmansko cesarstvo začelo svojo kampanjo za osvojitev Krete. Spomladi 1648 so nadzorovali večji del otoka, z izjemo Irakliona, Gramvouse, Spinalonge in Sude, ki so ostali pod beneško oblastjo.
Po zavzetju Retimna leta 1648 so Osmani izropali samostan. Menihi in iguman Simon Halkiopoulos so se zatekli v samostan Vrontisi. Vrnitev so jim dovolili, potem ko so prisegli zvestobo Husein paši, ki jim je dal tudi pravico zvonjenja samostanskega zvona. Samostan Arkadi je tako postal Çanlı Manastır (samostan, v katerem zvoni v turščini). Ferman je dovolil obnovo porušenih samostanov po prvotnih načrtih, brez sprememb. Arkadi je imel koristi, vendar je zlorabil svoje pravice z dodajanjem novih stavb.
V osmanskem obdobju je samostan še naprej uspeval, kar je prikazano v pisanju Josepha Pittona de Tourneforta. Za popotnika je bil Arkadi najbogatejši in najlepši samostan na Kreti. V samostanu je živelo 100 menihov in 200 drugih, ki so živeli v okolici. Ozemlje samostana je segalo severno od morja in vzhodno od Retimna do vrha gore Ida na jugu. Ta zemljišča so samostanu omogočala, da se je preživljal s kmetijstvom.
Tournefort beleži »400 mernikov olja«, proizvedenega vsako leto, številka, ki bi se podvojila, če samostan slabših oljk ne bi dajal v dobrodelne namene. Ponaša tudi s samostanskimi kletmi, ki so imele najmanj 200 sodov, označenih z imenom igumana, ki jih je vsako leto z molitvijo blagoslovil.J. Pitton de Tournefort, Telling of Travels to the Levant, p. 20. Vino, pridelano v Arkadiju, je bilo dobro znano.According to Robert Pashley, the Cretans drank the Arkadi wine on special occasions. To vino se je imenovalo Malvoisie in je dobilo ime po mestu blizu Irakliona. Franz Wilhelm Sieber se je v času, ko je bil v samostanu, spomnil igumanove kleti in pripisal izdelavo vina odličnemu grozdju, vzgojenemu na visoki nadmorski višini, vendar da ni bilo pridelano kot Malvoisie.F.X. Sieber, Travels in the island of Crete in the year 1817
V začetku 17. stoletja je samostan propadel. Sieber, ki se je tam ustavil skoraj stoletje po Tournefortu in Pocockeju, je pustil manj laskav opis. V času, ko ga je Nemec obiskal, je imel samostan le osem duhovnikov in dvanajst menihov. Kmetovanje se je nadaljevalo, vendar je imel samostan dolgove. Spomnil se je igumana, ki je moral pogosto v Retimno, da bi dobil sredstva za plačilo računov.
Sieber je knjižnico samostana opisal kot bogato z več kot tisoč besedili, vključno z verskimi besedili ter besedili Pindarja, Petrarke, Vergilija, Danteja, Homerja, Strabona, Tukidida in Diodora Sicilskega. Toda popotnik je omenil njihovo žalostno stanje in pripomnil, da še nikoli ni videl knjig v tako slabem stanju in da je nemogoče ločiti Aristofanova dela od Evripidovih.
Leta 1822 je skupina turških vojakov, ki jih je vodil Getimalis (Yetim Ali), zavzela Arkadi in ga oropala. Civilisti Amarija so se zbrali, da bi načrtovali, kako ponovno zavzeti samostan in izgnati Getimalisa in njegove čete.
Druga različica pripoveduje o nekem Anthonyju Melidonosu, sfakijcu iz Male Azije, ki je prišel na otok na čelu skupine grških prostovoljcev iz Male Azije, da bi podprl prizadevanja Krečanov v vojni za grško neodvisnost. S 700 vojaki se je podal po otoku od zahoda proti vzhodu. Po plenjenju samostana je spremenil svojo pot in namesto tega odšel k Arkadiju. Ko so prispeli ponoči, so njegove čete preplezale zidove stavbe in zažgale samostan. Skočil je na Getimalisa, ki je pil, ga zgrabil in pred sobo vrgel na tla. Bil je na tem, da ga ubije, ko je Getimalis trdil, da se bo spreobrnil v krščanstvo. Takoj je prišlo do krsta in novo spreobrnjenec je smel oditi na svobodo.Thomas Keightley, History of the war of Independence in Greece
Turški in grški dokumenti omenjajo zmogljivost samostana za pridelavo dovolj hrane za prebivalce regije in za skrivanje ubežnikov pred turškimi oblastmi. Samostan je skrbel tudi za izobraževanje lokalnega krščanskega prebivalstva. Od leta 1833 do 1840 je samostan vložil 700 turških piastrov v šole v regiji.
Kretski upor leta 1866 Okoliščine
Do sredine 19. stoletja so Osmani zasedli Kreto za več kot dve stoletji, kljub pogostim krvavim uporom kretskih upornikov. Medtem ko so se Krečani med vojno za grško neodvisnost uprli osmanski okupaciji, je Londonski protokol iz leta 1830 narekoval, da otok ne more biti del nove grške države.
30. marca 1856 je pariška pogodba zavezovala sultana k uporabi Hatt-i humayun (edikt iz leta 1856), ki je kristjanom in muslimanom zagotavljala državljansko in versko enakost.J. Tulard, Histoire de la Crète, p. 114. Osmanske oblasti na Kreti niso bile pripravljene izvesti nobene reforme. K nezadovoljstvu je prispeval tudi institut novih davkov in policijske ure. Končno jim je cesarski odlok 7. julija 1858 zagotovil privilegije v verskih, sodnih in finančnih zadevah. Eden od glavnih motivov za upor leta 1866 je bila kršitev Hatt-i humayuna.
Drugi vzrok za vstajo leta 1866 je bilo vmešavanje Ismail Paše v notranji spor glede organizacije kretskih samostanov. Več laikov je predlagalo, naj samostansko blago preide pod nadzor sveta starešin in naj se ga uporabi za ustanovitev šol, vendar so jim škofje nasprotovali. Ismail Paša je posredoval in določil več ljudi, ki so odločali o temi, in razveljavil izvolitev 'nezaželenih' članov, zaprl člane odbora, ki so bili obtoženi, da so šli v Konstantinopel, ker so temo predstavili patriarhu. Ta intervencija je sprožila burne reakcije krščanskega prebivalstva Krete.
Spomladi 1866 so bili shodi v več vaseh. 14. maja je potekal zbor v samostanu Agia Kiriaki v Boutsounaria blizu Hanije. Poslali so peticijo sultanu in konzulom velikih sil v Haniji. V času prvih sestankov revolucionarnih komitejev so bili predstavniki izvoljeni po provincah, predstavnik regije Retimno pa je bil iguman Arkadija Gabriel Marinakis.
Ob razglasitvi teh nominacij je Ismail Paša igumanu poslal sporočilo preko retimnskega škofa Kallinikosa Nikoletakisa. Pismo je od igumana zahtevalo, naj razpusti revolucionarno skupščino, sicer bodo samostan uničile osmanske čete. Meseca julija 1866 je Ismail Paša poslal svojo vojsko, da ujame upornike, vendar so člani odbora pobegnili, preden so prišle njegove čete. Turki so ponovno odšli, potem ko so uničili ikone in druge sakralne predmete, ki so jih našli v samostanu.