thumb|300px|Polotok Krim, slikan iz vesolja Zgodovina Krimskega polotoka, zgodovinsko znanega kot Tavrika () in Tavriški herson (), se začne okoli 5. stoletja pr. n. št., ko je bilo ob njegovi obali ustanovljenih več grških kolonij. Med najpomembnejšimi je bil Herson blizu današnjega Sevastopola. V zaledju severno od Hersona so živeli Skiti in Tavri. Na južni obali Črnega morja se je postopoma razvilo Bosporsko kraljestvo, ki ga je priključilo Pontsko kraljestvo, to pa je leta 63 pr. n. št. postalo del Rimskega cesarstva. Južna obala Krima je v kulturnem smislu ostala grška skoraj dva tisoč let, vključno z Bizantinskim cesarstvom (341–1204), Trapezundskim cesarstvom (1204–1461) in neodvisno Kneževino Teodoro (konec leta 1475).
V 13. stoletju so nekatera krimska pristaniška mesta nadzirali Benečani in Genovežani, notranjost polotoka pa je bila nestabilna zaradi dolgega niza osvajanj in vpadov. V srednjem veku je notranjost delno osvojila Kijevska Rusija, katere knez Vladimir Veliki je bil krščen v Sevastopolu. Njegov krst je pomenil začetek pokristjanjevanja Kijevske Rusije. Po mongolski invazijo v Evropo sta severni in osrednji del Krima pripadla mongolski Zlati hordi. V 40. letih 14. stoletja je po propadu horde nastal Krimski kanat, ki je zelo hitro postal podložen Osmanskemu cesarstvu, ki je okupiralo obalna območja. Slednja so ostala neodvisna od kanata. Glavni vir blaginje v tem času so bili pogosti vpadi v Rusijo z lovom na sužnje.
Leta 1774 je Osmansko cesarstvo premagala Katarina Velika. Po dveh stoletjih spopadov je ruska mornarica uničila osmansko mornarico, ruska vojska pa je zadala hude poraze osmanskim kopenskim silam. Kučukkajnarški mir, podpisan 21. julija 1774, je prisilil Visoko porto, da je Tatare na Krimu priznala kot politično neodvisne. Leta 1783 je Katarina Velika vključila Krim poraženega Osmanskega cesarstva v Ruski imperij in s tem povečala moč Rusije na območju Črnega morja. Krim je bil prvo muslimansko ozemlje, ki ga je izgubil Osmanski kalifat. Meje Osmanskega cesarstva so se še naprej krčile in Rusija je svojo mejo postopoma potisnila proti zahodu do Dnestra. Strateški položaj polotoka za nadzor nad Črnim morjem je sprožil krimsko vojno (1853-1856) Rusije z zahodnimi zavezniki pod vodstvom Francije, ki jo je Rusija izgubila.
Med rusko državljansko vojno je Krim večkrat zamenjal lastnika in bil kraj, kjer je Wrangelova protiboljševiška bela armada leta 1920 opravila svoj zadnji boj. Leta 1921 je bila ustanovljena Krimska ASSR kot avtonomna republika Ruske SFSR. Med drugo svetovno vojno je Krim do leta 1944 okupiral Tretji rajh. Leta 1945 je bil Krim po deportaciji Krimskih Tatarov statusno znižan na oblast znotraj Ruske SFSR. Leta 1954 je bil Krim v okviru praznovanja 300. obletnice sklenitve Perejaslavskega sporazuma, s katerim se je "Ukrajina ponovna združila z Rusijo", prenesen v Ukrajinsko SSR.
Po razpadu Sovjetske zveze je bila leta 1992 ustanovljena Republika Krim, ki je bila leta 1995 ukinjena. Namesto nje je bila ustanovljena Avtonomna republika Krim, ki je bila trdno pod ukrajinsko oblastjo, Sevastopol pa je bil upravljan kot mesto s posebnim statusom. Sporazum med Rusijo in Ukrajino iz leta 1997 je razdelil sovjetsko črnomorsko floto, kar je Rusiji omogočilo, da je še naprej imela svojo floto v Sevastopolu. Najemna pogodba je bila podaljšana leta 2010. Status Krima je postal sporen leta 2014, ko so na Krimu potekale intenzivne demonstracije proti odstranitvi ukrajinskega predsednika Viktorja Janukoviča, ki so dosegle vrhunec, ko so ruske sile zasedle strateške točke na Krimu. Na Krimu je bil organiziran referendum, ki je podprl ponovno združitev z Rusijo in razglasil neodvisnost od Ukrajine. Rusija je nato formalno priključila Krim, čeprav večina držav Krim priznava kot del Ukrajine.
Prazgodovina thumb|250px |Kost orodje iz jam Buran-Kaja
Arheološki dokazi o človeški poselitvi Krima segajo v srednji paleolitik. Ostanki neandertalcev, najdeni v jami Kijik-Koba, so stari približno 80.000 let. Pozne neandertalce so našli tudi v Staroselah (približno 46.000 let pred sedanjostjo) in Buran Kaji III (približno 30.000 let pred sedanjostjo).
Arheologi so v jamah Buran-Kaja v Krimskem gorovju vzhodno od Simferopola našli nekaj najzgodnejših anatomsko modernih človeških ostankov v Evropi. Fosili so stari približno 32.000 let, artefakti pa so povezani z gravetijensko kulturo. Med zadnjim ledeniškim maksimumom je bil Krim skupaj s severno obalo Črnega morja pomembno zatočišče, iz katerega je bila po koncu ledene dobe ponovno naseljena severna srednja Evropa. Vzhodnoevropska nižina je bila v tem času na splošno periglacialno gozdno-stepsko okolje z nekoliko toplejšim podnebjem v vmesnih ledenih obdobjih in se je začela občutno segrevati po začetku poznega glacialnega maksimuma. Gostota prebivalstva na območju Krima je bila razmeroma visoka in se je povečala že okoli 16.000 let pred sedanjostjo.
Zagovorniki hipoteze o črnomorskem potopu so prepričani, da je Krim postal polotok šele relativno nedavno, z dvigom gladine Črnega morja v 6. tisočletju pr. n. št.
Začetek neolitika na Krimu ni povezan s poljedelstvom, temveč z začetkom lončarstva, spremembami v tehnologijah izdelave orodij iz kremena in lokalnim udomačevanjem prašičev. Najzgodnejši dokaz o kultivirani pšenici na polotoku Krimu je iz halkolitskega najdišča Ardič-Burun, ki sega v sredino 4. tisočletja pr. n. št.
V 3. tisočletju pr. n. št. je Krim dosegla kultura grobnih jam, za katero se domneva, da po kurganski hipotezi ustreza pozni fazi protoindoevropske kulture.
Antika Tavri in Skiti thumb|Skitski zaklad iz Kul-Obe na vzhodnem Krimu
Na Krimu sta bili v železni dobi naseljeni dve ljudstvi: severno od Krimskega gorovja iranski Skiti in južno od gorovja Tavri.
Tavri, pomešani s Skiti, so bili v delih starogrških piscev od konca 3. stoletja pr. n. št. omenjani kot Tavroskiti ali Skitotavri. V Strabonovi Geografiji so Tavri omenjeni kot skitsko pleme.Strabo. Geographica. 7. 4. 2. Herodot v nasprotju z njim navaja, da sta plemeni geografsko pomešani, vendar Tavrov ne enači s Skiti. Tavri so navdihnili grške mite o Ifigeniji in Orestu.
Grki, ki so v arhaičnem obdobju ustanavljali kolonije na Krimu, so imeli Tavre za divje, bojevito ljudstvo. Pomirili se niso niti po več stoletjih grške in rimske naselitve in so nadaljevali s piratstvom na Črnem morju. V 2. stoletju pr. n. št. so postali zavezniki skitskega kralja Skilura.
Središče skitskih plemen severno od Krimskega gorovja je bil Skitski Neapolis na obrobju današnjega Simferopola. Mesto je vladalo majhnemu kraljestvu, ki je obsegalo ozemlje med spodnjim tokom reke Dneper in severnim Krimom. V 3. in 2. stoletju pr. n. št. je bil Skitski Neapolis mesto z mešanim skitsko-grškim prebivalstvom, močnim obrambnim obzidjem in velikimi javnimi zgradbami, zgrajenimi po načelih grške arhitekture. Mesto so sredi 3. stoletja n. št. dokončno uničili Goti.
Naselitev Grkov thumb|left|Herson v sedanjem Sevastopolu
Stari Grki so bili prvi, ki so regijo po Tavrih poimenovali Tavrika. Ker so Tavri naseljevali le gorata območja južnega Krima, se je ime Tavrika prvotno nanašalo le za ta južni del polotoka, kasneje pa se je razširilo na celoten polotok.
right|upright=1.5|thumb|Grške kolonije ob severni obali Črnega morja v 5. stoletju pr. n. št.
Grške mestne države so začele ustanavljati kolonije ob črnomorski obali Krima v 7. ali 6. stoletju pr. n. št. Teodozijo in Pantikapej so ustanovili Miležani. V 5. stoletju pr. n. št. so Dorci iz Pontske Herakleje ustanovili pristanišče Herson v današnjem Sevastopolu.
Perzijsko Ahemenidsko cesarstvo pod Darejem I. se je med njegovim pohodom proti Skitom leta 513 pr. n. št. razširilo tudi na Krim.
Leta 438 pr. n. št. je arhont (vladar) Pantikapeja prevzel naslov kralja Kimerskega Bosporja, države, ki je vzdrževala tesne stike z Atenami in Atene oskrbovala s pšenico, medom in drugimi dobrinami. Zadnji bosporski kralj Perisad V., na katerega so močno pritiskali Skiti, se je leta 114 pr. n. št. dal pod zaščito pontskega kralja Mitridata VI. Po Mitridatovi smrti je rimski cesar Pompej leta 63 pr. n. št. Pontsko kraljestvo prepustil njegovemu sinu Farnaku II. in mu dodelil Bosporsko kraljestvo kot nagrado za pomoč Rimljanom v njihovi vojni proti njegovemu očetu. Leta 15 pr. n. št. je bilo Bosporsko kraljestvo znova vrnjeno pontskemu kralju. Njegovo kraljestvo je od takrat spadalo med tributarne rimske države.
thumb|right|250px|Kolhida, Iberija, Albanija in Tavriški herson v klasični antiki na zemljevidu, tiskanem v Londonu okoli leta 1770
Rimsko cesarstvo thumb|250px|Fragment marmornatega reliefa s podobo Kore, 3. stoletje pr. n. št., Pantikapej, Tavrika (Krim), Bosporsko kraljestvo
V 2. stoletju pr. n. št. je vzhodni del Tavrike postal del Bosporskega kraljestva, ki je v 1. stoletju pr. n. št. postalo tributarno kraljestvo Rimskega cesarstva.
V 1., 2. in 3. stoletju n. št. je Tavrika gostila rimske legije in koloniste. Rimljani so pod cesarjem Vespazijanom ustanovili vojaško kolonijo Haraks, da bi zaščitila Herson in drugih bosporska trgovska središča pred Skiti. Ob koncu 2. stoletja n. št. je bila v rimski koloniji nastanjena veksilacija I. legije Italica in del XI. legije Claudia. Rimljani so kolonijo zapustili sredi 3. stoletja. Na rimskem Krimu je vladal legat ene od legij, nameščenih v Haraksu.
V kasnejših stoletjih so na Krim zaporedoma vdrli ali zasedli Goti (250 n. št.), Huni (376), Bolgari (4.–8. stoletje) in Hazari (8. stoletje).
Vzhodnogermansko krimsko gotščino so govorili Krimski Goti na nekaterih izoliranih lokacijah na Krimu do konca 18. stoletja.
Srednji vek Kijevska Rusija in Bizantinsko cesarstvo thumb|upright=1.1|right|Hersonska stolnica, zgrajena na mestu, kjer naj bi bil leta 989 krščen kijevski knez Vladimir Veliki
V 9. stoletju n. št. je Bizanc ustanovil Hersonsko temo, ki naj bi branila Bizantinsko cesarstvo pred vdori Ruskega kaganata. Polotok Krim je postal sporno ozemlje, na katerem so se prekrivali slovanski, turški in grški interesi. Postal je tudi središče trgovine s slovanskimi sužnji, ki so jih prodajali v Bizanc, Anatolijo in na Bližnji vzhod.
Sredi 10. stoletja je vzhodni del Krima osvojil kijevski knez Svjatoslav I. in ga priključil k Tmutarakanski kneževini Kijevske Rusije. Do konca 10. stoletja je Kijevska Rusija osvojila cel Krim. Glavna bizantinska postojanka Herson je bila zavzeta leta 988. Leto pozneje se je kijevski veliki knez Vladimir poročil z Ano, sestro cesarja Bazilija II., in se dal krstiti. Njegov krst je pomenil vstop Rusije v krščanski svet. Na mestu njegovega krsta je bila kasneje zgrajena hersonska stolnica.
Med propadanjem bizantinske države so nekatera mesta prišla pod oblast Genovske republike. Genovežani so pridobili tudi mesta svoje tekmice Beneške republike. V celotnem tem obdobju so bila mestna območja na Krimu grško govoreča in pripadala vzhodnemu krščanstvu.
Krimska stepa V antičnem in srednjeveškem obdobju sta bila notranjost in severni del Krima naseljena z različnimi nomadskimi ljudstvi, kot so bili Tavri, Kimerijci, Skiti, Sarmati, Krimski Goti, Alani, Bolgari, Huni, Hazari, Kipčaki in Mongoli.
Bosporsko kraljestvo je na vrhuncu svoje moči imelo nekaj nadzora nad večino polotoka, Kijevska Rusija pa je imela po 10. stoletju nekaj nadzora samo nad notranjostjo Krima.
Mongolska invazija in pozni srednji vek thumb|Genovska trdnjava v Caffi left|thumb|Mošeja uzbeškega kana iz leta 1314 v Starem Krimu
Čezmorska ozemlja Trapezundskega cesarstva na Krimu so bila v času smrti Aleksandra I. Trapezundskega leta 1222 že pod pritiskon Genovske republike in Kipčakov. Naslednje leto so se začeli vpadi Mongolov skozi Volško Bolgarijo.