Vulkanska planota Severnega otoka (pogosto imenovana Centralna planota in občasno tudi planota Waimarino) je vulkanska planota, ki pokriva večji del osrednjega Severnega otoka Nove Zelandije z vulkani, platoji lave in kraterskimi jezeri. Vsebuje kompleks kaldere Taupō, kompleks kaldere Ōkataina in vulkanski center Tongariro, zaradi česar je trenutno najpogosteje aktivno in produktivno območje silicijevega vulkanizma na Zemlji. Nova Zelandija je del pacifiškega ognjenega obroča.
Lega in opis
Planota je dolga približno 60 km vzhod-zahod in razdalja sever-jug je približno 125 km.
Obsežne plošče ignimbrita se širijo vzhodno in zahodno od osrednje vulkanske cone Taupō, osredotočene na ogromno aktivno supervulkansko kaldero jezera Taupō, ki je zdaj največje jezero na Novi Zelandiji. Ta je nazadnje izbruhnil pred manj kot 2000 leti. Vulkansko območje vključuje tri aktivne vrhove gore Tongariro, Ngauruhoe in Ruapehu na jugu in sega čez Rotoruo na severu in sega skoraj do obale Bay of Plenty (Zaliv izobilja). Severno od Tongarira je vulkanska gora Pihanga. Zahodna meja planote tvori strmino poleg gorovja Mamaku in Kaimai, južneje pa je manj izrazita. Na vzhodu se planota razteza do vznožja gorovja Ahimanawa, Kaweka in rodovitnega gorovja Kaimanawa. Zahodno od planote stoji vulkan Taranaki Maunga (v narodnem parku Egmont).
Dve najdaljši reki v državi, Whanganui in Waikato, izvirata na planoti.
Geologija
Najvišja gora, Ruapehu, je andezitni stožec, ki je bil nekoliko višji, vendar je bil erodiran s 150 km³) stožcem in 150 km³ obročasto ravnino. Značilen je za vulkanski center Tongariro, katerega reliefne oblike opredeljujejo vmesne lastnosti njegove andezitne magme, saj ima zmerno količino silicijevega dioksida, zaradi česar je bolj viskozen kot bazalt, a veliko manj viskozen kot riolit. Andezitna magma se v efuzivnih izbruhih ohladi in tvori temno sivo lavo, če je revna s plinom, ali žlindro, če je bogata s plinom. Eksplozivni izbruhi so običajno majhni ali srednje veliki freatomagmatski izbruhi, kjer vroča magma spremeni vodo v paro in magmo v pepel. Severozahodno od Ruapehuja je Hauhungatahi, najstarejši zabeleženi vulkan na jugu planote. Drugi dve najvidnejši vulkanski gori sta Tongariro in Ngauruhoe, ki sta del enega samega sestavljenega stratovulkana, kot je Ruapehu, sestavljen iz plasti lave in tefre.
Obročna ravnina okoli osrednjih vulkanov je oblikovana iz številnih vulkanskih usedlin zaradi razpadanja pobočij ali izbruhov ter laharjev ali blatnih tokov, ki nastanejo, ko bodisi voda iz kraterskega jezera med izbruhom izbruhne iz Ruapehuja ali pa se taljenje snega sprosti zaradi odpovedi sten kraterja kot je okvara ledenega jezu. ločeno od eruptivnega dogodka. V primeru laharjev tečejo navzdol po gori in pobirajo pepel, lapile, bloke in bombe ter predhodno erodirano kamenje, pri čemer tvorijo debelo, gosto blato, ki je sposobno pobrati kamenje v velikosti avtomobila. Stari laharski tok je viden s pristopne ceste do smučišča Whakapapa. Na božični večer leta 1953 je nenaden lahar ponoči na gori Ruapehu podrl železniški most v Tangiwaiju, zaradi česar je šest vagonov ekspresa Wellington-Auckland zgrmelo v reko Whangaehu, pri čemer je v najhujši železniški nesreči na Novi Zelandiji umrlo 151 ljudi.
Odstotek silicijevega dioksida je odločilni dejavnik pri debelini ali viskoznosti magme in ta se povečuje severno in vzhodno od vulkanskega središča Tongariro, kjer je pokrajina kalder in vulkanskih kupol, ki sestavljajo kompleks kaldere Taupō (osrednje vulkansko območje Taupō ) in kompleks kaldere Okataina (Vulkanski center Okataina). Ti so proizvedli večino usedlin ignimbrita na planoti. Ignimbrit nastane iz zelo viskozne riolitne magme, ki je bogata s silicijem, kalijem in natrijem. To je material, bogat s plini, ki se z veliko hitrostjo izvrže iz tal v eksplozivnem dogodku, ki tvori kaldero, in ustvari ogromen bel vroč vodnjak, visok do 55 kilometrov. Ko ignimbrit pade, teče navzven z veliko hitrostjo (600–900 km/h) in lahko prepotuje veliko kilometrov, se celo povzpne čez hribe in gore, preden se ohladi, pri čemer pogosto v notranjosti zadrži zrak. Zlasti okoli jezera Taupō erodirani ignimbrit vključuje koščke hitro ohlajenega plovca, lahke kamnine, ki plava na vodi. Zgornja, nezvarjena plast ignimbritne plošče je razmeroma mehka in jo zlahka erodirajo potoki in reke, ki prenašajo plovec v jezero. Spodnje, zvarjene plasti ignimbritnih plošč so bolj goste, čeprav še vedno porozne. Te nižje stisnjene plasti pogosto kažejo bleščanje razgretih silicijevih madežev. Severno od planote se ta kamen, imenovan kamen Hinuera (po kamnolomu izvora), proizvaja za uporabo za obloge stavb. Zgodovinski izbruh na severozahodnem robu planote pri Mangakinu pred približno 1 milijonom let je proizvedel ignimbrit, ki je 170 km stran v Aucklandu debel do 9 m.
Zadnji ogromen izbruh na tem območju je bil izbruh Hatepe iz vulkanskega kompleksa jezera Taupō pred 1800 leti, ki je izbruhnil lavo in zlasti z vetrom napihano tefro na širokem območju severno in severovzhodno od Severnega otoka. Približno 30 km³ materiala je bilo izvrženo v nekaj minutah, kar naj bi bil največji izbruh na Novi Zelandiji v zadnjih 20.000 letih, vendar je celotno zaporedje izbruhov izvrglo več kot 120 km³ v malo daljše obdobje, ki bi lahko trajalo več let. Kot je značilno po takšnih dogodkih razplinjevanja, ki so ločeni v precejšnjem času, je nato prišlo do gradnje kupole z efuzivnim izbruhom viskozne riolitne magme z malo plina, kar je v tem primeru povzročilo nastanek grebenov Horomatangi približno 200 let kasneje. Drug primer takšne vulkanske kupole v jezeru Taupo je otok Motutaiko, proti severozahodu planote pa je kupola lave gore Tarawera, ki jo je poznejši razmeroma majhen eksploziven izbruh leta 1886 prepolovil z največjo človeško izgubo življenj, dokumentirano iz izbruha v zgodovini Nove Zelandije. Kasnejša ocena tveganja kaže, da je kompleks kaldere Okataina, ki vsebuje Tarawero, vulkansko polje z največjim tveganjem za človeka na Novi Zelandiji.
Celotno območje planote sega nad 300 metrov, precejšen del nad 800 metrov nadmorske višine.
Podnebje Na planoti je milo podnebje, čeprav temperatura pozimi redno pade pod ledišče, med marcem in oktobrom pa lahko zapade sneg. Od vseh regij Severnega otoka je Vulkanska planota najbližje celinskemu podnebju. Največ snega je od julija do septembra. Pozimi lahko na vulkanih doživite nenadne snežne nevihte. Takšne razmere so še leta 2019 ubile plezalce. Puščavska cesta na državni cesti 1 je pozimi za kratek čas pogosto zaprta zaradi snega.
Rastlinstvo
Naravna vegetacija na tem območju vključuje podokarpne iglavce, vključno z rimu (Dacrydium cupressinum), miro (Prumnopitys ferruginea), matai ali črni bor (Prumnopitys taxifolia), totaro (Podocarpus totara) in kahikateo ali beli bor (Dacrycarpus dacrydioides) ter trdega lesa, ki je nekoč pokrival celotno območje pred izbruh Taupō in drugih vulkanov. Zahodno od treh velikih vulkanov je ozemlje grobo gozdnato hribovje, medtem ko je sever blizu jezera Taupō bolj rodoviten in valovit in veliko je bilo izkrčenega za kmetijstvo. Gozd se je včasih raztezal do zahodne obale in še vedno obstajajo zaplate naravne vegetacije v mokriščih, vključno s poplavnimi ravnicami Horowhenua.
Vendar južno od Taupōja pusta, s pepelom obremenjena tla in ostro alpsko podnebje puščajo visokogorje večinoma golo in nedonosno, kjer lahko rastejo le grmičaste rastline. To območje je znano kot puščava Rangipo, čeprav ni prava puščava, saj je letna količina padavin več kot 1000 mm, pravi razlog za nizko in redko vegetacijo pa je bila množična sterilizacija semen, ki jo je povzročil 26.000 let star izbruh Taupō, ki je ponesla razbeljen ignimbrit skozi to dolino. Pred tem kataklizmičnim dogodkom je bilo to območje pogozdeno in na mestih, kjer je prst erodirala, je mogoče videti štore zoglenelih dreves. Okoli samega Taupōja so geotermalna območja s posebnim rastlinskim življenjem, kot je ležeča kanuka ali beli čajevec (podvrsta kunzea ericoides).
Dlje proti vzhodu planote leži bolj razgibano hribovje v pogorju Kaimanawa, ki je priljubljeno območje lova na divje navadne jelene in sike. Vrhovi gora so odprti in pokriti z grmi. Helikopterji in lahka letala lahko pristanejo na neravni letališki stezi. Domet lova v grmovju je pogosto 50 m ali manj, na odprtih vrhovih pa je lahko doseg veliko daljši. Območje na jugu, okoli jezera Moawhango, je bogatejše z rastlinstvom. Nazadnje so na višjih legah po vsej regiji območja bukovega gozda in alpske vegetacije.
Živalstvo Severna stran planote je še posebej dom prostoživečim živalim, vključno s pticami, kot so severnootoški ptič kōkako (Callaeas wilsoni), novozelandska kaka in velike populacije navadnega kivija (Apteryx australis) in modre race (Hymenolaimus malacorhynchos). Območje južno od planote in navzdol do Wellingtona je dom številnim kuščarjem, vključno z Whitakerjevim skinkom (Cyclodina whitakeri), gozdnim gekonom (Hoplodactylus granulatus) in wellingtonskim zelenim gekonom (Naultinus elegans punctatus). Mokrišča po vsej regiji podpirajo vodne ptice in ribe, vključno z endemično rjavo blatnico.
Grožnje in ohranjanje Nižinska območja so precej poseljena, zato so urbani razvoj, kmetijstvo in gozdarstvo velika grožnja tamkajšnjim naravnim habitatom. En blok nižinskega gozda ostaja v narodnem parku Whanganui in okoli njega, velika območja v gorah pa so zavarovana bodisi z maorsko tradicijo bodisi v narodnih parkih, med katerimi je največji Te Urewera. Štirje narodni parki Severnega otoka, ki obdajajo planoto, so Te Urewera, Whanganui, Egmont in prvi narodni park Nove Zelandije, narodni park Tongariro, ki je na seznamu svetovne dediščine. Vnesene vrste in paša živine so zdaj velika grožnja za nekatere endemične vrste. Podgane, mačke in podlasice plenijo avtohtone plazilce in ptice (vključno s kokako, modro raco in rjavim kivijem), medtem ko lahko uvožene rastline, kot so navadni srobot (Clematis vitalba), banana pasijonka (Passiflora supersect. Tacsonia) in Ulex, prevzamejo avtohtone vrste. Končno lahko paša koz in oposumov izkorenini druge, kot so kamahi (Pterophylla racemosa), kaikawaka (Libocedrus bidwillii) in gorska tōtara (Podocarpus laetus). Zato so bili manjši otoki ob obali Wellingtona uporabljeni kot zatočišče za ptice in plazilce s Severnega otoka, katerih habitati bi lahko bili zdaj ali v prihodnosti ogroženi.
Območje vulkanske planote ima tudi največjo površino gozdov, ki jih je ustvaril človek na južni polobli. Skoraj vsa drevesa so Pinus radiata, ki so bila leta 1899 kupljena za poskuse v Rotorui iz Kew Gardens v Londonu. Drevo, ki izvira iz Montereya v Kaliforniji, je zelo hitro raslo na revnih tleh. Množično sajenje so sprva izvajali zaporniki v 1920-ih, nato pa brezposelni v velikem obsegu med veliko depresijo. Po drugi svetovni vojni so se znanstveniki iz Norveške naselili v regiji in pomagali razviti načine obdelave mehkega bora za preprečevanje gnitja z uporabo tlačne obdelave s kemikalijami. Uvedli so tudi selektivne metode žlahtnjenja, ki so bile standardni način izboljšanja dreves, dokler v 1990-ih niso uvedli kulture tkiv. Drevesa potrebujejo 25–30 let, da dosežejo polno višino. Večina nasadov uporablja drevesa z rastnim faktorjem (GF), ki zagotavljajo zelo visoko kakovost (ravnega in brez grč) lesa, vendar je še vedno potrebna obdelava s kemičnimi solmi, da se prepreči gnitje. To se naredi s potapljanjem ali bolj običajno s pritiskom. Nova Zelandija je prva uporabila les in vezane plošče Radiata pri izdelavi majhnih plovil. Uporabi se neobdelan prozoren les ali vezan les, ki se nato po gradnji vkapsulira v epoksi smolo. Ključni razlog je nizka cena lesa in ne katere koli inherentne lastnosti lesa, ki ima zmerno težo, vendar se zlahka zlomi, ko se upogne, ko se posuši na 12 % vlage. Ena največjih tovarn vezanih plošč na Novi Zelandiji je na vulkanski planoti v Tokoroi. Čeprav se na bolj strmih zemljiščih še vedno sadi ročno, se večina sadik zdaj sadi s pomočjo strojev.