Piranja, piranha ali piraja je katera koli vrsta sladkovodnih rib iz družine Serrasalmidae, včasih obravnavane kot poddružine Serrasalminae znotraj družine Characidae, v redu Characiformes. Te ribe naseljujejo južnoameriške reke, poplavne ravnice, jezera in zadrževalnike. Čeprav jih pogosto opisujejo kot izredno plenilske in se v glavnem prehranjujejo z ribami, se njihove prehranjevalne navade zelo razlikujejo, uživajo pa tudi rastlinski material, zaradi česar so razvrščene kot vsejede.
Etimologija Ime izvira od domorodnega ljudstva Tupi iz njihovega jezika. Nastalo je iz dveh besed, pirá, ki pomeni 'riba', in sainha, ki pomeni 'zob'; isto besedo Indijanci uporabljajo za opis škarij. Druga možna izpeljava je iz pira nya, verjetno dobesedno 'riba, ki grize'. Sredi 18. stoletja so Portugalci besedi združili v piranha. Beseda bi lahko izvirala tudi iz kombinacije pirá 'riba' in ánha 'rezati' (kar je prav tako pomenilo 'slab' ali 'hudič' v tupi-gvaranščini).Britton, A. Scott. Guaraní: Guaraní-English, English-Guaraní ; concise dictionary. New York: Hippocrene Books, 2005. Print.
Taksonomija in evolucija Piranje spadajo v družino Serrasalmidae skupaj s tesno sorodnimi vsejedimi ribami,Black-finned Pacu Fish, Colossoma macropomum Profile with care, maintenance requirements and breeding information for your tropical fish. Badmanstropicalfish.com. Retrieved on 13 May 2012. kot so pakuji. Tradicionalno za prave piranje veljajo štirje rodovi – Pristobrycon, Pygocentrus, Pygopristis in Serrasalmus – zaradi njihovih specializiranih zob. Vendar pa je nedavna analiza pokazala, da če naj bo skupina piranj monofiletska, jo je treba omejiti na Serrasalmus, Pygocentrus in del Pristobrycona ali razširiti, da vključuje te taksone ter Pygopristis, Catoprion in Pristobrycon striolatus. Ugotovljeno je bilo, da je rodu Catoprion bliže soroden rod Pygopristis kot drugi trije rodovi piranj.
Skupno število vrst piranj je neznano in sporno, nove vrste pa še naprej opisujejo. Ocene segajo od manj kot 30 do več kot 60.
Rodovi in vrste
Catoprion mento Catoprion Müller & Troschel, 1844 Catoprion absconditus Mateussi et al., 2020 Catoprion mento (Cuvier, 1819) Megapiranha Cione et al., 2009, amo ena vrsta Megapiranha paranensis Cione et al., 2009, izumrla (pozni miocen) Pristobrycon Eigenmann, 1915 (Carabitos), razmeroma redke in manj agresivne vrste piranj v spodnjem in srednjem toku regije Amazonke, Gvajani in delti Orinoka Pristobrycon aureus (Spix & Agassiz, 1829) Schlusslichtpiranha (Pristobrycon calmoni Steindachner, 1908) Pristobrycon careospinus Fink & Machado-Allison, 1992 Pristobrycon maculipinnis Fink & Machado-Allison, 1992 Pristobrycon striolatus (Steindachner, 1908) Pygocentrus Pygocentrus cariba (Humboldt in Humboldt & Valenciennes, 1821) Rdeča piranja (Pygocentrus nattereri Kner, 1858) Pygocentrus palometa Valenciennes, 1850 (Nomen dubium) Piraya (Pygocentrus piraya Cuvier, 1819) Pygopristis Müller & Troschel, 1844 (samo ena vrsta) Pygopristis denticulata (Cuvier, 1819) Serrasalmus Lacepède, 1803 (Pirambebas) trenutno 31 vrst; najbolj vrstno bogat rod (od avgusta 2014), podrod Taddyella, za katerega je značilen konveksen obris glave in telesa Serrasalmus altispinis Merckx, Jégu & Santos, 2000 Serrasalmus altuvei (Ramirez, 1965) Pirambeba (Serrasalmus brandtii Lütken, 1875) Serrasalmus compressus Jégu, Leão & Santos, 1991 Serrasalmus eigenmanni (Norman, 1929), Pojavi se: reke Essequibo, Potaro, Rio Tampoc v regiji Gvajana Serrasalmus elongatus Kner, 1858 Serrasalmus geryi Jégu & Santos, 1988 Serrasalmus gibbus Castelnau, 1855 Serrasalmus gouldingi Fink & Machado-Allison, 1992 Serrasalmus hastatus Fink & Machado-Allison, 2001 Serrasalmus hollandi (Eigenmann, 1915) Serrasalmus humeralis Valenciennes, 1850 Serrasalmus irritans Peters, 1877 Serrasalmus maculatus Kner, 1858 Serrasalmus manueli (Yepez, Ramirez, 1967) Serrasalmus marginatus Valenciennes, 1837 Serrasalmus medinai (Ramirez, 1965) Serrasalmus nalseni Fernández-Yépez, 1969 Serrasalmus neveriensis Machado-Allison, Fink, López Rojas & Rodenas, 1993 Serrasalmus nigricans (Spix & Agassiz, 1829) Serrasalmus odyssei Hubert & Renno, 2010 Črna piranja (Serrasalmus rhombeus Linnaeus, 1766) Serrasalmus sanchezi Géry, 1964 Serrasalmus scapularis (Günther, 1929), Pojavi se: Rio Essequibo Serrasalmus serrulatus (Valenciennes, 1850) Schwarzband-Sägesalmler (Serrasalmus spilopleura Kner 1858)angelfire.com
Naslednji kladogram prikazuje razmerja med posameznimi rodovi.N. Hubert, F. Duponchelle, J. Nunez, C. Garcia-Davila, D. Paugy, J.-F. Renno: Phylogeography of the piranha genera Serrasalmus and Pygocentrus: implications for the diversification of the Neotropical ichthyofauna. In: Molecular Ecology. (2007) 16, S. 2115–2136. doi:10.1111/j.1365-294X.2007.03267.x Sestrska skupina piranj je rod Metynnis.Die Schwestergruppe der Piranhas ist die Gattung Metynnis.A. W. Thompson, R. Betancur-R., H. López-Fernández, G. Ortí: A time-calibrated, multi-locus phylogeny of piranhas, pacus, and allies (Characiformes: Serrasalmidae) and a comparison of species tree methods. In: Molecular Phylogenetics and Evolution. 2014.
Razširjenost Piranje so avtohtone v porečju Amazonke, v Orinoku, v rekah Gvajane, v sistemih Paragvaj–Parana in reki São Francisco, vendar obstajajo velike razlike v bogastvu vrst. V pregledu, v katerem je bilo prepoznanih 38–39 vrst piranj, jih je bilo 25 iz Amazonke in 16 iz Orinoka, medtem ko so bile le tri prisotne v sistemu Paragvaj-Paraná in dve v São Franciscu. Večina vrst je omejena na en sam rečni sistem, nekatere (na primer rdeča piranja) pa se pojavljajo v večih. Veliko vrst se lahko pojavi skupaj; na primer, sedem jih najdemo v Caño Maporal, potoku v Venezueli.
Akvarijske piranje so bile neuspešno vnesene v dele Združenih držav.Fahrenthold, David A. (29 May 2005) "In River of Many Aliens, Snakehead Looms as Threat", The Washington Post. V mnogih primerih pa so prijavljena ujetja piranj napačne identifikacije pakujev (npr. rdečetrebušasti paku ali Piaractus brachypomus je pogosto napačno določen kot rdeča piranja ali Pygocentrus nattereri).Nico, L., Fuller, P. and Neilson, M. Piaractus brachypomus. USGS Nonindigenous Aquatic Species Database, Gainesville, FL. Revision Date: 23 August 2013. Piranje so odkrili tudi v jezeru Kaptai v jugovzhodnem Bangladešu. Izvajajo se raziskave, da bi ugotovili, kako so se piranje iz svojega prvotnega habitata preselile v tako oddaljene konce sveta. Domneva se, da so jih nekateri prevarantski trgovci z eksotičnimi ribami izpustili v jezero, da bi se izognili prijetju zaradi krivolova. Piranje so opazili tudi v reki Lidžjang na Kitajskem.
Opis
Velikost Odvisno od natančne vrste večina piranj zraste med 12 in 35 cm. Nekaj jih lahko zraste večje, pri čemer največja živeča vrsta, rdeča, doseže do 50 cm). Obstajajo trditve, da so piraje iz São Francisca velike do 60 cm, vendar so največji potrjeni primerki precej manjši. Izumrla megapiranha, ki je živela pred 8–10 milijoni let, je dosegla približno 71 cm dolžine in morda celo 128 cm.
Morfologija Rodove Serrasalmus, Pristobrycon, Pygocentrus in Pygopristis je najlažje prepoznati po edinstvenem zobovju. Vse piranje imajo v vsaki čeljusti po eno vrsto tesno skupaj nameščenih ostrih zob, ki se prilegata druga drugi. Zobje se uporabljajo za hitro prebadanje in striženje. Posamezni zobje so običajno široko trikotni, koničasti in podobni rezilu (ploski v profilu). Razlika v številu konic je majhna. Pri večini vrst so zobje trikuspidalni z večjo srednjo konico, zaradi česar so posamezni zobje videti izrazito trikotni. Izjema je Pygopristis, ki ima pentakuspidalne zobce in srednjo konico običajno le malo večjo od ostalih.
Sposobnosti grizenja Piranje imajo enega najmočnejših ugrizov med ribami kostnicami. Enega najmočnejših ugrizov glede na telesno maso, izmerjenih pri vretenčarjih, povzroči črna piranja (Serrasalmus rhombeus). Ta izjemno močan in nevaren ugriz ustvarijo velike čeljustne mišice (adductor mandibulae), ki so tesno pritrjene na konico čeljusti, zaradi česar ima piranja mehansko prednost, ki daje prednost proizvodnji sile pred hitrostjo ugriza. Zaradi močnih čeljusti v kombinaciji s fino nazobčanimi zobmi so spretne pri trganju mesa.
Ekologija
Piranje se zelo razlikujejo glede ekologije in vedenja glede na točno določeno vrsto. Piranje, zlasti rdeče (Pygocentrus nattereri), slovijo kot divji plenilci, ki svoj plen lovijo v jatah. Nedavna raziskava, ki je »začela s predpostavko, da se učijo skupnega lova«, je odkrila, da so plašne ribe, ki so se šolale zaradi zaščite pred lastnimi plenilci, kot so kormorani, kajmani in delfini. Piranje so »v bistvu kot navadne ribe z velikimi zobmi«. Tudi nekaj drugih vrst se lahko pojavlja v velikih skupinah, medtem ko so preostale samotne ali jih najdemo v majhnih skupinah.
Čeprav jih ljudje opisujejo kot zelo plenilske in se prehranjujejo predvsem z ribami, se prehrana piranj močno razlikuje, zaradi česar so razvrščene kot vsejede. Poleg rib (občasno celo lastne vrste) dokumentirana hrana za piranje vključuje druge vretenčarje (sesalce, ptice, plazilce), nevretenčarje (žuželke, rake), sadje, semena, liste in detritus. Prehrana se pogosto spreminja s starostjo in velikostjo. Raziskave vrste Serrasalmus aff. brandtii in Pygocentrus nattereri v jezeru Viana v Maranhau, ki nastane v deževnem obdobju, ko reka Pindaré (pritok reke Mearim) poplavlja, je pokazala, da se prehranjujejo predvsem z ribami, jedo pa tudi rastlinske snovi. Lay summary V drugi študiji več kot 250 Serrasalmus rhombeus na reki Ji-Paraná (Machado) je bilo 75 % do 81 % (odvisno od sezone) vsebine želodca rib, približno 10 % pa sadja ali semen. Pri nekaterih vrstah, kot jeSerrasalmus serrulatus, je lahko razdelitev prehrane bolj enaka, vendar je to manj gotovo, saj temelji na manjših vzorcih: med 24 S. serrulatus iz poplavljenih gozdov reke Ji-Paraná (Machado) jih je bilo več z ribjimi ostanki v njihovih želodcih, vendar je polovica vsebovala žvečena semena in v večini teh je bila to prevladujoča snov. Piranje pogosto jedo mrhovino in nekatere vrste, kot je Serrasalmus elongatus, so specializirani luskojedci, ki se hranijo predvsem z luskami in plavutmi drugih rib. Jedenje lusk in plavuti je bolj razširjeno med mladimi in neodraslimi pirajami.
Piranje odlagajo jajčeca v jame, izkopane v času gnezdenja, in plavajo naokoli, da jih zaščitijo. Novoizvaljene mladice se hranijo z zooplanktonom in sčasoma preidejo na majhne ribe, ko so dovolj velike.
Odnos z ljudmi
Zobje piranj se pogosto uporabljajo kot orodje (na primer za rezljanje lesa ali rezanje las) ali za spreminjanje drugih orodij (na primer za ostrenje pušic). Ta praksa je bila dokumentirana med več južnoameriškimi plemeni, vključno s Kamayurá in Xavante v Braziliji ter Pacahuara v Boliviji.
Piranje so priljubljene tudi kot hrana, saj jih ribiči jedo kot ulov za preživetje in prodajajo na tržnici. Kljub temu jih ribiči pogosto obravnavajo kot nadlogo, ker kradejo vabo, jedo ulov, poškodujejo ribiško opremo in lahko ob slučajnem ulovu ugriznejo.
Ponekod je piranje mogoče kupiti kot hišne ljubljenčke, vendar so nezakonite v mnogih delih ZDA in na Filipinih, kjer se uvozniki soočajo z zaporno kaznijo od šest mesecev do štirih let, piranje pa uničijo, da preprečijo širjenje.
Najpogostejša akvarijska piranja je rdeča piranja, Pygocentrus nattereri. Piranje je mogoče kupiti odrasle ali mlade, pogosto ne večje od sličice. Pomembno je, da piranje Pygocentrus živijo bodisi same bodisi v skupinah štirih ali več, ne pa v parih, saj je agresija med njimi pogosta in šibkejši ribi ne omogoča preživetja. Ni nenavadno, da najdemo posamezne piranje z manjkajočim enim očesom zaradi napada.
Napadi