Pedro Álvares Cabral, rojen kot Pedro Álvares de Gouveia; ok. 1468 – ok. 1520) je bil portugalski plemič, vojaški poveljnik, navigator in raziskovalec, ki je veljal za Evropejca, odkritelja Brazilije. Bil je prvi človek v zgodovini, ki je bil kdaj koli na štirih celinah in jih je vse združil v svojem znamenitem potovanju leta 1500, kjer je izvedel tudi prvo obsežno raziskovanje severovzhodne obale Južne Amerike in jo prevzel za Portugalsko. Medtem ko podrobnosti o Cabralovem zgodnjem življenju ostajajo nejasne, je znano, da je prihajal iz manjše plemiške družine in je prejel dobro izobrazbo. Leta 1500 je bil imenovan za vodjo odprave v Indijo, ki je sledila novo odprti poti Vasca da Game okoli Afrike. Cilj podviga je bil vrniti se z dragocenimi začimbami in vzpostaviti trgovinske odnose v Indiji – obiti monopol nad trgovino z začimbami, ki je bil takrat v rokah arabskih, turških in italijanskih trgovcev. Čeprav je prejšnja odprava Vasca da Game v Indijo na njeni pomorski poti zabeležila znake kopnega zahodno od južnega Atlantskega oceana (leta 1497), je Cabral vodil prvo znano odpravo, ki se je dotaknila štirih celin: Evrope, Afrike, Amerike in Azije.See:
.
Njegova flota 13 ladij je odplula daleč v zahodni Atlantski ocean, morda namerno, in pristala (aprila 1500) na otoku, za katerega je sprva domneval, da je velik. Ker je bila nova dežela v skladu s pogodbo iz Tordesillasa iz leta 1494 znotraj portugalske sfere, jo je Cabral zahteval za portugalsko krono. Raziskal je obalo in ugotovil, da je velika kopenska masa verjetno celina in poslal ladjo, da obvesti kralja Manuela I. o novem ozemlju. Celina je bila Južna Amerika in dežela, ki jo je zahteval za Portugalsko, je kasneje postala znana kot Brazilija. Flota se je ponovno pripravila in nato obrnila proti vzhodu, da bi nadaljevala pot proti Indiji.
Nevihta v južnem Atlantiku je povzročila izgubo več ladij, šest preostalih ladij pa se je na koncu srečalo v Mozambiškem prelivu, preden je nadaljevalo pot v Calicut (sodobni Kozhikode) v Indiji. Cabral je bil prvotno uspešen pri pogajanjih o trgovskih pravicah, vendar so arabski trgovci v portugalskem podvigu videli grožnjo svojemu monopolu in spodbudili napad tako muslimanov kot hindujcev na portugalsko trgovsko postajo. Portugalci so utrpeli veliko žrtev in njihovi objekti so bili uničeni. Cabral se je maščeval tako, da je oropal in zažgal arabsko floto ter nato bombardiral mesto v maščevanju, ker njegov vladar ni pojasnil nepričakovanega napada. Iz Calicuta je ekspedicija odplula v kraljestvo Kočin (sodobni Koči, Indija), drugo indijsko mestno državo, kjer se je Cabral spoprijateljil z njenim vladarjem in natovoril svoje ladje z zaželenimi začimbami, preden se je vrnil v Evropo. Kljub izgubi človeških življenj in ladij je bilo Cabralovo potovanje po njegovi vrnitvi na Portugalsko ocenjeno kot uspešno. Izredni dobički, ki izhajajo iz prodaje začimb, so okrepili finance portugalske krone in pomagali postaviti temelje Portugalskega imperija, ki se bo raztezalo od Amerike do Daljnega vzhoda.
Cabral je bil kasneje spregledan, verjetno zaradi sporoma z Manuelom I., ko je bila sestavljena nova flota, da bi vzpostavila močnejšo prisotnost v Indiji. Ko je izgubil naklonjenost kralja, se je umaknil v zasebno življenje, o katerem je ohranjenih le malo zapisov. Njegovi dosežki so za več kot 300 let večinoma zdrsnili v pozabo. Desetletja po neodvisnosti Brazilije od Portugalske v 19. stoletju je Cabralov ugled začel obnavljati brazilski cesar Peter II. Zgodovinarji se že dolgo prepirajo ali je bil Cabral brazilski odkritelj in ali je bilo odkritje naključno ali namerno. Prvo vprašanje je bilo razrešeno z ugotovitvijo, da so bila redka bežna srečanja raziskovalcev pred njim takrat komaj opazna in niso nič prispevala k prihodnjemu razvoju in zgodovini dežele, ki bo postala Brazilija, edina portugalsko govoreča država v Amerikah. O drugem vprašanju ni bilo dokončnega soglasja in hipoteza o namernem odkritju nima trdnih dokazov. Čeprav so ga zasenčili sodobni raziskovalci, zgodovinarji menijo, da je Cabral glavna osebnost dobe odkritij.
Zgodnje življenje
Malo je gotovega o življenju Pedra Álvaresa Cabrala pred ali po njegovem potovanju, ki je vodilo do odkritja Brazilije. Rodil se je leta 1467 ali 1468 – zgodnejša letnica je bolj verjetna – v Belmonteju, približno 30 kilometrov od današnjega mesta Covilhã v osrednji Portugalski. Bil je sin Fernãa Álvaresa Cabrala in Isabel Gouveia - enega od petih fantov in šestih deklet v družini. Cabral je bil krščen kot Pedro Álvares de Gouveia in je šele kasneje, domnevno po smrti svojega starejšega brata leta 1503, začel uporabljati očetov priimek. Grb njegove družine je vseboval dve škrlatni kozi na srebrnem polju. Vijolična je predstavljala zvestobo, koze pa so izpeljane iz priimka (cabral . koze). Vendar je bil le njegov starejši brat upravičen do uporabe družinskega grba.
Družinsko izročilo pravi, da so bili Cabrais potomci Karana, legendarnega prvega kralja Makedonije. Caranus je bil nato domnevni potomec 7. generacije polboga Herkula. Mite na stran, zgodovinar James McClymont verjame, da bi lahko druga družinska zgodba vsebovala namige o resničnem izvoru Cabralove družine. Po tem izročilu Cabrai izhajajo iz kastiljskega klana z imenom Cabreiras (cabra je špansko [in portugalsko] za kozo), ki je nosil podoben grb. Družina Cabral je postala pomembna v 14. stoletju. Álvaro Gil Cabral (Cabralov prapraded in obmejni vojaški poveljnik) je bil eden redkih portugalskih plemičev, ki je med vojno proti kastiljskemu kralju ostal zvest portugalskemu kralju Domu Ivanu I. Kot nagrado je Ivan I. podelil Álvaru Gilu dedno fevd Belmonte.
Vzgojen kot pripadnik nižjega plemstva je bil Cabral leta 1479 pri približno 12 letih poslan na dvor kralja Dom Alfonza V.. Dobil je humanistično izobrazbo ter se naučil nositi orožje in se boriti. 30. junija 1484 bi bil star približno 17 let, ko ga je kralj Ivan II. Portugalski poimenoval moço fidalgo (mladi plemič; manjši naziv, ki so ga takrat običajno podelili mladim plemičem). Zapisi o njegovih dejanjih pred letom 1500 so zelo razdrobljeni, toda Cabral je morda deloval v Severni Afriki, tako kot njegovi predniki in kot so običajno počeli drugi mladi plemiči njegovega časa. Kralj Dom Manuel I. Portugalski, ki je nastopil na prestolu dve leti pred tem, mu je 12. aprila 1497 podelil letno nadomestilo v vrednosti 30.000 realov. Hkrati je v kraljevem svetu prejel naziv Fidalgo (plemič) in bil imenovan za viteza Kristusovega reda. Ni sodobne slike ali podrobnega fizičnega opisa Cabrala. Znano je, da je bil močne postave in se je ujemal z očetovo višino 190 cm. Cabralov značaj je bil opisan kot dobro učen, vljuden, preudaren, radodaren, strpen do sovražnikov, ponižen, a tudi nečimrn in preveč zaskrbljen zaradi spoštovanja, za katerega je menil, da ga zahtevata njegova čast in položaj.
Odkritje Brazilije Glavni poveljnik flote
15. februarja 1500 je bil Cabral imenovan za Capitão-mor (dobesedno major-kapitan ali glavni poveljnik) flote, ki je plula proti Indiji. Takrat je bila navada, da je portugalska krona imenovala plemiče v mornariška in vojaška poveljstva, ne glede na izkušnje ali strokovno usposobljenost. To je veljalo za kapitane ladij pod Cabralovim poveljstvom - večina je bila plemičev, kot je on sam. Praksa je imela očitne pasti, saj je bilo oblast tako enostavno prenesti na zelo nesposobne in neprimerne ljudi kot nadarjene voditelje, kot sta Afonso de Albuquerque ali Dom João de Castro.
Ohranilo se je malo podrobnosti o merilih, ki jih je uporabila portugalska vlada pri izbiri Cabrala za vodjo indijske odprave. V kraljevem odloku o njegovem imenovanju za vrhovnega poveljnika so navedeni edini razlogi zasluge in usluge. Nič več ni znanega o teh kvalifikacijah. Zgodovinar William Greenlee je trdil, da ga je kralj Manuel I. »nedvomno dobro poznal na dvoru«. Da so bili skupaj z »ugledom družine Cabral, njihova nedvomna zvestoba kroni, Cabralov osebni videz in sposobnosti, ki jih je pokazal na dvoru in v svetu, pomembni dejavniki«. V njegovo korist je bil morda tudi vpliv dveh njegovih bratov, ki sta sedela v kraljevem svetu. Glede na politične spletke, prisotne na dvoru, je bil Cabral morda del frakcije, ki je pospeševala njegovo imenovanje. Zgodovinar Malyn Newitt se strinja z nekakšnim skritim manevriranjem in je dejal, da je bila izbira Cabrala »namerni poskus uravnoteženja interesov rivalskih frakcij plemiških družin, saj se zdi, da nima nobene druge kakovosti, ki bi ga lahko priporočila in nobenih znanih izkušenj pri poveljevanju večjih ekspedicij.«
Cabral je postal vojaški poveljnik, medtem ko so bili veliko bolj izkušeni navigatorji dodeljeni ekspediciji, da bi mu pomagali pri pomorskih zadevah. Najpomembnejši med njimi so bili Bartolomeu Dias, Diogo Dias in Nicolau Coelho. Skupaj z drugimi kapitani je poveljevali 13 ladjam in 1500 možem. Od tega kontingenta je bilo 700 vojakov, čeprav je bila večina navadnih prebivalcev, ki niso bili usposobljeni ali predhodnih izkušenj v boju.
Flota je imela dve diviziji. Prva divizija je bila sestavljena iz devetih nausov (karak) in dveh okroglih karavel in je bila namenjena v Calicut v Indiji s ciljem vzpostavitve trgovinskih odnosov in tovarne. Druga divizija, sestavljena iz enega nau in ene karavele, je odplula proti pristanišču Sofala v današnjem Mozambiku. V zameno za vodenje flote je bil Cabral upravičen do 10.000 cruzadov (stara portugalska valuta, ki ustreza približno 35 kg zlata) in pravico do nakupa 30 ton popra na lastne stroške za prevoz nazaj v Evropo. Poper je bilo nato mogoče preprodati, neobdavčeno, portugalski kroni. Prav tako mu je bilo dovoljeno brez dajatev uvoziti 10 škatel katere koli druge vrste začimb. Čeprav je bilo potovanje izjemno nevarno, je imel Cabral možnost, da postane zelo bogat človek, če se s tovorom varno vrne na Portugalsko. Začimbe so bile takrat v Evropi redke in zelo iskane.
Zgodnejša flota je bila prva, ki je dosegla Indijo tako, da je obšla Afriko. To odpravo je vodil Vasco da Gama in se je vrnila na Portugalsko leta 1499. Portugalska je desetletja iskala alternativno pot proti vzhodu, da bi zaobšla Sredozemsko morje, ki je bilo pod nadzorom italijanskih pomorskih republik in Osmanskega cesarstva. Portugalski ekspanzionizem je najprej vodil do poti v Indijo, kasneje pa do svetovne kolonizacije. Želja po širjenju katoliškega krščanstva v poganske dežele je bila še en dejavnik, ki je spodbudil raziskovanje. Obstajala je tudi dolga tradicija potiskanja muslimanov, ki je izhajala iz boja Portugalske za državo proti Mavrom. Boj se je najprej razširil na severno Afriko in sčasoma na Indijsko podcelino. Dodatna ambicija, ki je spodbudila raziskovalce, je bilo iskanje mitskega prezbiterja Ivana – močnega krščanskega kralja, s katerim bi lahko sklenili zavezništvo proti islamu. Nazadnje si je portugalska krona prizadevala za delež v donosni zahodnoafriški trgovini s sužnji in zlatom ter indijski trgovini z začimbami.
Odhod in prihod v novo deželo