Konjeniški spomenik siru Johnu Hawkwoodu

Konjeniški spomenik siru Johnu HawkwooduČeprav je Hawkwoodu povsod pripisan naziv Sir, ni nobenih dokumentarnih dokazov o okoliščinah, v katerih je bil Hawkwood vitez; večina njegovih sodobnikov condottieri, ne glede na njihov sloves, je bila tudi vitezov. Hawkwoodov viteški naziv ni naveden v 'Registru' Edvarda, Črnega princa in nekateri zagovorniki njegovega viteškega reda trdijo, da se je zgodil v Italiji. Glej Caferro, Hawkwood, 9, 42. je freska Paola Uccella v spomin na angleškega kondotjera Johna Hawkwooda, ki je bila leta 1436 naročena za Firenško stolnico. Freska je pomemben primer umetnosti v spomin na najemniškega vojaka, vojskovodjo, ki se je bojeval na italijanskem polotoku, in je obenem eno ključnih del v razvoju perspektive.

Politiko naročila in ponovnega naročila freske so analizirali in razpravljali zgodovinarji. Fresko pogosto navajajo kot obliko florentinske propagande zaradi prisvajanja tujega vojaka sreče kot florentinskega junaka in zaradi implicitne obljube drugim lastnikom potencialnih nagrad za služenje Firencam. Fresko so razlagali tudi kot produkt notranjepolitične konkurence med frakcijama Albizzi in Medičejci v renesančnih Firencah, ker so slednji spremenili simboliko in ikonografijo dela med njegovim ponovnim naročilom.

Freska je najstarejše obstoječe in avtentificirano Uccellovo delo, z razmeroma dobro znanega vidika njegove kariere v primerjavi z obdobji pred in po njenem nastanku. Freska je bila restavrirana (nekoč leta 1524 Lorenzo di Credi, ki je dodal okvir) in je zdaj ločena od stene; v sodobnem času je bila dvakrat prestavljena. Zdaj je na severni steni ladje, poleg sorodne freske kolega kondotjera Niccolòja da Tolentina († 1435), ki je delo Andrea del Castagna.

John Hawkwood

Hawkwood je imel dolgo vojaško kariero in zapleten odnos s Firencami. Boril se je za Anglijo med Stoletno vojno in nato z »veliko četo«, ki je nadlegovala Avignonsko papeštvo. Potem ko je leta 1360 od Alberta Sterza prevzel poveljstvo nad »Belo četo« (Compagnia Bianca), je Hawkwood leta 1363 vodil svojo vojsko čez Alpe v službi Janeza II., markiza Montferratskega, da bi sodeloval v njegovi vojni proti Milanu.Caferro, 2006, pp. 31–61. Hawkwood in Bela družba sta ostala v Italiji in prejemala denar od številnih mestnih držav, tako za vojskovanje kot za to, da se niso borili, da so se "zadržali".Hudson, 2006, p. 4. Hawkwoodov sloves enega najsposobnejših kondotjerjev na polotoku se je razvil v naslednjih desetletjih, v katerih je bil zaposlen (na obeh straneh) v Pisansko-florentinski vojni (1363–1364), zlasti v bitki pri Cascini (1364) za Firence.Caferro, 2006, pp. 97–115. v vojnah Perugie proti papežu (1369) in v službi Bernabòja Viscontija v njegovi vojni proti koaliciji, ki je vključevala Piso in Firence ter celo (leta 1372) markiza Monteferratskega.Caferro, 2006, pp. 116–143.

Hawkwood je nato vstopil v službo papeža Gregorja XI. v njegovih vojnah proti Milanu (1372–1375) in v vojni osmih svetnikov (1375–1378), med katero je Hawkwood pomagal zadušiti upore, ki so jih spodbudili Firenčani v Papeški državi.Caferro, 2006, pp. 144–174. Med spopadom je Hawkwood prejel 130.000 florinov, ki so bili iztrženi od lokalne duhovščine, škofov, opatov, samostanov in cerkvenih ustanov, da bi svoje dejavnosti omejil na zatiranje uporov v papeški državi, namesto da bi neposredno napadel Firence. Hawkwood je prejel tudi 600 florintov letne plače za naslednjih pet let in doživljenjsko letno pokojnino v višini 1200 florintov.

Hawkwood se je leta 1377 poročil z Donnino, nezakonsko hčerko Bernabòja Viscontija.Hudson, 2006, p. 5. Istega leta je prebegnil v Firence.Caferro, 2006, pp. 175–190. Hawkwoodov pokol leta 1377 v Ceseni v mraku njegove papeške zaposlitve v vojni osmih svetnikov še naprej meče slabo luč na njegovo zapuščino.Hudson, 2006, pp. 4–5. Tako je do leta 1377 Hawkwood predvsem služil milanskim Viscontijem in njihovim zaveznikom v Pisi, Lucci in Sieni, običajno v nasprotju z interesi Firenc, zaradi česar je bil ironični kandidat za spomenik v Firenški stolnici. Na ukaz Pise je Hawkwood napadel vilo Petraia družine Brunelleschi v Castellu, požgal florentinska podložna ozemlja okoli Incise, potem ko je premagal florentinskega kondotjera Ranuccia Farnese il Vecchio in celo zasmehoval Firence izven mestnega obzidja.

Vendar je bil Hawkwood de facto vrhovni poveljnik (generalni stotnik) firenške vojske od leta 1377 do tik pred svojo smrtjo leta 1394.Wegener, 1993, p. 131; Borsi, 1994, p. 112. Hawkwood je Firencam priboril številne zmage, vključno z zadušitvijo upora Ciompija januarja 1382,Hudson, 2006, p. 11. toda sodobni Firenčani bi smatrali Hawkwoodov uspešen umik iz Milana pozno v njegovi karieri, čez tri reke - vključno z razvpitim Ogliom - in čez pusto podeželje, kot njegov »največji vojaški podvig«Caferro, 2006, p. 20..

Hawkwood, ki je bil zdaj star sedemdeset let, se je pripravljal na vrnitev v Anglijo, kamor je pošiljal denar za pridobitev zemlje in ustanovitev cerkve. Ravno ko je končal svoje zadeve v Italiji, je 17. marca 1394 umrl.Saunders, 2004, pp. 294–295. Coincidentally, pisma Hawkwooda družinskemu prijatelju v Angliji o teh dogovorih so najstarejša ohranjena korespondenca v angleščini (zdaj Britanski muzej).

Leta 1395 je Rihard II. Angleški zaprosil Firence za vrnitev Hawkwoodovega trupla, kot je to storil za Roberta de Verea, irskega vojvodo, lokalnega magnata družine Hawkwood v Angliji, v čigar službi je začel svojo vojaško službo. Firence so v pismu z dne 3. junija 1395 ugodile prošnji Riharda II.

Naša predanost ne more ničesar odreči eminenci vaše visokosti. Ne bomo pustili ničesar nedokončanega, kar je mogoče narediti, da bi lahko izpolnili vaše veselje. Torej, čeprav menimo, da se nam in našemu ljudstvu odraža slava, da ohranimo pepel in kosti pokojnega pogumnega in najveličastnejšega stotnika Johna Hawkwooda, ki se je kot poveljnik naše vojske najbolj veličastno boril za nas in ki je na javne stroške je bil pokopan v glavni cerkvi Santa Reparata ... kljub temu pa glede na vsebino vaše prošnje prostodušno dovolimo, da se njegovi posmrtni ostanki vrnejo v njihovo domovino.

Vendar pa ostaja odprto vprašanje, ali so bili Hawkwoodovi posmrtni ostanki kdaj preneseni v Anglijo, v grobnico, pripravljeno zanj v cerkvi sv. Petra v Sible Hedinghamu, ali pa so bili njegovi posmrtni ostanki ponovno pokopani leta 1405 pod starim korom Duoma, o čemer je zapis izgubljen, odkar je bila ponovno tlakovana v 16. stoletju.Caferro, 2006, pp. 326–327.Wegener, 1993, p. 132. V vsakem primeru bi bil nagrobni spomenik "v težavah", saj je bila 5. aprila 1400 sprejeta prepoved grobnic nad nivojem tal v stolnici.

Kontekst

V Quattrocentu je bilo običajno, da so stanovalci, kot je Hawkwood, bili pokopani v večjih javnih cerkvah, tudi če so njihove kariere prinesle mešane rezultate za zadevno mesto-državo. Žanr konjeniškega kipa je bil oživljen v času Quattrocenta v spomin na kondotjere; Donatellov konjeniški kip Gattamelata (okoli 1447–1453) v Padovi je prvi ohranjeni bronasti konjeniški kip po starem Rimu ('verjetno z mislijo na Hawkwood').Borsook, Eve 1980. The Mural Painters of Tuscany. Second edition, revised and enlarged. Oxford at the Clarendon Press. . p. 265.Paoletti, John T. 2005. Art in Renaissance Italy. Laurence King Publishing. . p. 265. V Benetkah je bil Tibertino Brandolino pokopan v San Francescu; Jacopo de' Cavalli pri Santi Giovanni e Paolo; Paolo Savelli v Bazilika Santa Maria Gloriosa dei Frari, skupaj z lesenim konjeniškim kipom na marmornem sarkofagu, ki je – skupaj z bronastimi konji na fasadi sv. Marka – morda navdihnil Uccellovega Hawkwooda;Paolieri, 1991, p. 19. in Konrad Aichelberg na cerkev v Pisi. Kadar taki pokopi niso bili mogoči, so bile freske sprejemljiv nadomestek: Guidoriccio da Fogliano je na konju naslikal Simone Martini v Palazzo Pubblico v Sieni leta 1328; Pietro Farnese je bil leta 1363 upodobljen v konjeniškem spomeniku iz kaširanega papirja na vrhu sarkofaga v Firenški stolnici.

Prirejanje vedno bolj razkošnih pogrebnih slovesnosti za padle kondotijerje je bil le eden od načinov, kako so italijanske mestne države tekmovale med seboj, da bi pritegnile storitve najbolj izurjenih plačancev. Hawkwoodov pogreb je bil stisnjen med pogreba Giovannija d'Azza degli Ubaldinija v Sieni, ki so ga zastrupili Firenčani v viskontijskih vojnah, in Giovannija Tedesca da Pietramala. Naročilo Uccellu, da preslika fresko, je prišlo na vrhuncu vojne z Lucco, ki je pred kratkim začela graditi spomenik v čast Niccolò Piccininu, v nasprotju s Piccininovim obrekljivim portretom v Palazzo della Signoria leta 1428, ki ga prikazuje kako visi z glavo navzdol v verigah, in je bil 'razbarvan' aprila 1430.

Naročilo Ozadje 20. avgusta 1393 – ko je Signorija na predlog Coluccia Salutatija glasovala za postavitev marmornega kipa Hawkwooda v Duomu, »da bi pogumni možje lahko vedeli, da občina Firence poplača resnično služenje« – je Hawkwood likvidiral svoje posesti v Toskani in se pripravljal na vrnitev v Anglijo.Caferro, 2006, pp. 310–313. Bilo je brez primere, da je Sinjorija glasovala za postavitev spomenika živemu človeku v stolnici. Dvoumni načrti Sinjorije – ki se je verjetno zavedala Hawkwoodovega zdravstvenega stanja – bi morda bili bolj za grobnico kot za kenotaf; Hawkwood je umrl kmalu zatem, 17. marca 1394. Sinjorija se je zelo trudila (neuspešno), da bi Donnino prepričala, da ostane v mestu – glasovala je za prenos različnih vsot denarja nanjo (v zameno za Hawkwoodovo toskansko trdnjavo), kljub »težkim pravnim vprašanjem«, ki so zahtevala več aktov mestnega sveta — do neke mere nakazuje tržno vrednost Hawkwoodovega simboličnega kapitala.Caferro, 2006, pp. 321–322.

Hawkwoodov pogreb 20. marca se je začel na Piazza della Signoria, nadaljeval do Baptisterija, kjer je bilo njegovo truplo postavljeno na krstilnik za javni ogled, in dosegel vrhunec v stolnici, strošek pa je bil 410 florinov, ne da bi šteli znatne stroške cehov.Caferro, 2006, p. 314–315; Hudson, 2006, p. 9; for comparison, the funeral of Coluccio Salutati, the humanist Chancellor of Florence, cost 250 florins. See Caferro, 2006, p. 315.

Načrti za Hawkwoodovo obeležitev so bili spremenjeni 2. decembra 1395, ko je bilo odločeno, da se predela tudi leseni spomenik Pietra Farneseja, junaka pizanske vojne, in da se na severu ladje postavita marmorna nagrobna spomenika Farneseju in Hawkwoodu, obrnjena proti velikemu oltarju. Slikarja Agnolo Gaddi in Giuliano Arrighi je izbral odbor za skiciranje neposredno na modelih sten Duoma za grobnici Hawkwooda in Farneseja. Čeprav nobena grobnica ni bila realizirana, dokumentarni dokazi kažejo, da je bila slika Hawkwooda, ki jo je ustvaril Gaddi in sarkofagom, ki ga je ustvaril Pesello - dokončana do 16. junija 1396. Zgodovinarka Frances Stonor Saunders špekulira, da je Uccello svojo predstavitev Hawkwooda morda zasnoval na tej zgodnji sliki in da je prejšnja slika morda temeljila na Hawkwoodovi posmrtni maski.Saunders, 2004, pp 313–315. Freska Hawkwooda je v tretjem delu severnega obzidja, ki ga danes obdajajo slike Danteja (ok. 1455) in podoben freski spomenik Niccolòju da Tolentinu (1456, delo Andrea del Castagno); fiktivne grobnice na freskah dveh humanističnih cerkovnikov – škofa Corsinija (okoli 1422, verjetno Giovanni dal Ponte) in fra Luigija de' Marsiglia (okoli 1439 Bicci di Lorenzo), avguštinskega redovnika, ki je ustanovil literarno akademijo – so veliko manjše kot tisti dveh kondotjerjev. Freska je verjetno nadomestila grobnico (namesto da bi služila kot oznaka mesta zanjo), morda zaradi smotrnosti in varčnosti, čeprav je o tem malo dokumentarnih dokazov.

Freska