John Fitzgerald Kennedy (znan tudi po inicialkah JFK), ameriški politik in predsednik, * 29. maj 1917, Brookline, Massachusetts, † 22. november 1963, Dallas, Teksas.
Kennedy je bil najmlajši izvoljeni predsednik ZDA (Theodore Roosevelt je bil najmlajši, ki je služil). Bil je tudi (do Joeja Bidena) edini predsednik rimskokatoliške veroizpovedi, prvi predsednik, ki se je rodil v 20. stoletju, edini, ki je prejel Pulitzerjevo nagrado, zadnji, ki je umrl med mandatom, in zadnji, ki je bil izvoljen neposredno iz senata ZDA. Je tudi najmlajši preminuli predsednik ZDA.
Atentat na Kennedyja se je zgodil 22. novembra 1963 v Dallasu, Teksas. Za umor so obtožili Leeja Harveyja Oswalda, a je Oswalda dva dni po tem ustrelil in smrtno ranil Jack Ruby, tako da do sojenja nikoli ni prišlo. Preiskava je tudi spregledala številna pomembna dejstva, ki so ostala brez jasne razlage, kar je vse skupaj sprožilo številne teorije zarote o tem, kdo je v resnici v ozadju izvedenega atentata.
Zaradi »državne varnosti« je dokumentacija o atentatu do leta 2039 zaprta za javnost (1100 tajnih dokumentov Cie do leta 2017).
Zgodnje življenje John Fitzgerald Kennedy je bil rojen 29. maja 1917 kot drugi najstarejši sin Josepha Patricka Kennedyja in Rose Fitzgerald Kennedy v Brooklineu, Massachusetts.
Kot sin bogatih staršev je John F. Kennedy (za domače in prijatelje Jack) užival brezskrbno mladost. Družina je preživljala poletja v njihovi hiši ob Atlantiku v Hyannisu, Massachusetts, jugovzhodno od Bostona, božične in velikonočne praznike pa v zimski rezidenci v Palm Beachu, Florida. Delo ambicioznega očeta - borznika, poslovneža, politika, lastnika investicijske družbe - je vodilo družino k mnogim selitvam. Oče, ki je bil ognjevite narave in nepopustljiv, je bil pogosto zdoma. Kljub temu se je zelo zanimal za otroke, želel je zvedeti vse in za vsakega otroka, kako mu je potekal dan. Korespondenca je tedaj potekala preko številnih dolgih pisem. Mati Rose je bila njegovo nasprotje, saj se je vedno odločala mirno in razumno. S pomočjo varušk je skrbela za dom in strogo vzgajala otroke. Globoko verna je velik del dneva preživela ob molitvi v svoji kapelici. Odločilno je pripomogla, da je družina ostala čvrsta in enotna. Sam John Kennedy pa je izjavil, da ga nikoli ni vzela v naročje, otrok ni spremljala v šolo, niti sodelovala pri njihovih šolskih aktivnostih. Mali John je prva leta obiskoval javno osnovno šolo Edward Devotion School - »Devo«, v Brooklineu, nato pa pet različnih privatnih šol v Massachusettsu, New Yorku in Connecticutu. Od leta 1931 je bival v deškem internatu The Choate School v Wallingfordu, Connecticut. Učitelji so ga ocenili kot dobrega dijaka, ki pa se ne trudi, da bi bil odličen, znal je biti tudi kljubovalen. V tem času so se začeli njegovi zdravstveni problemi in ga spremljali celo življenje. Star je bil komaj 13 let, ko so ga začele mučiti trebušne bolečine in v kliniki Mayo, v Rochestru, Minnesota, so mu šele leta 1934 diagnosticirali spastični kolitis. Dobivati je začel steroidne hormone, ki so mu umirili težave, vendar se mu je zaradi njih razvila osteoporoza. Bil je zelo suh, neješč in imel še razne alergije. Zaradi slabega zdravja se mu je že kot otroku vsaka bolezen (škrlatinka idr.) ponovila in tako se je moral tudi posloviti od njemu ljubega športa - ameriškega nogometa.
Leta 1935 je končal srednjo šolo in se na željo očeta vpisal na Princeton, saj je bil brat Joe na Harvardu. Med počitnicami, še pred odhodom na univerzo, je oče poslal Johna v London na poletni seminar ekonomskih znanosti pri slovitem teoretiku Haroldu Laskiju, (London School of Economics and Political Science - LSE), tega je pred dvema letoma obiskoval tudi brat Joe. A v Londonu je John zbolel za zlatenico in bil hospitaliziran. Moral se je predčasno vrniti domov v ZDA in bolan je komaj preživel mučno potovanje z ladjo Queen Mary (prejel že poslednje olje). V jeseni je začel študij na Princetonu, a se je bolezen ponovila. Po okrevanju je spomladi 1936 skupaj s starejšim bratom trdo delal na velikem živinorejskem ranču v Arizoni in se okrepil. Nato je očeta prepričal, da gre v jeseni na Harvard, kjer je vpisal ekonomijo, zgodovino, tudi angleščino in francoščino, čeprav mu tuji jeziki niso preveč ležali. Vedno bolj ga je zanimala zgodovina, zato je začel »požirati« knjige s to tematiko. Za študentski časopis Harvard Crimson je pisal novinarske članke.
V poletju 1937, ko je zaključil 1. letnik, se je John s svojim sošolcem in doživljenjskim prijateljem Lemom Billingsom odpravil v Evropo. Večtedensko potovanje jima je financiral oče Joe, ki ga je predsednik ZDA tega leta, v začetku decembra, imenoval za veleposlanika ZDA v Londonu. John in Lem sta tisto poletje vozila majhen beli kabriolet ter obiskala Francijo, Španijo in Italijo. Očetova poznanstva so Kennedyju odprla mnoga vrata, tudi papeža Pija XII.. Pot sta zaključila v Nemčiji, kjer so jima zaradi angleške registrske tablice kamenjali avto. V Nemčiji si je John kupil malega psa dakla in ugotovil, da ima alergijo na pasjo dlako, saj mu je sprožila astmo. Tako je na spisek zdravstvenih težav dodal še novo. Zaradi te alergije so Kennedyjevi edina ameriška predsedniška družina, ki v Beli hiši ni imela psa. Kljub temu so imeli na svojem posestvu poleg ostalih živali tudi kar nekaj teh hišnih ljubljencev.
S popotovanja je očetu pisal pisma, v katerih mu je opisoval svoja opažanja političnih položajev v teh deželah. Johnove osupljive analize so pokazale bistrost in politični talent. V jeseni 1937 si je v 2. letniku Harvarda z zavzetim študijem izboljšal položaj in naslednje poletje spet odšel v Evropo. Bilo je burno leto 1938 in na univerzi si je izboril, da en semester preživi v Evropi. Tako je bil 6 mesecev sekretar pri očetu veleposlaniku in veliko potoval. Sprva je bil v Franciji, nato Nemčiji in na Poljskem, obiskal je Baltske države ter Sovjetsko zvezo, Turčijo, Palestino, Grčijo, Balkan in popotovanje zaključil v Parizu. Na ameriških ambasadah je John dobival želene podatke, delal je analize ter jih pošiljal očetu. Vrnil se je na Harvard in imel niz predavanj o splošnem položaju v Evropi, kar mu je dvignilo ugled med sošolci. Za diplomsko nalogo si je izbral Münchenski sporazum, s posebnim poudarkom na britanskem ravnanju. Pisal je tri mesece, nekatere teze je podal z razlagami, ki se niso ujemale z mnenjem očeta, veleposlanika v Londonu. Leta 1940 je z odliko diplomiral. Delo je bilo kasneje izdano v uspešni knjigi z naslovom Zakaj je Anglija spala (izvirno Why England Slept).; Jean Edward Smith, »Kennedy and Defense: The Formative Years«, Air University Review, (1967)
V tistem času je naredil veleposlanik Kennedy kapitalno napako in predsedniku ZDA odsvetoval, da bi podprl Veliko Britanijo v boju proti nacistični Nemčiji. Kennedyju so očitali defetizem. Ko se je to razvedelo, so ga diskretno odpoklicali iz Londona in novembra 1940 je sam odstopil s položaja veleposlanika.
Mladi Kennedy si je leta 1940 pri športu z žogo poškodoval hrbtenico. Hude bolečine si je celo življenje lajšal z raznimi, tudi eksperimentalnimi, zdravili. Preživel je tri težke operacije (1944, 1954, 1955) in do smrti nosil močno podložen steznik za hrbtenico ter ortopedske čevlje. Steznik mu je ob atentatu v Dallasu preprečil, da bi se po prvem strelu sklonil tako kot guverner Connally.
V londonski kliniki so mu septembra 1947 diagnosticirali še Addisonovo bolezen, kasneje so jo odkrili tudi pri sestri Eunice. S to boleznijo se je John Kennedy dnevno boril po predpisani terapiji. Vse zdravstvene težave je uspešno skrival pred javnostjo.
Vojni junak thumb|200px|Mornariški oficir thumb|200px| Rešena posadka PT-109 John se je spomladi 1941 prijavil v vojsko. Odločil se je za mornarico, kjer so ga sprva zaradi šibkega zdravja zavrnili. Pet mesecev je zavzeto treniral in poskusil ponovno, tokrat uspešno. Poslali so ga v dvomesečno šolo za mornariške rezervne oficirje na Northwestern University v Chicago, nato je nekaj časa delal na obveščevalnem oddelku v Vrhovnem poveljstvu mornarice v Washingtonu. V tem času, novembra 1941, je srečal veliko ljubezen svojega življenja, novinarko danskega rodu Ingo Arvad, ki je bila prijateljica njegove sestre Kathleen, imenovane »Kick«. Inga (leta 1931 miss Danske) je bila 8 let starejša in poročena. Zaradi znanstva z Göringom in Hitlerjem ji je sledil FBI. Obtožena je bila vohunstva, a je niso zaprli. Z afero se je ukvarjal celo takratni predsednik Roosevelt. Zveza ni imela prihodnosti. Johnu so ugodno rešili vlogo in ga poslali v operativno službo na morju. Marca 1942 je že sodeloval v bojih na južnem Pacifiku. thumb|left|200px|Kennedyjevo sporočilo Bil je poveljnik torpednega čolna PT-109. Njegovo ladjo je v nočni akciji 2. avgusta 1943 pri Salomonovih otokih potopil japonski rušilec Amagiri. Od 13-članske posadke sta ob eksploziji čolna dva umrla. Ostali, nekateri hudo ranjeni in opečeni, so več ur plavali do neobljudenega otočka (75 m dolgi, 25 m široki Kasolo nosi danes Kennedyjevo ime). Najtežje ranjenega tovariša je Kennedy, odličen plavalec, ves čas vlekel z vrvico reševalnega jopiča med zobmi. Ker ni bilo vode in hrane, so po dveh nočeh odplavali dalje na bližnji otoček Olasana. Kennedy in Ross sta kljub ledenim valovom reševalno akcijo nadaljevala. Po dveh hrabrih, a neuspelih poizkusih vzpostaviti stike z ameriško mornarico v nevarnem Fergusonovem prehodu, sta na otočku Naru naletela na domorodce in z njihovo pomočjo prišla v stik z enoto novozelandske vojske. 8. avgusta so bili preživeli člani PT-109 rešeni in odpeljani v domačo bazo, od koder so medtem že poslali svojcem sožalna pisma.
Kennedy je bil za svoje dejanje odlikovan, poslali so ga nazaj v domovino, saj se mu je zaradi naporov poslabšalo stanje hrbtenice. Na Salomonovih otokih je staknil tudi malarijo. Družina je bila presrečna, da je mlajši sin preživel, vendar jih je kmalu, že naslednje leto, prav tako avgusta, pretresla resnična izguba najstarejšega Joeja.
Demokratski kongresnik in senator S smrtjo brata Joea je moral v politično areno John, ki je nameraval postati univerzitetni profesor ali pisatelj.
Po doživetjih na Pacifiku je bil sprva več mesecev v vojaški bolnišnici, potem je moral počakati še na častni odpust iz vojske. Nato je nekaj mesecev delal kot dopisnik iz porušene Evrope. Bil je tudi v Potsdamu, kjer so »veliki trije« - Churchill, Truman, Stalin - na novo urejali svet. 24. oktobra 1945 je v San Franciscu kot dopisnik Hearst newspaper spremljal otvoritveno zasedanje OZN. Oče Joseph je odločil, naj kandidira za predstavniško mesto v zveznem Kongresu za bostonsko okrožje. JFK je začel volilni boj znotraj demokratov, kjer je imel osem protikandidatov. Oče se ni izpostavljal, a je iz ozadja pomagal z denarjem in političnimi zvezami. Diskretno je pomagal celo očetov prijatelj, senator Joseph »Joe« McCharthy. Mama Rose, sestre in sorodniki so zavzeto sodelovali in prirejali čajanke po vsej državi. Pomagali so prijatelji in vojni veterani. Vojaška kariera mu je bila dobra popotnica za politično kariero. Zmagal je, republikanski protikandidat je bil nato samo še formalnost. Tako je 3. januarja 1947 JFK dosegel svojo prvo stopnico v politični karieri - predstavniški dom ZDA. thumb|180px|Mladi kongresnik