Gansko cesarstvo (arabsko غانا), znano tudi kot Gana, Ganata ali Vagadu, je bilo od klasične do postklasične dobe cesarstvo v Zahodni Afriki s središčem v današnji jugovzhodni Mavretaniji in zahodnem Maliju.
Zgodovinarji ne vedo, kdaj se je v Gani začela cesarska dinastija. Prva določljiva omemba dinastije je v zapisih Al Hvarizmija leta 830.al-Kuwarizmi in Levtzion and Hopkins, Corpus, str. 7. Nadaljnje informacije o cesarstvu so v poročilih kordovskega zgodovinarja in geografa al-Bakrija, ko je o regiji pisal v 11. stoletju.
Po stoletjih blaginje je začelo cesarstvo v 2. tisočletju propadati in nekje v 13. stoletju postalo vazalna država vzhajajočega Malijskega imperija. V cesarstvu so kljub propadanju nastala številna urbana središča.
Leta 1957 se je britanska kolonija Zlata obala pod vodstvom Kwameja Nkrumaha ob osamosvojitvi preimenovala v Gano.
Ime Beseda Gana pomeni bojevnik ali vojskovodja. Gana je bil hkrati naziv vladarjev kraljestva. Kralji so se naslavljali tudi s kaja magan, kar pomeni kralj zlata. V soninščini se je država imenovala Ouagadou, kar pomeni kraj Vague. Naslov se je do 19. stoletju uporabljal za lokalno plemstvo. Izraz bi lahko pomenil tudi dežela velikih čred.
Izvor Ustna izročila Po ustnih izročilih, ki se med seboj zelo razlikujejo, je bil legendarni prednik Soninkejev mož po imenu Dinga, ki je prišel "z vzhoda", morda iz Asuana v Egiptu, se nato selil po zahodnem Sudanu in v vsakem kraju puščal otroke različnim ženam. Da bi prevzel oblast, je moral ubiti kačje božanstvo po imenu Bida in se nato poročiti s svojimi hčerkami, ki so postale prednice takrat prevladujočih klanov. Nekatera izročila pravijo, da se je z Bido dogovoril, da bo vsako leto žrtvoval dekle v zameno za dež. Druge različice k tem dodajajo tudi darove v zlatu. Po Dingovi smrti sta se za kraljestvo borila njegova sinova Khine in Djabe. Zmagal je Djabe in ustanovil Vagadu. V nekaterih različicah je Vagadu propadel, ko je skušal plemič rešiti dekle, četudi se je temu upirala, in ubil kačo, sprostil njeno prekletstvo in razveljavi prejšnji dogovor. Zdi se, da je bila ta zgodba del nekdaj veliko daljše pripovedi, ki je zdaj izgubljena. Legenda o Vagaduju je še vedno globoko zakoreninjena v kulturi in zgodovini Soninkejev. Padec Vagaduja opeva epska pesnitev Gassirejevega lutnja.
Izročila Mavrov, Arabcev in Berberov v Mavretaniji trdijo, da so bili prvi prebivalci območij, kot sta Adrar in Tagant, temnopolti. V teh regijah, ki so tvorile jedro Vagaduja, so bili vsaj do 16. stoletja naseljeni Soninke.
Srednjeveški arabski pisci in berberski izvor Najzgodnejše razprave o izvoru Gane najdemo v sudanskih kronikah Mahmuda Katija (Tarikh al-Fattaš) in Abd al-Rahmana as-Sadija (Tarikh al-Sudan, Zgodovina Sudana). Ob obravnavanju izvora vladarjev Tarikh al-Fattaš ponuja tri različne teorije: da so bili Soninke, Vangari, kar je avtor ocenil za malo verjetno, ali Sanhajski Berberi, kar je avtor ocenil za najverjetnejše. Avtor sklepa, da je "najbližje resnici to, da niso bili temnopolti". Ta razlaga izhaja iz njegovega mnenja, da so jih vladarska rodoslovja povezovala z Berberi., prevod iz Tarikh al-Sudan navaja, da so "po izvoru bili beli, čeprav ne vemo, od koga izvirajo. Njihovi podaniki pa so bili Vakore [Soninke]". Al-Idrisijeve kronike iz 11. stoletja in Ibn Said v 13. stoletju ugotavljata, da so vladarji Gane izhajali iz Mohamedovega klana, bodisi prek njegovega zaščitnika Abu Taliba bodisi prek njegovega zeta Alija.al-Idrisi in Levtzion and Hopkins, Corpus, str. 109, in ibn Sa'id, str. 186.
Francoski kolonialni uradniki, predvsem Maurice Delafosse, so zmotno sklepali, da so Gano ustanovili Berberi, in so jim pripisovali severnoafriško in bližnjevzhodnim poreklo. Delafosse je ustvaril zapleteno teorijo o invaziji "Judeo-Sircev", ki jo je povezal s Fulbeji, ki so dejansko soustanovili Takrur.
thumb|right|250px|Trgovske poti v zahodni Sahari od okoli leta 1000 do 1500; zlata polja Bambuk, Bure, Lobi and Akan sooznbačena z rjavo barvo
Zamisli o tujem izvoru Vagaduja sodobni učenjaki na splošno ne upoštevajo. Levtzion in Spaulding na primer trdita, da je treba na al-Idrisijevo pričevanje gledati skeptično zaradi resno napačnih izračunov v geografiji in kronologiji. Arheolog in zgodovinar Raymond Mauny trdi, da sta teoriji al-Katija in al-Saadija temeljili na prisotnosti nomadskih Berberov po propadu Gane , ki so izvirali iz Libije, in domnevi, da so bili Berberi vladajoča kasta v zgodnejši zgodovini cesarstva. Prejšnja poročila, kot so Jakubijeva (872 n. š.), al-Masudijeva (okoli 944), Ibn Havkalova (977), al-Birunijeva (okoli 1036.) in al-Bakrijeva (1068) opisujejo prebivalce in vladarje Gane kot temnopolte. Delafossejeva dela so medtem ostro kritizirali učenjaki, kot so Charles Monteil, Robert Cornevin in drugi, ker so "nesprejemljiva" in "preveč kreativna, da bi bila uporabna za zgodovinarje". Kritizirali so predvsem njegovo razlago zahodnoafriških rodoslovij.African Studies Association, History in Africa, Vol. 11, African Studies Association, 1984, University of Michigan, str. 42-51.Cornevin, Robert, Histoire de l'Africa, Tome I: des origines au XVIe siècle (Paris, 1962), 347-48 (reference to Delafosse in Haut-Sénégal-Niger vol. 1, str. 256-257)
Sodobna arheologija in lokalni izvor Od sredine 20. stoletja, ko je bilo na voljo več arheoloških podatkov, so znanstveniki začeli dajati prednost izključno lokalnemu izvoru Gane. Študije so združile arheologijo, pisne geografske vire, napisane med letoma 830 in 1400, arabske zgodovinske knjige iz 16. in 17. stoletja ter ustna izročila. Leta 1969 je Patrick Munson izkopaval v Dar Tihitu, najdišču, povezanem s predniki Soninkov, ki je jasno odražalo kompleksno kulturo, prisotno od leta 1600 pr. n. št. Najdišče je imelo arhitekturne in materialne kulturne elemente, podobne tistim, ki so jih našli v Kumbi Salehu v 20. letih prejšnjega stoletja.
Najzgodnejši prapolitični prednik Gane je nastal verjetno iz velikega števila starodavnih protomandskih kmetijsko-pastirskih skupnosti, ki so bile več kot tisočletje, približno med letoma 1300 pr. n. št. in 300 pr. n. št., razširjene v najbolj zahodnem porečju Nigra. Munsun je teoretiziral, da so to rastočo državo okoli leta 700 pr. n. št. uničili libijsko-berberski napadalci. Odprtje trgovskih poti proti severu je ekonomsko računico napadalcev sčasoma spremenilo iz plenjenja v trgovanje. Za nastanek države sta bila ključna dejavnika trgovina in razvoj tehnologije obdelave železa. Izkopavanja v Dar Tihitu, Dar Nemu in Dar Valati so pokazala, da so se lokalne skupine z napredovanjem puščave selile proti jugu v še vedno vodnata območja današnjega severnega Malija.Kevin McDonald, Robert Vernet, Dorian Fuller and James Woodhouse, "New Light on the Tichitt Tradition" A Preliminary Report on Survey and Excavation at Dhar Nema," str. 78–80.
Okljuk Nigra Zgodovinar Dierk Lange je trdil, da jedro Vagaduja ni bil Kumbi Saleh, ampak okolica jezera Faguibine v okljuku Nigra. To območje je bilo takrat bolj rodovitno od Tihita. Lange svojo trditev podpira z ustnim izročilom in hkrati trdi, da so dinastični boji v 11. stoletju prestolnico cesarstva potisnili proti zahodu.
Zgodovina Vzpon cesarstva Proti koncu 3. stoletja n. št. je mokro obdobje v Sahelu ustvarilo pogoje za človeško bivanje in izkoriščanje na območjih, ki večji del tisočletja niso bila primerna za bivanje. Iz tihitske kulture se je dvignilo cesarstvo Vagadu. Uvedba kamel v zahodni Sahari v 3. stoletju n. št. in pritisk nomadskih saharskih Sanhadžev sta bila glavni katalizator družbenih sprememb, ki so povzročile nastanek imperija. Do muslimanskega osvajanja severne Afrike v 7. stoletju so kamele spremenila starodavne naključne trgovske poti v mrežo poti med severno Afriko in reko Niger. Izročilo Sonink opisuje zgodnjo Gano kot zelo bojevito, z bojevniki na konjih, ki so bili ključni za povečanje njenega ozemlja in prebivalstva, čeprav so podrobnosti o njihovi širitvi zelo redke. Vagadu je ustvarjal dobičke z ohranjanjem monopola nad zlatom na severu in soljo na jugu, čeprav sam ni nadzoroval zlatih polj. Možno je, da je Vagadujeva prevlada v trgovini omogočila postopno konsolidacijo številnih manjših državic v konfederalno državo. Nekatere državice so bile povsem pod centralno oblastjo, druge pa so samo plačevale davek. Na podlagi obsežnih grobišč iz tega obdobja, raztresenih po zahodni Afriki, je verjetno obstajalo več istočasnih predhodnih kraljestev, katerih sledovi so se na žalost izgubili.
Informacije o cesarstvu na njegovem vrhuncu so redke. Glede na Katijev Tarikh al-Fettaš, napisan verjetno okoli leta 1580, ki citira nekoliko starejšega glavnega sodnika Ida al-Massinija, je pred prihodom islama v Gani vladalo dvajset kraljev. Al-Sadi trdi, da je pred hidžro vladalo približno 18 do 34 kraljev, po njej pa še 24.
Pisni viri so glede največjega obsega imperija nejasni, čeprav je po al-Bakriju Gana nekje med letoma 970 in 1054 prisilila puščavski Avdagost, da je sprejel njeno oblast.al-Bakri in Levtzion and Hopkins, eds. and trans. Corpus, str. 73. Ustna izročila kažejo, da je na svojem vrhuncu cesarstvo nadzorovalo Takrur, Džafunu, Džaaro, Bakhunu, Neemo, Soso, Guidimakho, Gidžume in Gadžaago ter Avker, Adrar in Hodh na severu. Cesarstvo je imelo tudi določen vpliv na Kaniago, Kaarto in Khasso. Diabeju, domnevno Dingovemu sinu, se včasih pripisuje zasluge, da je pregnal Mandinke iz Gadžage. Na jugu sta prevladovali dve drugi skupini Soninkejev: Gadža in Karo.
Almoravidi Zaradi razpršenosti arabskih virov in dvoumnosti obstoječih arheoloških dokazov je težko ugotoviti, kdaj in kako je Gana začela nazadovati. S postopnim izsuševanjem Sahela so najpomembnejša trgovska središča postala mesta najbolj južno do reke Niger in zahodno do Senegala. Dogajanja so postopoma okrepila ganske vazale in hkrati oslabila njeno jedro. Avdagost, takrat kraljevi sedež, so leta 1054 osvojili Almoravidi.
Gana Bassi je umrl leta 1063. Nasledil ga je njegov nečak Tunka Manin, kar je morda povzročilo nasledstveni spor z Bassijevim sinom Kanamarjem. V spore so posegli Almoravidi in podpirali proislamske kandidate za ganski prestol.
Tradicionalno zgodovinopisje trdi, da je dinastija Almoravidov osvojila Gano v letih 1076–1077.na primer Levtzion, Ghana and Mali, str. 44–48. Sodobni znanstveniki v to razlago resno dvomijo. Conrad in Fisher (1982) sta trdila, da je zamisel o kakršnih koli almoravidskih vojaških osvajanjih le ovekovečena folklora, ki izhaja iz napačne interpretacije ali naivnega zanašanja na arabske vire. Dierke Lange se s tem mnenjem strinja in hkrati trdi, da to ne izključuje politične agitacije Almoravidov, ki je pripomogla k propadu Gane. Arheologija starodavne Gane ne kaže znakov hitrih sprememb in uničenja, ki bi bili povezani s kakršnimi koli vojaškimi osvajanji v obdobju Almoravidov.
Sheryl L. Burkhalter (1992) je menila, da so obstajali razlogi za konflikt med Almoravidi in ganskim cesarstvom."Listening for Silences in Almoravid History: Another Reading of "The Conquest that Never Was" Camilo Gómez-Rivas"Law and the Islamization of Morocco under the Almoravids" Camilo Gómez-Rivas Ibn Kaldun, severnoafriški zgodovinar iz 14. stoletja, ki je citiral al-Bakrija in al-Idrizija, je poročal o dvoumni pripovedi o zgodovini države. Pripovedovalec je bil Utman, pravnik (faqih) iz Gane, ki je leta 1394 romal v Meko. Po njegovem mnenju je moč Gane upadla, ko je z almoravidskim gibanjem zrasla moč "zakritega ljudstva".ibn Khaldun in Levtzion and Hopkins, eds. and trans. Corpus, str. 333.
Preporod Ne glede na to, ali so Almoravidi osvojili Gano ali ne, se je država okoli leta 1076 zagotovo spreobrnila v islam. Leta 1083 je Gana ob podpori Almoravidov napadla Tadmeko (zdaj Essouk, Mali) in morda dosegla Gao, s čimer je pripomogla k širjenju sunitskega islama tudi tja.