Flavij Ecij () je bil rimski general in državnik v zaključnem obdobju Zahodnega rimskega cesarstva, * okoli 390, † 454.
Dve desetletji (433–454) je bil najvplivnejši mož v cesarstvu. Vodil je politiko, povezano z napadi barbarskih ljudstev, naseljenih po vsem Zahodu. Z zmago v bitki na Katalunskih poljih je končal uničujočo invazijo Atile na Galijo leta 451, čeprav je Hunom in njegovim podjarmljenim zaveznikom naslednje leto vseeno uspelo vdreti v Italijo. Vdor je najbolj znan po neusmiljenem plenjenju Ogleja in posredovanju papeža Leona I. Ecija so njegovi sodobniki pogosto imenovali "zadnji Rimljan".Bury, J.B. (1911) Cambridge Medieval History. Volume 1, str. 418
Poreklo in družina Ecij je bil rojen v Durostorumu v Drugi Meziji (sodobna Silistra, Bolgarija) okoli leta 390. Njegov oče Gavdencij je bil rimski general, rojen v Mali Skitiji. Ecijeva mati, katere ime ni znano, je bila bogata aristokratka, rojena na Apeninskem polotoku.Jordanes, Getica, 176; Merobaudes, Carmina, iv, 42–43, and Panegyrici, ii, 110–115, 119–120; Gregory of Tours, ii.8; Zosimus, v.36.1; Chronica gallica 452, 100. Cited in Jones, str. 21. Ecij se je pred letom 425 poročil s hčerko poveljnika cesarske garde Karpilija, s katero je imel sina Karpilija.Cassiodorus, Variae, i.4.11; Priscus, fr. 8. Kasneje se je poročil s Pelagijo, s katero je imel sina Gavdencija in morda hčerko, katere mož Traustila se je maščeval za Ecijevo smrt z ubojem cesarja Valentinijana III.Gregory of Tours, ii.8; Priscus, fr. 8; Cassiodorus, Variae, i.4.11; John of Antioch, fr. 201.3 in 204; Marcellinus comes, s.a. 432; Sidonius Apollinaris, Carmina, v.205; Hydatius, 167; Merobaudes, Carmina, iv.
Zgodnja leta in službovanje pod Joanesom Kot deček je bil Ecij vpisan v vojaško enoto Protectores Domestici in nato povišan na položaj tribuna pretorijanske garde, ki mu je omogočil začetek politične kariere.Gregory of Tours, ii.8; Jones, str. 21. Med letoma 405 in 408 je bil talec na dvoru vizigotskega kralja kralja Alarika I. Leta 408 je bil poslan na dvor kralja Hunov Uldina, kjer je ostal tudi večji del vladavine njegovega naslednika Haratona. Nekateri sodobni zgodovinarji menijo, da je vzgoja med militarističnimi ljudstvi dala Eciju bojevitost, ki med tedanjimi rimskih generalih ni bila običajna.Edward Gibbon, The Decline and Fall of the Roman Empire, Volume I, Chap. XXXV (Chicago: Encyclopædia Britannica, Inc., 1952), str. 559.
Leta 423 je zahodni cesar Honorij umrl. Najvplivnejši človek na Zahodu, Kastin, je za njegovega naslednika izbral visokega častnika Joanesa, ki ni bil iz Teodozijska dinastije, zato ga vzhodni dvor ni priznal. Vzhodni cesar Teodozij II. je organiziral vojaško ekspedicijo proti zahodu, ki sta jo vodila Ardaburij in njegov sin Aspar, da bi na zahodni prestol postavil svojega bratranca, mladega Valentinijana III. Ecij je takrat vstopil v uzurpatorjevo službo kot cura palatii in Joanes ga je poslal k Hunom, prosit za pomoč. Joanes ni imel močne vojske in se je utrdil v svoji prestolnici Raveni, kjer je bil poleti 425 ubit. Kmalu zatem se je Ecij vrnil v Italijo z veliko enoto Hunov in ugotovil, da je oblast na zahodu zdaj v rokah Valentinijana III. in njegove matere Gale Placidije. Po boju z Asparjevo vojsko je Eciju uspelo doseči kompromis z Galo Placidijo. Hune je poslal domov in v zameno dobil čin comesa in magistra militum per Gallias, vrhovnega poveljnika rimske vojske v Galiji.Cassiodorus, Chronica, s.a. 425; Gregory of Tours, ii.8; Philostorgius, xii.4; Prosp. s.a. 425; Chronica gallica 452, 100; Jordanes, Romana, 328; Jones, p. 22
Prvi galski pohodi Leta 426 je Ecij prispel v južno Galijo in prevzel poveljstvo nad vojsko. Vizigoti pod vodstvom Teoderika I. so takrat oblegali Arles, pomembno mesto v Narbonski Galiji blizu izliva Rone. Ecij je premagal Teoderika, prekinil obleganje Arlesa in Vizigote pregnal nazaj v Akvitanijo.
Leta 428 se je vojskoval Salijskimi Franki, premagal njihovega kralja Klodvika in pridobil nekaj zasedenega ozemlja ob Renu.Philostorgius, xii.4; Prosp. s.a. 425 in 428; Chronica Gallia 452, 102 (s.a. 427); Cassiodorus, Chronica, s.a. 428. Cited in Jones, str. 22. Naslednje leto je bil povzdignjen v magistra militum. V začetku leta 430 so Vizigoti pod Anaolsom ponovno napadli Arles, vendar jih je Ecij premagal.Hydatius, Chron. 93, s.a. 430Merobaudes, Pan. 1.10 (Vollmer, ad loc.)
Maja 430 sta Ecij in vojska obtožila Feliksa, da je koval zaroto proti njemu. Nekateri viri so prepričani, da je Ecij ukazal ubiti njega, njegovo ženo in diakona. Po Feliksovi smrti je bil Ecij najvišji vojaški častnik v cesarstvu, čeprav še ni dobil naziva patricija ali višjega poveljstva. Med letoma 430 in 431 je bil v Retiji in Noriku, kjer je ponovno vzpostavil rimsko oblast na Donavskem limesu, se boril proti Jutungom in premagal Bagaude v Augusta Vindelicorum. Leta 431 se je vrnil v Galijo, kjer je sprejel Hidatija, škofa Aquae Flaviae, ki se je pritoževal nad napadi Svebov. Ecij je nato premagal Franke in ponovno zavzel Tournacum in Kambrai Kambrijo in nato poslal škofa Hidacija nazaj k Svebom v Hispanijo.Prosperus of Tirus, s.a. 429-430; John of Antioch, fr. 201; Hydatius, 92-96; Chronica Gallia 452, 106 (s.a. 430); Jordanes, Getica, 176; Sidonius Apollinaris, Carmina, vii.233. Cited in Jones, str. 22–23.
Vojna z Bonifacijem Med Ecijevo kampanjo v Galiji se je dogajal stalen boj za oblast med Ecijem, konzulom Feliksom, generalom in guvernerjem Afrike Bonifacijem ter materjo cesarja Valentinijana in regentko Galo Placidijo. Leta 427 je med Bonifacijevo odsotnostjo Feliks dosegel, da je Bonifacij padel v nemilost pri Placidiji. Stanje se je sčasoma popravilo, vendar so Vandali leta 429 izkoristili njihov boj za oblast in vdrli v Afriko.Procopius of Caesarea, Bellum Vandalicum, i.3.14–22, 28–29; John of Antioch, fr. 196; Theophanes, AM 5931; Hydatius, 99; Prosperus, s.a. 427. Cited in Jones, str. 23. Po Feliksovi usmrtitvi leta 430 sta Ecij in Bonifacij ostala najvplivnejša generala cesarstva in se oba nenehno potegovala za Placidijino naklonjenost. Leta 432 je bil Ecij izvoljen za konzula, Bonifacij pa je bil odpoklican v Italijo in dobil naslov patricija in postal senior comes et magister utriusque militiae (vrhovni poveljnik vojske), medtem ko so Eciju ta položaj odvzeli. Ecij, prepričan da je njegov padec neizbežen, je krenil proti Bonifaciju in se z njim spopadel v bitki pri Raveni. Bonifacij je v bitki zmagal, vendar je bil smrtno ranjen in je nekaj mesecev kasneje umrl. Ecij je pobegnil v Panonijo na dvor svojega prijatelja, hunskega kralja Rugile. Z njegovo pomočjo se je vrnil na oblast in prejel naziv comes et magister utriusque militiae (komes in poveljnik obeh vojsk). Bonifacijevega zeta Sebastijana, ki je nasledil Bonifacija kot magister militum, je izgnal v Konstantinopel, kupil Bonifacijevo posest in se poročil z njegovo vdovo Pelagijo.CIL, v, 7530; Prosperus, s.a. 432; Chronica Gallica a. 452, 109 and 111 (s.a. 432), 112 (s.a. 433), 115 (s.a. 434); Chronica Gallica a. 511, 587; Additamenta ad chron. Prosperi Hauniensis, s.a. 432; Hydatius, 99; Marcellinus comes, s.a. 432; John of Antioch, fr. 201.3. Cited in Jones, str. 23–24.
Pohodi proti Burgundom, Bagavdom in Vizigotom thumb|200px|Diptih v stolnici v Monzi, izdelan morda ob Ecijevem prvem konzulstvu; izdelavo bi lahko naročil tudi Stiliho
Od leta 433 do 450 je bil Ecij prevladujoča osebnost v Zahodnem cesarstvu. 5. septembra 435 je pridobil čin magnificus vir parens patriusque noster in igral vlogo zaščitnika Gale Placidije in mladega Valentinijana III. Hkrati je še naprej posvečal pozornost Galiji. Leta 436 sta Ecij in Avit premagala Burgunde kralja Gundakarja in jih prisilila, da sprejmejo mir, potem pa je naslednje leto nadnje poslal svoje hunske zaveznike, da jih uničijo.Sid. Apol. Carm. 7.234–240 V pokolu, ki je bil verjetno osnova za kasnejšo nemško Pesem o Nibelungih, je bilo domnevno ubitih 20.000 Burgundov. Istega leta je Ecij verjetno zadušil upor Bagavdov pod nekim Tibatom v Armoriki. Leta 437 se je kot drugič izvoljen konzul udeležil poroke cesarja Valentinijana I. in Licinije Evdoksije v Konstantinoplu. Naslednji dve leti se je ukvarjal s pohodom proti Svebom in vojno proti Vizigotom. Leta 438 je zmagal v veliki bitki, verjetno pri Mons Colubrariju, potem pa so Vizigoti naslednje leto ubili generala Litorija in premagali njegove hunske zaveznike. Ecij se je vrnil v Galijo, z njimi sklenil mirovni sporazum. Ob vrnitvi v Italijo je bil Ecij počaščen s kipom, ki sta ga postavila senat in rimsko ljudstvo po naročilu cesarja.Annales Ravennates, s.a. 435; John of Antioch, fr. 201.3; Prosper of Aquitaine, s.a. 435, s.a. 438, s.a. 439; Cassiodorus, Chronica, s.a. 435; Chronica Gallica a. 452, 117 (s.a. 435), 118 (s.a. 436), 119 (s.a. 437), 123 (s.a. 439); Hydatius, 108 (s.a. 436), 110 (s.a. 437), 112 (s.a. 438), 117 (s.a. 439); Sidonius Apollinaris, vii.234–235 and 297–309; Merobaudes, Panegyrici, i fr. iib 11ff, i fr. iia 22–23, and ii.5–7; Jordanes, Getica, 176; ; Timothy Barnes, "Patricii under Valentinian III", Phoenix, 29, 1975, str. 166–168; Jones, str. 24–26.
Leta 443 je Ecij naselil preostale Burgunde v Savoji južno od Ženevskega jezera. Njegova najbolj pereča skrb v 440. letih so bile težave v Galiji in Iberiji, predvsem z Bagavdi. Leta 440 je naselil Alane v okolici Valence in leta 442 ob Loari, vključno z Orléansom, da bi zajezil nemire v Armoriki.
Na Iberskem polotoku je Ecij počasi izgubljal nadzor. Leta 441 je imenoval Asturija za magistra ilitum per Hispanias, da bi uničil Bagavde v Tarakonski Hispaniji. Leta 443 so bili Bagavdi dokončno poraženi. Leta 445 so Rimljani napadli Vandale na Turoniju v Galeciji, vendar so bili naslednje leto dokončno poraženi.Hyd. Chronicn, 125, 128, 131, 134
Leta 445 je Majorijan prekinil frankovsko obleganje Toursa, čemur je sledil frankovski napad pod vodstvom Klodiona na Arras v Drugi Belgiji. Rimljani so njihov napad ustavili, potem pa je Ecij leta 450 vzpostavil dobre odnose z njimi. Klodion je leta 449 umrl in Ecij je podprl zahtevo njegovega sina Meroveha, da ga nasledi na frankovskem prestolu. Ecij ga je sprejel za svojega sina in ga bogato obdaril.Priscus, fr. 16; Gregory of Tours, ii.7. It is possible that this happened after the Battle of the Catalaunian Plains in 451 (Jones, str. 27).
Vdor Hunov na Galijo in Italijo 300px|thumb|Verjetno gibanje hunske vojske po njihovem vdoru v Galijo, ki se je končalo v bitki na Katalunskih poljih
Ecij je pred letom 449 sklenil sporazum s Huni in nekaterim dovolil naselitev ob reki Savi v Panoniji. Atili je za tajnika poslal nekega Konstancija. Dobri odnosi med Rimljani in Huni niso trajali dolgo, saj je Atila sklenil napasti rimsko Galijo. Resna ovira za ta povig je bil Ecij, zato ga je poskušal odstraniti. Ko so Huni leta 451 napadli Galijo, je bil Ecij še vedno poveljnik tamkajšnje rimske vojske.John of Antioch, fr. 199.2; Jordanes, Getica, 191. Cited in Jones, str. 27. Velika hunsko-germanska vojska je zavzela več mest in nadaljevala pohod proti Orléansu.