thumb|300px|Sodobna ilustracija, ki prikazuje izgon Judov; Juda imata na oblačilu dvojo tabulo, ki so jo morali po zakonu nositi Judje v Angliji
Edikt o izgonu je bil kraljevi odlok o izgonu vseh Judov iz Kraljevine Anglije, ki ga je izdal Edvard I. 18. julija 1290. Njegov odlok je bil prvi, ki je kakšni evropski državi trajno prepovedal njihovo prisotnost. Datum izdaje verjetno ni bil izbran naključno. Po judovskem koledarju je bil to deveti dan aba, judovski sveti dan, ki obeležuje uničenje Jeruzalema in druge nesreče, ki jih je doživelo judovstvo. Edvard je šerifom vseh okrožij ukazal, da morajo Jude izgnati pred Dnevom vseh svetih (1. november) tistega leta.
Judom je bilo dovoljeno zapustiti Anglijo z gotovino in osebnim premoženjem, neporavnane dolgove, domove in druge zgradbe, vključno s sinagogami in pokopališči, pa je zasegel kralj. Med njihovim odhodom ni bilo na kopnem zabeleženih nobenih napadov, na morju pa so se dogajali piratski napadi in brodolomi zaradi nevihtnega vremena v jesenskem času, v katerih je bilo veliko ljudi ubitih ali so se utopili. Iz osebnih imen judovskih beguncev je razvidno, da so se naselili v Parizu in drugih delih Francije, pa tudi v Italiji, Španiji in Nemčiji. Dokumente, ki jih je anglo-judovska diaspora odnesla v tujino, so našli vse do Kaira. Judovsko premoženje je bilo prodano v korist krone, kraljice Eleonore Kastiljske in izbranih posameznikov.
Edikt ni bil osamljen incident, temveč vrhunec naraščajočega antisemitizma v Angliji. V času vladavine Henrika III. in Edvarda I. so nasprotniki krone, kasneje pa Edvard in država sama, uporabljali protijudovske predsodke kot politično orodje. Edvard je protijudovske ukrepe sprejel, da bi si pripisal zasluge za izgon in se prikazal kot zaščitnik kristjanov pred Judi, za kar so se ga spominjali in ga hvalili tudi po smrti. Izgon je imel trajen učinek vgradnje antisemitizma v angleško kulturo, zlasti v srednjem veku in zgodnjem novem veku. Antisemitska prepričanja so vključevala hvalo, da je Anglija edinstvena, ker v njej ni Judov, in da so Angleži izpodrinili Jude kot izbrano božje ljudstvo. Edikt o izgonu je ostal v veljavi do konca srednjega veka. Razveljavljen je bil več kot 365 let pozneje med protektoratom, ko je leta 1656 Oliver Cromwell neformalno dovolil ponovno naselitev Judov v Angliji.
Ozadje Prve judovske skupnosti v Kraljevini Angliji so nastale kmalu po normanski osvojitvi leta 1066, ko so se tja preselile iz mest Viljema Osvajalca v severni Franciji. Za Jude je veljalo, da so pod neposredno jurisdikcijo in v lasti kralja, zaradi česar so bili podvrženi njegovim muham. Monarh je lahko Jude po svoji volji obdavčil ali zaprl, ne da bi se pri tem skliceval na kar koli.. Bogatih je bilo zelo malo Judov, ti pa so lahko posojali denar z obrestmi, kar je Cerkev kristjanom prepovedovala. Posojanje denarja za obresti je veljalo za oderuštvo., Ker je kapitala za razvoj, vključno z naložbami v gradnjo samostanov in cerkva, primanjkovalo, so imela judovska posojila pomembno gospodarsko vlogo., , Posojila so bila pogosto uporabljena tudi za financiranje potrošnje, zlasti med aristokracijo.
Najvišja cerkvena oblast, Sveti sedež, je omejila mešanje Judov s kristjani in na četrtem lateranskem koncilu leta 1215 predpisala nošenje značilnih oblačil, kot so tabule ali judovske značke. V Angliji so bili ti ukrepi sprejeti na sinodi v Oxfordu leta 1222. Cerkveni voditelji so objavili prve obtožbe o obrednem žrtvovanju otrok, kot je velikonočno križanje v posmeh Kristusu. Obtožbe so se začele razvijati v zarote in okultne prakse. Kralj Henrik III. je podprl obtožbe proti Judom iz Lincolna po smrti dečka po imenu Hugh, ki je kmalu postal znan kot mali sveti Hugh. Takšne zgodbe so sovpadale z naraščanjem sovražnosti Cerkve do Judov.
Nezadovoljstvo se je še povečalo, ko je krona destabilizirala trg posojil in dolgov. Posojila so bila običajno zavarovana z obveznicami, ki so posojilodajalcu dajale pravico do dolžnikove zemljiške posesti. Obrestne mere so bile razmeroma visoke in dolžniki so večinoma zamujali s plačilom obveznosti. Odplačila in dejansko plačane obresti so postala stvar pogajanj. Judovske zaplembe premoženja dolžnikov so bile neobičajne., Ker je krona Jude preveč obdavčila, so bili prisiljeni prodati svoje dolžniške obveznice po znižanih cenah, da bi plačali davke. Bogati dvorjani, ki so kupili obveznice po znižani ceni, so zdaj v svojem imenu in zase zahtevali zemljišča, zavarovala posojila. Ko je obdavčitev Judov postala nevzdržno visoka, je, zlasti po letu 1240, povzročila prenos zemljiškega bogastva zadolženih vitezov in drugih, na bogate izbrance., , , , Voditelji dolžnikov, kot je bil Simon de Montfort, so v jezi zaradi odvzema lastnine spodbujali antisemitsko nasilje v Londonu, kjer je umrlo 500 Judov, Worcesterju, Canterburyju in številnih drugih mestih. V 70. in 80. letih 13. stoletja je kraljica Eleanora na ta način pridobila ogromna zemljišča in posesti, kar je povzročilo vsesplošno nezadovoljstvo in konflikt s Cerkvijo, ki je na njene pridobitve gledala kot na dobiček iz oderuštva. Do leta 1275 je krona zaradi obdavčitev zmanjšala bogastvo judovskih skupnosti do te mere, da so donosi iz davkov postali izredno majhni.
Koraki k izgonu Prvi večji korak k izgonu se je zgodil leta 1275 s Statutom o judovstvu, ki je Judom prepovedal vsako posojanje za obresti in jim dovolil zakup zemlje, kar je bilo sicer prepovedano. Pravica je bila podeljena za naslednjih 15 let, kar naj bi Judom omogočilo, da se prilagodijo. Pričakovanje je bilo na splošno nerealno, ker je bil vstop v druge poklice za Jude na splošno omejen. Edvard I. je poskušal spreobrniti Jude tako, da jih je prisilil poslušati krščanske pridigarje.
left|250px|thumb|Odlomek besedila Statuta o judovstvu (okoli 1275)
Najprej je ukrepala Cerkev. Canterburyjski nadškof John Peckham, na primer, se je leta 1282 zavzel za zaprtje sedmih londonskih sinagog. Konec leta 1286 je papež Honorij IV. naslovil posebno pismo na nadškofa Yorka in Canterburyja, v katerem je trdil, da imajo Judje s svobodnimi stiki s kristjani slab vpliv na versko življenje v Angliji, in pozval k ukrepanju, da bi se to preprečilo. Honorijeve zahteve so bile ponovno izražene na sinodi v Exeterju.
Judje so bili tarča krize z odrezovanjem kovancev v poznih 70. letih 13. stoletja, ko je bilo več kot 300 Judov – več kot 10 % judovskega prebivalstva v Angliji – obsojenih na smrt zaradi vmešavanja v valuto. Krona je imela od zaseženega premoženja in plačila kazni s strani tistih, ki niso bili usmrčeni, velike dobičke. Zbrala je najmanj 16.500 funtov, čeprav ni jasno, kako so obubožane judovske skupnosti to lahko plačale. Edvard I. nato približno deset let ni uvedel nobenih novih obdavčitev. Zdi se, da so nekateri Judje še naprej posojali denar proti prihodnji dobavi blaga, da bi se izognili omejitvam zaradi oderuštva. Krona je imela popoln vpogled v te transakcije, ker je bilo treba dolgove zabeležiti v vladnem uradu za beleženje dolgov. Drugi so našli druge načine za nadaljevanje trgovanja, tretji pa so verjetno zapustili državo.
Izgon Judov iz Gaskonje Lokalni ali začasni izgoni Judov so potekali tudi v drugih delih Evrope in redno v Angliji. Simon de Montfort, na primer, je leta 1231 izgnal Jude iz Leicestra, Edvard I. pa je leta 1275 dovolil svoji materi Eleanori izgon Judov iz njenih dežel in mest.
Leta 1287 je bil Edvard I. v svojih francoskih provincah v vojvodini Gaskonji in se poskušal pogajati za izpustitev svojega bratranca Karla Salernskega, ki je bil v ujetništvu v Aragoniji. Na velikonočno nedeljo si je Edvard pri padcu zlomil ključnico in bil več mesecev priklenjen na posteljo. Kmalu po okrevanju je ukazal izgon lokalnih Judov iz Gaskonje. Njegova neposredna motivacija je bila morda potreba po denarju za Karlovo izpustitev,, vendar številni zgodovinarji menijo, da je bilo to malo verjetno, ker je od njih zbral zelo malo denarja in še tega razdelil beraškim redom. Zgodovinarji na izgon gledajo kot na "daritev v zahvalo", da je ozdravel., , ,
Karel Salernski je po izpustitvi leta 1289 izgnal Jude s svojih ozemelj v Mainu in Anjouju pod obtožbo, da "po naključju bivajo" skupaj s krščanskim prebivalstvom. Izgon je povezal s splošno obdavčitvijo prebivalstva kot "nadomestilo" za izgubljeni dohodek med ujetništvom. Edvard in Karel sta se morda učila iz izkušenj drug drugega., , ,
Izgon Ko se je Edvard I. leta 1289 vrnil iz Gaskonje v Anglijo, je bil globoko zadolžen. Hkrati je propadel njegov poskus, da bi Jude spreobrnil v krščanstvo in končal njihovo pravico do posojanja denarja z obrestmi. Petnajstletno obdobje pravice do zakupa kmetij se je končalo, zbiranje velikih vsot denarja od Judov pa je bilo zaradi njihovih previsokih obdavčitev vedno težje.
14. junija 1290 je Edvard pozval predstavnike srednjih veleposestnikov, naj se 15. julija udeležijo seje parlamenta. Slednji so pripadali skupini, ki je bila najbolj sovražna do Judov in oderuštva. 18. junija je Edvard poslal tajne ukaze šerifom mest z judovskimi prebivalci, naj zapečatijo arhive z zapisi o judovskih dolgovih. Razlog za ukaz je bil sporen in bi lahko pomenil pripravo na povečanje davkov Judom ali pripravljalni korak za izgon., Parlament se je sestal 15. Julija. Zapisov o parlamentarnih razpravah ni, zato se ne ve, ali je krona ponudila izgon Judov v zameno za glasovanje o obdavčitvi ali pa je parlament to zahteval kot koncesijo. Obe stališči sta argumentirani in zagotovo povezani. Zapisi v sodobnih kronikah in hitrost, s katero je bil izdan ukaz o izgonu Judov iz Anglije, kažejo, da je bil o tem dosežen dogovor. Obdavčitev, ki jo je parlament odobril Edvardu, je bila zelo visoka. Vsota 116.000 funtov je bil verjetno najvišja v srednjem veku., Cerkev je v zahvalo pozneje prostovoljno privolila v plačilo davka v višini desetine svojih prihodkov.,
thumb|350px|Izvirno pismo Edvarda I. šerifu Gloucesterja z datumom 18. julij 1290
18. julija je bil izdan Edikt o izgonu. Besedilo edikta je izgubljeno., op. 1. Po hebrejskem koledarju je bil 18. julij tega leta 9. Av (Tisha B'Av) 5050, svečan praznik, posvečen spominu na uničenje templja v Jeruzalemu. Izbira datuma objave zagotovo ni naključna. , Judovski kronisti so objavo sprejeli "s strahospoštovanjem".Quotation in Kralj je istega dne poslal šerifom pisma, s katerimi jih je obvestil, da morajo vsi Judje oditi do dneva vseh svetih, 1. novembra 1290. V pismih so bile opisane tudi njihove dolžnosti.
V ediktu je bilo nekaj človečnosti, saj je prebivalstvu naročil, naj odhajajočih Judov ne "poškodujejo, jim škodijo ali žalijo". Upravnikom v pristaniščih je bilo naročeno, naj poskrbijo za varen prevoz in poceni vozovnice za revne. Za varno obnašanje do dostojanstvenikov je bilo še posebej preskrbljeno. Premoženje, ki so ga Judje lahko vzeli s seboj, je bilo omejeno, čeprav so nekaj favoriziranim osebam dovolili pred odhodom prodati svoje domove. Velika večina se je morala odpovedati vsem neporavnanim dolgovom, domovom in nepremičninam, vključno s sinagogami in pokopališči.
thumb|left|350px|Pismo kralja Edvarda I. zakladniku in baronom državne blagajne z datumom 5. november 1290
5. novembra je Edvard pisal ministru državne blagajne in podal najbolj jasno znano uradno razlago svojih dejanj. V njem je Edvard dejal, da so Judje izgubili njegovo zaupanje, ker so še naprej iskali načine za zaračunavanje obresti na posojila. Označil jih je za zločince in izdajalce ter dejal, da so bili izgnani "v čast križanemu (Jezusu)". Obresti, ki jih je bilo treba plačati na dolgove, ki jih je zasegla krona, so morale biti preklicane.
Begunci