Primorska Hrvaška (), tudi Kneževina Hrvatov (hrvaško Kneževina Hrvata, ), je bila srednjeveška država, ki so jo ustanovili Beli Hrvati, ki so se okoli 7. stoletja preselili na območje nekdanje rimske province Dalmacije. Kneževina ni imela stalnega glavnega mesta. Med njenimi središči so bili Klis, Solin, Knin, Bijaći in Nin. Obsegala je obalni del današnje Hrvaške, razen Istre, vključevala pa je velik del goratega obalnega zaledja. Kneževina je bila predmet borbe za oblast med Karolinškim in Bizantinskim cesarstvom. V prvih desetletjih 9. stoletja se je pojavilo hrvaško rivalstvo z Beneško republiko, ki se je nadaljevalo nekaj naslednjih stoletjih. Hrvaška se je na bizantinski strani vojskovala s Prvim bolgarskim cesarstvom in Arabci in poskušala razširiti svojo oblast na pomembna obalna mesta pod oblastjo Bizanca. Hrvaška je doživela obdobja vazalstva do Frankov ali Bizantincev in neodvisnosti leta 879, ko je kneza Branimirja papež Janez VIII. priznal za samostojnega vladarja. V kneževini sta od leta 845 do 1091 vladali dinastiji Trpimirović in Domagojević. Okoli leta 925 je Hrvaška v času vladavine Tomislava postala kraljevina.
Imena Dalmatinska Hrvaška (hrvaško Dalmatinska Hrvatska) in Primorska Hrvaška (hrvaško Primorska Hrvatska) sta sodobni imeni nekdanje kneževine. Država se omenja tudi kot Kneževina Hrvaška. Prvo zabeleženo ime kneževine je Hrvaška dežela (latinsko regnum Croatorum) iz leta 852.Ferdo Šišić. Povijest Hrvata u vrijeme narodnih vladara, str. 651. Hrvaška takrat še ni bila kraljevina in izraz regnum (kraljestvo) je pomenil državo na splošno.Ivo Goldstein. Hrvatski rani srednji vijek, Zagreb, 1995, str. 198. V bizantinskih virih se je entiteta običajno imenovala samo Hrvaška (grško Χρωβατία).Ferdo Šišić: Pregled povijesti hrvatskoga naroda 600. – 1526. prvi dio, str. 156
Prvi znani knez, Borna, je bil imenovan "knez Dalmacije" (latinsko Dux Dalmatiae, dobesedno vojvoda Dalmacije)Annales regni Francorum DCCCXVIIII (year 819) in kasneje v Annales regni Francorum "knez Dalmacije in Liburnije" (latinsko Dux Dalmatiae atque Liburniae). Hrvaško ime je zapisano v sočasnih listinah hrvaških knezov iz druge polovice 9. stoletja. Trpimir I. je bil v latinski listini, izdani leta 852, imenovan "knez Hrvatov" (latinsko Dux Chroatorum).Codex Diplomaticus Regni Croatiæ, Dalamatiæ et Slavoniæ, Vol I, pp. 4–8 Enako je opredeljen tudi Branimir na ohranjenem napisu iz Šopota pri Benkovcu.Florin Curta: Southeastern Europe in the Middle Ages, 500–1250, str. 139–140.
Geografija Na območju rimske province Dalmacije so bila ob jadranski obali naseljena različna plemena, ki so jih Bizantinci imenovali sclaviniae. Hrvaška je bila v zgodnjem srednjem veku območje, ki je zajemalo del zahodne Hercegovine, zahodno in srednjo Bosno, Liko, Gacko in Krbavo in na severozahodu segalo do Vinodola in Labina in Hrvaško primorje. Več dalmatinskih obalnih mest je bilo pod oblastjo Bizantincev, vključno s Splitom, Zadrom, Kotorjem in Dubrovnikom, pa tudi otoka Hvar in Krk. Na jugu je Hrvaška mejila z deželo Neretvanov, ki se je raztezala od reke Cetine do Neretve in posedovala otoke Brač, Hvar, Korčulo, Mljet, Vis in Lastovo. V južni Dalmaciji so bila pokrajine Zahumje (Zachumlia), Travunija in Diokleja (zdaj Črna gora). Severno od Hrvaške je bila kneževina Spodnja Panonija. Hrvaška, tako kot druge zgodnjesrednjeveške države, ni imela stalne prestolnice in hrvaški knezi so prebivali na svojih dvorih v različnih mestih. Prvo pomembno središče Hrvaške je bil Klis pri Splitu, kjer je prebival vojvoda Trpimir I. Drugi knezi so vladali iz mest Solin, Knin, Biaći in Nin.
Zgodovina Ozadje thumb|250px|Trdnjava Klis thumb|250px|Madridski Skilica: Delegati Hrvatov in Srbov pri bizantinskem cesarju Baziliju II.
Večina Dalmacije je bila v 7. stoletju pod oblastjo Avarskega kaganata, nomadske plemenske zveze pod vodstvom Avarov, ki so podjarmili okoliška slovanska plemena. Leta 614 so Avari in Slovani oplenili in uničili Salono, glavno mesto province Dalmacije, in nekaj desetletij obdržali neposredno oblast nad regijo.
Najzgodnejša hrvaška arhonta, ki ju omenja cesar Konstantin Porfirogenet, sta bila Porgov oče in Porga. Po sodelovanju v Samovi in Kubratovi zmagi nad Avari leta 632 je bizantinski cesar Heraklij (vladal 610–641) Bele Hrvate povabil v Dalmacijo in jim dovolil, da se tam naselijo,De Administrando Imperio, XXXI. Of the Croats and of the country they now dwell in ali pa so se iz Panonije tja preselili sami, ko so premagali Avare.De Administrando Imperio, XXX. Story of the province of Dalmatia Avari in njihovi zavezniki so leta 677 ponovno zavzeli Panonijo, vendar le do Save in Donave. V začetku 9. stoletja se je Hrvaška kot politična enota na čelu s knezom pojavila v porečju rek Cetine, Krke in Zrmanje. Imela je 11 županij. Po De administrando imperio so bili Hrvati v Panoniji nekaj let podložni Frankom, kot v njihovi prejšnji državi, dokler se niso uprli in po sedemletni vojni porazili Franke. Niti vojna niti časovno obdobje, v katerem se je dogajala, nista znana.
Od takrat naprej so bili [Hrvati] neodvisni. Od rimskega škofa [papeža] so zahtevali, naj jih krsti. Rimski škof jim je poslal duhovnike, ki so jih med vladavino kneza Porina pokristjanil. Njihova dežela je bila razdeljena na enajst županij: Hlebijana, Cenzena, Emota, Pleba, Pesenta, Paratalasija, Brebere, Nona, Tnena, Sidraga in Nina. Njihov ban je posedoval Kribasan, Lican in Gucesko.
— Konstantin Porfirogenet, De administrando imperio
Četudi se je pokristjanjevanje Hrvatov začelo takoj po njihovem prihodu v Dalmacijo, je bil v zgodnjem 9. stoletju del Hrvatov še vedno poganski.
Vazal Frankovskega cesarstva V zadnjem desetletju 8. stoletja in prvem desetletju 9. stoletja so Panonijo in Dalmacijo osvojili Franki. Leta 788 se je Karel Veliki po osvojitvi Lombardije obrnil proti vzhodu in si podredil Istro. V 90. letih 9. stoletja je panonski knez Vojnomir sprejel frankovsko oblast. Njegovo ozemlje so Franki podredili Furlanski marki in skušali razširiti svojo oblast tudi nad Dalmacijo. Leta 799 so bili Franki pod vodstvom Erika Furlanskega poraženi v bitki pri Trsatu v Liburniji, a so od leta 803 frankovsko oblast kljub temu priznavali v večini severne Dalmacije. Franki so se vojskovali tudi z Bizantinskim cesarstvom, dokler ni bil leta 812 podpisan mirovni sporazum, znan kot Pax Nicephori (slovensko Nikiforjev mir). S tem sporazumom so Bizantinci obdržali nadzor nad obalnimi mesti in otoki v Dalmaciji in priznali frankovsko oblast nad Istro in dalmatinskim zaledjem. Od okoli leta 810 je Borna, ki je imel sedež v Ninu, kot vazal Karolingov vladal večini severne Dalmacije. Borna je bil knez hrvaškega plemena Guduščanov ki je živelo ob reki Guduči pri Bribirju v severni Dalmaciji, ki je kasneje postala središču hrvaške države. Njegovo vladavino je zaznamoval upor Ljudevita Posavskega proti Frankom. Franki so leta 819 nekje ob reki Kolpi premagali Borno in začeli pustošiti po Dalmaciji. Težke razmere in nenehni napadi Frankov so prisilili Ljudevita na umik. Borna je umrl leta 821. Nasledil ga je nečak Vladislav.
Med vzhodom in zahodom thumb|Srednja Evropa v karolinškem obdobju thumb|Cerkev Svetega križa v Ninu, zgrajena v 9. stoletju thumb|Branimirjev napis v latinskem jeziku
Kneževina Hrvaška se je nahajala med dvema velikima silama srednjega veka: Bizantinskim cesarstvom na vzhodu, ki je vladalo v dalmatinskih mestih in na otokih in želelo svojo oblast razširiti na celotno nekdanjo rimsko provinco Dalmacijo, in Franki na zahodu, ki so si prizadevali razširiti oblast proti vzhodu. Bizantinski vpliv na Hrvaško se je odražal pri oblikovanju hrvaškega prava in v trgovanju z bizantinskimi obmorskimi mesti.
V drugi četrtini 9. stoletja so začeli Hrvati razvijati svoje ladjevje. Skupaj z Neretvani, ki so bili takrat še pogani in so zasedali ozemlje ustja reke Neretve, so začeli napadati trgovske ladje, zlasti beneške. Benečani so zato pod vodstvom doža Pietra Tradonica leta 839 napadli vzhodno obalo Jadrana in nato s knezom Mislavom, ki je vladal iz Klisa pri Splitu, sklenili mir. Benečani so napadli tudi neretvanske otoke, vendar jih niso osvojili in tudi z Neretvani sklenil mir. Mir ni trajal dolgo in Benečani so naslednje leto premagali Neretvane pod grofom Diuditom.Iohannes Diaconus, Istoria Veneticorum, str. 124. Piratstvo na Jadranu se je nadaljevalo, pa tudi sovražnost do Benetk, kar je razvidno iz sporazuma med cesarjem Lotarjem I. in dožem Tradonicom, s katerim se je dož zavezal, da bo branil mesta v Italiji in Istri pred slovanskimi napadi.
Kneza Mislava je okoli leta 845 nasledil Trpimir I., ki je vladal kot vazal frankovskega kralja Lotarja I. (vladal 840–855). Arabski pohodi so dodobra oslabili tako Bizantinsko cesarstvo kot Benetke, kar je leta 846 in 848 izrabil hrvaški knez. Leta 846 je Trpimir uspešno napadel bizantinska obmorska mesta in njihov patricij. Med letoma 854 in 860 je nekje v severovzhodni Bosni uspešno obranil svojo deželo pred bolgarsko invazijo pod kanom Borisom I. Bolgarskim. Z Borisom I. je nato sklenil mir in izmenjal darila. Konstantin Porfirogenet omenja tradicionalno prijateljstvo med Bolgari in Hrvati, ki so od takrat mirno sobivali.De Administrando Imperio, XXXI. Of the Croats and of the country they now dwell inNada Klaić, Povijest Hrvata u ranom srednjem vijeku, Zagreb 1975. str. 227–231
V prepisu listine, datirane na 4. marec 852,Margetić, Lujo, Prikazi i diskusije, Split, 2002, str. 508–509 Trpimir sam sebe imenuje "dux Croatorum iuvatus munere divino" (slovensko vodja Hrvatov z božjo pomočjo). Njegove kneževine, imenovane "regnum Croatorum" (Hrvaško kraljestvo), se ne sme šteti za kraljestvo, saj Trpimir ni bil kralj. Izraz regnum se je uporabljal tudi za druge kneževine tistega časa kot znak njihove neodvisnosti.Rudolf Horvat, Povijest Hrvatske I. (od najstarijeg doba do g. 1657.), 17. Mislav i Trpimir. V listini je omenjeno njegovo lastništvo nad trdnjavo Klis, središčem njegove vladavine, in njegove donacije Splitski nadškofiji. V bližini svojega dvora v Klisu je Trpimir v Rižinicah zgradil cerkev in prvi benediktinski samostan na Hrvaškem. Trpimirjevo ime je izpisano na kamnitem odlomku oltarne pregrade rižiniške samostanske cerkve. Trpimir se omenja kot ustanovitelj dinastije Trpimirovićev, ki je na Hrvaškem s prekinitvami vladala od leta 845 do 1091.Ivo Perić. A history of the Croats, 1998, str. 25
Leta 864 je po Trpimirjevi smrti oblast prevzel knez Domagoj, ustanovitelj dinastije Domagojevićev, ki je Trpimirjeve sinove, vključno z Zdeslavom, prisilil v beg v Carigrad. Med Domagojevo vladavino je piratstvo na Jadranu postalo običajna praksa. Pirati so napadali tudi krščanske ladje, vključno z ladjo s papeškimi odposlanci, ki so se vračali z Osmega katoliškega ekumenskega zbora.Liber pontificalis 108, LIX–LX (184 f.) V dogodek se je vmešal papež in Domagoja prosil, naj preneha s piratstvom, vendar njegova prizadevanja niso bila uspešna. Domagoj se je vojskoval z Arabci, Benečani in Franki. Leta 871 je Frankom kot njihov vazal pomagal zavzeti Bari iz rok Arabcev. Kasnejša dejanja Frankov med vladavino Karlmana Bavarskega so privedla do Domagojevega upora proti frankovski oblasti. Upor je uspel in frankovska oblast v Dalmaciji se je končala, vendar se je še nekaj časa nadaljevala v Spodnji Panoniji. V času Domagojeve vladavine se je povečal bizantinski vpliv na tem območju, kar se je odrazilo predvsem v ustanovitvi Dalmatinske teme. Po Domagojevi smrti leta 876 se je Zdeslav, ki je bil tesno povezan z Bizancem, vrnil iz izgnanstva, prevzel prestol neimenovanemu Domagojevemu sinu in leta 878 obnovil mir z Benetkami. Iohannes Diaconus, Istoria Veneticorum, str. 140.
Neodvisna kneževina thumb|Listina kneza Muncimirja iz leta 892 s pripisom divino munere Croatorum dux (z Božjo pomočjo, knez Hrvatov) thumb|Cerkev Svete odrešitve, Cetina