Novi Most Evropa, znan tudi kot Donavski most 2 (, ) je cestni in železniški most med mestoma Vidin, Bolgarija in Calafat v Romuniji. To je drugi most na skupnem odseku Donave med državama. Gre za most kombinacija prednapetega škatlastega mostu in mostu s poševnimi zategami, ki ga je zgradilo špansko podjetje Fomento de Construcciones y Contratas, stal pa je 226 milijonov evrov. Uradno so ga odprli s slovesnostjo 14. junija 2013. Prva vozila so lahko prečkala most po polnoči, 15. junija 2013.
Zgodovina in lega Že leta 1909Дунав мост 2 - история на повече от век The Second Danube Bridge, a history of more than a century Dnes.bg 5 June 2013, retrieved 8 June 2016 so lokalne oblasti v Vidinu (v Bolgariji) prvič izrazile zanimanje za gradnjo mostu v Kalafat (v Romuniji), tako da so poslale peticijo bolgarskemu parlamentu in Aleksandru Malinovu, ki je bil takrat predsednik vlade. Ti zgodovinski dokumenti so bili prikazani na bolgarski televiziji junija 2013 med reportažo o drugem mostu na Donavi. Bolgarski časopisi so zato odprtje Novega evropskega mostu čez reko Donavo opisali kot »uresničitev stoletnih sanj«.Дунав мост 2 - 100-годишна сбъдната мечта Dnes.bg, 14 June 2013, retrieved 8 June 2016
O gradnji mostu med Kalafatom (v Romuniji) in Vidinom (v Bolgariji) so resneje razpravljali že od poznih 1970-ih, vendar so načrt vedno znova opuščali. Stoletja ni bilo mostov, ki bi prečkali reko Donavo med Bolgarijo in Romunijo od uničenja Konstantinovega mostu, ki so ga zgradili Rimljani, dokler ni bil zgrajen in odprt most prijateljstva Giurgiu–Ruse leta 1954. V poznih 1990-ih je imela Bolgarija zaprto mejo z Jugoslavijo zaradi vojne na Kosovu, čemur je sledil mednarodni gospodarski bojkot proti Jugoslaviji. To je povzročilo veliko škodo že tako šibkemu gospodarstvu v severozahodni Bolgariji. Pravzaprav je celotna država postala izolirana, saj so se Bolgari za tranzitni prevoz v Zahodno Evropo vedno zanašali na cesto skozi Srbijo.
Trajektni prevoz med Vidinom in Kalafatom je včasih deloval podnevi in ponoči, vendar trajekt ni hotel prečkati reke, dokler ni bil polno naložen s tovornjaki. Ponoči, ko so prihajali majhni tovornjaki, so potniki s trajektov morali čakati več ur, da so prečkali reko Donavo. Suha poletja so prinašajo nizek vodostaj v reki Donavi, zaradi česar je včasih trajekt obstal na nakladalni rampi, in so se čakalne dobe še podaljšale. Drug dejavnik, ki je onemogočil ali otežil trajektni promet, so bile zelo mrzle zime, ko reka Donava včasih popolnoma zamrzne. Približno en mesec po odprtju mostu je bila trajektna linija med Vidinom in Kalafatom prekinjena.
Popotniki iz Bolgarije (in Turčije) proti Srednji in Zahodni Evropi, ki so se želeli izogniti tako dolgim čakalnim dobam kot visokim cenam prevoza za trajektni prehod Calafat-Vidin ter carinskim postopkom in cestninam, s katerimi bi se srečali pri potovanju skozi Srbijo, ki je zunaj meje z Evropsko unijo, je moral narediti dolg ovinek proti mostu Giurgiu–Ruse. Ta most jr 307 kilometrov dolvodno in je bil pred letom 2013 edini most čez mejo Donave, ki si jo Bolgarija deli z Romunijo. Ta ovinek do Ruse je pogosto trajal dlje kot čakanje na trajekt v Vidinu ali Oryahovu, vendar sta lahko oba načina prečkanja meje trajala dolgo. Potovanje skozi Srbijo je bilo običajno hitrejše, prehod zunaj meja Evropske unije pa je lahko težava s carino. Čakanje na srbski carini lahko traja od 1 do 5 ur, zlasti v poletni sezoni, ko se veliko priseljencev vrne k svojim družinam.
Donavski most 2 omogoča veliko lažje potovanje v Bolgarijo in iz nje skozi Vidin, kot je bilo prej s trajektom. Čeprav so povezovalne ceste še vedno daleč od avtocestnih standardov, je most Nova Evropa postal zelo priljubljen med prevozniki, saj zagotavlja cesto brez carinskih pregledov od Bolgarije, Grčije in Turčije do Avstrije, Nemčije in preostale Evrope, prek Romunije in Madžarske, ne da bi zapustili Evropsko unijo.
Most Giurgiu–Ruse je bil zgrajen s pomočjo Sovjetske zveze in odprt leta 1954 kot Most prijateljstva (; ). Bolgari ga namesto uradnega imena navadno imenujejo Dunavski most. Od tod tudi ime Dunavski most 2 za drugi most, ki prečka Donavo med Vidinom in Kalafatom. Po drugi strani pa v Romuniji ta trend ni tako pogost. Kilometrske oznake so postavljene ob reki Donavi, štetje pa se začne pri Črnem morju.
Čeprav je Bolgarija južno od Romunije, prečkanje Donavskega mostu 2 od Vidina proti Kalafatu poteka od severozahoda proti jugovzhodu. To je zato, ker ima tukaj Donava zelo veliko zrcalno obliko S, ki se razteza čez približno 90 kilometrov, začne se v Novem Selu in konča v Lomu. Most stoji blizu sredine tega obrnjenega S.
Na večjem delu reke Donave leži bolgarski breg nekoliko višje nad vodo kot romunski rečni breg. Vendar pa mesto Vidin leži nižje in je zaščiteno z nasipi, medtem ko je breg na strani Kalafata visoko nad reko Donavo.
Polemika o lokaciji Od leta 1993 je med Romunijo in Bolgarijo potekal dolg in oster spor o lokaciji drugega mostu na Donavi. Bolgarija je želela oživiti izolirano mesto Vidin, pa tudi, da bi bil most na najkrajši možni poti do srednje in zahodne Evrope in se zavzemala za postavitev mostu čim bolj zahodno, med Vidinom in Kalafatom. Raziskava v okviru evropskega programa PHARE je pokazala, da bi bil najbolj donosen kraj za most med Lomom in Rastom, vendar se nobena država s tem ni strinjala. Romunija je želela, da bi tranzitni tovornjaki čim dlje ostali v njihovi državi, tako da so most postavili bolj vzhodno, med Turnu Măgurele in Nikopolom.
Leta 1998 je Grčija ponudila naložbo v most, saj je želela cesto, ki bi Solun povezovala z ostalo Evropo preko Romunije, saj je bila Grčija zaradi vojne na Kosovu in bojkota proti Jugoslaviji prav tako odrezana od Evrope. Končni dogovor je bil, da naj bi bil drugi most na Donavi zgrajen med Vidinom in Kalafatom, vendar je Romunija zavračala naložbe v drugo infrastrukturo razen v sosednjo infrastrukturo na njihovem ozemlju.
Viri financiranja Leta 1999 so banke in nacionalne vlade podpisale pakt stabilnosti za jugovzhodno Evropo, katerega namen je privabiti naložbe v države, kot sta Bolgarija in Romunija. Predsednik tega pakta stabilnosti je bil Bodo Hombach, ki je vzpostavil velik lobi za nov most med Vidinom in Kalafatom. Stroški izgradnje mostu brez pripadajoče infrastrukture so bili leta 2000 ocenjeni na 99 milijonov evrov. Bolgarski premier Ivan Kostov je želel dati projektu posojilo v višini 180 milijonov ameriških dolarjev. Zahvaljujoč lobiju Boda Hombacha je Evropska investicijska banka decembra 2000 projektu odobrila posojilo v višini 50 milijonov evrov. Januarja 2001 so bili stroški za gradnjo mostu in sosednjih cest proti mostu ocenjeni na 200 milijonov ameriških dolarjev.
Leta 2004 je bila raziskava zasnove mostu financirana iz programa PHARE. V letih 2005 in 2006 so bili najeti svetovalci za nadzor nad vsemi postopki v procesu gradnje in povabljena zasebna podjetja, da oddajo ponudbo.
V letu 2012 so stroški gradnje Donavskega mostu 2 in pripadajoče infrastrukture narasli na 226 milijonov evrov.
Gadnja
Gradnja se je uradno začela 13. maja 2007 v Vidinu v prisotnosti bolgarskega premierja Sergeja Staniševa in posebnega koordinatorja Pakta stabilnosti za jugovzhodno Evropo Erharda Buseka. Po besedah nekdanjega romunskega ministra za promet, gradbeništvo in turizem Raduja Berceanuja naj bi bila gradnja končana leta 2010, pri čemer naj bi večino gradnje opravili bolgarski podizvajalci.
Zamuda pred in med gradnjo Bolgarsko ministrstvo za promet je vsaj trikrat preložilo začetek gradnje pred otvoritveno slovesnostjo. Kmalu po uradni slovesnosti so se začele težave. Občina Vidin je zemljišče, ki je bilo potrebno za most, razdelila na manjše parcele. Ker so bile te parcele razprodane različnim ljudem, je moral bolgarski minister za promet počakati na zakon, ki je omogočal razlastitev novih lastnikov zemljišč. Ti postopki so v veliki meri upočasnili pravi začetek gradnje.
Med letoma 2007 in 2009 ni bil dosežen velik napredek. Ob natančnejšem ogledu na bolgarski strani je bilo opaziti nekaj priprave tira, ki vodi proti bodočemu mostu, z gradnjo manjše pisarne. Obrežje reke Donave so medtem pripravljali za gradnjo betonarne. Drevesa na majhnem otoku na bolgarski strani Donave pa so bila po dolgem času posekana.
Leta 2009 je postalo jasno, da gradnja drugega mostu na Donavi ne more biti končana do konca leta 2010, saj se še ni zares začela. Zaradi neizpolnjevanja prvotnega roka je Bolgarija skoraj izgubila financiranje celotnega projekta, vendar je dobila več časa za dokončanje mostu do konca leta 2012.
Konstrukcija postaja vidna Vidna gradnja se je dejansko začela leta 2009 na bolgarskem bregu reke Donave. V prvem letu hitre gradnje tovarne betona je FCC Construccion pripravljal segmente za most. Ideja je bila, da bi bili ti segmenti pripravljeni veliko prej, kot bi bili potrebni, da se montaža zgornjega ustroja mostu ne bi odlašala zaradi morebitnih težav s kakovostjo betona.
Donavski most 2 je sestavljen iz osmih stebrov, ki so v neplovnem kanalu reke Donave in prečkajo nizko ležečo bolgarsko obalo čez majhen otok, sledijo pa ji štirje glavni stebri, oštevilčeni PB9, PB10, PB11 in PB12. Zasnova je predvidevala 13 parov zapornih kablov, pritrjenih na vsak glavni steber v plovnem kanalu reke Donave.
Do junija 2010 je bil zgrajen le mostni prehod čez otoček. Temelje stebrov v plovni strugi reke je istega leta zgradil specialni izvajalec temeljev TERRATEST. Temeljenje na pomol je bilo sestavljeno iz 24 pilotov in situ s premerom 2 m in globinami med 68 in 80 m (eden najglobljih projektov temeljenja in situ v Evropi), izvedenih z morskimi sredstvi. Glavni stebri so postali jasno vidni v letu 2011.
Februarja 2012 je bolgarski minister za upravljanje sredstev Evropske unije Tomislav Donchev dejal, da pričakuje, da bo most končan do konca leta 2012. Skozi leto 2012 je most nastajal. Začenši pri PB9, se je plošča mostu razširila segment za segmentom in kmalu je bilo mogoče videti prve nosilne kable.
Do aprila 2012 je manjkal le še en segment med stebroma PB 9 in PB10. Ko je bila ta vrzel zapolnjena, je bilo mogoče prehoditi polovico reke Donave. Poleti je bila zapolnjena špranja med mostnima ploščama stebrov PB10 in PB11. Kljub nizkemu vodostaju reke Donave se je gradnja hitro nadaljevala z deli na stebru A3 na bregu romunske reke.
1. oktobra 2012 je bila zapolnjena vrzel med stebrom PB12 in stebrom A3 na bregu romunske reke. 3. oktobra 2012 je bila preostala vrzel v mostu le 18 metrov. Bolgarski radijski novinarji so izvedeli za tehnično težavo: razlika v višini mostne plošče med obema stranema reže je bila 45 centimetrov, zato reže ni bilo mogoče zapolniti, preden sta bili obe mostni plošči prilagojeni na enako višinsko raven.
Mostna plošča je pripravljena, vendar so zaključna dela trajala 8 mesecev Če bi se gradbeni proces nadaljeval z enako hitrostjo, bi lahko pričakovali, da je bila zadnja vrzel med stebroma PB11 in PB12 zaprta novembra 2012. Ostalo pa je negotovo, kdaj naj bi vozila lahko prečkala most, saj zaključna dela, kot je tlakovanje mostne ploščadi in montaža varnostnih ovir, naj bi trajala več mesecev.
24. oktobra 2012 sta se premiera obeh držav, ki se jim je pridružil komisar za regionalno politiko Evropske unije Johannes Hahn, srečala na pol poti na mostu, potem ko sta bili obala Donave v prejšnjem tednu končno povezani. Na dogodku je bolgarski premier Bojko Borisov izjavil, da pričakuje, da bo most odprt spomladi 2013.
Drugo vprašanje, ki ga je bilo treba rešiti, je bila ustanovitev družbe za upravljanje, ki bo upravljala most in pobirala cestnino. Nerešena vprašanja so bila, kako in kje bo to podjetje registrirano, metode reševanja sporov in kakšna davčna zakonodaja bo zanj veljala. Oktobra 2012 je bilo pričakovano, da bo to podjetje v Sofiji.