Interpretatio romana (poslovenjeno rimski prevod) je starorimska praksa zamenjave imena tujega (barbarskega) božanstva z imenom rimskega, ki so ga imeli za primerljivega.
Izraz izvira iz Tacita, ki je v svoji Germaniji izenačil dve germanski božanstvi s Kastorjem in Polidevkom.Tacitus, Germania 43. Zamenjava je bila pogosta predvsem v posvetilnih napisih, kjer sta rimsko in domače ime božanstva pogosto stali eno poleg drugega. Rimljani so običajno primerjali določene značilnosti tujega boga, da bi ga izenačili z bogom, ki so ga poznali. Uporabljenih je bilo razmeroma malo rimskih bogov, ker so veliko tujih bogov združili v enega rimskega. Keltska božanstva so na primer običajno enačili z Apolonom, Marsom in Merkurjem. Zaradi združevanj je pogosto težko rekonstruirati prvotne značilnosti nerimskih bogov.Interpretatio Romana. V: Bernhard Maier: Lexikon der keltischen Religion und Kultur. Kröner, Stuttgart 1994, ISBN 3-520-46601-5, str. 179 f.
Pomen Zdi se, da je interpretatio romana globalizirano nadaljevanje interpretatio graeca, grške težnje po istovetenju lokalnih božanstev z grškimi. Skladno s temi grškimi idejami so Rimljani v enotno rimsko mitologijo vnašali imena na primer etruščanskih, grških in drugih lokalnih bogov.
Interpretatio romana je pripomogla k obsežnemu verskemu miru v Rimskem cesarstvu in kaže na pragmatičen pristop rimskih osvajalcev do kulturnih in verskih vprašanj v podjarmljenih kulturah. Interpretatio romana seveda ni bila povsod mogoča, ker so se predstave o bogu in kultu v nekaterih kulturah bistveno razlikovala od rimskih. Na rimski strani so se zato pojavili nezaupanje in predsodki, zlasti do judovske vere z njeno idejo o edinem, vsemogočnem Bogu, ki ni smel biti niti predstavljen niti ni delil svoje moči. Rimski guvernerji so v veliki meri poskušali ignorirati verske spore ali pa so jih prepuščali zadevni duhovščini, dokler so bili plačani vsi davki.
Ena od posledic interpretatio romana je praksa, ki je bila pogosta do 19. stoletja in je v romanskem govornem območju opazna še danes: grška božanstva, ki imajo ustrezna rimska imena, se omenjajo z njihovimi rimskimi imeni. Namesto Eros, na primer, se piše Amor, namesto Apolon Apolo itd.
Grška božanstva Grško božanstvo Rimsko božanstvoZevsJupiterHeraJunonaPozejdon NeptunAresMarsAfroditaVeneraAtenaMinervaDemetraCeraraPerzefonaProzerpinaHadPlutonHefajst VulkanAsklepijEskulap DionizBakhHeraklejHerkulHermesMerkurArtemidaDiana……
Druga božanstva Popolnoma tuji bogovi, kot so keltski, germanski, egipčanski in drugi vzhodni bogovi, so se enačili z rimskimi na podlagi lastnosti, odgovornosti ali posebnih lastnosti, kar je s svojo "razlago" storil že Herodot v IV. knjigi svoje Zgodovine. Egipčanska božanstva so prešla med rimska prek grških božanstev.
Tuje božanstvo Grško božanstvo Rimsko božanstvo Ra, egičanski bog soncaApolon Apolo Ištar, mezopotamska boginja plodnosti Afrodita Venera Ezus, keltski bog Hermes Merkur Tevtat, keltski bog vojne Ares Mars Taranis, keltski bog groma Zevs Jupiter Thor, nordijski bog groma Zevs Jupiter Odin, nordijski in germanski vrhovni bog Hermes Merkur Tir, germanski bog vojne Ares Mars … … …
Glej tudi Interpretatio celtica Interpretatio graeca
Sklici
Vir
Georg Wissowa. Interpretatio Romana. Römische Götter im Barbarenlande. V: Archiv für Religionswissenschaft. Nr. 19, 1918, str. 1–49.
Kategorija:Verstva v antičnem Rimu Kategorija:Latinske besede in besedne zveze