Lotar (francosko Lothaire, latinsko Lothārius), včasih tudi Lotar II., III. ali IV. je bil predzadnji karolinški kralj Zahodne Frankovske, ki je vladal od 10. septembra 954 do njegove smrti leta 986, * 941, Laon, † 2. marec 986.

Pristop thumb|levo|Karolinške dežele (rumeno) so v 10. stoletju obsegale le majhen del Zahodne Frankovske

Lotar je bil rojen v Laonu proti koncu leta 941 kot najstarejši sin kralja Ludvika IV. in Gerberge Saške.Detlev Schwennicke, Europäische Stammtafeln: Stammtafeln zur Geschichte der Europäischen Staaten, Neue Folge, Band II (Marburg, Nemčija: J. A. Stargardt, 1984), Tafel 1 Očeta je nasledil 10. septembra 954, ko je bil star trinajst let. Okronan je bil 12. novembra 954 v Reimsu. Za očetovega naslednika je bil izbran že leta 951, ko je oče zbolel.Sassier 1995, str. 136.

Kraljica Gerberga je sklenila dogovor s svojim svakom Hugom Velikim, frankovskim vojvodom in pariškim grofom, sicer nasprotnikom Lotarjevega očeta. Po smrti svoje druge žene Eadhilde v začetku leta 937 se je Hugo Veliki med 9. majem in 14. septembrom istega leta tretjič poročil s Hedviko Saško, Gerbergino mlajšo sestro. V zakonu so se mu končno rodili dolgo potrebni dediči: sinovi Hugo, Oton in Odo-Henrik in hčerki Beatrika in Ema.The Annals of Flodoard of Reims, 916–966, ur. & prev. Steven Fanning: Bernard S. Bachrach (New York; Ontario, Can: University of Toronto Press, 2011), str. Xix. V zameno za podporo Lotarjevemu vladanju je Hugo dobil v posest vojvodino Akvitanijo in večji del kraljevine Burgundije Volume III, Table of Contents in postal nekakšen regent. Lotar je podedoval razdrobljeno kraljestvo, v katerem so veliki magnati prevzemali zemljišča, pravice in položaje skoraj brez kakršnega koli upoštevanja kraljeve avtoritete.George Holmes, The Oxford Illustrated History of Medieval Europe (Oxford; New York: Oxford University Press, 1988), str. 163. Magnati, kot sta bila Hugo Veliki in Herbert II., grof Vermandoijski, so bili vedno prikrita grožnja.

Leta 955 sta Lotar in Hugo Veliki skupaj oblegala in zavzela Poitiers. S smrtjo Huga Velikega leta 956 je Lotar, star komaj petnajst let, prešel pod skrbništvo svojega strica po materini strani Bruna, kölnskega nadškofa in brata vzhodnofrankovskega kralja Otona I. Po Brunovem nasvetu je Lotar posredoval med Hugovima sinovoma Hugom Capetom in Otonom, vojvodom Burgundije. Kralj je Hugu prepustil Pariz in mu podelil naziv dux francorum (vojvoda Frankov), Otonu pa je leta 956 podelil vojvodino Burgundijo.

Poslabšanje odnosov s Svetim rimskim cesarstvom Skrbništvo kölnskega nadškofa Bruna je trajalo do leta 965 in je Lotarja usmerjalo v politiko pokorščine do Vzhodne Frankovske, ki se je razvila v nemško Sveto rimsko cesarstvo. Lotar je kljub svoji mladosti želel vladati sam in okrepiti oblast nad svojimi vazali. Njegova želja po politični neodvisnosti je povzročila poslabšanje odnosov med njim in njegovimi sorodniki po materini strani ter boj z novim Svetim rimskim cesarstvom. Lotar je kljub temu želel ohraniti vezi s cesarjem Otonom I., tako da se je v začetku leta 966 poročil z italijansko princeso Emo, edino hčerko cesarice Adelajde Burgundske iz njenega prvega zakona. Adelajda je bila druga žena Otona I.Jim Bradbury, The Capetians: Kings of France, 987–1328, (London: Hambledon Continuum, 2007), str. 42

Leta 962 je umrl flandrijski grof Baldvin III., sin, sovladar in dedič flandrijskega grofa Arnulfa I. Ker je Arnulf Flandrijo zapustil Lotarju, je Lotar po Baldvinovi smrti leta 965 vdrl v Flandrijo in zavzel številna mesta, potem pa so ga zaustavili podporniki flandrijskega grofa Arnulfa II. Začasno je obdržal samo Arras in Douai. Lotar je poskušal povečati svoj vpliv tudi v Lotaringiji, ki je bila nekoč v posesti njegove družine, vendar je cesar Oton II. spodbujal odpor tamkajšnjega plemstva.Jim Bradbury, The Capetians: Kings of France, 987–1328 (London: Hambledon Continuum, 2007), str. 43.

Leta 976 je cesar Oton II. razdedinil brata Reginarja IV., grofa Monsa, in Lamberta I., grofa Louvaina, in ju napadel. Brata sta sklenila zavezništvo z Lotarjevim mlajšim bratom Ludvikom, vojvodom Spodnje Lorene, in Otonom Vermandoijskim in z vojsko krenila proti cesarskim četam. Vojski sta se spopadli v veliki bitki pri Monsu, ki se je končala brez zmagovalca.Jean Le Mayeur: La gloire belgique: poème national en dix chants... online, Valinthout and Vandenzande, 1830, str. 304.Lecouteux 2004, str. 11. Čeprav je Lotar skrivaj spodbujal to vojno, v njej ni neposredno sodeloval.

Lotarjev brat Karel je izkoristil stanje in se uveljavil v Lotaringiji.Sassier 1995, str. 161. Njegov glavni interes je bil prekiniti dobre odnose med Lotarjem in Ardensko hišo, zvesto cesarju Otonu II. in zelo vplivno v Lotaringiji. Ardenski hiši sta pripadala tako kancler-nadškof Adalberon iz Reimsa kot njegov soimenjak škof Adalberon iz Laona.

Leta 977 je Karel kraljico Emo obtožil prešuštva s škofom Adalberonom iz Laona, zato je bila sklicana sinoda v Fismesu pod vodstvom reimskega nadškofa Adalberona, na kateri naj bi razpravljali o tej zadevi. Zaradi pomanjkanja dokazov sta bila tako kraljica kot škof oproščena, Karla, ki je podpihoval govorice, pa je Lotar izgnal iz kraljestva.

Oton II. je nato zagrešil napako: Reginarju IV. in Lambertu I. je vrnil grofijo Hainaut in Karla imenoval za vojvodo Spodnje Lorene, regije, ki je ustrezala severni polovici Lotaringije. Spodnja Lorena je bila ločena od Zgornje od leta 950. Nagraditev Karla za dvome v čast žene frankovskega kralja, je bila velika žalitev tudi za samega Lotarja.

Vojna s Svetim rimskim cesarstvom Avgusta 978 je Lotar v spremstvu Huga Capeta organiziral odpravo v Lotaringijo in po prečkanju reke Meuse zavzel Aachen. Otona II. ali Karla ni uspel ujeti. Lotarjeva vojska je tri dni plenila po Aachnu in bronastega orla Karla Velikega, ki je gledal proti zahodu, obrnila proti vzhodu.Sassier 1995, str. 163.

Oton II. se je maščeval in v Karlovem spremstvu oktobra 978 vdrl v Zahodno Frankovsko in opustošil Reims, Soissons, kjer se je iz pobožnosti ustavil v opatiji sv. Medarda, in Laon.Pierre Riché. The Carolingians; A Family Who Forged Europe, prev. Michael Idomir Allen (Philadelphia: University of Pennsylvania Press, 1993), str. 276–277. Lotarju je uspelo pobegniti. Karla je škof Dietrich I. iz Metza, sorodnik cesarja Otona I., v Laonu razglasil za kralja Frankov.Thérèse Charmasson, Anne-Marie Lelorrain, Martine Sonnet: Chronologie de l'histoire de France, 1994, dtr. 90 online. Cesarska vojska je nadaljevala pohod proti Parizu, kjer se je soočila z vojsko Huga Capeta. Oton II. in Karel nista mogla zavzeti Pariza in sta 30. novembra 978 prekinila obleganje mesta in se obrnila proti domu. Lotarjeva vojska ju je zasledovala in ju med prečkanjem reke Aisne premagala. Poraženca sta se uspela vrniti Laon in nato pobegniti v Aachen.

V Zahodni Frankovski je imel nagel umik cesarja Otona II. velik odmev in so se ga še dolgo zatem spominjali kot veliko Lotarjevo zmago.Sassier 1995, str. 165. Epski opis dogodka je v Kroniki Sensa, napisani leta 1015. Lotar je v kroniki prikazan kot bojevniški kralj, ki je zasledoval nemškega cesarja do osrčja Lorene in na bregovih Argone uničil veliko množico sovražnikov, nato pa se je vrnil v Frankovsko kraljestvo, ovenčan s slavo. Kronist pravi: "Kar se tiče cesarja Otona, ki so mu sledili tisti njegovi ljudje, ki so uspeli pobegniti, se je vrnil v svojo državo v največji zmedi; potem pa se niti on niti njegova vojska nista več vrnila v Frankovsko." Sodobni dokumenti govorijo o dogodku z enakom zmagoslavnim tonom.

Sprava Enotnost Zahodnih Frankov proti Otonu II. je imela za posledico, da se je dinastija Robertincev na čelu s Hugom Capetom povpzela na visok položaj v frankovski hierarhiji.Sassier 1995, str. 164–165.

Lotar je želel preprečiti ambicije svojega izgnanega brata Karla in se je odločil slediti očetovi politiki, da bi svojemu sinu Ludviku zagotovil kraljevski položaj. 8. junija 979 je bil princ Ludvik okronan za pridruženega vladarja ali mlajšega kralja (iunior rex),Carlrichard Brülh: Naissance de deux peuples, Français et Allemands (10th–11th siècle), Fayard, August 1996, str. 247. vendar je oblast prevzel šele po Lotarjevi smrti leta 986. Karlovo imenovanje je bilo drugo takšno v zgodovini Zahodne Frankovske.

Po teh dogodkih se je Lotar začel zbliževati s Svetim Rimskim cesarstvom, kar sta podprla škofa Reimsa in Laona iz Ardenske hiše. Julija 980 sta se Lotar in Oton II. srečala pri Margut-sur-Chiersu na meji kraljestev in sklenila mirovni sporazum. Lotar se je odpovedal svojim pravicam do Lotaringije, kar je Otonu II. omogočilo, da svojo vojaško pozornost usmeri na bizantinsko Italijo, ki jo je želel osvojiti. Robertinci so sporazum dojemali negativno in so bili iz pogajanj izključeni. Mir v Margutu je privedel do tega, da je bilo Frankovsko kraljestvo vključeno v otonsko politično sfero in da so Robertinci izgubili del vpliva v kraljevi vladi v korist lotarinškega plemstva.Sassier 1995, str. 168. Hugo Capet je v strahu, da bo ujet med karolinškim in otonskim kraljem, leta 981 odšel v Rim, da bi stopil v stik z Otonom II. in z njim sklenil lastno zavezništvo. Lotar je svoji vojski ukazal, da Huga po vrnitvi aretira.Sassier 1995, str. 169.

Poroka naslednika Da bi se zoperstavil moči Huga Capeta kot vojvode Frankov, se je Lotar po nasvetu svoje žene Eme in Geofreja I. Anjoujskega odločil poročiti svojega sina in dediča Ludvika z Adelajdo Blanko Anžujsko, sestro Geofreja I. Lotarjev načrt je bil ambiciozen: obnoviti kraljevo navzočnost v na pol neodvisnem jugu Zahodne Frankovske in pridobiti podporo južnih plemičev v boju proti Robertincem.

Poroka Adelajde Blanke s princem Ludvikom je potekala leta 982 v Vieille-Brioude v Zgornji Loari. Poroki je takoj sledilo kronanje za kralja in kraljico Akvitanije. Kmalu po poroki je postala opazna starostna razlika med zakoncema, saj je imel Ludvik le petnajst let, Adelajda pa štirideset. Ludvikov razuzdani življenjski slog, ki ga je podpiral oče, je leta 984 povzročil konec zakona. Adelajda se je zatekla k grofu Viljemu I. Provansalskemu, ki je kmalu postal njen četrti mož.

Obstoj njune zakonske zveze, čeprav je bila takrat in kasneje dobro dokumentirana, je nedavno izpodbijal zgodovinar Carlrichard Brülh.Carlrichard Brülh: Naissance de deux peuples, Français et Allemands (10th–11th siècle), Fayard, August 1996, str. 248.

Neuspeh zavezništva s hišo Anjou je okrepil moč Robertincev. Huga Capeta proti Karlu je leta 987 podprla tudi Spodnja Lorena.

Ko je Lotar izšel iz krize v Akvitaniji, je računal na zvestobo desetih močnih severnih škofov in njihovih vazalov ter zavezništvo z močno hišo Vermandois v osebi Herberta III., grofa Vermandoijskega. Zavezništva niso bila prev trdna, saj je bil Herbert III. relativno star, škofje, ki so služili njegovemu očetu Ludviku IV., pa so bili bolj nagnjeni k svojim interesom kot k obrambi kraljevih. Lotar ni bil sposoben razrešiti nobenega velikega konflikta niti mobilizirati aristokracije okoli sebe.

Poskus povrnitve Lotaringije