thumb|250px|1,5 grama stisnjene marihuane
Hašiš (iz arabščine ḥašiš 'seno'), običajno skrajšano kot haš, je stisnjena oblika marihuane v prahu. European Monitoring Centre for Drugs and Drug Addiction, Lisbon, Kot psihoaktivna snov se uživa navadno ali v mešanici s tobakom. Ima dolgo zgodovino uporabe v državah, kot so Afganistan, Indija, Pakistan, Iran, Irak, Libanon, Maroko in Egipt.
Uživanje hašiša je priljubljeno tudi v Evropi. V Združenih državah so bolj priljubljeni posušeni cvetovi ali koncentrati, priljubljenost hašiša pa se je relativno zmanjšala po spremembah zakonodaje, ki so posredno omogočile razvoj in večjo razpoložljivost izvlečkov konoplje, ki so močnejši od tradicionalnega hašiša, čeprav obstajajo regionalne razlike v preferencah izdelkov. Tako kot mnoge rekreativne droge tudi za hašiš obstaja več sinonimov in alternativnih imen, ki se zelo razlikujejo glede na državo in materni jezik.
Hašiš je koncentrat konoplje, sestavljen iz stisnjenih ali prečiščenih pripravkov smolnih žlez, imenovanih trihomi, iz rastline. Enotna konvencija ZN o mamilih iz leta 1961 (seznam I in IV) ga opredeljuje kot »izločeno smolo, bodisi surovo ali prečiščeno, pridobljeno iz rastline konoplje«. Smola vsebuje sestavine, kot so tetrahidrokanabinol (THC) in drugi kanabinoidi, vendar pogosto v višjih koncentracijah kot nepresejan ali nepredelan cvet konoplje.Russo, Ethan. Cannabis and Cannabinoids: Pharmacology, Toxicology, and Therapeutic Potential, p. 34 (Routledge 2013). Čistost zaseženega hašiša v Evropi (2011) se giblje med 3 % in 15 %. Med letoma 2000 in 2005 je bil delež hašiša v zasegih konoplje 18 %. Glede na to, da se je moč nepredelanih cvetov konoplje v zadnjih letih močno povečala – cvetovi vsebujejo več kot 25 % THC glede na težo – bo moč hašiša, proizvedenega danes in v prihodnosti, verjetno veliko močnejša kot v teh starejših zapisih.
Konzistenca in videz hašiša sta močno odvisna od uporabljenega postopka in količine ostankov rastlinskega materiala (npr. klorofila). Običajno je trden, čeprav se njegova konsistenca giblje od krhke do voljne. Najpogosteje je svetlo ali temno rjave barve, čeprav se lahko zdi prozoren, rumen, črn ali rdeč.
Zgodovina Hašiš se uživa že več stoletij, čeprav ni jasnih dokazov o njegovem prvem pojavu.Hashish! by Robert Connell Clarke, Severna Indija in Nepal imata dolgo družbeno tradicijo v proizvodnji hašiša, lokalno znanega kot čaras.Usaybia, Abu; Notes on Uyunu al-Anba fi Tabaquat al-Atibba, Berkeley: University of California Press, 1965.
Prvo potrdilo o izrazu hašiš je v pamfletu, objavljenem v Kairu leta 1123 n. št., ki obtožuje muslimane Nizari, da so »jedci hašiša«. Kult nizarijskih militantov, ki se je pojavil po padcu Fatimidskega kalifata, se običajno imenuje sekta asasinov – popačena beseda hašišin, arabsko za 'kadilce hašiša'. Pravnik iz 13. stoletja Ibn Tajmija je prepovedal uporabo hašiša; omenil je, da je bil v Levant uvedena z mongolsko invazijo (skozi 13. stoletje).Ibn Taymiyyah, Majmu al-Fatwa al-Kubra (Arabic), Vol. 3, p 425. http://shamela.ws/browse.php/book-9690#page-1323 Kajenje je v starem svetu postalo običajno šele po uvedbi tobaka; do leta 1500 je bil hašiš v muslimanskem svetu zaužit kot jed.
Leta 1596 je Nizozemec Jan Huyghen van Linschoten porabil tri strani za Bangue (bhang) v svojem zgodovinskem delu, ki je dokumentiral svoja potovanja na Vzhod. Posebej je omenil egiptovski hašiš. Full text at Internet Archive. Chapter on Bangue. Rekel je: »Bangue se prav tako veliko uporablja v Turčiji in Egiptu in se izdeluje v treh vrstah, ki imajo tudi tri imena. Egipčani prvo imenujejo Assis (Hašiš (arabsko)), kar je zdrob konoplje ali listov konoplje, ki je z vodo narejena v pasti ali testu, bi pojedli pet kosov, (vsak) velik kot kostanj (ali večji); To uporabljajo navadni ljudje, ker je od a majhna cena, in ni čudno, da taka vrlina izhaja iz konoplje, saj po Galenovem mnenju konoplja pretirano polni glavo.«
Hašiš je prišel v Evropo z vzhoda v 18. stoletju, prvič pa ga znanstveno omenja Gmelin leta 1777. Napoleonove kampanje so francoske čete seznanile s hašišem v Egiptu, prvi opis njegovih uporabnih stebel pa je leta 1830 dal farmacevt in botanik Theodor Friedrich Ludwig Nees von Esenbeck.
Leta 1839 je O'Shaughnessy napisal obsežno študijo o himalajski konoplji, ki jo je priznala evropska medicinska šola in opisuje hašiš kot lajšanje krčev in povzroča izginotje nekaterih simptomov nadlog, kot so steklina, kolera in tetanus. To je povzročilo veliko upov v medicinski skupnosti. Leta 1840 je Louis Aubert-Roche poročal o svoji uspešni uporabi hašiša proti kugi. Istočasno so bili izvedeni tudi psihiatrični poskusi s hašišem, pri čemer je bil Jacques-Joseph Moreau prepričan, da je to vrhunsko zdravilo za uporabo v psihiatriji.
V 19. stoletju so hašiš sprejeli v nekaterih evropskih literarnih krogih. Najbolj znan je bil pariški Club des Hashischins, namenjen uživanju hašiša in drugih drog; njegovii člani so bili pisatelji Théophile Gautier, dr. Moreau de Tours, Victor Hugo, Alexandre Dumas, Charles Baudelaire in Honoré de Balzac.Levinthal, C. F. (2012). Drugs, behavior, and modern society. (6th ed.). Boston: Pearson College Div. Baudelaire je pozneje leta 1860 napisal knjigo Les paradis artificiels o stanju, ko ste pod vplivom opija in hašiša. Približno v istem času je ameriški pisatelj Fitz Hugh Ludlow leta 1857 napisal knjigo The Hasheesh Eater o svojih mladostnih izkušnjah, tako pozitivnih kot negativnih, z drogo.
Hašiš je bil tudi omenjeno uporabljen kot anestetik v Nemčiji leta 1869. Uvožen je bil v velikih količinah, zlasti iz Indije, kjer so ga imenovali čaras. Vendar pa so bili tudi ljudje, ki niso menili, da je konoplja neškodljiva. Med letoma 1880 in 1900 je bil vrhunec medicinske uporabe, kjer so bile hašišove spojine najbolj razširjene v skoraj vseh evropskih državah in ZDA. Dokazi o zlorabi v tistem času praktično niso obstajali (v nasprotju z razširjenimi poročili v Aziji in Afriki). Hašiš je proti koncu 19. stoletja v Evropi in ZDA igral pomembno vlogo pri zdravljenju bolečin, migrene, dismenoreje, oslovskega kašlja, astme in nespečnosti. Redke uporabe so vključevale bolečine v želodcu, depresijo, drisko, zmanjšan apetit, pruritus, krvavitev, Basedowov sindrom in malarijo. Kasneje je bila uporaba prepovedana po vsem svetu, saj je bila uporaba kot zdravilo onemogočena z Enotno konvencijo ZN o mamilih iz leta 1961.
Na začetku 20. stoletja je večina hašiša v Evropi prihajala iz Kašmirja in drugih delov Indije, Afganistana, pa tudi iz Grčije, Sirije, Nepala, Libanona in Turčije. Večji trgi so se razvili v poznih 1960-ih in zgodnjih 1970-ih, ko je bila večina hašiša uvožena iz Pakistana in Afganistana. V Grčiji je bil hašiš razširjen v zgodnjih desetletjih 20. stoletja in čeprav so ga lokalno proizvajali več sto let prej, je dosegel vrhunec s prihodom dveh in pol milijona grških beguncev, izgnanih iz Turčije po katastrofalnih letih vojne 1919-1921. Mnogi od teh beguncev so v Turčiji navadno kadili hašiš z uporabo vodnih pip (nargile), imenovanih arghilethes. Zaradi skrajne revščine ob prihodu v Grčijo ter življenja v prenatrpanih in revnih begunskih skupnostih v večjih grških mestih, pristaniškem mestu Pirej in severnem mestu Solun (kjer je živelo veliko beguncev) so nastali številni brlogi hašiša, imenovana tekethes. To je povzročilo precejšen mestni podrazred in subkulture kadilcev hašiša, imenovanih hasiklithes in glasbeno zvrst rembetika (orientalski zvok), urbani blues, ki se igra na bouzouki, tzoura in orientalski instrumenti, kot so baglama, outi (oud) in kanonaki (kanun), ki govorijo o življenju uporabnika hašiša v teketah, pa tudi o življenju beguncev, nepravičnosti družbe, pomanjkanju finančnih možnosti, predsodkih do beguncev ter prevarah zaljubljencev in drugih v skupnosti. Grška policija je v 1930-ih zaprla tekethes, rembete pa zaprla in izobčila. V naslednjih desetletjih je v Grčiji prišlo do močnega 20+ letnega ponovnega vzpona glasbe rembetika s pesmimi rembetes in hasiklithes, ki jih mnogi, vključno z mlajšo generacijo, neprestano javno izvajajo kot obliko kulturne dediščine in so pridobile ugled in priljubljenost zaradi svojih odkritih izrazov tistega obdobja ter grške družbe na splošno. Zaradi motečih konfliktov v regijah je Maroko prevzel pobudo in bil do nedavnega zadosten izvoznik. Domneva se, da je množična proizvodnja hašiša za mednarodno trgovino izvirala iz Maroka v 1960-ih, kjer je bila rastlina konoplje široko dostopna. Pred prihodom prvih hipijev s Hipijevske poti so v Maroku našli le majhne koščke libanonskega hašiša.
Vendar pa je od leta 2000 prišlo do dramatičnega premika na trgu zaradi povečanja domače proizvodnje konoplje. Medtem ko je imel Maroko v 1990-ih kvazimonopol nad hašišem z 250-gramskimi tako imenovanimi bloki 'mila', ki so bili nizke kakovosti, Afganistan zdaj velja za največjega proizvajalca hašiša višje kakovosti. Od takrat se je kakovost hašiša v Evropi povečala, medtem ko so njegove cene ostale stabilne z izjemo pandemije COVID-19, kjer so ulične cene konoplje poskočile zaradi različnih nacionalnih zapor.
Povpraševanje po hašišu je v večini sveta še vedno veliko, medtem ko se kakovost še naprej povečuje, zaradi številnih maroških in zahodnih kmetov v Maroku in drugih državah, ki proizvajajo hašiš in uporabljajo naprednejše metode gojenja ter gojijo nadaljnje razvite sorte konoplje, kar močno poveča tudi pridelek, kot tudi izboljšanje kakovosti smole z višjimi razmerji psihoaktivnih sestavin (THC). Okusnejši, bolj gladek in bolj aromatičen profil terpenov in flavanoidov velja za pokazatelj znatnega dviga kakovosti hašiša v zadnjih letih. Tudi proizvodnja hašiša v Španiji je postala vse bolj priljubljena in je v porastu, vendar je povpraševanje po relativno poceni in kakovostnem maroškem hašišu še vedno izjemno veliko.
Spremembe predpisov po vsem svetu so močno prispevale k temu, da je vse več držav postalo zakonita regija za proizvodnjo hašiša, pri čemer so države, kot je Španija, uvedle blažje zakone za izdelke iz konoplje, kot je hašiš. Zvezna država Washington in Kolorado sta začela urejati gojenje, proizvodnjo in distribucijo konoplje in izdelkov iz konoplje, kot je hašiš, v Združenih državah Amerike, čemur so sledila številna druga mesta v ZDA (kot je Humboldt, Kalifornija) in po vsem svetu.
Evropski trg
Po podatkih Evropskega centra za spremljanje drog in zasvojenosti z drogami (EMCDDA) je zahodna Evropa največji trg za konopljino smolo s 70 % svetovnih zasegov. Vendar se evropski trg hašiša spreminja: gojenje konoplje se je povečevalo v 1990-ih do leta 2004, po podatkih Evropskega centra za spremljanje drog in zasvojenosti z drogami pa se je leta 2005 opazno zmanjšalo. Maroko je bil glavni vir, vendar je v zadnjem času prišlo do premika na trgu in Afganistan je bil imenovan za glavnega proizvajalca hašiša. Čeprav so poročali o padcu uporabe in proizvodnje, je Maroko leta 2005 proizvedel okoli 6600 ton smole.
Ker je bilo leta 2013 v EU porabljenih 641 ton hašiša, je evropski trg trenutno največji in najdonosnejši na svetu. Zato je v posel vpletenih veliko akterjev, vključno z organiziranimi kriminalnimi združbami. Največji zasegi konopljine smole v Evropi se zgodijo na Portugalskem zaradi bližine severne Afrike.
'Milo' iz 1990-ih je izginilo in fizične oblike hašiša so se spremenile v obliko melone, tablete ali pelete v obliki oliv. Na splošno splošni trend domače pridelane konoplje, ki izpodriva uvoženo smolo, povzroči tržno reakcijo sprememb jakosti, medtem ko cene ostajajo stabilne, medtem ko se je moč 'mila' v letu 2014 povečala z 8 % na do 20,7 %.
Na splošno se v Evropi porabi več smole kot zelišč.
Lastnosti snovi