Svetovna dediščina Organizacije Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (UNESCO) je pomembna za kulturno ali naravno dediščino, kot je opisano v Unescovi konvenciji o svetovni dediščini, ustanovljeni leta 1972. Kulturno dediščino sestavljajo spomeniki (kot so arhitekturna dela, monumentalne skulpture ali napisi), skupine stavb in najdišča (vključno z arheološkimi najdišči). Naravne značilnosti (ki jih sestavljajo fizične in biološke formacije), geološke in fiziografske formacije (vključno s habitati ogroženih vrst živali in rastlin) ter naravna območja, ki so pomembna z vidika znanosti, ohranjanja ali naravne lepote, so opredeljena kot naravna dediščina. Pakistan je ratificiral konvencijo 23. julija 1976, zaradi česar so bila njegova območja upravičena do vključitve na seznam.

V Pakistanu je šest območij svetovne dediščine in nadaljnjih 26 na poskusnem seznamu. Prva tri mesta so bila vpisana leta 1980, arheološke ruševine v Mohendžo-daro, budistične ruševine Takht-i-Bahija in ostanki sosednjega mesta v Sahr-i-Bahlol ter Taxila. Dve lokaciji sta bili uvrščeni leta 1981 in zadnja lokacija, dodana na seznam, je bila trdnjava Rohtas leta 1997. Vseh šest znamenitosti je kulturnih.

Kraji svetovne dediščine Unesco navaja območja po desetih merilih; vsaka prijava mora izpolnjevati vsaj enega od kriterijev. Kriteriji od i do vi so kulturni, od vii do x pa naravni.

+ Kraj Slika Lokacija Leto uvrstitve na seznam Unescova referenca in kriteriji OpisArheološke ruševine pri Mohendžo-daro Sind 1980 138; ii, iii (kulturno) Mohendžo-daro je bilo eno največjih mest Indske civilizacije v dolini Inda in prvo načrtovano mesto v Južni Aziji. Je na bregovih reke Ind in je cvetela med 2500 in 1500 pr. n. št. Mesto je bilo večinoma zgrajeno iz žgane opeke in je sledilo strogemu mrežnemu načrtu. Tam so bila javna kopališča, kašča in izdelan drenažni sistem. Nad ruševinami je bila v 2. stoletju našega štetja zgrajena budistična stupa. Izkopavanja na najdišču potekajo od leta 1922, do zdaj pa je bila raziskana približno tretjina mesta. Taxila Pandžab 1980 139; iii, vi (kulturno) Taxila, ki je bila naseljena že v neolitiku, je bila med 5. stoletjem pred našim štetjem in 2. stoletjem našega štetja pomembno budistično središče učenja. Arheološko najdišče obsega ostanke štirih naselbin, ki razkrivajo urbani razvoj najdišča. Mesto je bilo na eni od vej svilne poti in je bilo pod vplivom Ahemenidskega cesarstva in Grkov. Bhir Mound je povezan z vstopom Aleksandra Velikega v Taxilo leta 326 pred našim štetjem. Nekateri spomeniki so samostan Jaulian, stupa Mohra Muradu, stupa Dharmarajika, kompleks Džandial in mesto Sirkap (ostanki stupe na mestu na sliki). Budistične ruševine Takht-i-Bahi in ostanki sosednjega mesta Sahr-i-Bahlol Khiber Pakhtunkhva 1980 140; iv (kulturno) Budistični samostan Takht-i-Bahi (na sliki) je bil ustanovljen v 1. stoletju našega štetja in je ostal v uporabi do 7. stoletja. Zaradi svoje lege na grebenu strmega hriba je ostal dobro ohranjen kljub zaporednim vdorom v regijo. Samostan in ostanki bližnjega mesta Sahr-i-Bahlol iz Kušanskega obdobja so nekateri najpomembnejši budistični spomeniki v regiji Gandara. Samostan je najbolj popoln budistični samostan v Pakistanu in obsega več skupin stup, meniških celic, templjev in posvetnih stavb.Zgodovinski spomeniki v Makliju, Thatta Sind 1981 143; iii (kulturno) Makli je velika nekropola v mestu Thatta. Delovala je med 14. in 18. stoletjem. Spomeniki in mavzoleji so zgrajeni iz visokokakovostnega kamna, opeke in glaziranih ploščic. Grobnice slavnih svetnikov in vladarjev, vključno z Džamom Nizamudinom II. in Isa Kanom (na sliki), so še vedno ohranjene in so lepi primeri mogulske arhitekture, na katero so vplivali lokalni slogi. Trdnjava Lahore in vrtovi Šalimar v Lahoreju Pandžab 1981 171; i, ii, iii (kulturno)Trdnjava (na sliki) in vrtovi Šalimar v Lahoreju sta dva kraljevska kompleksa iz mogulskega obdobja. Trdnjava stoji na severozahodnem vogalu obzidanega mesta Lahore in je bila v svoji zgodovini večkrat uničena in ponovno zgrajena. Ohranjeni spomeniki so iz 16. stoletja, med vladavino Akbarja. Vrtovi Šalimar so bili zgrajeni pod cesarjem Šah Džahanom leta 1642. So primer mogulskih vrtov, na katere sta vplivali perzijska in islamska tradicija. Trdnjava Rohtas Pandžab 1997 586; ii, iv (kulturno) Trdnjava je bila zgrajena pod Šer Šahom Surijem po njegovi zmagi nad mogulskim cesarjem Humajunom leta 1541. Je izjemen primer zgodnje islamske vojaške arhitekture v dobi smodnika, ki združuje umetniške tradicije iz Turčije in Indijske podceline. Služila je kot model za kasnejšo mogulsko arhitekturo. Nikoli ni bila osvojena v bitki in je še danes nedotaknjena.

Poskusni seznam Poleg območij, vpisanih na Seznam svetovne dediščine, lahko države članice vodijo seznam začasnih območij, ki jih lahko upoštevajo pri nominaciji. Nominacije za seznam svetovne dediščine so sprejete samo, če je bilo območje predhodno uvrščeno na poskusni seznam. Pakistan has 26 properties on its tentative list.