Mohra Muradu () je kraj starodavne budistične stupe in samostana blizu ruševin mesta Taxila v provinci Pandžab v Pakistanu. Starodavni samostan stoji v dolini in ima pogled na okoliške gore. Menihi so lahko na tem mestu meditirali v vsej tišini, vendar so bili dovolj blizu mesta Sirsukh, da so lahko šli beračiti, saj je le okoli 1,5 km stran. Mesto naj bi bilo zgrajeno v 2. stoletju našega štetja in prenovljeno v 5. stoletju.
Ruševine so sestavljene iz treh ločenih delov, ki vključujejo glavno stupo, votivno stupo in samostan in so od leta 1980 pod Taxilo vključene na seznam svetovne dediščine Unesca.
Izkopavanje Ruševine Mohra Muradu je pod nadzorom sira Johna Marshalla izkopal Abdul Kadir v letih 1914-1915. Ostanki so sestavljeni iz budističnega samostana in dveh stup. Glavna stupa je zgrajena na temelju, visokem več kot 4,75 metra. Manjša, votivna, stupa leži za večjo.
Samostan
Samostan sestavlja 27 sob za učence in učitelje, zgrajenih okoli dvorišča z bazenom. Velik bazen kvadratne oblike je vseboval vodo za obredna umivanja in je bil globok približno pol metra. Stopnice do bazena so bile na vseh straneh. V samostanu je bila tudi kuhinja in vodnjak za vodo, ki deluje še danes. Deževnico so zbirali v bazen s strehe samostana preko lesenih prizidkov. Na dvorišču in v sobah za študente je veliko kipov Bude. V enem kotu samostana je tudi zbornica.
Samostan je bil dvonadstropna stavba. Skozi eno od sob so vodile stopnice v zgornje nadstropje. Dodatna povezava je bila preko lesenih konstrukcij z dvorišča. Trdnost zidov pa je vodila do ideje, da bi lahko obstajala celo tretje nadstropje.
Monumentalna votivna stupa
Spomenik stoji v enem od prostorov samostana. Verjetno je bila stupa posvečena spominu na enega od učiteljev, ki je živel v sobi, kjer stoji. Dežniki so bili nekoč barvni, spomenik pa je visok približno 4 metre.
Galerija
Sklici
Zunanje povezave
Kategorija:Taxila Kategorija:Kraji svetovne dediščine v Pakistanu Kategorija:Ustanovitve v 2. stol. n. št. Kategorija:Arheološka najdišča v Pakistanu Kategorija:Umetnost starega veka