Kancelparagraf (; ; ; ; ) je bil predpis Bismarckove Nemčije iz leta 1871Evangelische Pfarrer der Kirche Berlin-Brandenburg 1945–1961. Lukas-Verlag, 2004, ISBN 3-936872-18-X, S. 310., ki je bil v veljavi v Zahodni Nemčiji do 1953, a v Vzhodni Nemčiji do 1968. To določilo Nemškega kazenskega zakonika (), ki je veljalo za duhovščino vseh veroizpovedi pri opravljanju njihove dejavnosti, je prepovedovalo, da bi dajali "s prižnice" "Kanzel"="prižnica"; "Kanzelparagraph" oziroma udomačeno "kancelparagraf" bi bil torej dobesedno "prižnični paragraf" oziroma "predpis, ki se tiče prižnice" (in kar se z nje govori) svoje mnenje - v obliki, "ki bi motila javni red in mir" - o političnih zadevah države. Prekršiteljem je grozila zaporna kazen do dveh let.
Temu predpisu je sledila razširitev, ki ni kaznovala le "verbalnega delikta", ampak je zajela tudi tiskanje in širjenje spisov ali knjig, ki motijo javni red in mir, kar pa je pri tako strogem predpisu res dokaj ohlapna opredelitev in jo je mogoče tolmačiti na več načinov.
Nemčija Nemško cesarstvo V času Kulturnega boja je nemška cesarska vlada pod Bismarckovim vodstvom ukrepala proti duhovščini ne glede na veroizpoved, - vendar je bil na začetku usmerjen zlasti zoper katoliško duhovščino - ki bi v svojih pridigah s prižnicedie Kanzel = prižnica; der Kanzelparagraph = prižnična določba, predpis ali prižnični paragraf ocenjevala politično dogajanje. Ta tako imenovana "zloraba prižnice"„zloraba prižnice“ = „Kanzelmissbrauch“ je bila prepovedana v novem dodatku 130a k že obstoječemu & 130, in je bila vstavljena v kazenski zakonik 10. decembra 1871: Kanzelparagrafde.wikisource.org (celotno besedilo) Prižnična določba „Ein Geistlicher oder anderer Religionsdiener, welcher in Ausübung oder in Veranlassung der Ausübung seines Berufes öffentlich vor einer Menschenmenge, oder welcher in einer Kirche, oder an einem anderen zu religiösen Versammlungen bestimmten Orte vor Mehreren Angelegenheiten des Staates in einer den öffentlichen Frieden gefährdenden Weise zum Gegenstande einer Verkündigung oder Erörterung macht, wird mit Gefängniß oder Festungshaft bis zu zwei Jahren bestraft.“ »Duhovnik ali drug verski služabnik, ki pri opravljanju svojega poklica sam ali prek pooblaščenca javno pred množico ali v cerkvi ali na drugem kraju, določenem za verske shode, na način, ki ogroža javni mir, razglaša ali razpravlja o državnih zadevah, bo kaznovan z ječo ali zaporom do dveh let.«
Ta kazenski predpis je prišel državi prav tudi za politično kazensko razračunavanje z opozicijo in predvsem s katoliško duhovščino. Višek je doseglo to versko-politično preganjanje takrat, ko je bil zaprt na temelju tega določila celo najvišji katoliški cerkveni dostojanstvenik; priljubljeni poznanjski nadškof grof Mieczysław Ledóchowski je bil po tej določbi obsojen na najdaljšo možno zaporno kazen dveh let in so ga oblasti februarja 1874 tudi res zaprle.
Razmere pa so se sčasoma še zaostrovale in kaznovalno področje je nov predpis še razširil.
! Ergänzung vom 26. Februar 1876 ! Dopolnilo z dne 26. februarja 1876 |- | „Gleiche Strafe trifft denjenigen Geistlichen oder anderen Religionsdiener, welcher in Ausübung oder in Veranlassung der Ausübung seines Berufes Schriftstücke ausgibt oder verbreitet, in welchen Angelegenheiten des Staats in einer den öffentlichen Frieden gefährdenden Weise zum Gegenstand einer Verkündigung oder Erörterung gemacht sind.“
| <blockquote>»Enako se kaznuje duhovnik ali drug verski služabnik, ki pri opravljanju ali pooblaščenem izvajanju svojega poklica izdaja ali razširja listine, v katerih se razglaša ali razpravlja o državnih zadevah na način, ki ogroža javni mir.«' ' </blockquote>
Tretji rajh Uradni naziv te države je bil Nemško cesarstvo nemško: Deutsches Reich, kot je bilo imenovano od 1871 pa do vzpostavitve Weimarske republike – zopet torej vrnitev na staro ime in sicer od 30. januarja 1933 do 26. junija 1943; nato pa Veliko nemško cesarstvo (Großdeutsches Reich) do njegovega propada 8. maja 1945. Poleg tega pa je bil neuradno v uporabi tudi naziv Tisočletno cesarstvo (Tausendjähriges Reich) v eshatološkem svetopisemskem pojmovanju.Zadnja svetopisemska Knjiga razodetja (Raz 20,2-7) resda govori o „Tisočletnem Mesijevem kraljevanju”; vendar večina starejših in novejših razlagalcev to nanaša na zemeljsko-nebeško Kristusovo ustanovo krščansko Cerkev, ki bo trajala „1000 let” – tj. skozi dolgo obdobje preizkušenj do njegovega drugega prihoda; seveda je možno zaradi skrivnostnega preroškega jezika tudi več razlag in tako na primer Jehovove priče menijo, da gre tukaj za zemeljsko tisočletno Kristusovo vladanje, ko se bo Jezus zopet vrnil. Noben biblični razlagalec pa tukaj ne misli na kako zgolj zemeljsko cesarstvo, kraljestvo ali državo.
Ko je Hindenburg 30. januarja 1933 izročil Hitlerju zaupnico za sestavo vlade, se je le-ta že tekom prvega leta vladanja otresel vseh koalicijskih partnerjev ter s svojo nacistično stranko uvedel samodrštvo, kar je pometlo tudi s svobodo govora in drugimi demokratičnimi svoboščinami prek rastočega nacionalizma, imperializma in zlasti dosledno nestrpnega antisemitizma, povezanega z napadalno in osvajalno zunanjo politiko v službi širjenja državnih mej in "nemškega sveta".
Nacisti so preseljevali in izseljevali, preganjali in morili na milijone Judov, pa tudi veliko število pripadnikov drugih narodov, zlasti Slovanov - med njimi tudi okrog 20 000 Slovencev, s čimer so zagrešili ljudomor, znan kot holokavst. Predvsem so v uničevalnih taboriščih s stradanjem, sežigi in v plinskih celicah, pobijali vse tiste, ki so bili po mnenju nacizma manjvredni: kot Slovani, Cigani in invalidi, ali pa so imeli nezaželene nazore. Poleg tega je bilo zasledovanih, zaprtih v taborišča in umorjenih tud več predstavnikov nemškega odporniškega gibanja, pa tudi nečlanov katoličanov – med katerimi je najbolj znan poljski svetnik Maksimilijan Kolbe; poleg njega je v nemških uničevalnih taboriščih končalo življenje čez 5000 katoliških duhovnikov in redovnikov. Na udaru so bili tako tudi drugače misleče skupine kot so socialisti, komunisti, prostozidarji, hotniki in Jehovove priče; brez usmiljenja so pobijali razne skupine Ciganov kot so Romi in Sinti, pa tudi telesno ali duševno prizadete ljudi, ki jih šovinistični nacionalsocializem ni mogel nategniti na svojo übermenševsko Prokrustovo posteljo.
Pod Hitlerjem Evangeličanski pastor Martin Niemöller je bil kot protestantski pastor eden od uglednejših duhovnikov Pričevalne cerkve, ki jih je nacistično sodišče preganjalo »zaradi zlorabe prižnice« („wegen Kanzelmissbrauchs“) z uporabo Kancelparagrafa.Berliner Tageblatt und Handels-Zeitung, Donnerstag, 3. März 1938, S. 3, Spalte 1 Jezuit Zaradi tega odstavka – kancelparagrafa – so bili v Tretjem rajhu preganjani tudi katoliški duhovniki, na primer jezuit Rupert Mayer. Zaradi odklonilnih izjav glede na vladajoči nacistični režim so mu izrekli prepoved pridiganja. Junija 1939 pa je Mayer kljub temu pisno izjavil Gestapu – Tajni državni policiji: Schriftliche Stellungnahme des Jesuiten Rupert Mayer Pisna izjava jezuita Ruperta Mayerja „Ich erkläre, daß ich im Falle meiner Freilassung trotz des gegen mich verhängten Redeverbotes nach wie vor aus grundsätzlichen Erwägungen heraus predigen werde. Ich werde auch weiterhin in der von mir bisher geübten Art und Weise predigen, selbst dann, wenn die staatlichen Behörden, die Polizei und die Gerichte meine Kanzelreden als strafbare Handlungen und als Kanzelmißbrauch bewerten sollten.“ „Izjavljam, da bom v primeru svoje osvoboditve še naprej pridigal iz utemeljenih razlogov, kljub izrečeni mi prepovedi govorjenja. Še naprej bom pridigal na svoj doslej uobičajeni način, četudi bi državni organi, policija in sodišča moje pridige ocenili kot kazniva dejanja in zlorabo prižnice.“ Katoliški duhovnik 1942 je bil katoliški duhovnik Bernhard Lichtenberg obsojen na dve leti zapora zaradi "zlorabe prižnice in kršenja zakona o izdaji", ker je javno molil za Jude in zapornike koncentracijskih taborišč; na prirejenem sojenju pa je pogumno zagovarjal dolžnost krščanske ljubezni: Du sollst deinen Nächsten lieben wie dich selbst! Svojega bližnjega moraš ljubiti kot samega sebe! „In Berliner Häusern wird ein anonymes Hetzblatt gegen die Juden verbreitet. Darin wird behauptet, daß jeder Deutsche, der aus angeblich falscher Sentimentalität die Juden irgendwie unterstützt, und sei es auch durch freundliches Entgegenkommen, Verrat an seinem Volk übt. Laßt euch durch diese unchristliche Gesinnung nicht beirren, sondern handelt vielmehr nach dem strengen Gebot Jesu Christi: Du sollst deinen Nächsten lieben wie dich selbst!“ »Po berlinskih hišah se širi nepodpisani sovražni letak proti Judom. Trdi, da vsak Nemec, ki iz domnevno lažnega sočutja podpira Jude na kakršen koli način, tudi s prijateljskim srečevanjem, izdaja svoje ljudstvo. Ne dajajte se zapeljati tej nekrščanski drži, ampak raje ravnajte po strogi zapovedi Jezusa Kristusa: Svojega bližnjega moraš ljubiti kot samega sebe!« Lichtenberg je bil nato obtožen kršitve kancelparagrafa, tj. § 130a kazenskega zakonika ter (nacističnega) zakona o izdaji.
Zahodna Nemčija
V Zahodni Nemčiji je bil Kancelparagraf razveljavljen s členom &2 št. 18 Tretjega zakona o spremembah kazenskega pravaDrittes Strafrechtsänderungsgesetz z dne 4. avgusta 1953.
Zagrizen kulturni boj
Sprejem zakona s sorazmerno prijetno zvenečim imenom kancelparagraf pa je bil le del protikatoliške (pozneje tudi protikrščanske) gonje, vključno z različnimi drugimi zakoni. Duhovniki, ki so se odkrito upirali tem zakonom, so bili kaznovani z denarno globo ali zaprti, cerkvena lastnina pa zaplenjena. 1872 je bilo katoliškim duhovnikom prepovedano imeti šolski verouk, za jezuite pa je bil ukazan izgon in so morali zapustiti državo. Zgodovinar Steinhoff poroča, da so posledice tega verskega preganjanja bile zelo hude:
The casualty totalsAnthony J. Steinhoff, "Christianity and the creation of Germany", in Sheridan Gilley and Brian Stanley, eds., Cambridge History of Christianity: Volume 8: 1814-1914 (2008) p 295 Celotne posledice As of 1878, only three of eight Prussian dioceses still had bishops, some 1,125 of 4,600 parishes were vacant, and nearly 1,800 priests ended up in jail or in exile....Finally, between 1872 and 1878, numerous Catholic newspapers were confiscated, Catholic associations and assemblies were dissolved, and Catholic civil servants were dismissed merely on the pretence of having Ultramontane sympathies. Leta 1878 so le tri od osmih pruskih škofij še vedno imele škofe, približno 1125 od 4600 župnij je bilo izpraznjenih in skoraj 1800 duhovnikov je končalo v zaporu ali izgnanstvu ... Končno so bili med letoma 1872 in 1878 zaplenjeni številni katoliški časopisi, katoliška združenja in zborovanja so bila razpuščena, katoliški javni uslužbenci so bili odpuščeni zgolj s pretvezo, da so naklonjeni ultramontanstvu.
Določilo je ostalo v veljavi vse do leta 1953 (v Zahodni Nemčiji) in 1968 (v Vzhodni Nemčiji), čeprav je bilo po letu 1878, ko se je kancler Otto von Bismarck pobotal z novim papežem Leonom XIII., redko uveljavljeno. Vendar pa je nacistični režim ravno na podlagi kancelparagrafa oziroma "zakona o prižnici" preganjal več pridigarjev – tako katoliških kot protestantskih. Več verskih redov, kot na primer jezuiti, je ostalo v Nemškem cesarstvu prepovedanih, zaplenjena lastnina ni bila vrnjena, dejansko zapostavljanje katoliške manjšine se je glede na položaj državnih uslužbencev nadaljevalo, in tudi vpeljana civilna poroka je ostala v veljavi.
Jugoslavija Stara Jugoslavija