Trdnjava Lahore (; ; ) je citadela v obzidani notranjosti Lahoreja v Pandžabu v Pakistanu. Trdnjava stoji na severnem koncu obzidanega mesta Lahore in se razprostira na območju, večjem od 20 hektarjev. Vsebuje 21 pomembnih spomenikov, od katerih nekateri izvirajo iz obdobja cesarja Akbarja. Trdnjava Lahore je znana po tem, da je bila skoraj v celoti obnovljena v 17. stoletju, ko je bilo Mogulsko cesarstvo na vrhuncu svojega sijaja in bogastva.
Čeprav je bilo mesto trdnjave Lahore naseljeno že tisočletja, je bil prvi zapis o utrjeni zgradbi na tem mestu v zvezi s trdnjavo iz blatne opeke iz 11. stoletja. Temelji moderne trdnjave Lahore segajo v leto 1566 med vladavino cesarja Akbarja, ki je utrdbi podaril sinkretičen arhitekturni slog, ki je vseboval tako islamske kot hindujske motive. Za dodatke iz obdobja Šaha Džahana je značilen razkošen marmor z intarziranimi perzijskimi cvetličnimi vzorci, medtem ko je veličastna in ikonična vrata Alamgiri trdnjave zgradil zadnji od velikih mogulskih cesarjev Aurangzeb in gledajo proti sloviti mošeji Badšahi.
Po padcu Mogulskega cesarstva je bila trdnjava Lahore uporabljena kot rezidenca cesarja Randžita Singha, ustanovitelja Sikhskega imperija. Sikhi so utrdbo naredili več dodatkov. Nato je prešla pod nadzor Britanske vzhodnoindijske družbe, potem ko so priključili Pandžab po zmagi nad Sikhi v bitki pri Gudžratu februarja 1849. Leta 1981 je bila trdnjava vpisana kot Unescov seznam svetovne dediščine zaradi svojega »izjemnega repertoarja« mogulskih spomenikov iz obdobja, ko je bilo cesarstvo na svojem umetniškem in estetskem vrhuncu.
Lokacija Utrdba je v severnem delu starega obzidanega mesta Lahore. Vrata Alamgiri v trdnjavi so del sklopa stavb, ki skupaj z mošejo Badšahi, vrati Rošnai in samadhijem Randžita Singha tvorijo kvadrat okoli Hazuri Bagha. Minar-e-Pakistan in park Ikbal mejita na severno mejo trdnjave.
Zgodovina
Zgodnja zgodovina Čeprav je znano, da je bilo mesto naseljeno že tisočletja, je izvor trdnjave Lahore nejasen in tradicionalno temelji na različnih mitih.G. Johnson, C. A. Bayly, and J F Richards (1988). The New Cambridge History of India. Cambridge University Press.
Delhijski sultanat Prva zgodovinska omemba trdnjave na tem mestu je iz 11. stoletja med vladavino Mahmuda iz Gaznija. Trdnjava je bila zgrajena iz blata in so jo leta 1241 uničili Mongoli med invazijo na Lahore. Novo trdnjavo je leta 1267 na tem mestu zgradil sultan Balban iz mameluške dinastije Delhijskega sultanata. Ponovno zgrajeno trdnjavo so leta 1398 uničile Timurjeve invazivne sile, da bi jo leta 1421 ponovno zgradil Mubarak Šah Sajid.Khan, p.10 V 1430-ih je trdnjavo zasedel šejk Ali iz Kabula. Kasneje je ostala pod nadzorom dinastije Lodi, dokler Lahoreja leta 1526 ni zavzel mogulski cesar Babur.
Mogulska era Akbarjevo obdobje
Sedanja zasnova in zgradba trdnjave segata v leto 1575, ko je mogulski cesar Akbar zasedel mesto kot postojanko za varovanje severozahodne meje imperija.Asher, p.47 Strateška lokacija Lahoreja med mogulskimi ozemlji in trdnjavami Kabul, Multan in Kašmir je zahtevala razgradnjo stare trdnjave iz blata in utrdbo s trdnimi opečnimi zidaki.Lahore Fort Complex . Archnet Digital Library. Retrieved 7 March 2008 Sčasoma so bile zgrajene visoke palače, skupaj z bujnimi vrtovi. Pomembne strukture iz obdobja Akbarja so vključevale Doulat Kana-e-Kas-o-Am, Džaroka-e-Daršan in vrata Akbari. Številne Akbarjeve strukture so spremenili ali zamenjali poznejši vladarji.Chaudhry, p.258
Džahangirjevo obdobje
Cesar Džahangir prvič omenja svoje spremembe na trdnjavi leta 1612, ko opisuje Maktab Kana. Džahangir je dodal tudi paviljon Kala Burdž, ki ima na obokanem stropu angele, ki jih navdihuje Evropa. Britanski obiskovalci trdnjave so opazili krščansko ikonografijo v obdobju Džahangirja s slikami Marije in Jezusa, ki so jih našli v kompleksu trdnjave. Leta 1606 je bil Guru Ardžan vere Sikh pred smrtjo zaprt v trdnjavi.
Džahangir je podaril ogromen Picture Wall, 440 m krat 15 m zid, ki je izvrstno okrašen z živahno paleto glaziranih ploščic, mozaikov iz fajanse in fresk. Na ogrodjih velikih obokanih plošč pod Džahangirjevo Khvabgah (cesarska spalnica) so azdahe ali krilati zmaji iz starodavne perzijske mitologije, podobe angelov s skodelicami, čaplje, žerjavi in druge leteče ptice. Številni prizori, prikazani na tej Picture Wall, ponazarjajo dvorno življenje mogulskih vladarjev, njihove športe in zabave. Ena najlepših plošč prikazuje štiri jezdece, ki igrajo plemenito igro Vaughan, danes znano kot polo. Najvidnejši so tisti, ki se nanašajo na boje slonov, ki so bili ena najljubših rekreacij mogulskega dvora.
Mošeja Marijam Zamani Begum je bila zgrajena ob trdnjavah vzhodnega obzidja med vladavino Džahangirja. Čeprav je mošeja verjetno služila kot petkova kongregacijska mošeja za člane kraljevega dvora, je ni financiral Džahangir, čeprav je verjetno zahtevala njegovo odobritev. Temelje te mošeje je postavila cesarica Mariam-uz-Zamani leta 1611, gradnja pa je bila dokončana na ukaz njenega sina Džahangirja v njeno čast.
Obdobje Šah Džahana Prvi prispevek Šaha Džahana k trdnjavi se je začel v letu njegovega kronanja, 1628 in nadaljeval do leta 1645. Šah Džhan je najprej ukazal zgraditi Divan-i-Aam v slogu Čehel Sotun - javne dvorane za občinstvo s 40 stebri v perzijskem slogu. Čeprav se je gradnja Šah Burdž začela pod Džahangirjem, je bil Šah Džahan nezadovoljen z njegovo zasnovo in je imenoval Asifa Kana za nadzor nad obnovo. Šah Burdž tvori štirikotnik z znamenitim Šeeš Mahalom in paviljonom Naulakha. Oba sta pripisana Šahu Džahanu, čeprav je paviljon Naulakha morda poznejši dodatek, morda iz obdobja Sikhov. Moti Masjid ali Biserna mošeja iz belega marmorja prav tako izvira iz obdobja Šaha Džahana.
Obdobje Aurangzeb
Cesar Aurangzeb je zgradil vrata Alamgiri, katerih polkrožni stolpi in kupolasti paviljoni so splošno priznan simbol Lahoreja, ki je bil nekoč prikazan na pakistanski valuti.
Sikhovsko obdobje Moguli so izgubili trdnjavo v korist afganistanskih Durranijev, ti pa so trdnjavo za kratek čas izgubili v korist sil Marata, preden so jih ponovno zavzeli Durrani. Trdnjavo je nato zavzel Bhangi Misl - eden od 12 Sikh Mislov iz Pandžaba, ki so vladali Lahoreju od leta 1767 do 1799.
Obdobje Randžita Singha
Trdnjava je pripadla vojski Randžita Singha, ki je leta 1799 zavzel Lahore pred Bhangi Mislom. Med okupacijo so Sikhi trdnjavo naredili veliko dodatkov in njene dele preuredili za lastno uporabo. Slavni vrt Hazuri Bagh in njegov osrednji baradari sta bila zgrajena med sikhovsko vladavino v počastitev maharadžovega zajetja diamanta Koh-i-Noor. Randžit Singh je uporabljal Poletno palačo v trdnjavi kot lastno rezidenco, medtem ko je bila mošeja Moti preurejena v gurdvaro, imenovano Moti mandir in kasneje uporabljena kot kraljeva zakladnica. Paviljon Sehdari ali paviljon s tremi vrati je bil v tem obdobju dodan trdnjavi, kot tudi paviljon Ath dara ali paviljon z osmimi vrati. Med vladavino Sikhov sta bila v trdnjavi zgrajena tudi tempelj Naag in Loh, medtem ko je bil Mai Džindan Haveli obsežno spremenjen. Dodan je bil tudi Kharak Singh Haveli. V tem času je bilo zgrajeno severno zunanje obzidje trdnjave, vzporedno s Picture Wall.
Divan-i-Aam v trdnjavi je bil uničen leta 1841, ko je sin Randžita Singha, Šer Singh, bombardiral trdnjavo v boju proti Čandu Kaurju. Starejši sin in naslednik maharadže Randžita Singha, Kharak Singh, se je rodil v trdnjavi njegovi ženi Maharani Datar Kaur. Najmlajši sin Randžita Singha, maharadža Duleep Singh, se je rodil v trdnjavi Mai Džindan Haveli leta 1838. Duleep Singh je leta 1847 podpisal Bhyrovalsko pogodbo, ki je dejansko končala sikhski imperij. Trdnjava in mesto sta ostala pod nadzorom družine Randžita Singha do padca imperija Sikhov leta 1849.
Moderna doba
Britanci so trdnjavo zasedli po osvojitvi Lahoreja in naredili več sprememb, predvsem s pretvorbo obstoječih stavb za kolonialno uporabo, vključno z bolnišnicami in vojašnicami za britansko vojsko. Izkopavanja leta 1959 pred Divan-i-Amom so pripeljala do odkritja zlatega kovanca iz leta 1025 n. št., ki je pripadal Mahmudu Ghaznaviju. Kovanec je bil izkopan na globini 7,6 m. Kulturne plasti so bile neprekinjene do globine 4,6 m, kar kaže na to, da so trdnjavo naseljevali ljudje že pred njegovo osvojitvijo. Drugi predmeti iz predmogulskega obdobja, ki so bili odkriti med izkopavanjem, so vključevali terakoto, ki prikazuje boginjo mater, konje, bike in druge figure hindujskega izvora. Leta 1981 je UNESCO trdnjavo skupaj z mogulskim vrtom v Šalimarju uvrstil na seznam svetovne dediščine.
Med polaganjem dotrajanega dna Akbarijevih vrat aprila 2007 so odkrili tri nadstropja v trdnjavi, ki pripadajo britanskemu, sikhskemu in mogulskemu obdobju. Tla so bila zgrajena z opeko, žgano opeko in kamenčki. Slednji, zgrajen v obdobju Džahangirja ali Šah Džahana, je bil zaščitni znak Mogulov.
Lega
Trdnjava je razdeljena na dva dela: prvi je upravni del, ki je dobro povezan z glavnimi vhodi in vključuje vrtove in Divan-e-Khas za kraljevo avdienco. Drugi, zasebni in skrit stanovanjski del, je razdeljen na dvorišča na severu in dostopen skozi slonja vrata. Vsebuje tudi Šeeš Mahal, prostorne spalnice in majhne vrtove. Zunanje stene so okrašene z modrimi perzijskimi ploščicami Kaši. Prvotni vhod je obrnjen proti mošeji Marjam Zamani, večja vrata Alamgiri pa se odpirajo proti Hazuri Baghu skozi veličastno mošejo Badšahi. Vpliv hindujske arhitekture je viden v zoomorfnih zavihkih.
Glavne strukture Kvadrat Šah Burdž
Paviljon Naulakha je ikonična znamenitost trdnjave Lahore, zgrajene leta 1633 v obdobju šaha Džahana, ki je narejena iz izrazitega belega marmorja in je znana po značilni ukrivljeni strehi. Stal je okoli 900.000 rupij, an exorbitant amount at the time.Rajput A B (1963) Architecture in Pakistan. Pakistan Publications, pp. 8-9 kar je bil takrat pretiran znesek. Struktura je dobila ime iz urdujske besede za 900.000 Naulakha.
Paviljon Naulakha je služil kot osebna soba in je stal zahodno od Šeeš Mahala, v severnem delu trdnjave. Paviljon je služil kot navdih za Rudyarda Kiplinga, ki je svoj dom v Vermontu poimenoval Naulakha v čast paviljona.Kipling, Rudyard (1996) Writings on Writing. Cambridge University Press. 241 pages. . see p.36 and p.173
Struktura je bila prvotno okrašena z dragimi in poldragimi kamni. Odseva mešanico sodobnih tradicij v času njegove gradnje, s poševno streho, ki temelji na bengalskem slogu in baldahinom iz Evrope, kar kaže na cesarsko in versko funkcijo paviljona.Asher, p.180 Marmorni senčniki paviljona so okrašeni s cinami, da skrijejo pogled z zemljišča.
Picture Wall
Cesar Džahangir je ukazal zgraditi masivni Picture Wall, ki velja za največjo umetniško zmago trdnjave Lahore. Za razliko od Rdeče trdnjave in utrdbe Agra je bilo obzidje trdnjave Lahore izdelano iz opeke in ne iz rdečega kamna. Monumentalna slikovna stena je velik del zunanje stene, ki je izvrstno okrašena z živahno paleto glaziranih ploščic, mozaikov iz fajanse in fresk.
Okrašeno obzidje se razteza čez večji del severnega in zahodnega obzidja trdnjave in meri približno 440 m krat 15 m. Stena vsebuje 116 plošč, ki prikazujejo nešteto tem, vključno s slonjimi boji, angeli in polo igrami, ki ne tvorijo kohezivne pripovedi; vsako si je mogoče ogledati ločeno. Čeprav se je začel pod Džahangirjem, je bil slikovni zid okrašen v 1620-ih letih in je bil morda dokončan pod vladavino njegovega sina Šaha Džahana.
Picture Wall je bila močno zanemarjena, propadala je in bila poškodovana. Konservatorska dela na tem mestu sta leta 2015 začela Sklad Aga Khan za kulturo in oblast obzidanega mesta Lahore, ki sta skupaj obnovila tudi druge znamenitosti Lahoreja, kot sta mošeja Vazir Kana in Šahi Hamam. Julija 2016 je bila dokončana podrobna dokumentiranje zidu s 3D skenerjem, nato pa so se začela konservatorska dela.
Šeeš Mahal