Obročastorepi maki (znanstveno ime Lemur catta) je srednje velik do večji Strepsirrhini (mokronosi) prvak in najbolj mednarodno poznana vrsta lemurja zaradi svojega dolgega, črno-belega repa z obroči. Spada v skupino Lemuridae, eno od petih družin lemurjev, in je edini član rodu lemurjev. Kot vsi lemurji je endemit otoka Madagaskar, kjer je ogrožen. Lokalno v malgaščini znan kot maky, napisano maki v francoščini) ali hira, sega od galerijskih gozdov do bodičastega grmičevja v južnih regijah otoka. Je vsejed in tudi najbolj prilagojen kopenskemu življenju od obstoječih lemurjev.
Obročastorepi maki je zelo družaben in živi v skupinah – znanih kot »čete« – do 30 posameznikov. Je tudi prevladujoča vrsta samic, kar je značilno za lemurje. Da bi ohranili toploto in utrdili družbene vezi, se skupine stiskajo skupaj. Medsebojna nega je še en bistven vidik socializacije lemurja (kot pri vseh primatih), ki ponovno potrjuje socialne in družinske povezave, hkrati pa drug drugemu pomaga znebiti morebitnih zajedavcev. Obročastorepi maki živijo izključno dnevno in so aktivni izključno podnevi. Zaradi takšnega načina življenja se tudi sončijo; lemurje je mogoče opazovati, kako sedijo pokonci na svojih repih in soncu izpostavljajo svoj mehak, bel trebušni kožuh. Pogosto bodo imeli tudi odprte dlani in nežno zaprte oči. Tako kot drugi lemurji se tudi ta vrsta močno zanaša na svoj voh, teritorialno označevanje z dišavnimi žlezami pa zagotavlja komunikacijske signale po celotnem domačem območju skupine. Žleze so v bližini oči, pa tudi v bližini anusa. Samci izvajajo edinstveno vedenje za označevanje z vonjem, imenovano označevanje z ostrogami, in sodelujejo v smrdljivih bojih tako, da svoje repe namažejo s feromoni in z njimi »mahajo« proti nasprotnikom. Poleg tega lemurji obeh spolov odišavijo drevesa, hlode, skale ali druge predmete tako, da jih preprosto podrgnejo z obrazom in telesom, podobno kot domača mačka.
Kot eden najbolj glasnih primatov, obročastorepi maki uporablja številne vokalizacije, vključno s klicanjem k koheziji skupine in alarmnimi klici za plenilce. Poskusi so pokazali, da lahko obročastorepi maki kljub pomanjkanju velikih možganov (v primerjavi s simiiformnimi primati) organizira zaporedja, razume osnovne aritmetične operacije in prednostno izbira orodja na podlagi funkcionalnih lastnosti.
Kljub temu, da se zlahka prilagaja in razmnožuje v ujetništvu (in da je najbolj priljubljena vrsta lemurja v živalskih vrtovih po vsem svetu z več kot 2000 primerki, vzgojenimi v ujetništvu), je divja populacija obročastorepega makija navedena kot ogrožena na rdečem seznamu IUCN, zaradi uničenja habitata, lokalnega lova na meso divjih živali in trgovine z eksotičnimi hišnimi ljubljenčki. Od začetka leta 2017 naj bi zaradi teh razlogov populacija v divjini padla na vsega 2000 osebkov, zaradi česar so veliko bolj kritično ogroženi. Lokalni madagaskarski kmetje in gozdarska industrija pogosto uporabljajo tehnike krčenja gozdov s požigalništvom, pri čemer je večino dni na Madagaskarju viden dim na obzorju, da bi prilagodili površine za živino in obdelovali večja polja s pridelki.Platt, John R. (13 January 2017). "Ring-Tailed Lemur Populations Have Crashed by 95 Percent" . Scientific American. Retrieved 25 March 2018.
Evolucijska zgodovina Vsi fosili sesalcev z Madagaskarja izvirajo iz novejšega časa. Tako je malo znanega o evoluciji obročastorepega makija , kaj šele o preostalem lemurjevem kladu, ki obsega celotno endemično populacijo primatov na otoku. Vendar pa kromosomski in molekularni dokazi kažejo, da so lemurji med seboj tesneje povezani kot z drugimi primati Strepsirrhine. Da se je to zgodilo, se domneva, da je zelo majhna populacija prednikov prišla na Madagaskar z enim samim plutjem pred 50 do 80 milijoni let. Kasnejše evolucijsko sevanje in speciacija sta ustvarila raznolikost madagaskarskih lemurjev, ki jih vidimo danes.
Glede na analizo aminokislinskih zaporedij je bila razvejanost družine Lemuridae datirana na 26,1 ±3,3 milijona let, medtem ko zaporedja rRNA mtDNA postavljajo razcep na 24,9 ±3,6 milijona let. Variji so prvi rod, ki se je odcepil (najbolj bazalno) v družini, pogled, ki je dodatno podprt z analizo zaporedij DNK in kariotipov.Matsui, A.; Rakotondraparany, F.; Munechika, I.; Hasegawa, M.; Horai, S. (2009). "Molecular phylogeny and evolution of prosimians based on complete sequences of mitochondrial DNAs". Gene. 441 (1–2): 53–66. doi:10.1016/j.gene.2008.08.024. PMID 18824224. Poleg tega molekularni podatki kažejo na globoko genetsko razhajanje in sorodstvo med pravimi lemurji (Eulemur) in drugima dvema rodovoma: Lemur in Hapalemur.Pastorini, J.; Forstner, M.R.J.; Martin, R.D. (2002). "Phylogenetic relationships among Lemuridae (Primates): evidence from mtDNA". Journal of Human Evolution. 43 (4): 463–478. Bibcode:2002JHumE..43..463P. doi:10.1006/jhev.2002.0587. .
Domneva se, da ima obročastorepi maki večjo afiniteto do bambusovih lemurjev iz rodu Hapalemur kot do drugih dveh rodov v svoji družini. To je bilo podprto s primerjavami v komunikaciji, kromosomih, genetiki in več morfoloških lastnostih, kot so podobnosti dišavnih žlez. Vendar pa drugi podatki o imunologiji in drugih morfoloških lastnostih ne podpirajo te tesne povezave. Na primer, vrste Hapalemur imajo kratke gobce, medtem ko imajo obročastorepi maki in ostali Lemuridae dolge gobce. Vendar pa razlike v razmerju med orbito (očesno votlino) in gobcem nakazujejo, da so obročastorepi maki in pravi lemurji neodvisno razvili svoje podolgovate obraze.
Razmerje med obročastorepim makijem in bambusovim lemurjem je najmanj razumljeno. Molekularna analiza kaže, da so se bambusovi lemurji ločili od obročastorepega makija, zaradi česar je skupina postala monofiletična in podpira sedanjo taksonomijo dveh rodov ali da je obročastorepi maki živel skupaj z bambusovimi lemurji, kar zahteva Hapalemur simus da se odcepi v lasten rod, Prolemur.
Kariotip obročastorepega makija ima 56 kromosomov, od katerih so štirje metacentrični (kraki skoraj enake dolžine), štirje submetacentrični (kraki neenake dolžine) in 46 akrocentrični (kratek krak je komaj opazen). Kromosom X je metacentričen, kromosom Y pa akrocentričen.
Taksonomska klasifikacija Zaradi težav pri razločevanju odnosov znotraj družine Lemuridae se vsi strokovnjaki ne strinjajo s taksonomijo, čeprav je večina primatološke skupnosti naklonjena trenutni klasifikaciji. Taksonomija družine Lemuridae Filogenija družine Lemuridae Družina Lemuridae Genus Lemur: obročastorepi maki Genus Eulemur: rjavi lemurji Genus Varecia: vari Genus Hapalemur: mali nežni ali bambusovi lemurji Genus Prolemur: veliki bambusov lemur Leta 1996 sta raziskovalca Steven Goodman in Olivier Langrand predlagala, da bi obročastorepi maki lahko pokazal regionalne razlike, zlasti visokogorsko populacijo v masivu Andringitra, ki ima debelejšo dlako, svetlejšo obarvanost in razlike v repnih obročkih. Leta 2001 je primatolog Colin Groves ugotovil, da to ne predstavlja lokalne podvrste. Ta odločitev je bila kasneje podprta z nadaljnjim terenskim delom, ki je pokazalo, da so razlike v normalnem razponu variacije za vrsto. Debelejša dlaka je veljala za lokalno prilagoditev na ekstremno nizke temperature v regiji, bledenje dlake pa so pripisali povečani izpostavljenosti sončnemu sevanju. Dodatne genetske študije leta 2000 so dodatno podprle sklep, da se populacija ni bistveno razlikovala od drugih populacij obročastorepih makijev na otoku.
Ekologija Obročastorepi maki je dnevni in polzemeljski. Je najbolj kopenska vrsta lemurja, saj na tleh preživi kar 33 % svojega časa. Vendar je še vedno precej drevesna, saj preživi 23 % svojega časa v srednji krošnji, 25 % v zgornji krošnji, 6 % v nastajajočem sloju in 13 % v majhnih grmičkih. Čete potujejo 70 % po tleh.
Velikost čete, območje doma in gostota populacije se razlikujejo glede na regijo in razpoložljivost hrane. Čete so običajno velike od 6 do 25, čeprav so bile zabeležene čete z več kot 30 posamezniki. Povprečna četa vsebuje 13 do 15 posameznikov. Velikost domačega območja se giblje med 6 in 35 hektarjev. Čete obročastorepega makija bodo ohranile ozemlje, vendar je prekrivanje pogosto veliko. Ko pride do srečanj, so agonistične ali sovražne narave. Četa običajno zaseda isti del svojega dosega tri ali štiri dni, preden se premakne. Ko se premakne, je povprečna potovalna razdalja 1 km. Gostota se giblje od 100 osebkov na 1 km² v suhih gozdovih do 250–600 osebkov na km² v galerijskih in sekundarnih gozdovih.
Obročastorepi maki ima domače in uvedene plenilce. Med avtohtonimi plenilci so fosa (Cryptoprocta ferox), madagaskarski jastreb (Polyboroides radiatus), madagaskarski brenčač (Buteo brachypterus) in madagaskarska boa (Acrantophis madagascariensis). Uvedeni plenilci so majhna indijska cibetovka (Viverricula indica), domača mačka in domači pes.
Geografsko območje in habitat Obročastorepi maki, endemit južnega in jugozahodnega Madagaskarja, sega dlje v visokogorja kot drugi lemurji. Naseljuje listnate gozdove, suho grmičevje, montanske vlažne gozdove in galerijske gozdove (gozdovi ob rečnih bregovih). Močno daje prednost galerijskim gozdovom, vendar so bili takšni gozdovi zdaj izkrčeni na večjem delu Madagaskarja, da bi ustvarili pašnike za živino. Odvisno od lokacije se lahko temperature znotraj njegovega geografskega območja razlikujejo od –12 °C v masivu Andringitra do 48 °C v bodičastih gozdovih posebnega rezervata Beza Mahafaly.
To vrsto najdemo daleč na vzhodu do Tôlanara, v notranjosti proti gorovju Andringitra na jugovzhodni planoti, med bodičastimi gozdovi južnega dela otoka in severno vzdolž zahodne obale do mesta Belo sur Mer. Zgodovinsko gledano so se severne meje njegovega območja na zahodu razširile do reke Morondava blizu Morondave. Še vedno ga je mogoče najti v narodnem parku Kirindy Mitea, južno od Morondave, čeprav v zelo redko. Ne pojavlja se v gozdnem rezervatu Kirindy, severno od Morondave. Njegova porazdelitev po preostalem območju je zelo neenakomerna, gostota populacije pa se zelo razlikuje.
Obročastorepega makija je mogoče zlahka videti v petih narodnih parkih na Madagaskarju: narodnem parku Andohahela, narodnem parku Andringitra, narodnem parku Isalo, narodnem parku Tsimanampetsotsa in narodnem parku Zombitse-Vohibasia. Najde de ga lahko tudi v posebnem rezervatu Beza-Mahafaly, posebnem rezervatu Kalambatritra, posebnem rezervatu Pic d'Ivohibe, Amboasary Sud, zasebnem rezervatu Berenty, skupnostnem rezervatu Anja in obrobno v narodnem parku Kirindy Mitea. Nezaščiteni gozdovi, v katerih so poročali o vrsti, so Ankoba, Ankodida, Anjatsikolo, Anbatotsilongolongo, Mahazoarivo, Masiabiby in Mikea.
Znotraj zavarovanih območij, za katera je znano, da živi, je obročastorepi maki simpatričen (deli svoje območje razširjenosti) s kar 24 vrstami lemurjev, ki pokrivajo vse živeče rodove razen Allocebus, in Varecia. Zgodovinsko gledano je bila vrsta simpatična s kritično ogroženim navadnim varijem (Varecia variegata editorum), ki je bil nekoč najden v narodnem parku Andringitra; vendar pa v zadnjih letih niso poročali o nobenem opažanju.
Prehrana Obročastorepi maki je oportunističen vsejed, ki se prehranjuje predvsem s sadjem in listjem, zlasti s tamarindovim drevesom (Tamarindus indica), domorodno znanim kot kily. Ko je na voljo, tamarinda predstavlja kar 50 % prehrane, zlasti v sušnem zimskem obdobju. Obročastorepi maki se prehranjuje s kar tremi ducati različnih rastlinskih vrst, njegova prehrana pa vključuje cvetove, zelišča, lubje in sok. Opazili so, da se prehranjuje z razpadlim lesom, zemljo, pajkovimi mrežami, zapredki žuželk, členonožci (pajki, gosenice, cikade in kobilice) in majhnimi vretenčarji (ptice in kameleoni). V sušnem obdobju postane vse bolj oportunističen.
Socialni sistemi