thumb|right|250px|Ozemlja, ki so bila pod nadzorom britanskega imperija (rožnato)
Britanski imperij je poimenovanje za politično in ekonomsko skupnost kolonialnih držav in ozemelj pod vlado angleške, nato britanske, kraljevine. Sestavljali so ga Združeno kraljestvo ter kolonije, dominioni, protektorati in druga ozemlja pod nadzorom. V času največjega obsega je bil Britanski imperij največji imperij v zgodovini;Praviloma si primat deli z Mongolskim imperijem trinajstega stoletja, z razliko, da je bila mongolska država zajeta v skupno ozemeljsko enoto (zato jo imenujemo cesarstvo), medtem ko so bile britanske posesti razpršene po vsem svetu (torej sestavljene iz kraljevine in kolonij). leta 1920 je združeval 23% takratnega svetovnega prebivalstva in 24 % svetovne kopne površine. Tudi zanj je veljalo geslo Španskega imperija, da v imperiju »sonce nikdar ne zaide«, saj je vedno sijalo vsaj v eni izmed kolonij. Trajal je od leta 1607 do leta 1997.
Vrste odvisnih ozemelj thumb|250px|Britanski imperij (označen z rožnato) na zemljevidu iz leta 1879 Administracija odvisnih ozemelj Britanskega imperija, ki jih uvrščamo v splošni izraz kolonije, je bila zelo zapletena in raznolika zaradi neenotne sestave priključenih teritorijev. Še danes potekajo razprave o številu in lastnostih raznih načinov uprave, saj so bile nekatere kolonije tako edinstvene, da bi jih težko vključili v neki standard. Razen tega je treba tudi upoštevati, da se je status priključenih ozemelj spreminjal v teku časa. V grobih obrisih se dajo britanske kolonije razdeliti v štiri skupine: kronske kolonije, dominioni, pogodbene kolonije, Indija.
Kronske kolonije
Kronske kolonije (crown colony) so bila prekomorska ozemlja Anglije oz. Velike Britanije, ki niso mogla voliti predstavnikov v britanski parlament. Glede na samostojnost so se kronske kolonije delile na tri skupine: kolonije z vlado, ki sta jo sestavljali večina članov, ki jih je imenoval kralj, in manjšina, ki jo je izvolilo domače prebivalstvo, na primer Jamajka, Šrilanka, Bermudi; kolonije z vlado, čigar člane je imenoval samo kralj, vendar so nekateri od teh predstavljali domače prebivalstvo, na primer Grenada, Sierra Leone, Hongkong; kolonije, ki jih je upravljal kraljevi guverner brez sodelovanja domačega prebivalstva, na primer Gibraltar in Singapur.
Poimenovanje kronske kolonije se je uporabljalo do leta 1981, ko so se po zakonu preimenovale v odvisna ozemlja (dependent territories). Po letu 2002 so postale prekomorska britanska ozemlja (British Overseas Territories - BOT).
Dominioni
Dominion (dominion) je sprva bilo nekakšno privilegirano poimenovanje za kolonijo Virginijo za njeno zvestobo kraljevini (1651), vendar ji to ni prineslo nikake avtonomije. Pozneje se je to poimenovanje uporabljalo za kolonije, ki so postopoma dosegle priznanje "razsodne vlade" (responsible government), nato samostojnost v notranji politiki in po letu 1945 popolno avtonomijo. Dominioni so po tem postali neodvisni člani Skupnosti narodov (Commonwealtha), na primer Kanada, Avstralija, Južna Afrika.
Pogodbene kolonije
Pogodbene kolonije (charter colony) so bila ozemlja, ki jih je vezala na Anglijo oz. Veliko Britanijo pogodba o sodelovanju (charter). Ustvarjene so bile s pisnimi pogodbami med britansko vlado in privatniki (proprietary colony) ali med britansko vlado in privilegiranimi trgovskimi družbami (chartered colony). Podeljevale so koristnikom dejansko neomejeno oblast ob formalnem spoštovanju odvisnosti od kralja. Pogodbe s privatniki so bile v glavnem vladne koncesije ali kraljeva darila sorodnikom in ustanovam. Kot privatne pogodbene kolonije so nastale na primer severnoameriške kolonije, ki so po osamosvojitvi postale Združene države Amerike.
Pomembnejše so bile pogodbene kolonije, ki jih je vlada dodelila privilegiranim trgovskim družbam: pogodbe so določale teritorialne meje in obveznosti, ki so jih morale trgovske družbe spoštovati pri poslovanju, kar jim je podeljevalo dejansko neomejeno oblast pod državnim pokroviteljstvom. Glavna britanska privilegirana družba je bila Britanska vzhodnoindijska družba.
Indija thumb|right|250px|Oglas za železniški prevoz do Bombaya iz leta 1880 Posebej se obravnava največja in najpomembnejša britanska kolonija Indija, ki je prišla pod nadzor Britanske vzhodnoindijske družbe v prvi polovici 19. stoletja. Prebivalstvo se je leta 1857 uprlo evropskim hegemonističnim načrtom (prva indijska vojna za neodvisnost), vendar neuspešno, zato je celotna Indija prešla pod britansko nadoblast: del Indije je bil pod neposredno upravo Velike Britanije pod imenom Britanska Indija (British India), ostalo so upravljale lokalne oblasti pod nadzorstvom Britancev (princely states); vse skupaj se je formalno imenovalo British Ray ali Indijski imperij (Indian Empire), ker je bila dejansko Indija s povezanimi ozemlji pravi imperij pod nadzorstvom Britanskega imperija. To stanje je trajalo do leta 1947, ko se je ozemlje razdelilo na Indijski dominion in Pakistanski dominion, neodvisni državi v sklopu Skupnosti narodov. Republika Indija je nastala leta 1950 z izdajo samostojne ustave. Pakistan se je leta 1956 proglasil za Islamsko republiko.
Druga odvisna ozemlja
Podobna kolonijam so še ozemlja imenovana protektorati (protectorate); od kolonij se razlikujejo, v kolikor je interna administracija popolnoma prepuščena lokalnim oblastem, ki so še pred prihodom Britancev uspešno upravljale državo, na primer Swaziland ("indirect rule").
Po prvi svetovni vojni so bili ustvarjeni še mandati (mandate), nekdanje ne-britanske kolonije, ki jih je Velika Britanija upravljala v imenu Društva narodov. Pozneje so večinoma prešli pod neposredno upravo Združenih narodov in/ali so dosegli neodvisnost (Kamerun, Somalija).
Zgodovina
Britanski imperij se je pričel z osvajanjem prekomorskih ozemelj v času evropske dobe odkritij, to je v čas globalnih pomorskih odprav Španije in Portugalske v poznem 15. stoletju. Po njunem zgledu je tudi Anglija skušala pridobiti ameriška ozemlja, vendar Cabotovemu odkritju Nove Fundlandije 1497. ni sledila takojšnja kolonizacija. Prvi koloniji sta bili vzpostavljene šele v zadnjih dveh desetletjih 16. stoletja (St. John's na Novi Fundlandiji 1583. in Roanoke na obali današnje Severne Karoline 1587.), a sta zaradi nezadostne povezave z Evropo propadli in koloni so se verjetno asimilirali z domačini.
Prvo obdobje thumb|right|150px|Kovanec za vrednost “četrt ane” ('One Quarter Anna'), ki ga je leta 1835 izdala Britanska vzhodnoindijska družba Imperij se je začel izoblikovati z intenzivno kolonizacijo severne Amerike in predvsem z nastankom privatnih organizacij, ki so z nadzorom britanskega prekomorskega trgovanja prevzele tudi upravljanje kolonij. Konec 16. stoletja je Anglija pričela boj proti nizozemski in portugalski prevladi nad trgovino z Azijo. Po sklenitvi zavezništva med Anglijo in Nizozemsko sta si ti dve državi razdelili trgovino v Aziji. Glavno vlogo je imela pri tem Britanska vzhodnoindijska družba, ki je imela v lasti obsežna ozemlja južne in vzhodne Azije. Sredi 17. stoletja je Anglija vzpostavila tudi prve naselbine na zahodni obali Afrike. Po mnenju nekaterih zgodovinarjev naj bi to obdobje predstavljalo Prvi britanski imperij, ki je trajal do leta 1783, ko je bila priznana osamosvojitev prvih kolonij na ameriških tleh.
V letih 1695 do 1698 je po zgledu drugih držav tudi takrat samostojna Škotska skušala vzpostaviti kolonije v Panami. Ti poskusi so zaradi bolezni in španskih vpadov propadli, Škotska pa je utrpela precejšnjo izgubo kapitala in se kasneje združila z Anglijo v Združeno kraljestvo.
Tako okrepljeno združeno kraljestvo je v 18. stoletju sodelovalo v vojni za nasledstvo na španskem prestolu, ki se je zaključila s podpisom Pariške mirovne pogodbe (1783). S tem so Britanci pridobili od Španije Gibraltar, Minorko in asiento za trgovino s sužnji, od Francije pa mnoga francoska ozemlja v Severni Ameriki. Utrpeli so pa tudi precejšnje izgube: trinajst severnoameriških kolonij je osnovalo ZDA in ozemlje med Aligeni in Misisipijem je postalo obmejni pas med ZDA in španskimi posestvi; po Misisipiju so smele pluti britanske in ameriške ladje. Britanci so odstopili Franciji otok Tobago in vojaške postojanke v Senegalu; Španiji in Nizozemski so povrnili Florido in ostale kolonije, ki so jima prej pripadale.
Drugo obdobje Po izgubi trinajstih kolonij v Severni Ameriki je Adam Smith objavil tezo, da je merkantilizem zastaran način trgovanja, ki ga je treba nadomestiti s politiko proste trgovine. Po tej teoriji naj bi bila kolonizacija nepotrebna, saj bi jo zelo ugodno zamenjala trgovina brez carinskih dajatev s prekomorskimi deželami.The Wealth of Nations (1776) - Bogastvo narodov (prevedel Bogdan Gradišnik, Studia Humanitatis, 2010) V očeh konservativnih britanskih politikov in ekonomistov je ta teza odzvenela kot »kislo grozdje« Ezopove basni in sploh ni bila vzeta v poštev. Kljub porastu trgovanja z bivšimi ameriškimi kolonijami po njihovi osamosvojitvi,James, L.: The Rise and Fall of the British Empire, Abacus, 2001 je Velika Britanija nadaljevala kolonialno osvajanje na drugi strani sveta. Zaradi izgube trinajstih ameriških kolonij se je britanski imperij začel širiti na pacifiško območje. Ko je James Cook leta 1770 dosegel Avstralijo, so Britanci tja začeli naseljevati kaznjence, ki so sčasoma oblikovali novo kolonijo. Obenem so priseljenci začeli naseljevati tudi Novo Zelandijo, ravno tako so bile vzpostavljene kolonije v Afriki. To obdobje se obravnava kot Drugi britanski imperij. Predvsem na račun industrijske revolucije je prišlo v začetku 19. stoletja tudi do odprave trgovine s sužnji.
Po več vojnah s Francijo, Nizozemsko in Španijo na koncu 18. in v začetku 19. stoletja je Britanski imperij, predvsem po zaslugi svoje mornarice, brez večjih pretresov ohranil prominenten položaj v svetovni politiki do začetka 1. svetovne vojne. Razni zgodovinarji obravnavajo Drugi britanski imperij, to je dobo pomorske hegemonije Britancev skozi vse 19. stoletje, kot dobo miru in napredka (pax britannica), vendar današnje razumevanje zgodovine ne more mimo dejstva, da so bili v tem obdobju miru podjarmljeni Indija, velik del Afrike in tudi druga ozemlja širom sveta. V jugovzhodni Aziji in južni Ameriki sta pax britannica in njen nadzor gospodarstva prinesla določeno emancipacijo prebivalstva, vendar tudi njegovo politično vzgojo. Doba britanskega miru pa ni v nobeno od kolonij prinesla ekonomske blaginje.
Svetovne vojne
V začetku 20. stoletja so ZDA postale pomemben ekonomski tekmec Britancev, medtem ko se je v Evropi zoperstavila britanski gospodarski hegemoniji Nemčija, kar je v kratkem sprožilo tudi vojaško nasprotovanje, v katero se pa ZDA niso vključile. V letih 1904 - 1907 so Združeno kraljestvo, Francija in Rusija sklenile vojaško zvezo (antanto) proti zvezi centralnih sil, to je Nemčije in Avstro-Ogrske iz leta 1879. To je na koncu privedlo do prve svetovne vojne. Na izid vojne je močno vplivalo aktivno sodelovanje kolonij, kar je pripomoglo tudi do ozemeljske širitve. Versajska mirovna pogodba je odvzela Nemčiji velike posesti v Evropi in v kolonijah. Od teh je Britanski imperij v obliki mandatov Društva narodov Združenemu kraljestvu prinesel Nemško vzhodno Afriko, Palestino, Transjordanijo, Irak, Novi Zelandiji Samoo in Avstraliji Novo Gvinejo z nekaterimi drugimi teritoriji, Južnoafriška zveza pa je dobila nadzor nad današnjo Namibijo.Tucker, S. C. & Roberts, P.: The Encyclopedia of World War I : A Political, Social, and Military History. ABC=CLIO, 2005, ISBN 978-185109-420-2 Tako je po koncu vojne Britanski imperij dosegel svoj največji obseg, saj je leta 1921 zajemal 458 milijonov ljudi in se je raztezal čez okoli 33 milijonov km². Združeno kraljestvo je po koncu vojne sicer ohranilo vsa svoja posestva, vendar je bilo v vojni finančno, industrijsko in vojaško močno izčrpano.