Bantujci so avtohtona etnolingvistična skupina približno 400 različnih avtohtonih afriških etničnih skupin, ki govorijo bantujske jezike. Jeziki so domači v državah, ki se razprostirajo na velikem območju od Zahodne Afrike, Srednje Afrike, Jugovzhodne Afrike in Južne Afrike. Bantujci naseljuje tudi južna območja držav severovzhodne Afrike.
Bantujskih jezikov je nekaj sto. Glede na definicijo 'jezika' ali 'narečja' se ocenjuje, da obstaja med 440 in 680 različnih jezikov."Guthrie (1967–71) names some 440 Bantu 'varieties', Grimes (2000) has 501 (minus a few 'extinct' or 'almost extinct', Bastin et al. (1999) have 542, Maho (this volume) has some 660, and Mann et al. (1987) have c. 680." Derek Nurse, 2006, "Bantu Languages", in the Encyclopedia of Language and Linguistics, p. 2. Ethnologues report for Southern Bantoid lists a total of 680 languages. The count includes 13 Mbam languages which are not always included under "Narrow Bantu". Skupno število govorcev je v stotinah milijonov in se je sredi leta 2010 gibalo pri približno 350 milijonih (približno 30 % prebivalstva Afrike ali približno 5 % celotnega svetovnega prebivalstva).Skupnega prebivalstva ni mogoče natančno določiti, ker ni na voljo natančnih popisnih podatkov iz podsaharske Afrike. V zgodnjih 2000-ih je bilo navedeno število malo nad 200 milijoni (glejte Niger-Congo languages: subgroups and numbers of speakers za zbirko podatkov iz leta 2007 iz SIL Ethnologue, ki navaja 210 milijonov). Oddelek Združenih narodov za ekonomske in socialne zadeve je leta 2015 ocene prebivalstva za zahodno-osrednjo Afriko priznalo kot bistveno prenizke(). Rast prebivalstva v Srednji in Zahodni Afriki od 2015 je ocenjena na med 2,5 % in 2,8 % letno, za letno povečanje populacije Bantu za približno 8 do 10 milijonov. Samo v Demokratični republiki Kongo živi približno 60 milijonov govorcev (2015), razdeljenih v približno 200 etničnih ali plemenskih skupin.
Večje posamezne skupine Bantujcev imajo več milijonov prebivalcev, npr. velika večina zahodne Afrike, zlasti najbolj naseljena afriška država Nigerija, Ruanda, Tanzanija, Uganda, Kenija, Burundi (25 milijonov), ljudstvo Baganda v Ugandi (5,5 milijona leta 2014), Shona v Zimbabveju ( 17,6 milijona od leta 2020), Zulujska kraljevina v Južni Afriki (14,2 milijona od leta 2016), Luba iz Demokratične republike Kongo (28,8 milijona leta 2010), Sukuma v Tanzaniji (10,2 milijona leta 2016), Kikuyu v Keniji (8,1 milijona leta 2019), ljudstvo Xhosa v Južni Afriki (9,6 milijona leta 2011), batswana v južni Afriki (8,2 milijona leta 2020) in Pedi Južne Afrike (7 milijonov leta 2018).
Etimologija
Abantu je beseda Xhosa in zulujščini za ljudi. Je množina besede umuntu, kar pomeni 'oseba' in temelji na deblu --ntu in množinski predponi aba.The word Muntu/omuntu/umuntu(singular) and "Avantu/ Abantu" ( plural) is used across most of the Bantu speaking people to refer to or mean 'person'not only Xhosa and Zulu.((
V jezikoslovju je beseda bantu za jezikovne družine in njihove govorce umeten izraz, ki temelji na rekonstruiranem protobantujskem izrazu za 'ljudi'. V moderni akademski svet (kot Bâ-ntu) ga je prvič predstavil Wilhelm Bleek leta 1857 ali 1858 in ga populariziral v svoji Primerjalni slovnici iz leta 1862. Ime naj bi bilo skovano, da bi predstavljalo besedo za 'ljudje' v ohlapno rekonstruiranem prabantujstvu, iz množinske predpone samostalniškega razreda *ba-, ki kategorizira 'ljudi', in korena *ntʊ̀ - 'nekaj (entiteta), karkoli' (npr. xhosa umntu 'oseba' abantu 'ljudje, zulujski umuntu 'oseba', abantu 'ljudje').
Za ljudi, ki govorijo bantujske jezike, ni domačega izraza, ker niso etnična skupina. Ljudje, ki govorijo bantujske jezike, svoje jezike označujejo z etničnimi endonimi, ki pred evropskim stikom niso imeli avtohtonega pojma za večjo etnolingvistično skupino, ki so jo poimenovali evropski jezikoslovci iz 19. stoletja. Bleekova skovanka je bila navdihnjena z antropološkim opazovanjem skupin, ki se identificirajo kot 'ljudje' ali 'pravi ljudje'.R.K.Herbert and R. Bailey in Rajend Mesthrie (ed.), Language in South Africa (2002), p. 50 . To pomeni, da imajo idiomatsko refleksi *bantʊ v številnih jezikih pogosto konotacije osebnih značajskih lastnosti, kot so zajete v vrednostnem sistemu ubuntu, znanem tudi kot hunhu v čišoni ali boto v sesotu, namesto da se nanašajo samo na vsa človeška bitja.p. 50 .
Koren v prabantujščini je rekonstruiran kot *-ntʊ́. Različice besede bantu (to je koren plus samostalniška predpona razreda 2 *ba-) se pojavljajo v vseh bantujskih jezikih: na primer kot bantu v kikongo, kituba, tshiluba in kiluba; watu v svahiliju; ŵanthu v Tumbuki; anthu v Chichewa; batu v lingali; bato v Duali; abanto v Gusii; andũ v kambi in kikuyu; abantu v Kirundiju, Lusogi, Zuluju, Xhosi, Runyoru in Lugandi; wandru v Shingazidji; abantru v Mpondu in Ndebeleju; bãthfu v Phuthiju; bantfu v swatiju in bhaci; banhu in kisukuma; banu v Lali; vanhu v Shona in Tsonga; batho v sesotu, tsvani in sepediju; antu v Meru; andu v Embu; vandu v nekaterih narečjih Luhya; vhathu v Venda in bhandu v Nyakyusa.
Znotraj ostre razprave med jezikoslovci o besedi bantu Seidensticker (2024) navaja, da je obstajal »globok konceptualni trend, v katerem se je povsem tehnični [izraz] brez kakršnih koli nejezikovnih konotacij preoblikoval v oznako, ki se nediskriminatorno nanaša na jezik, kultura, družba in rasa.«
Zgodovina Izvori in širitev Bantujski jeziki izhajajo iz protobantujskega rekonstruiranega jezika, za katerega se ocenjuje, da so ga govorili pred približno 4000 do 3000 leti v zahodni/osrednji Afriki (območje današnjega Kameruna). Domnevno so bili razširjeni po Srednji, Vzhodni in Južni Afriki v tako imenovanem širjenju Bantujcev, sorazmerno hitrem širjenju, ki je trajalo približno dve tisočletji in na desetine človeških generacij v 1. tisočletju pr. n. št. in 1. tisočletju n. št..Philip J. Adler, Randall L. Pouwels, World Civilizations: To 1700 Volume 1 of World Civilizations, (Cengage Learning: 2007), p.169.
Širitev Bantujcev
Znanstveniki z Inštituta Pasteur in CNRS so skupaj s širokim mednarodnim konzorcijem ponovno izsledili selitvene poti populacij Bantu, ki so bile prej vir razprav. Znanstveniki so uporabili podatke iz obsežne genomske analize več kot 2000 vzorcev, odvzetih posameznikom v 57 populacijah po vsej podsaharski Afriki, da bi izsledili širitev Bantujcev. Med valom širjenja, ki se je začel pred 4000 do 5000 leti, je prebivalstvo, ki govori bantu – okoli 310 milijonov ljudi v letu 2023 – postopoma zapustilo svojo prvotno domovino Zahodno-srednjo Afriko in odpotovalo v vzhodne in južne regije afriške celine.
Med širjenjem Bantujcev so ljudstva, ki govorijo bantu, absorbirala ali izpodrinila številne starejše prebivalce, pri čemer je le nekaj sodobnih ljudstev, kot so skupine pigmejcev v osrednji Afriki, ljudstvo Hadza v severni Tanzaniji in različne populacije Koisan po vsej južni Afriki, ostalo obstoječe do obdobja evropskega stika. Arheološki dokazi potrjujejo njihovo prisotnost na območjih, ki so jih pozneje zasedli govorci bantujskih jezikov. Raziskovalci so dokazali, da so Koisani iz Kalaharija ostanki ogromne populacije prednikov, ki je bila morda najbolj naseljena skupina na planetu pred širitvijo Bantujcev. Biokemik Stephan Schuster s tehnološke univerze Nanyang v Singapurju je s sodelavci ugotovil, da je populacija Koisan začela drastično upadati, ko so se kmetje Bantujci pred 4000 leti razširili po Afriki.
Hipoteze o zgodnji širitvi Bantujcev
Preden so dokončno izsledili širitev Bantujcev, začenši z njihovim izvorom v regiji med Kamerunom in Nigerijo, sta bila domnevana dva glavna scenarija širitve Bantujcev: zgodnja širitev v Srednjo Afriko in en sam izvor razpršitve, ki seva od tam, ali zgodnja ločitev na vzhodni in južni val razpršitve, pri čemer se en val premika čez Kongovsko kotlino proti vzhodni Afriki, drugi pa se premika južno vzdolž afriške obale in sistema reke Kongo proti Angoli.Pollard, Elizabeth; Rosenberg, Clifford; Tignor, Robert (2011). Worlds Together, Worlds Apart: A History of the World: From the Beginnings of Humankind to the Present. New York: Norton. p. 289.
Genetska analiza kaže precejšnje strnjene razlike v genetskih lastnostih med govorci jezika bantu po regijah, kar kaže na primesi prejšnjih lokalnih populacij. Govorci bantuja v Južni Afriki (Xhosa, Venda) so pokazali znatne ravni SAK in zahodnoafriškega bantuja AAC ter nizke ravni vzhodnoafriškega bantujskega AAC (slednji je prisoten tudi pri govorcih bantuja iz Demokratične republike Kongo in Ruande). Rezultati kažejo na izrazito selitev vzhodnoafriških Bantujcev v južno Afriko in so skladni z jezikovnimi in arheološkimi dokazi o selitvi vzhodnoafriških Bantujcev z območja zahodno od Viktorijinega jezera in vključitvi prednikov khoekhoe v več populacij jugovzhodnih Bantujcev pred približno 1500 do 1000 leti.see also:
Priseljenci, ki govorijo bantu, bi bili v stiku tudi z nekaterimi afroazijskimi obrobnimi skupinami na jugovzhodu (predvsem kušitskimi) ter nilotsko in srednjesudansko govorečimi skupinami.
Po scenariju zgodnjega razcepa, kot je bil domnevan v 1990-ih, je širjenje proti jugu doseglo deževni gozd Konga do približno leta 1500 pr. n. št. in južne savane do leta 500 pr. n. št., medtem ko je širjenje proti vzhodu doseglo Velika jezera do leta 1000 pr. n. št., od tam pa se je širilo naprej kot bogato okolje je podpiralo gosto naseljenost. Možna gibanja majhnih skupin proti jugovzhodu iz območja Velikih jezer bi lahko bila hitrejša, s prvotnimi naselbinami, ki so bile široko razpršene blizu obale in v bližini rek, zaradi sorazmerno težkih pogojev kmetovanja na območjih, ki so bolj oddaljena od vode. Nedavni arheološki in jezikovni dokazi o premikih prebivalstva kažejo, da so pionirske skupine dosegle dele sodobnega KwaZulu-Natala v Južni Afriki nekje pred 3. stoletjem našega štetja vzdolž obale in sodobnega Severnega rta do leta 500 našega štetja.Newman (1995), Ehret (1998), Shillington (2005)
Govedorejska terminologija, ki se uporablja med razmeroma maloštevilnimi sodobnimi bantujskimi pastirskimi skupinami, nakazuje, da je pridobitev goveda morda izvirala iz osrednjih sudansko, kuliaško in kušitsko govorečih sosedov. Jezikovni dokazi prav tako kažejo, da so bili tudi običaji molže goveda neposredno zgledovani po kušitskih kulturah na tem območju. Terminologija za govedo v južnoafriških bantujskih jezikih se razlikuje od tiste, ki jo najdemo pri bolj severno govorečih bantujskih ljudstvih. Eden od nedavnih namigov je, da so se kušitski govorci že prej preselili na jug in sodelovali z najsevernejšimi govorci Kojsanov, ki so od njih pridobivali govedo, in da so prvi prispeli bantujski govorci dobili svoje prvotno govedo od ljudi, ki so govorili khwe pod vplivom Kušitov. V skladu s to hipotezo je večje poznejše priseljevanje, ki je govorilo bantu, pozneje izpodrinilo ali asimiliralo to najjužnejšo razširitev območja kušitskih govorcev.Roger Blench, "Was there an interchange between Cushitic pastoralists and Khoisan speakers in the prehistory of Southern Africa and how can this be detected?" Robert Gayre, Ethnological elements of Africa, (The Armorial, 1966), p. 45
Na podlagi zobozdravstvenih dokazov je Irish (2016) zaključil: Proto-Bantu ljudstva so morda nastala v zahodni regiji Sahare, sredi kifijskega obdobja v Goberu, in so se morda preselila proti jugu, iz Sahare v različne dele Zahodne Afrike (npr. Benin, Kamerun, Gana, Nigerija, Togo), kot posledica dezertifikacije Zelene Sahare leta 7000 pr. n. št.. Iz Nigerije in Kameruna so se začela seliti poljedelska protobantujska ljudstva in med selitvijo so se med 2500 pr. n. št. in 1200 pr. n. št.] Irish (2016) prav tako gleda na ljudstvo Igbo in Yoruba kot na verjetno nazaj priseljena ljudstva Bantu.
Kasnejša zgodovina