14. aprila 1865 je Abrahama Lincolna, 16. predsednika Združenih držav Amerike, med obiskom predstave Naš ameriški bratranec v Fordovem gledališču v Washingtonu, D.C. ustrelil in smrtno ranil John Wilkes Booth Lincoln je bil zadet v tilnik in je zaradi poškodb umrl naslednji dan ob 7:22 zjutraj v Petersenovi hiši nasproti gledališča. Bil je prvi predsednik ZDA, ki je bil ubit v atentatu. Njegov pogreb je zaznamovalo dolgotrajno državno žalovanje.

Proti koncu ameriške državljanske vojne je bil Lincolnov atentat del večje politične zarote, s katero je Booth nameraval pomagati Konfederaciji z odstranitvijo treh najpomembnejših politikov zvezne vlade. Zarotnikoma Lewisu Powellu in Davidu Heroldu je bilo naročeno, naj ubijeta državnega sekretarja Williama H. ​​Sewarda, George Atzerodt pa je bil zadolžen za umor podpredsednika Andrewa Johnsona.

Po Lincolnovi smrti je načrt propadel: Seward je bil le ranjen, Atzerodt pa se je napil namesto da bi ubil podpredsednika. Po dramatičnem začetnem pobegu je bil Booth ubit na koncu dvanajstdnevnega zasledovanja, ko so ga našli na kmetiji v Virginiji.Steers, p. 153.Donald (1996), p. 599. Powell, Herold, Atzerodt in Mary Surratt so bili kasneje zaradi njihovega sodelovanja v zaroti obsojeni na smrtno kazen.

Ozadje levo|sličica|280x280_pik|Ameriški predsednik Abraham Lincoln, leta 1865. Spomladi leta 1865 so se Združene države Amerike bližale koncu štiriletne državljanske vojne. Po izvolitvi Abrahama Lincolna za predsednika leta 1861 je več južnih držav razglasilo odcepitev od ZDA in se združilo v Konfederacijske države Amerike. Razlogi za to so bile pomembne politične in družbene razlike, zlasti glede suženjstva. Konfederati so prizadevanja nove republikanske administracije pod Lincolnom, da bi suženjstvo omejila na tiste države, kjer je že obstajalo, videli kot grožnjo svojim gospodarskim in družbenim temeljem. Lincoln pa je odcepitev južnih držav obravnaval kot upor, ki ga je bilo treba po napadu Konfederacije na unijsko trdnjavo Sumter aprila 1861 vojaško zatreti. Najkasneje do jeseni 1864 je bila zmaga severnih držav v državljanski vojni vse bolj očitna. Lincolnova ponovna izvolitev novembra 1864 je ugasnila vsako upanje na jugu, da bi dosegli neodvisnost s pogajanji z vlado pod vodstvom demokratov. Lincoln je vedno zavračal pogajanja o suverenosti Konfederacije. sličica|334x334_pik|Atentator, John Wilkes Booth. Končni vojaški poraz, ki je bil neizbežen po predaji največje konfederacijske vojske pod poveljstvom generala Leeja 9. aprila 1865, in splošne razmere na jugu Združenih držav Amerike so med številnimi državljani teh držav povzročile frustracije. Popolna odprava suženjstva, ki jo je sprožil Lincoln in je osvobodila vse preostale zasužnjene Afroameričane, je naletela tudi na odpor številnih južnjakov, vključno z Johnom Wilkesom Boothom, ki je okoli sebe zbral skupino zarotnikov. Z Johnom Surrattom, sinom lastnice penziona Mary Surratt, se je srečal 23. decembra 1864 v hotelu National in ga pogosto obiskoval v mestni hiši Mary Surratt v Washingtonu, D.C. Tam se je Booth srečal z Georgeem Atzerodtom, Davidom Heroldom in Lewisom Powellom (alias Lewis Payne). Booth je sprva načrtoval ugrabitev predsednika Lincolna in ga odpeljati v Richmond, da bi izsilil izpustitev vojnih ujetnikov. Načrt ugrabitve je marca 1865 propadel. Samuel Arnold in Michael O'Laughlen sta zaroto zapustila, ko je bil organiziran program izmenjave zapornikov. Poleg tega je svojim sostorilcem naročil atentate na druge visoke uradnike Unije. Tarče atentata so bili podpredsednik Andrew Johnson, državni sekretar William H. Seward in general Ulysses S. Grant.

Atentat sličica|300x300_pik|Predsedniška loža v gledališču, kjer se je zgodil atentat. Zvečer 14. aprila 1865 sta Lincoln in njegova žena Mary načrtovala obisk predstave v Fordovem gledališču v Washingtonu, D.C., le nekaj dni po predaji Konfederacije. Povabilo je prejel tudi podpredsednik Andrew Johnson, a ga je ta zavrnil. Lincolnov obisk gledališča je bil uradno napovedan vnaprej v letakih. Ko je Booth, ki je Fordovo gledališče poznal iz svoje igralske kariere, izvedel za predsednikov obisk, je v tem videl priložnost za izvedbo načrta za atentat. Potem, ko sta Lincoln in njegova žena na predstavo prispela pozno, sta se usedla v predsedniško ložo nad sedeži za občinstvo. V loži sta ju spremljala major Henry Rathbone in njegova zaročenka Clara Harris. Dostop do lože je varoval telesni stražar na hodniku pred avditorijem. Kmalu po predsednikovem prihodu pa je telesni stražar zapustil svoje mesto, da bi si ogledal komedijo *Naš ameriški bratranec* britanskega dramatika Toma Taylorja. levo|sličica|293x293_pik|Barvna ilustracija atentata na predsednika Lincolna. Približno ob 22:00 po lokalnem času je Booth vstopil v gledališče in se neopaženo približal od zadaj skozi nevarovan vhod predsedniške lože. Ob 22.15 je igralec na odru izrekel besede: »Ne poznaš manir dobre družbe, kajne? No, očitno vem dovolj, da te obrnem na glavo, stara punca – ti stara norčija!« Booth je vedel, da je to trenutek, ko je pričakovati največji smeh občinstva, zlasti zaradi psevdoameriškega neologizma »nokavičarstvo«. Na ta znak je Booth od blizu ustrelil predsednika Lincolna v glavo s svojo enostrelno pištolo Deringer, ki se je polnila s prednjim delom cevi. Lincoln, ki je bil še živ, se je zgrudil na stol, Booth pa se je nato zadrl na ves glas "Sic semper tyrannis". Boothov pobeg iz predsedniške lože je skoraj preprečil Henry Rathbone, ki je bil ob Lincolnu ter Bootha prijel, oba pa sta se nato začela prerivati. Med prerivarnjem je Booth z nožem zabodel Rathboneja ob ramo pri levi roki in ga pri tem lažje ranil. Zatem je Booth skočil čez ograjo lože naravnost na oder. Drugi očividci so poročali, da so slišali vzklik »Jug bo svoboden« ali »Maščevanje za Jug«. Booth je kasneje v svojem dnevniku zapisal, da je zavpil le »Sic semper«. Občinstvo je bilo sprva zmedeno, ker ni bilo takoj jasno, da incident ni del predstave. Booth je skočil na oder, a so se mu ostroge na škornjih zapletle v zastavo in padel je ter si zlomil nogo. V hrupu mu je uspelo nemoteno zapustiti gledališče. sličica|293x293_pik|Pištola, s katero je John Wilkes Booth ustrelil in ubil predsednika Lincolna. Sostorilec s konji je že čakal na ulici. Booth in njegov privrženec sta takoj pobegnila iz mesta. Njihov cilj je bil doseči ozemlje Konfederacije – meja z Virginijo je bila blizu. Booth je upal, da ga bodo prebivalci južnih držav za njegovo dejanje sprejeli prijazno in hvaležno. Hudo ranjenega, nezavestnega Lincolna so položili na posteljo v bližnji hiši Petersen, kamor je hitro prispela zdravniška ekipa. Vendar pa je bilo zaradi strelne rane v glavi malo upanja, da bi mu rešili življenje. Naslednje jutro ob 7:22 je predsednik Lincoln umrl, v starosti 56 let. Takrat se je okoli postelje zbral celoten kabinet, razen državnega sekretarja Sewarda. Vojni minister Edwin M. Stanton je postal znan po stavku »Zdaj pripada angelom«, ki ga je izrekel po Lincolnovi smrti. Ta rek je bil kasneje vklesan v kamen v mavzoleju.

Zjutraj 15. aprila je nekdanji podpredsednik Andrew Johnson prisegel kot novi predsednik, s čimer se je končal mandat, ki je trajal do marca 1869. Načrtovani poskus atentata nanj se ni zgodil, ker je George Atzerodt, ki ga je Booth zadolžil za izvedbo, predhodno odstopil, saj se je v bližnjem lokalu napil. Tudi poskus atentata na generala Granta se ni zgodil, saj Granta tistega večera ni bilo v mestu. Poskus atentata na državnega sekretarja Sewarda pa je bil izveden, a ni uspel. Sewarda, ki je ležal v postelji v svoji zasebni rezidenci, je z nožem napadel morilec Lewis Powell in ga hudo ranil. Njegov sin, ki je prihitel na kraj dogodka, je uspel preprečiti, da bi državni sekretar utrpel smrtne poškodbe.

Boothov pobeg in obsodbe sličica|410x410_pik|Naslovnica na časopisu o ujetju Bootha in njegovih zarotnikov v zameno za predpisano nagrado. Takoj po atentatu so bile policijske enote s konji in kočijami zadolžene za iskanje atentatorja. Za Boothovo ujetje je bila ponujena znatna nagrada v višini 50.000 dolarjev (približno 700.000 dolarjev v današnji kupni moči, odvisno od uporabljene metode pretvorbe). Boothu in njegovemu sostorilcu je uspelo prečkati reko Potomac z ladjo v Virginijo. Booth je upal, da bo našel zatočišče na konfederacijskem ozemlju (ki se je medtem že predalo). Zato je bil še toliko bolj presenečen, ko je v časopisih prebral o valu ogorčenja zaradi atentata, potem ko je iz tiskanih medijev izvedel tudi, da je Lincoln podlegel poškodbam. Njegovo dejanje je očitno naletelo na splošno neodobravanje in grozo tudi v južnih državah. Kot razkrivajo Boothovi dnevniški zapisi, je trdno verjel, da bo za svoje dejanje na jugu deležen širokega priznanja. Booth je nadaljeval z zapisom, da atentata nikakor ne obžaluje.

Booth in njegov sostorilec sta se 26. aprila sprva zatekla v hlev. Ko so sostorilca prosili, naj odide po hrano, je obiskal bordel in osebju povedal o poskusu atentata. Prostitutke so nato obvestile policijo, ki je kmalu zatem Bootha našla. Ko so ranjenemu Boothu ukazali, naj zapusti hlev, in je to zavrnil, so leseno konstrukcijo zažgali. Booth se je branil z revolverjem, a ga je zatem ustrelil vojak Boston Corbett ustrelil in pri tem smrtno ranil. Booth je ostal paraliziran in je čez nekaj ur umrl na kraju dogodka. Njegove zadnje besede so bile: "Nekoristno, nekoristno." levo|sličica|270x270_pik|Usmrtitev Surratta, Powella, Herolda in Atzerodta 7. julija 1865. Fotografiral Lincolnov fotograf Alexander Gardner. Booth do konca ni pokazal nobenega obžalovanja za svoja dejanja. V svojem zadnjem dnevniškem zapisu je svoja dejanja opravičil kot božansko posvečen tiranomor in se primerjal z Viljemom Tellom. Zapisal je: "Nikoli se ne morem pokesati, čeprav sem sovražil ubijanje." Dnevnik se konča z besedami: "Nočem preliti niti kapljice krvi, ampak se moram boriti. To je vse, kar mi je še ostalo."

Boothove sozarotnike so prav tako našli in obsodili na smrt pred vojaškim sodiščem. Kazen je bila javno izvršena 7. julija 1865. Usmrtitev je bila fotografirana na zelo znani fotografiji tistega časa, ki jo je posnel Lincolnov fotograf Alexander Gardner. Mary Surratt, Lewis Powell, David Herold in George Atzerodt so bili obsojeni na smrt in obešeni v utrdbi Fort Lesley J. McNair. Edman Spangler, Michael O'Laughlen, Samuel Arnold in Samuel Mudd so bili zaprti v otoški trdnjavi Fort Jefferson. John Surratt – še en osumljeni morilec – je bil edini, ki je pobegnil. Najprej je pobegnil v Kanado in od tam v Anglijo. Iz Anglije je potoval po Evropi, dokler ga leta 1867 niso aretirali v Papeški državi in ​​izročili Združenim državam. Tam so mu sodili, a so ga oprostili. O'Laughlen je leta 1867 umrl v priporu. Leta 1869 je predsednik Andrew Johnson pomilostil Arnolda, Mudda in Spanglerja.

Linconovi sumi o atentatu Obstajajo znaki, da je Lincoln predvidel poskus atentata. Njegov telesni stražar, William Henry Crook, v svojih spominih citiral predsednika: "Veste, verjamem, da obstajajo moški, ki mi želijo vzeti življenje: in prepričan sem, da bodo." Crook nadalje piše, da je Lincoln, ki je ljubil gledališče, tistega večera zelo nerad šel na predstavo; vendar ni hotel prelomiti svoje besede. Crookovo osebno zaščito je odločno zavrnil in se poslovil z »Nasvidenje« namesto običajne »Lahko noč«.

Sklici

Zunanje povezave

Official NPS website: Ford's Theatre National Historic Site Ford's Theatre Society including Center for Education and Leadership, theater Box Office The 1893 collapse of Ford's Theatre Abraham Lincoln's Assassination The Life and Plot of John Wilkes Booth Podcast with the curator of Ford's Theatre from the Speaking of History Podcast – MP3 file Podcast of the Ranger Talk for visitors from Ford's Theatre from the Speaking of History Podcast Ford's Theatre at Google Cultural Institute

Kategorija:Leto 1865 Kategorija:Atentati Kategorija:Članki o smrtih ljudi Kategorija:Abraham Lincoln