Nanoarheje (znanstveno ime Nanoarchaeota; grško »pritlikavi ali majhen starodavni«) je predlagano deblo (Candidatus Nanoarchaeota) v domeni arhej (Archaea)Glej NCBI webpage on Nanoarchaeota. Data extracted from the , ki trenutno vključuje samo enega predstavnika, Nanoarchaeum equitans, ki je bil odkrit v podmorskem hidrotermalnem izviru in prvič opisan leta 2002.

Taksonomija Člani nanoarhej so povezani z različnimi gostiteljskimi organizmi in okoljskimi pogoji. Kljub majhnosti, zmanjšanemu genomu in omejenemu dihanju imajo nenavadne presnovne značilnosti. Na primer, N. equitans ima zapleten in zelo razvit sistem za medcelično komunikacijo.

Filogenija nanoarhej temelji na njenem edinem kultiviranem predstavniku, Nanoarchaeum equitans, ki se uvršča v ločeno evolucijsko skupino v primerjavi z drugimi arhejami, ki so bile nedavno na novo razvrščene. Nadaljnje analize so pokazale, da se je N. equitans zgodaj odcepil od evolucije arhej, kar so ugotovili na podlagi zaporedja 16S rRNA. To pomeni, da imajo posebno in starodavno mesto med arhejami.

Trenutno sprejeta razvrstitev temelji na uradnem taksonomskem Seznamu veljavnih prokariontskih imen (LPSN) in Nacionalnem centru za biotehnološke informacije (NCBI).

Razred Nanobdellia Kato et al. 2022 ["Nanoarchaea" Huber et al. 2011; "Nanoarchaeia" Vazquez-Campos et al. 2021] Red Nanobdellales Kato et al. 2022 [Nanoarchaeales Huber et al. 2011] Družina "Nanoarchaeaceae" Huber et al. 2011 Rod "Nanoarchaeum" Huber et al. 2002 "N. equitans" Huber et al. 2002 Družina Nanobdellaceae Kato et al. 2022 ["Nanopusillaceae" Huber et al. 2011] Rod Nanobdella Kato et al. 2022 N. aerobiophila Kato et al. 2022 Rod "Candidatus Nanoclepta" St. John et al. 2019 "Ca. N. minuta" St. John et al. 2019 Rod "Candidatus Nanopusillus" Wurch et al. 2016 "Ca. N. acidilobi" Wurch et al. 2016 ?"Ca. N. massiliensis" Hassani et al. 2022 ?"Ca. N. phoceensis" Hassani et al. 2024 "Ca. N. stetteri" (Castelle et al. 2015) Rinke et al. 2020 Red "Tiddalikarchaeales" Vazquez-Campos et al. 2021 Družina "Tiddalikarchaeaceae" Vazquez-Campos et al. 2021 Rod "Candidatus Tiddalikarchaeum" Vazquez-Campos et al. 2021 "Ca. T. anstoanum" Vazquez-Campos et al. 2021 Red "Jingweiarchaeales" Rao et al. 2023 Družina "Jingweiarchaeaceae" Rao et al. 2023 Rod "Candidatus Jingweiarchaeum" Rao et al. 2023 "Ca. J. tengchongense" Rao et al. 2023 Red JAPDLS01 Družina "Haiyanarchaeaceae" Rao et al. 2023 Rod "Candidatus Haiyanarchaeum" Rao et al. 2023 "Ca. H. thermophilum" Rao et al. 2023 Red "Parvarchaeales" Rinke et al. 2020 Družina "Parvarchaeaceae" Rinke et al. 2020 ["Acidifodinimicrobiaceae" Luo et al. 2020] Rod "Candidatus Rehaiarchaeum" Rao et al. 2023 "Ca. R. fermentans" Rao et al. 2023 Rod "Candidatus Acidifodinimicrobium" Luo et al. 2020 "Ca. A. mancum" Luo et al. 2020 Rod "Candidatus Parvarchaeum" Baker et al. 2010 "Ca. P. acidiphilum" Baker et al. 2010 "Ca. P. paracidiphilum" corrig. Baker et al. 2010 "Ca. P. tengchongense" Rao et al. 2023

Značilnosti Celice N. equitans so sferične oblike s premerom približno 400 nmnjihov genom pa je zelo kratek in kompakten, saj vsebuje le 490.885 baznih parov. Čeprav imajo genetsko kodo za izvajanje procesov, kot sta obdelava in popravilo DNA, ne morejo izvajati določenih biosintetičnih in metaboličnih procesov, kot so sinteza lipidov, aminokislin, kofaktorjev ali nukleotidov. Zaradi teh omejitev je N. equitans obvezen parazit in edina znana arheja s to lastnostjo. Zaradi nenavadnih zaporedij ss rRNA jih je težko zaznati z običajno metodo verižne reakcije s polimerazo. Celice imajo tudi značilno S-plast s šestkratno simetrijo s mrežno konstanto 15 nm.

Struktura genoma Za nanoarheje so značilne majhne celice s premerom med 100 in 400 nm in zelo poenostavljeni genomi velikosti 0,491–0,606 Mbp. Genomi opisanih nanoarhej kažejo različne stopnje redukcije, kar je skladno z življenjskim slogom, odvisnim od gostitelja. Nekatere nanoarhje imajo še vedno gene za sisteme CRISPR-Cas, arhejske bičke in pot glukoneogeneze.

Habitat Nanoarheje so obvezni simbionti, ki rastejo pritrjeni na arhejskega gostitelja, znanega kot Ignicoccus. Najdeni so bili v zemeljskih termalnih vrelcih in podmorskih hidrotermalnih izvirih. Vendar pa genetske analize kažejo, da živijo tudi v drugih okoljih, kot so zemeljski vroči vrelci in hiperslani habitati. Poleg tega odkritje ribosomskih zaporedij v vzorcih vode fotičnega območja, vzetih daleč od hidrotermalnih vrelcev, povečuje možnost, da so nanoarheje razširjena in raznolika skupina arhej, ki prebivajo v okoljih z različnimi temperaturami in geokemičnimi lastnostmi.

Presnova Čeprav velik del presnove članov nanorhej ni znan, je njihov gostitelj avtotrof, ki raste na elementarnem žveplu kot sprejemniku elektronov in H2 kot darovalcu elektronov. Večini prepoznanih presnovnih procesov, kot je tvorba monomerov, kot so aminokisline, nukleotidi in koencimi, v tem organizmu nima prepoznavnih genov.

Glej tudi Seznam rodov arhej

Sklici

Nadaljnje branje

Zunanje povezave

Kategorija:Arheje