Zellij (), prav tako napisano zillij ali zellige, je slog mozaičnih ploščic, izdelanih iz posamezno ročno izklesanih kosov ploščic. Kosi so bili običajno različnih barv in združenih v različne vzorce na podlagi teselacij, predvsem izdelanih islamskih geometrijskih motivov, kot so žareči zvezdni vzorci, sestavljeni iz različnih poligonov. Ta oblika islamske umetnosti je ena glavnih značilnosti arhitekture v zahodnem islamskem svetu. Najdemo ga v arhitekturi Maroka, arhitekturi Alžirije, zgodnjih islamskih mestih v Tuniziji in v zgodovinskih spomenikih Al Andaluza (na Iberskem polotoku). Od 14. stoletja dalje je zellij postal standardni dekorativni element ob nižjih delih sten, v fontanah in bazenih, na minaretih in za tlakovanje tal.
Po 15. stoletju je tradicionalni mozaik zellij v večini držav izstopil iz mode, razen v Maroku, kjer ga še danes izdelujejo. Zellij najdemo v sodobnih stavbah, ki uporabljajo tradicionalne modele, kot je mošeja Hassan II. v Casablanci, ki dodaja novo barvno paleto s tradicionalnimi oblikami. Vpliv vzorcev zellij je bil očiten tudi pri španskih ploščicah, izdelanih v obdobju renesanse in je viden v nekaterih sodobnih imitacijah, poslikanih na kvadratnih ploščicah.
Ime Beseda zillīj () je izpeljanka iz glagola zalaja (), ki pomeni 'drseti', v zvezi z gladko, glazirano površino ploščic. Beseda azulejo v portugalščini in španščini, ki se nanaša na slog poslikanih ploščic na Portugalskem in v Španiji, izhaja iz besede zillīj. V Španiji se tehnika mozaičnih ploščic, ki se uporablja v zgodovinskih islamskih spomenikih, kot je Alhambra, imenuje tudi alicatado, španska beseda, ki izhaja iz arabskega glagola qata'a (), kar pomeni 'rezati'.
Zgodovina Začetki (od 10. do 13. stoletja)
Fragmenti zellij iz Al-Mansurija (Sabra) v Tuniziji, ki morda izvirajo bodisi iz sredine 10. stoletja Fatimidske ustanovitve ali iz sredine 11. okupacije Ziridov, kažejo, da se je tehnika morda razvila v zahodnem islamskem svetu okoli tega obdobja. Georges Marçais je trdil, da ti fragmenti, skupaj s podobnim okrasjem, najdenim v Mahdiji, kažejo, da tehnika verjetno izvira iz Ifrikije in je bila nato izvožena naprej proti zahodu. Verjetno je bila navdihnjena ali izpeljana iz bizantinskih mozaikov in nato prilagojena muslimanskim obrtnikom za ploščice iz fajanse.
Do 11. stoletja je tehnika zellij dosegla sofisticirano raven v zahodnem islamskem svetu, kot potrjujejo izdelani tlaki, najdeni v prestolnici Hammadidov,Al Qal'a v Beni Hammad, v Alžiriji. Sodobna izkopavanja so tukaj odkrila vrsto prepletenih ploščic, vključno s ploščicami v obliki križa, poslikanimi s sijajem in ploščicami v obliki osemkrake zvezde enobarvno zelene ali turkizne barve. Najdene v palačah, zgrajenih med letoma 1068 in 1091, bi jih lahko pripisali obrtnikom Ifrikijana, ki so pobegnili pred invazijami Banu Hilal na vzhod in iskali zatočišče pri Hamadidih približno v tem času, čeprav so bile sijajne ploščice morda uvožene od drugod. Na splošno so hamadidske palače bolj uporabljale glazirano keramično arhitekturno dekoracijo kot zgodnejša islamska arhitektura in je morda igrala vlogo pri promociji te arhitekturne mode v preostalih zahodnih islamskih deželah.
V kasnejšem almohadskem obdobju so bili vidni pasovi keramičnega okrasja v zeleni in beli že na minaretih mošeje Kutubija in mošeje Kazba v Marakešu. Sorazmerno preproste zasnove so morda odražale umetniške vplive berberske kulture Sanhaja. Jonathan Bloom navaja glazirane ploščice na minaretu mošeje Kutubija, ki izvirajo iz sredine 12. stoletja, kot najzgodnejši zanesljivo datiran primer zellija v Maroku. Posamezni kosi ploščic so veliki, kar omogoča, da je vzorec viden od daleč. Vsak kos je bil pred pečenjem preboden z majhno luknjo, da so ploščice lahko z žeblji pritrdili na lesen okvir, vstavljen v površino malte na tem delu minareta. Minaret mošeje Kazba, zgrajen nekoliko kasneje v 1190-ih na splošno bolj uporablja keramično dekoracijo, vključno z geometrijskimi mozaiki na zgornjih delih minareta v isti tehniki kot tiste iz Kutubija (čeprav nekoliko bolj raznolike v oblikovanju). Ploščice na obeh minaretih so danes sodobne reprodukcije izvirnikov, katerih fragmenti so ohranjeni v rezervni zbirki muzeja palače El Badi.
Posploševanje po vsej regiji (14. do 15. stoletje)
Bolj zapleten slog zellij, ki ga poznamo danes, se je razširil v prvi polovici 14. stoletja pod dinastičnimi obdobji Marinidov, Zajanidov in Nasridov v Maroku, Alžiriji in Al Andaluzu. Zaradi pomembne kulturne enotnosti in odnosov med Al Andaluzom in zahodnim Magrebom, so si oblike zellija pod pokroviteljstvom Marinida, Nasrida in Zayyanida zelo podobne. V Ifrikiji (Tunizija), pod rodbino Hafsidov, so polaganje ploščic zellij v tem istem obdobju večinoma opuščali in ga nadomestili s kamnom in marmornimi oblogami.
Ploščice zellij so najpogosteje uporabljali za tlakovanje tal in pokrivanje spodnjih sten znotraj stavb. Zellij je bil uporabljen tudi na zunanjosti minaretov in na nekaterih vhodnih portalih. Prevladovali so geometrijski motivi. V tem obdobju so nastajali vzorci vse bolj kompleksne narave. Redkeje so nastajali tudi rastlinski ali cvetlični arabeskni motivi. Na stenah so bili geometrični dadoji zellij običajno zaključeni z epigrafskim frizom. V tem obdobju je bilo uporabljenih več barv, kot so rumena (z uporabo železovih oksidov ali krom rumeno), modra in temno rjava manganova barva. Ta slog mozaika iz ploščic, ki je nastal s sestavljanjem velikega števila majhnih ročno izdelanih ploščic za oblikovanje vzorca, je razvidno iz znamenitih stavb tega obdobja, kot so palače Alhambra Nasridov, mošeje v Tlemcenu in Marinidske medrese v Fesu, Meknesu in Saléju. Najdemo ga tudi v nekaterih krščanskih španskih palačah iz istega obdobja, ki so zaposlovali muslimanske ali mudéjarske obrtnike, zlasti Alcazar v Sevilji.
Med najbolj izjemnimi ohranjenimi primeri umetnosti nasridskega zellija so dadoji (podstavki nad bazo) Mirador de Lindaraja in Torre de la Cautiva v Alhambri, oba iz 14. stoletja. Medtem ko je bila arabska epigrafika običajno izrezljana v štukaturi ali naslikana na večjih kvadratnih ploščicah, ta dva primera vsebujeta zelo fine arabske napise v pisavi Naski, ki so narejeni iz sklopa kosov barvnih ploščic, izrezanih v obliki samih črk in vstavljenih v belo ozadje. Ploščice Torre de la Cautiva se dodatno odlikujejo po uporabi vijolične barve, ki je edinstvena v arhitekturni dekoraciji zellij. Dado Miradorja iz Lindaraje vsebuje tudi posebno napredno geometrijsko kompozicijo z zelo finimi mozaičnimi koščki pod nivojem napisa. Nekateri kosi ploščic v tej kompoziciji merijo le 2 milimetra v širino.
Bolj zahodno se je med obrtniki iz Tlemcena poleg sloga zellij razvil značilen slog z živobarvnimi kosi, pogosto v cvetličnih vzorcih palmet in svitkov. Najpomembnejši zgodnji primer tega sloga je bila dekoracija medrese Tašfinija (ne stoji več), ki jo je ustanovil Abu Tašfin I. (vladal 1318–1337). Ta tip se jee pojavil v kasnejših spomenikih tega obdobja, predvsem v Tlemcenu (kot sta mošeja in medresa Abu Madjana), pa tudi dlje v marinidski medresi Chellaha, kar kaže na to, da so Marinidi morda uporabljali isto delavnico obrtnikov. Uporaba okrasja zellij na vhodnih portalih, ki sicer ni običajna v preostalem delu Magreba, je bila prav tako najbolj značilna za arhitekturo Tlemcena. Danes arheološki muzej v Tlemcenu vsebuje veliko ostankov plošč in fragmentov zellija iz različnih srednjeveških spomenikov, ki izvirajo iz obdobja Zajanidov.
Epigrafski friz v marinidskih ploščicah, ki so običajno pokrivali glavne mozaične dadoje, so bili izdelani z drugačno tehniko, širše poznano kot sgraffito (iz italijanske besede za 'popraskano'). V tej tehniki so kvadratne plošče glazirali v črni barvi in nato glazuro okrog želenega motiva, arabskega napisa ali drugega dekorativnega poudarka v črnem reliefu odkrušili. Občasno je zemeljsko ozadje prekrito z belim premazom, ob nekaterih priložnostih pa je namesto črne uporabljena zelena glazura, da bi v reliefu pustila zeleni motiv. Primer slednjega je viden na keramičnem okrasju minareta medrese Bou Inania v Fesu (1350–1355), znotraj pogreznjenih prostorov motiva sebka.
Kasnejša zgodovina (16. stoletje in kasneje) V 16. stoletju je večina severne Afrike prišla pod osmansko oblast. V Alžiriji so avtohtoni slog zellij večinoma izpodrinile majhne kvadratne ploščice, uvožene iz Evrope – zlasti iz Italije, Španije in Delfta – in včasih iz Tunisa. Nekaj primerov bolj tradicionalnih mozaičnih ploščic, ki so jih našli v tem poznem obdobju, so morda še naprej izdelovali v Tlemcenu. V Tuniziji je v 18. stoletju postal pogost še en slog dekoracije ploščic, ploščice Qallaline, ki so jih proizvajali lokalno. Sestavljale so ga kvadratne plošče fiksne velikosti, poslikane s prizori in rožami, v tehniki, podobni italijanski majoliki in ne prejšnji mozaični tehniki.
V Španiji, kjer so nekdanja ozemlja pod muslimanskim nadzorom prišla pod krščansko oblast, so se razvile nove tehnike izdelave ploščic. Ker so premožni Španci dajali prednost slogu mudéjar za okrasitev svojih bivališč, se je povpraševanje po mozaičnih ploščicah v tem slogu povečalo nad tisto, kar so izdelovalci ploščic lahko izdelali, zaradi česar so morali razmisliti o novih metodah. Proti poznemu 15. in začetku 16. stoletja je Sevilja postala pomembno proizvodno središče za vrsto ploščic, znanih kot cuenca ('votla') ali arista ('greben'). Pri tej tehniki so motive oblikovali tako, da so na nepečen strešnik pritisnili kovinski ali leseni kalup, pri čemer so pustili motiv, začrtan s tankimi grebeni gline, ki so preprečevali, da bi se različne barve med peko prelivale druga v drugo. To je bilo podobno starejši tehniki cuerda seca, vendar bolj učinkovito za množično proizvodnjo. Motivi na teh ploščicah so posnemali prejšnje islamske in mudéjarske modele iz tradicije mozaikov zellij ali pa so jih mešali s sodobnimi evropskimi vplivi, kot sta gotika ali italijanska renesansa. Lepe primere teh ploščic je mogoče najti v okrasju Casa de Pilatos v Sevilji iz zgodnjega 16. stoletja. Te vrste ploščic so izdelovali vse do 17. stoletja in so jih iz Španije na veliko izvažali v druge evropske države in v španske kolonije v Ameriki.
V Maroku so se obstoječi arhitekturni slogi ohranjali z razmeroma malo zunanjimi vplivi. Tu se je tradicionalni zellij še naprej uporabljal po 15. stoletju in se proizvaja vse do danes. Pod rodbino Saadi v 16. stoletju in v naslednjih stoletjih, je v Maroku uporaba zellija postala še bolj vseprisotna in je pokrivala vedno več površin. Med vladavino 'alavijskega sultana Mulaja Ismaila (1672–1727) je bil zellij obširno uporabljen na fasadah monumentalnih vrat nove cesarske citadele v Meknesu.
Pod Saadiji se je kompleksnost geometrijskih vzorcev povečala za okrasitev najrazkošnejših stavb, kot je palača El Badi (zdaj uničena). Nekatere kompozicije zellija v saadijskih grobnicah so med najboljšimi primeri tega tipa in situ. V tem primeru so obrtniki uporabili finejše (tanjše) koščke mozaika in tanke, linearne kose, ki tvorijo trak in so obarvani, medtem ko so večji kosi, ki tvorijo ozadje, beli. Ta shema je obrnila barvni vzorec, ki ga običajno opazimo pri starejših zellijih (kjer je bila podlaga obarvana, linearni trak pa bel).
V stoletjih od obdobja Saadijev je tehnika sgraffita, ki se je prej uporabljala za marinidske epigrafske frize, v Maroku postala bolj splošno uporabljana kot preprostejša in bolj ekonomična alternativa mozaikom. Ta vrsta ploščic je bila pogosto uporabljena na prečkah velikih prehodov in portalov. Motivi so sorazmerno enostavnejši in manj barviti od tradicionalnega mozaičnega sloga zellij. Poleg črne glazure so v kasnejših primerih te vrste uporabljali tudi zeleno ali modro glazuro za pridobivanje motivov v teh barvah. Primer tega lahko vidimo na modro-zelenih keramičnih fasadah vrat Bab Bou Dželud v Fesu, zgrajenih leta 1913.