Velika litovska kneževina (rutensko Велїкое кнꙗзство Лїтовское, ) je bila od 13. stoletja do leta 1795 država na območju današnje Litve, Belorusije ter deloma Ukrajine, Poljske (Podlaško vojvodstvo) in Rusije (Smolenska oblast). Velika kneževina se je imenovala litovska, ker so bili njeni vladarji litovskega rodu, čeprav so veliko večino prebivalcev države sestavljali Slovani, uradni jezik pa je dolgo bila rutenščina (v njej so nastali najpomembnejši in najobsežnejši dokumenti Velike kneževine), ki jo je potem v tej vlogi zamenjala poljščina.
V 14. stoletju je Velika litovska kneževina bila zadnja poganska država v Evropi.
Leta 1386 je veliki knez Vladislav II. Poljski, Jagielo (drugi različici imena sta Jagiełło in Jahajła) sprejel krščansko vero, krstno ime Vladislovas / Władysław in postal tudi kralj sosednje Poljske. Že leto prej sta obe državi podpisali pogodbo o personalni uniji.
Leta 1569 sta se Velika litovska kneževina in Kraljevina Poljska zedinili v Republiko obeh Narodov, v okviru katere je Velika kneževina vse do konca obstoja skupne države (1795) ohranila enakopravni položaj.
Leta 1795 so Avstrija, Rusija in Prusija tretjič v dvaindvajsetih letih (prvič 1772) istočasno napadle Republiko obeh Narodov, jo dokončno premagale ter tokrat dokončno razdelile medse njeno ozemlje. Takrat je skoraj celotno Veliko Litovsko kneževino anektirala Rusija, Prusiji je pripadel samo majhen kos zahodne Litve.
Etimologija
Ime Litve (Litua) je bilo prvič omenjeno leta 1009 v Quedlinburški kroniki. Nekatere starejše etimološke teorije povezujejo ime z majhno reko nedaleč od mesta Kernavė, osrednjega območja zgodnje litovske države in možne prve prestolnice bodoče Velike litovske kneževine. Prvotno ime te reke je Lietava.Zigmas Zinkevičius. Kelios mintys, kurios kyla skaitant Alfredo Bumblausko Senosios Lietuvos istoriją 1009–1795m. Voruta, 2005. Reka teče v nižavju in se zlahka razlije čez bregove, zato bi lahko tradicionalno litovsko obliko liet- neposredno prevedli kot lietis (razlivati se). Ker je reka zelo majhna, nekateri menijo, da je malo verjetno, da bi tako majhen in lokalen objekt lahko dal ime celotnemu narodu. Po drugi strani kaj takega ni brez primere v svetovni zgodovini. Najbolj verodostojna sodobna teorija etimologije imena Litva (litovsko Lietuva) je hipoteza Artūrasa Dubonisa, da se Lietuva navezuje na leičiai (množina leitisa), družbeno skupino bojevnikov-vitezov v zgodnji Veliki litovski kneževini. Naziv Velika litovska kneževina se je za Litvo dosledno uporabljal od 14. stoletja dalje.
V drugih jezikih se velika kneževina omenja kot: litovsko: Lietuvos Didžioji Kunigaikštystė staro knjižno litovsko: Didi Kunigystė Lietuvos (didi Kunigiſte Lietuwos) belorusko: Вялікае Княства Літоўскае rusko: Великое княжество Литовское ukrajinsko: Велике князiвство Литовське poljsko: Wielkie Księstwo Litewskie latinsko Magnus Ducatus Lituaniæ nemško: Großfürstentum Litauen rutensko: Великое кнѧзство Литовское latvijsko: Lieitija or Lietuvas Lielkņaziste češko: Litevské velkoknížectví slovaško: Litovské veľkokniežatstvo madžarsko: Litván Nagyfejedelemség estonsko: Leedu Suurvürstiriik švedsko: Storfurstendömet Litauen romunsko: Marele Ducat al Lituaniei
Ime države in naziv vladarja (hospodar) sta se s širitvijo ozemlja spreminjala. Po propadu Gališko-volinske kneževine in vključitvi njenih dežel v Veliko litovsko kneževino, se je Gediminas začel naslavljati kot "kralj Litovcev in mnogih Rutenov", medtem ko se je država preimenovala v Velika kneževina Litva in Rutenija. Ko je bila v državo vključena Semigalija, se je vladarjev naziv spremenil v "kralj Litovcev in Rutenov, vladar in vojvoda Semigalije".Between Two Worlds: A Comparative Study of the Representations of Pagan Lithuania in the Chronicles of the Teutonic Order and Rus'Lietuvos valdovo žodis pasauliui: atveriame mūsų žemę ir valdas kiekvienam geros valios žmogui Litovski statut iz leta 1529 Sigismunda I. imenuje "poljski kralj, veliki vojvoda Litve, Rutenije, Prusije, Samogitije, Mazovije in drugih [dežel]".
Država se je imenovala tudi Republika Litva (latinsko Respublica Lituana) vsaj od sredine 16. stoletja, torej že pred Lublinsko unijo leta 1569.
Zgodovina
Ustanovitev države thumb|250px|Pietro Vesconte (1321): Litva na Mappa mundi, označena z napisom Letvini pagani – poganski Litovci thumb|250px|Baltska plemena v 12. stoletju
Prvo pisno omembo Litve najdemo v Quedlinburški kroniki iz leta 1009. V 12. stoletju slovanske kronike omenjajo Litvo kot eno od območij, ki so jih napadali Rusi. Poganski Litovci so sprva plačevali davek Polocku, vendar so se kmalu okrepili in sami organizirali manjše napade na rusko ozemlje. Nekje med letoma 1180 in 1183 so se razmere začele spreminjati in Litovci so začeli stalno napadati slovanske dežele, vpadli so v kneževini Polock in Pskov ter celo ogrožali Novgorod.Encyclopedia Lituanica. Boston, 1970–1978, vol. 5. str. 395. Z vojaškimi napadi se je začela konsolidacija litovskih dežel v Aukštaitiji. Litovci so bili edino baltsko ljudstvo, ki mu je v predmodernem času uspelo ustvariti svojo državo.
Po ustanovitvi križarskih vojaških redov, Livonskega reda v Rigi leta 1202 in Tevtonskih vitezov v Prusiji leta 1226, se je začela litovska križarska vojna. Krščanska redova sta predstavljala veliko grožnjo poganskim baltskim plemenom in dodatno spodbudila nastanek litovske države. Mirovni sporazum z Galicijo-Volinijo iz leta 1219 je dokaz sodelovanja med Litovci in Samogiti. Ta sporazum navaja 21 litovskih knezov, vključno s petimi višjimi litovskimi knezi iz Aukštaitije (Živinbudas, Daujotas, Vilikaila, Dausprungas in Mindaugas) in več knezov iz Žemaitije. Čeprav so se Litovci in Žemaiti v preteklosti spopadali, so se zdaj soočali s skupnim sovražnikom.Lithuania Ascending, str. 50. Zdi se, da je imel največ avtoritete Živinbudas, in da je bilo vsaj nekaj knezov iz istih družin.A. Bumblauskas. Senosios Lietuvos istorija, 1009–1795 [Zgodnja zgodovina Litve]. Vilna, 2005. str. 33. Formalno priznanje skupnih interesov in vzpostavitev hierarhije med podpisniki sporazuma sta napovedovala nastanek skupne države.
Kraljevina Litva
Mindaugas, knez iz južne Litve,Z.Kiaupa, J. Kiaupienė, A. Kuncevičius. The History of Lithuania Before 1795. Vilnius, 2000. str. 43-127. je bil med petimi višjimi knezi, omenjenimi v sporazumu z Galicijo-Volinijo. Livonska rimana kronika poroča, da je do sredine 1230. let Mindaugas pridobil vrhovno oblast v celotni Litvi.V. Spečiūnas. Lietuvos valdovai (XIII-XVIII a.): Enciklopedinis žinynas. Vilnius, 2004. str. 15-78. Leta 1236 so Samogiti pod vodstvom Vikintasa premagali Livonski red v bitki pri Sauleju. Red je bil prisiljen postati podružnica pruskega Tevtonskega viteškega reda, zaradi česar je Samogitija, pas ozemlja, ki je ločeval Livonijo od Prusije, postala glavna tarča obeh redov. Bitka je pomenila premor v vojnah z vitezi, Litva pa je to izkoristila in organizirala napade na rutenske province ter priključila Novogradok in Grodno.
Leta 1248 je izbruhnila državljanska vojna med Mindaugasom in njegovima nečakoma Tautvilasom in Edividom. V močno koalicijo proti Mindaugasu so bili vključeni Vikintas, Livonski red, Danijel Gališki in Vasilko Volinski. Mindaugas je izkoristil notranje konflikte in se povezal z Livonskim redom. Obljubil je, da se bo spreobrnil v krščanstvo in za nekaj dežel v zahodni Litvi dobil v zameno vojaško pomoč proti svojima nečakoma in kraljevo krono. Leta 1251 se je Mindaugas krstil. Papež Inocenc IV. je ob tem izdal papeško bulo, s katero je razglasil ustanovitev Litovskega kraljestva. Po koncu državljanske vojne je bil Mindaugas 6. julija 1253 okronan za kralja Litve, s čimer se je začelo desetletje relativnega miru. Mindaugas se je pozneje odpovedal krščanstvu in vrnil v poganstvo. Svoj vpliv je poskušal razširiti na Polock, glavno trgovsko središče v porečju Zahodne Dvine, in Pinsk. Tevtonski vitezi so to obdobje izkoristili za krepitev svojega položaja v delih Samogitije in Livonije, vendar so izgubili bitko pri Skuodasu leta 1259 in bitko pri Durbeju leta 1260, kar je spodbudilo premagane Semigalce in Stare Pruse, da so se uprli vitezom.
Na spodbudo Treniote je Mindaugas prekinil mir s Tevtonskim redom. Takrat se je verjetno tudi vrnil k poganskim verovanjem. Upal je da bo vsa baltska plemena združiti pod litovskim vodstvom. Ker vojaški pohodi niso bili uspešni, so se odnosi med Mindaugasom in Trenioto poslabšali. Treniota je skupaj z Daumontom Pskovskim leta 1263 umoril Mindaugasa in njegova dva sinova Ruklisa in Rupeikisa. Država je zapadla v več let trajajoče notranje boje.
thumb|left|150px|Grb Gediminovičev
Vzpon Gediminovičev
thumb|250px|Stolp Gediminovičev v Vilni
Od leta 1263 do 1269 je Litva imela tri velike kneze – Trenioto, Vaišvilkasa in Švarnasa, vendar država ni razpadla. Leta 1269 je na oblast prišel Traidenis, okrepil litovsko oblast v Črni Ruteniji in se bojeval z Livonskim redom ter zmagal v bitki pri Karuseju leta 1270 in v bitki pri Aizkrauklu leta 1279. Identiteta litovskih velikih knezov med njegovo smrtjo leta 1282 in prevzemom oblasti s strani Vitenisa leta 1295 je precej negotova. V tem času sta Livonski in Tevtonski red končala svoja osvajanja. Leta 1274 se je veliki pruski upor končal in Tevtonski vitezi so nadaljevali z osvajanjem drugih baltskih plemen: Nadruvov in Skalvov v leti 1274–1277 ter Jatvingov leta 1283. Livonski red je leta 1291 dokončal osvajanje Semigalije, zadnje baltske zaveznice Litve. Viteška redova sta zdaj lahko svojo vso pozornost usmerila na Litvo. "Tamponsko območje", sestavljeno iz baltskih plemen, je izginilo in Velika litovska kneževina je bila prepuščena sama sebi v boju proti redovoma.
Dinastija Gediminovičev je vladala Veliki kneževini več kot stoletje. Prvi iz dinastije je bil Vitenis.Lithuania Ascending, str. 55. Med njegovo vladavino je bila Litva v nenehni vojni s Tevtonskim redom, Kraljevino Poljsko in Rutenijo. Vitenis je bil vpleten v nasledstvene spore na Poljskem in podpiral Boleslava II. Mazovskega, ki je bil poročen z litovsko kneginjo Gaudemundo. V Ruteniji je Vitenisu uspelo ponovno zavzeti dežele, izgubljene po atentatu na Mindaugasa, in zavzeti Pinsko in Turovsko kneževino. V boju proti tevtoncem se je Vitenis povezal z prebivalci Rige. Zavarovanje položajev v Rigi je okrepilo trgovske poti in zagotovilo osnovo za nadaljnje vojaške pohode. Okoli leta 1307 je bil Polock, pomembno trgovsko središče, priključen z vojaško silo.New Cambridge str. 706. Vitenis je začel graditi obrambno mrežo gradov vzdolž Nemena..Omrežje se je postopoma razvilo v glavno obrambno črto proti Tevtonskemu redu.
thumb||Litovska država od 13. so 15. stoletja
Širitev ozemlja
Širitev kneževine je dosegla vrh pod velikim knezom Gediminasom, ki so ga nekateri sodobni nemški viri naslavljali z Rex de Owsteiten (kralj Aukštaitije). Gediminas je ustanovil močno centralno vlado in cesarstvo, ki je kasneje segalo od Baltskega do Črnega morja. Leta 1320 je bila večina kneževin zahodne Rusije priključena k Litvi ali bila njen vazal. Leta 1321 je Gediminas zavzel Kijev in poslal v izgnanstvo Stanislava Kijevskega, zadnjega Rurikida, ki je vladal Kijevu. Domneva se, da je leta 1323 preselil litovsko prestolnico iz Trakaia nazaj v Vilno. Država je še naprej širila svoje ozemlje pod vladavino velikega vojvode Algirdasa in njegovega brata Kęstutisa, ki sta državi harmonično vladala skupaj. Med inavguracijami litovskih monarhov do leta 1569 je vilenski škof v Vilenski stolnici na monarhove glave namesto krone nadel Gediminasovo kapo.
thumb|right|200px|Lubartski grad v Ukrajini, ki ga je zgradil Gediminasov sin Liubartas sredi 14. stoletja; v njem je bil leta 1429 Kongres v Lucku