Obzidje Fesa obsegajo zapleten krog obzidij in vrat, ki obkrožajo Fes el-Bali in Fes el-Dždid, dve mestni aglomeraciji, ki sestavljata staro medino Fesa v Maroku. Vključujejo tudi številne kazbe (citadele) in utrdbe, ki so bile zgrajene za zaščito in nadzor mesta. Te utrdbe so bile zgrajene skozi stoletja in obsežni ostanki danes izvirajo iz različnih obdobij.
Mestno obzidje je skozi stoletja prestalo kompleksen razvoj z več fazami širjenja, uničenja in rekonstrukcije, ki so vplivale na različne dele obrisa mesta. Prav tako se mestna vrata zelo razlikujejo po zasnovi in datumu, od močno utrjenih obrambnih vrat do preprostih odprtin v današnjem obzidju. Obzidje je označevalo fizične in simbolne meje mesta (in včasih tudi njegovih pododdelkov) in kot taka so lahko sama vrata pridobila dodaten družbeni ali politični pomen. Glavna mestna pokopališča so tik pred glavnimi vrati, zlasti: Bab Ftouh, Bab Mahrouk in Bab Guissa.
Vloga mestnega obzidja Kot pri drugih predmodernih mestnih obzidjih je tudi obzidje Fesa služilo tako obrambni kot nadzorni funkciji. Varovali so mesto pred napadi in preprečevali tujce. Mestna vrata so bila ponoči običajno zaprta in zaklenjena; popotniki na splošno ne bi mogli vstopiti v mesto ob pozni uri. Obzidje in vrata so prav tako nadzorovali prihode in odhode prebivalcev mesta in preprečili, da bi kdo zapustil mesto, če bi oblasti želele. Ena od njihovih najpomembnejših funkcij pri nadzoru dostopa je bila nadzor pretoka blaga in zagotavljanje pravilne obdavčitve. To je zagotovilo učinkovito pobiranje prihodkov v imenu oblasti (ob upoštevanju, da so bili vsi pomembni suki (tržnice) znotraj mesta). Nazadnje, bolj subtilna ali simbolična funkcija mestnega obzidja je bila formalna določitev meja mestnega prostora, znotraj katerega bi lahko veljala določena pravila, načela ali predpisi.
S pojavom smodnika je srednjeveško obzidje postalo deloma odveč kot vojaška obramba pred drugimi vojskami; vendar so ostali v bistvu nespremenjeni v naslednjih stoletjih in niso bili obnovljeni ali preoblikovani za zaščito pred topništvom. To je delno zato, ker je bil Fes osrednje mesto v notranjosti in se je redko soočalo z zunanjimi grožnjami vojsk, opremljenih s takim orožjem, za razliko od atlantskih obalnih mest v Maroku, ki so jih portugalske in španske sile pogosto ogrožale ali zasedale. Samo enkrat je Fes zavzela tuja vojska: Osmani so ga s pomočjo preživelega iz rodbine Vatasid leta 1554 zavzeli za manj kot eno leto, preden so ga maroški Saadijci zavzeli nazaj. Saadijci so pozneje zgradili edine trdnjave v Fesu, ki so bile zasnovane tako, da so se uprle tehnologiji smodnika, in zdi se, da so bile tudi te bolj namenjene uvedbi Saadijskega nadzora nad pogosto uporniškim mestom. Nasprotno pa so bili lokalni beduini ali drugi morebitni roparji s podeželja le redko opremljeni z topništvom, zato so obstoječi zidovi zadostovali za obrambo pred njimi.
Obzidje je še naprej opravljalo svojo bolj upravno funkcijo. Mestna vrata so zato veljala za bolj formalna in dekorativna, včasih so služila kot monumentalni vstopi v mesto; gradnjo strogo okrasnih vrat Bab Bou Dželud v 20. stoletju s strani francoske kolonialne uprave lahko razumemo kot logičen rezultat tega premika v namenu.
Metode gradnje in vzdrževanje
Obzidje Fèsa, tako kot obzidje Marakeša in večine zgodovinskih mest v Maroku, je bilo na splošno zgrajeno iz nabite zemlje, starodavne gradbene tehnike, ki jo najdemo po Bližnjem vzhodu, v Afriki in drugod."Pisé", in The Penguin Dictionary of Architecture and Landscape Architecture, 5th edition (1998). p.439 Znan je tudi kot pisé (iz francoščine) ali tabia (iz arabščine). Na splošno je uporabljal lokalne materiale in je bil široko uporabljen zaradi nizkih stroškov in relativne učinkovitosti. Ta material je bil sestavljen iz blata in prsti različne konsistence (vse od gladke gline do kamnite prsti), običajno pomešane z drugimi materiali, kot sta slama ali apno za pomoč pri oprijemu. Dodatek apna je tudi na splošno naredil zidove trše in bolj odporne, čeprav se je to lokalno razlikovalo, saj je bila na nekaterih območjih zemlja, ki se je sama dobro strdila, na drugih pa ne. (Na primer, zidovi Fesa in bližnjega Meknesa vsebujejo do 47 % apna v primerjavi s približno 17 % v Marakešu in 12 % v Rabatu.) Tehnika je še vedno v uporabi, čeprav se sestava in razmerje teh materialov sčasoma spreminjata, saj so nekateri materiali (kot je glina) postali relativno dražji od drugih (kot je gramoz).
Stene so bile zgrajene od spodaj navzgor po plasteh. Delavci so stisnili in zapakirali material v odseke, debele od 50 do 70 cm, od katerih so vsakega začasno držale skupaj lesene deske. Ko se je material usedel, so lahko lesene deske odstranili in postopek ponovili na vrhu predhodno dokončane ravni. Ta postopek začetnega lesenega opaža pogosto pušča sledi v obliki več vrst majhnih lukenj, ki so vidne na sprednji strani sten. V mnogih primerih so stene prekrili s premazom iz apna, štukature ali drugega materiala, da so dobili gladko površino in bolje zaščitili glavno strukturo.
Ta vrsta konstrukcije je zahtevala dosledno vzdrževanje, saj so materiali razmeroma prepustni in jih dež sčasoma lažje razjeda; v delih Maroka (zlasti v bližini Sahare) lahko kazbe in druge strukture, izdelane z manj trpežno sestavo (običajno brez apna), začnejo razpadati v manj kot nekaj desetletjih po tem, ko so bile opuščene. Stare strukture tega tipa kot take ostanejo nedotaknjene le, če se nenehno obnavljajo; nekateri odseki obzidja so danes zaradi rednega vzdrževanja videti popolnoma novi, drugi pa propadajo.
Zgodovinski razvoj mestnega obzidja Zgodnja zgodovina Fesa: dvojno mesto O natančnih podrobnostih ustanovitve Fesa razpravljajo sodobni učenjaki, ki temeljijo na včasih nasprotujočih si zgodovinskih virih. Čeprav se datumi nekoliko razlikujejo, se vsi zapisi strinjajo, da je Idris I. ustanovil prvo urbano naselbino, Madinat Fas, na vzhodni obali Oued Fes (reka Fes; zdaj imenovana tudi Oued Bou Krareb), medtem ko je njegov sin Idris II. ustanovil drugo naselbino, al-'Alija, na zahodnem bregu. Zgodovinski viri se strinjajo, da sta ti dve zgodnji mesti imeli svoje obzidje, svoje ločene mošeje in ustanove ter sta bili pogosto tekmeca. To mestno središče je kljub temu služilo kot glavno mesto Idrisidov in je ostalo eno glavnih mest Maroka tudi po zatonu Idrisidov.
Almoravidsko in almohadsko obdobje: združitev obeh mest
Leta 1069 je almoravidski emir Jusuf ibn Tašfin ukazal porušiti obzidje obeh mest in zgraditi novo obzidje okoli obeh mest, s čimer ju je prvič združilo. Čeprav so Almoravidi svojo prestolnico postavili v Marakešu, je bil Fes eno njihovih najpomembnejših mest. Zgradili so utrjeno kazbo (citadelo) na vzhodnem koncu mesta, verjetno na istem mestu kot poznejša kazba Bou Dželud.
Leta 1145 je almohadski voditelj Abd al-Mumin oblegal in osvojil mesto med almohadskim strmoglavljenjem Almoravidov. Zaradi srditega odpora lokalnega prebivalstva so Almohadi porušili mestne utrdbe. Vendar pa je zaradi nenehnega gospodarskega in vojaškega pomena Fesa almohadski kalif Jakub al-Mansur ukazal rekonstrukcijo obzidja. Obzidje je dokončal njegov naslednik Mohamed al-Nasir leta 1204, jim dal dokončno obliko in določil obod Fes el-Bali do danes. (Čeprav je po mnenju drugega avtorja obnovo obzidja ukazal Mohamed al-Nasir leta 1212 po porazu pri Las Navas de Tolosa v Španiji.) V tem času so bila zgrajena številna glavna mestna vrata. Ker je mesto medtem zraslo, je bil novi almohadski obseg obzidja večji od nekdanjega almoravidskega obzidja. Tako kot druga maroška obzidja je bilo zgrajeno iz zbite zemlje s kamnitimi temelji in je bilo okrepljeno s pravokotnimi stolpi. Almohadi so prav tako zgradili kazbo Bou Dželud na mestu nekdanje kazbe Almoravidov na zahodnem koncu mesta (danes zahodno od Bab Bou Dželuda), prav tako so zgradili začetno kazbo na mestu sedanje kazbe an-Nouar. Vse ozemlje znotraj mestnega obzidja ni bilo gosto poseljeno; velik del je bil še razmeroma odprt in je bil zaseden s pridelki in vrtovi, ki so jih uporabljali prebivalci.
Danes velja, da so severni deli mestnega obzidja Fes el-Bali najstarejši preostali deli obzidja Fesa in naj bi segali vse do obdobja Almohadov. Utrjena mestna vrata Bab Mahrouk in Bab Guissa prav tako ohranjajo svoje oblike iz obdobja Almohadov.
Marinidsko obdobje: nastanek Fes el-Dždida
Leta 1248 so Marinidi pod vodstvom Abu Jahje osvojili Fes in izgnali Almohade. Leta 1250, medtem ko je bil sultan na pohodu, so se prebivalci Fesa uprli in mesto je bilo treba po 9-mesečnem obleganju ponovno osvojiti. Morda zaradi tega ponavljajočega se niza upora in odpora, se je marinidski sultan Abu Jusuf Jakub leta 1276 odločil zgraditi popolnoma novo kraljevsko mesto zahodno od starega mesta, na višjem delu nad njim. To je postalo znano kot Fes el-Dždid ('Novi Fes') in je vključevalo kraljevo palačo sultanov (Dar al-Makzen), upravne četrti države in poveljstvo vojske.
Fes el-Dždid je imel svoj niz utrjenih zidov in vrat. Njegov severni vhod, na začetku ceste v Meknes, je bil sestavljen iz utrjenega mostu (danes Stari Mečuar) čez Oued Fes. Ta most je bil postavljen med dvemi vrati: Bab es-Sebaa (sedanji Bab Dekakin) in Bab el-Kantara (ali Bab el-Oued; zdaj nadomeščena z vrati Dar al-Makzen). Južna mestna vrata, Bab 'Ojun Sanhaja (kasneje Bab Semarine), in zahodna vrata, Bab Agdal, so imela podobno obrambno zasnovo z Bab es-Sebaa, saj so imela upognjen vhod in bočne stolpe. V notranjosti je bilo mesto nadalje razdeljeno na različna okrožja, od katerih so nekatera, vključno z Dar al-Makzenom, imela obzidje in vrata, ki so jih ločevala od drugih. Drugo okrožje, sprva znano kot Hims in kasneje spremenjeno v judovsko Melah, je bilo prav tako dodano južno od Bab Semarine, med notranjim in zunanjim obzidjem mesta na tej strani.
Večji del zunanjega oboda Fes el-Dždida je bil zaščiten z nizom dvojnih sten; visoko notranje obzidje s težkimi kvadratnimi stolpi v enakomernih razmakih in manjše zunanje obzidje z manjšimi stolpi. Danes je prvotni del teh zidov dobro ohranjen med vrtovi Lalla Mina in Agdal, znotraj oboda Dar al-Makzena. Zdi se, da se je na severni strani mesta manjše zunanje obzidje dejansko razširilo navzven od mesta, da bi zaprlo ogromen vrt Mosara, kraljevi vrt užitkov, ki so ga leta 1287 ustvarili Marinidi in je velik skoraj tako kot samo mesto. Dvignjen akvadukt, ki je oskrboval ta vrt z vodo, je potekal med Bab Dekakinom in vrati Bab Segma na severu (sestavljen iz dveh masivnih osmerokotnih stolpov, ki ju vidimo še danes), kasneje pa je bil vključen v veliko novejše obzidje Novi Mečuar.
Vzhodno obrobje Fes el-Dždida, obrnjeno proti Fes el-Bali, je bilo močneje utrjeno: notranje in zunanje obzidje sta bili enako masivni, med njima pa je potekal dolg vojaški koridor za premike čet. Dodatna utrdba na tej strani je razlagala, da kaže, da je bila obramba kraljevega mesta toliko namenjena zaščiti režima pred nemirnimi prebivalci starega Fesa, kot je bila namenjena obrambi pred zunanjimi vsiljivci. Kljub temu so Marinidi obnovili in popravili tudi obzidje mesta Fes el-Bali, poleg tega pa so svojo pozornost posvetili gradnji prestižnih medres in drugih okraskov v starem mestu. Razcvet Marinidov se je tako prevedel v zlato dobo tudi za Fes.
Danes so zidovi in vrata Fes el-Dždida v veliki meri še vedno iz marinidskega obdobja, na splošno iz prvotne gradnje Abu Jusufa Jakuba. Vendar pa so bili nekateri deli v preteklih letih razširjeni, zlasti tisti v Dar al-Makzenu, ki so bili večkrat razširjeni, da so lahko sprejeli nove vrtove in razširitve palače.
Saadijevo obdobje: nadzor nad Fesom