Kazba Mulaja Ismaila je ogromen kompleks palač in kraljeva kazba (citadela), ki jo je zgradil maroški sultan Mulaj Ismail ibn Šarif (imenovan tudi Ismail) v Meknesu v Maroku. Med drugimi imeni je znano tudi kot cesarsko mesto (francosko: Ville Impériale) ali palača Mulaja Ismaila ali kazba Meknes. Zgradil jo je Mulaj Ismail v mnogih desetletjih svoje vladavine med letoma 1672 in 1727, ko je Meknes naredil za prestolnico Maroka, pod poznejšimi sultani pa je bil občasno dograjen.

Poleg pomena, ki ga je imel Mulaj Ismail v zgodovini Maroka, je bila njegova cesarska palača v Meknesu opazna po svojem ogromnem obsegu in kompleksni infrastrukturi. Območje, ki ga je pokrivala kazba, je bilo bistveno večje od samega starega mesta Meknes in je delovalo kot lastno mesto s svojimi utrdbami, oskrbo z vodo, zalogami hrane in vojaki. Zgodovinarji so ga kasneje poimenovali maroški Versailles. Danes je veliko stavb iz obdobja Mulaja Ismaila izginilo ali propadlo, vendar je nekaj pomembnih monumentalnih stavb ostalo. Del območja, Dar al-Makzen, je še vedno v uporabi kot občasna kraljeva rezidenca maroškega kralja, medtem ko so bili drugi deli kompleksa spremenjeni v druge funkcije ali nadomeščeni s splošnimi stanovanjskimi soseskami.

Zgodovinski kontekst Kazbo Meknes je na tem mestu prvič ustvaril marinidski sultan Abu Jusuf Jakub ibn Abd al-Hak leta 1276 n. št. Istega leta, ko je bila v bližnjem Fesu zgrajena citadela Fes el-Dždid kot nova prestolnica Marinidskega cesarstva. (Čeprav nekateri viri navajajo tudi kazbo, ki je obstajala v bližini ali na mestu Place el-Hedim od obdobja Almoravidov.) V tem obdobju je bil Meknes pogosto rezidenca marinidskih knezov (tam imenovanih za guvernerje) in zlasti vezirjev. Ustanovljena in prva je bila tudi mošeja Kazba (kasnejša mošeja Lala Aouda) zgrajena leta 1276. Po koncu marinidskega obdobja pa je bil Meknes zanemarjen, saj je nova saadijska dinastija (16. in zgodnje 17. stoletje) osredotočila svojo pozornost na svojo prestolnico v Marakešu.

Šele Alavitska rodbina v drugi polovici 17. stoletja je Meknesu ponovno pritegnila pozornost. Pod Mulaj Rašidom (vladal 1666–1672), prvim alavitskim sultanom, ki je pod svojo vladavino združil Maroko, je Fes znova postal prestolnica in njegov brat Mulaj Ismail ibn Šarif je vladal Meknesu. Po Rašidovi smrti leta 1672 je Mulaj Ismail postal sultan in za svojo prestolnico izbral Meknes. Kot sultan je bila Ismailova 55-letna vladavina ena najdaljših v maroški zgodovini. Odlikoval se je kot vladar, ki je želel vzpostaviti enotno maroško državo kot absolutno oblast v deželi, neodvisno od katere koli posebne skupine v Maroku – v nasprotju s prejšnjimi rodbinami, ki so se zanašale na nekatera plemena ali regije kot bazo svoje moči. Delno mu je uspelo z ustanovitvijo nove vojske, sestavljene iz temnopoltih sužnjev ('Abid al-Bukhari) iz Podsaharske Afrike (ali potomci prej uvoženih sužnjev), mnogi med njimi muslimani, katerih zvestoba je bila samo njemu. Sam Ismail je bil napol temnopolt, njegova mati pa je bila črna sužnja. Prav tako je nenehno vodil vojaške pohode proti upornikom, tekmecem in evropskim položajem ob maroški obali. V praksi se je še vedno moral zanašati na različne skupine za nadzor obrobnih območij, vendar mu je kljub temu uspelo ponovno zavzeti številna obalna mesta, ki sta jih zasedli Anglija in Španija, ter uspel uveljaviti red in visoke davke na vseh svojih ozemljih. Dokončno je končal osmanske poskuse pridobitve vpliva v Maroku in postavil Maroko na bolj enakopraven diplomatski položaj z evropskimi silami, deloma tako, da jih je prisilil, da odkupijo krščanske ujetnike na njegovem dvoru. Te kristjane so večinoma zajele maroške piratske flote, ki jih je močno sponzoriral kot sredstvo za prihodek in vojskovanje. Medtem ko so bili v ujetništvu, so bili zaporniki pogosto prisiljeni k delu pri njegovih gradbenih projektih. Vse te dejavnosti in politike so mu prinesle sloves brezobzirnosti in krutosti med evropskimi pisci in mešan sloves tudi med maroškimi zgodovinarji, čeprav se mu pripisuje združitev Maroka pod močnim (a brutalnim) vodstvom.

Poleg morebitne navezanosti na mesto, ki ga je prej pridobil kot guverner, so številni razlogi morda spodbudili Ismaila, da je izbral Meknes za svojo prestolnico. Eden je morda dejstvo, da se je moral Ismail trdo boriti, da je ponovno osvojil tako Fes kot Marakeš od svojega tekmeca nečaka (Ahmad al-Mahriz, sin Mulaj Rašida) v prvih letih njegove vladavine, zaradi česar je bil skeptičen do obeh mest kot možnih centrov moči. Poleg tega je Mulaj Rašid zasedel velik del Fesa s svojimi kontingenti iz Tafilalta in vzhodnega Maroka, medtem ko je Mulaj Ismail oblikoval svoje osebne kraljeve polke, sestavljene iz temnopoltih sužnjev, in morda so obstajali pomisleki, da vseh teh kontingentov ni mogoče sočasno garniziral v Fesu. Ulema (verski učenjaki) v Fesu prav tako ni odobravala njegovih načinov, vključno z uporabo sužnjev (mnogi med njimi so bili muslimanskega porekla), in so vzdrževali napete odnose z njim ves čas njegove vladavine.ref name=":15"></ref> Izbira Meknesa ga je tako odstranila izpod vpliva tradicionalnih elit in mu omogočila zgraditi novo bazo, iz katere je upal, da bo izvajal absolutno oblast. Grožnja osmanskih napadov z vzhoda (iz Alžirije) in vse večja negotovost v osrednjem Maroku zaradi preseljevanja plemen iz območij Atlasa in Sahare sta morda tudi prepričala Ismaila, da je Meknes, ki leži bolj zahodno, bolj obramben kot Fes.

Gradnja pod Moulay Isma'ilom (1672–1727)

Ne glede na razloge je Ismail Meknes v svojem času naredil za središče Maroka in gradnja novega monumentalnega mesta-palače se je nadaljevala vseh 55 let njegove vladavine. Dela na obsežnem kompleksu palače so se začela takoj po njegovem pristopu na prestol leta 1672. Obstoječe stavbe iz zgodnejše srednjeveške kazbe mesta so bile porušene, da bi naredili prostor; ime današnjega velikega javnega trga pred Kasbo, el-Hedim (ali Place el-Hedim), pomeni 'ruševine' in izvira iz množice ruševin in odpadkov, ki so bili tukaj nabrani med rušenjem. Ta sprostitev prostora je sultanu tudi omogočila, da pusti prazen varovalni pas med obzidjem kazbe in mestom, zaradi česar so bolj obrambna. V času Mulaj Ismailove vladavine so bili judovski prebivalci mesta preseljeni v novo Melah ali judovsko okrožje na zahodu, blizu kazbe, podobno kot v Fesu ali Marakešu. Mulaj Ismail se je prav tako lotil del po starem mestu, tako da je obnovil mošeje, ponovno utrdil obzidje in zgradil nova mestna vrata (npr. Bab Berdain in Bab Kemis).

Delo so opravljali plačani delavci, pa tudi kontingenti sužnjev, zlasti krščanski zaporniki. Ocene o skupnem številu vpletenih delavcev segajo od 25.000 do 55.000. Kljub temu so pogosto pripovedovane zgodbe o več deset tisočih krščanskih sužnjev, uporabljenih za delo, in velikih podzemnih ječah, kjer so jih zadrževali, nekoliko pretirane in izvirajo iz pripovedi evropskih veleposlanikov, ki so obiskali Ismailov dvor (pogosto za pogajanja o izpustitvi zapornikov iz njihovih držav). V resnici je bilo število krščanskih sužnjev verjetno bližje največ nekaj tisoč in komore, ki so jih popularno imenovali 'zapori', so bile pravzaprav skladišča za žito in zaloge. Marianne Barrucand v svoji študiji o gradbenih projektih Mulaja Ismaila navaja raziskave, ki ocenjujejo število krščanskih sužnjev v prvi polovici 1. Ismailova vladavina med letoma 550 in 650 ter okoli leta 800 leta 1708.

Prva zgrajena komponenta je bila Dar al-Kebira, zasebna palača sultana in njegove družine, ki stoji na mestu prejšnje kazbe v mestu. Končana je bila leta 1679. Glavna mošeja kazbe, zdaj znana kot mošeja Lala Aouda, je bila prav tako prenovljena ali ponovno zgrajena, verjetno okoli leta 1677. Mulaj Ismail je izbral bližnjo grobnico lokalnega svetnika, Sidi Abd ar-Rahmana al-Madžduba, za mesto novega mavzoleja, ki ga je ustanovil zase. Med njegovo vladavino so kazbi dodali ali razširili nove strukture. Ena zadnjih gradenj pred njegovo smrtjo, izvedena med letoma 1721 in 1725, je bila Heri al-Mansur, palača na skrajnem južnem robu kazbe (še danes delno ohranjena), ki je vključevala ogromne hleve. Monumentalna vrata, znana kot Bab Mansur al-'Alj (ali Bab Mansour), ki so še danes ohranjena in gledajo na Place al-Hedim, je šele leta 1732 dokončal njegov sin Mulaj Abdalah. Njegov drugi sin in kratek naslednik, Mulaj Ahmad ad-Dhahabi, je izvedel spremembe na Ismailovem mavzoleju med njegovima dvema kratkima vladavinama (v letih 1727–28 in 1728–29) in je bil leta 1729 tudi sam tu pokopan.

Po Mulaj Ismailu

Po smrti Mulaja Ismaila pa so se politične razmere v Maroku sprevrgle v relativno anarhijo. Njegovi sinovi so se med seboj borili za oblast in njegova nekdanja 'stalna vojska' je postala prevladujoča sila v državi, ki je dejansko vladala za prestolom. Meknes je izgubil status glavnega mesta in utrpel škodo v potresu leta 1755. Mesto je bilo zanemarjeno in številni deli ogromne cesarske kazbe so propadli. Mesto je bilo v naslednjih stoletjih le občasno deležno kraljeve pozornosti. Sultan Mohamed ibn Abdalah, ki je vladal med letoma 1757 in 1790, je dodal palačo Dar al-Bajda v vrtu Agdal jugovzhodno od glavnega kompleksa palače, ki je bila kasneje spremenjena v kraljevo vojaško akademijo. Zgradil je tudi mošejo Er-Roua v južnem delu kazbe (nedaleč od Heri al-Mansurja), ki je največja mošeja v Meknesu. Dar al-Kebira pa je bila zapuščena in postopoma spremenjena v stanovanjsko sosesko, kjer so prebivalci zgradili svoje hiše znotraj in med nekdanjimi strukturami palače Ismailov čas. V zgodnjem 19. stoletju je sultan Mulaj Abd ar-Rahman dodal ložo pred Bab al-Mansurjem, ki je služila kot zbirališče za obrede in guvernerjevo sodišče, čeprav je bila ta struktura kasneje odstranjena.

Danes del kazbe, Dar al-Makzen, še vedno uporablja maroški kralj in je prepovedan za javnost. Druga mesta, kot sta mavzolej Mulaja Ismaila in Heri es-Souani, so odprta kot verska mesta ali turistične znamenitosti.

Oblikovanje in postavitev

Splošno oblikovanje in arhitektura Kazba Mulaja Ismaila pokriva ogromno, približno štirikotno območje, obdano z več kot 7 kilometrov dolgim ​​obzidjem. Znotraj tega območja je več obzidanih ograjenih prostorov, ki so vsebovali lastne neodvisne palače, medtem ko so zunaj njih obstajale številne druge ločene palače in funkcionalne strukture. Velik del kazbe, zlasti njene južne in vzhodne regije, so zavzeli vrtovi, polja in vadbena igrišča. Dve obrobni kazbi ali ogradi sta bili del večje kazbe in ju danes zasedajo stanovanjske soseske: kazba Beni Mohamed in kazba Hadraš.

Glavni materiali, uporabljeni za gradnjo, so bili nabita zemlja (ali pisé) in opeka, iz katere je bila večina zidov, pa tudi marmor, omet in ploščice, uporabljeni za dekoracijo. Starorimske in novejše saadijske spolije (zlasti marmor) so izropali z drugih najdišč v Maroku, kjer koli so bili na voljo (kot sta Volubilis in Palača El Badi), in jih ponovno uporabili za palače. Okrasni motivi na razstavi so v skladu z obstoječimi umetniškimi tradicijami maroške arhitekture, ki so se do te točke že zlile s prejšnjo andaluzijsko (mavrsko) arhitekturo.