Arheološki kompleks Baktrija-Margiana (BMAC) je sodobna arheološka oznaka za določeno civilizacijo srednje bronaste dobe v južni Srednji Aziji, znano tudi kot civilizacija Oxus. Urbano fazo civilizacije ali integracijsko dobo je leta 2010 Sandro Salvatori datiral v ok. 2400–1950 pr. n. št.Salvatori, Sandro, (2010). "Thinking Around Grave 3245 in the 'Royal Graveyard' of Gonur (Murghab Delta, Turkmenistan)", in: On the Track of Uncovering a Civilisation. A volume in honor of the 80th-anniversary of Victor Sarianidi, p. 249: "Summing up we can now date the MBA 2400/2300-1950 BC and the LBA 1950–1500 BC and to recognise a very strong chronological correlation between the southern Central Asia MBA and the late Umm an-Nar period." vendar imata drugačno mnenje Nadežda A. Dubova in Bertille Lyonnet, ok. 2250–1700 pred našim štetjem.Lyonnet, Bertille, and Nadezhda A. Dubova, (2020b). "Questioning the Oxus Civilization or Bactria- Margiana Archaeological Culture (BMAC): an overview" , in Bertille Lyonnet and Nadezhda A. Dubova (eds.), The World of the Oxus Civilization, Routledge, London and New York, p. 32.: "...Salvatori has often dated its beginning very early (ca. 2400 BC), to make it match with Shahdad where a large amount of material similar to that of the BMAC has been discovered. With the start of international cooperation and the multiplication of analyses, the dates now admitted by all place the Oxus Civilization between 2250 and 1700 BC, while its final phase extends until ca. 1500 BC..."
Čeprav se lahko imenuje civilizacija Oxus, ki je očitno osredotočena na zgornji tok Amu Darje (prej reka Oxus) v Baktriji, je večina urbanih območij BMAC dejansko v Margiani (sodobni Turkmenistan) v delti reke Murghab in v gorovju Kopet Dag. Nekaj poznejših (okoli 1950–1450 pr. n. št.) najdišč je v severni Baktriji, trenutno znani kot južni Uzbekistan, vendar so večinoma grobišča, ki pripadajo kulturi Sapali, povezani z BMAC.Kaniuth, Kai, (2007). "The Metallurgy of the Late Bronze Age Sapalli Culture (Southern Uzbekistan) and its implications for the 'tin question'", in Iranica Antiqua 42, p. 26: "Northern Bactria (Southern Uzbekistan) has produced some monumental buildings, but nothing to rival the spectacular architectural or sepulchral finds of Margiana and Southern Bactria." Ena lokacija BMAC, znana kot Dašli, leži v južni Baktriji, sedanjem ozemlju severnega Afganistana. Najdišča, najdena bolj vzhodno, v jugozahodnem Tadžikistanu, čeprav so sočasna z glavnimi lokacijami BMAC v Margiani, so le grobišča, brez urbanega razvoja, povezanega z njimi.Lyonnet, Bertille, and Nadezhda A. Dubova, (2020a). "Introduction", in Bertille Lyonnet and Nadezhda A. Dubova (eds.), The World of the Oxus Civilization, Routledge, London and New York, p. 1.
Sovjetski arheolog Viktor Sarianidi je civilizacijo poimenoval BMAC leta 1976, v obdobju (1969–1979), ko je izkopaval v severnem Afganistanu. Sarianidijeva izkopavanja od poznih 1970-ih naprej so razkrila številne monumentalne strukture na številnih lokacijah, utrjene z impresivnimi zidovi in vrati. Poročila o BMAC so bila večinoma omejena na sovjetske revije. Novinar The New York Timesa je leta 2001 zapisal, da so bile ugotovitve v letih Sovjetske zveze Zahodu večinoma neznane, dokler niso Sarianidijevo delo začeli prevajati v 1990-ih.John Noble Wilford, (13 May 2001). "In Ruin, Symbols on a Stone Hint at a Lost Asian Culture", in New York Times. Vendar so bile nekatere publikacije sovjetskih avtorjev, kot so Masson, Sarianidi, Atagarryev in Berdiev, na voljo Zahodu, prevedene v prvi polovici 1970-ih, malo preden je Sarianidi ugotovitve označil kot BMAC.
Izvor in kronologija Italijanski arheologi, kot sta Massimo Vidale in Dennys Frenez, podpirajo hipotezo Sandra Salvatorija, da je Namazga V začetek končne urbane faze, imenovane BMAC, ki pripada integracijski dobi (okoli 2400–1950 pr. n. št.). Po drugi strani pa ruski in francoski arheologi Nadežda Dubova in Bertille Lyonnet menita, da je obstajala vrzel med koncem faze Namazga III in začetkom BMAC v Margiani in da je bila večina najdišč v Margiani in Baktriji ustanovljena na nedotaknjeni zemlji šele okoli leta 2250 pr. n. št. in je trajala do 1700 pr. n. št..Lyonnet, Bertille, and Nadezhda A. Dubova, (2020b). "Questioning the Oxus Civilization or Bactria- Margiana Archaeological Culture (BMAC): an overview" , in Bertille Lyonnet and Nadezhda A. Dubova (eds.), The World of the Oxus Civilization, Routledge, London and New York, p. 20.: "...Čeprav nekateri avtorji menijo, da bi lahko bila civilizacija Oxus končni razvoj kulture Namazga ... dejansko obstaja vrzel v našem poznavanju nekaj sto let v Margiani med koncem obdobja NMG III in začetkom BMAC, in velika večina najdišč v Baktriji in Margiani temelji na nedotaknjeni zemlji."
Etimologija Regija je bila najprej imenovana Bakhdi v stari perzijščini, ki je nato oblikovala perzijsko satrapijo Marguš (morda iz sumerskega izraza Marhasi),Hiebert, Fredrik Talmage (1994): Origins of the Bronze Age Oasis Civilization in Central Asia, p. 12 katere glavno mesto je bil Merv v današnjem jugovzhodnem Turkmenistanu. Takrat se je v srednjeperzijščini imenoval Bāxtriš, v novoperzijščini pa Baxl. Regija je bila omenjena tudi v starodavnih sanskrtskih besedilih kot बाह्लीक ali Bāhlīka. Sodobni izraz Baktrija izhaja iz stare grščine: Βακτριανή (romaniziran grški izraz: Baktrianē) (sodobni Balkh), ki izvira iz sanskrtskega izraza.
Zgodnja doba pridelave hrane Obstajajo arheološki dokazi o poselitvi v dobro namočenem severnem vznožju Kopet Daga v obdobju neolitika v Džeitunu. V tej regiji so bile hiše iz blatne opeke prvič naseljene v zgodnjem obdobju proizvodnje hrane, znanem tudi kot neolitik Džeitun, od ok. 7200 do 4600 pred našim štetjem.Vidale, Massimo, (2017). Treasures from the Oxus, p. 9, Table 1. Prebivalci so bili kmetje s poreklom iz jugozahodne Azije, ki so redili črede koz in ovac ter gojili pšenico in ječmen. Džeitun je dal ime celotnemu neolitskemu obdobju v severnem vznožju Kopet Daga. Na poznem neolitskem najdišču Čagili Depe so kmetje vse pogosteje gojili vrste poljščin, ki so običajno povezane z namakanjem v sušnem okolju, kot je heksaploidna krušna pšenica, ki je postala prevladujoča v bakreni dobi. Ta regija je posejana z značilnostmi iz več obdobij, značilnimi za starodavni Bližnji vzhod, podobnimi tistim jugozahodno od Kopet Daga v nižini Gorgan v Iranu.
Obdobje regionalizacije Obdobje regionalizacije se začne v Anau IA s fazo pred bakreno dobo tudi v obronku Kopet Daga od 4600 do 4000 pr. n. št., nato se obdobje razvije od 4000 do 2800 pr. n. št. v Namazga I-III, Ilginli Depe in Altin Depe. V tej bakreni dobi je prebivalstvo regije raslo. Arheolog Vadim Mikhaĭlovich Masson, ki je leta 1946 vodil kompleksno arheološko odpravo v Južnem Turkmenistanu, je videl znake, da so se ljudje v tem času selili v regijo iz osrednjega Irana, s čimer so prinesli metalurgijo in druge inovacije, vendar je mislil, da so se prišleki kmalu pomešali s kmeti Džeitun. (Vadim je bil sin arheologa Mikhaila Massona, ki je pred tem že začel delati na tem istem območju.) Nasprotno pa je ponovno izkopavanje Monjukli Depe leta 2010 odkrilo izrazit prelom v zgodovini poselitve med poznim neolitikom in zgodnjim halkolitikom.Monjukli Depe artefacts (in German).
Večje bakrenodobne naselbine so nastale pri Kara-Depeju in Namazga-Depeju. Poleg tega so obstajala manjša naselja v Anau, Dašliji in Jasi-depe. Naselbine, podobne zgodnji ravni v Anau, so se pojavile tudi bolj vzhodno – v starodavni delti reke Tedzen, na mestu oaze Geoksiur. Približno 3500 pr. n. št. se je kulturna enotnost območja razdelila na dva lončarska sloga: barvita na zahodu (Anau, Kara-Depe in Namazga-Depe) in bolj stroga na vzhodu pri Altin-Depeju in naselbinah oaze Geoksiur. To lahko odraža nastanek dveh plemenskih skupin. Zdi se, da so se okoli 3000 pr. n. št. ljudje iz Geoksiurja preselili v delto Murghaba (kjer so se pojavile majhne, razpršene naselbine) in dosegli vzhodneje v dolino Zarafšan v Transoksaniji. Na obeh območjih je bila v uporabi keramika, značilna za Geoksiur. V Transoksaniji so se naselili v Sarazmu pri Pendžikentu. Na jugu so temeljne plasti Šahr-i Sōkhta na bregu reke Helmand v jugovzhodnem Iranu vsebovale keramiko tipa Altin-Depe in Geoksiur. Tako so bili kmetje Irana, Turkmenistana in Afganistana povezani z razpršenimi kmetijskimi naselbinami.
Obdobje pozne regionalizacije V regiji Kopet Dag, pri Altin Depeju, je trajala faza Namazga III (okoli 3200–2800 pr. n. št.) in je pokazala pozno bakrenodobno kulturo na začetku dobe pozne regionalizacije.Vidale, Massimo, (2017). Treasures from the Oxus: The Art and Civilization of Central Asia, I. B. Tauris, London-New York, p. 9, Table 1: "3200–2800 BC. Kopet Dag, Altyn Depe, Namazga III, late Chalcolithic. Late Regionalisation Era."
V zgodnji bronasti dobi, ob koncu pozne regionalizacijske dobe (2800 do 2400 pr. n. št.), je kultura oaz Kopet Dag na mestu Altin-Depe razvila proto-urbano družbo. To ustreza fazi IV pri Namazga-Depe. Altin-Depe je bil že takrat glavno središče. Lončarstvo so vrteli. Pridelovali so grozdje.
Integracijska doba: civilizacija Oxus Vrhunec urbanega razvoja je bil dosežen v srednji bronasti dobi, znani tudi kot integracijska doba, predvsem v treh regijah, vznožje Kopet Daga, Margiani in južni Baktriji, pa tudi nekaj ostankov pokopališč, nedavno najdenih v jugozahodnem Tadžikistanu.
Kopet Dag, Namazga V faza Urbano obdobje BMAC se začne v piemontu Kopet Dag, kot pravi Massimo Vidale, kar ustreza ravni V Namazga-Depe (okoli 2400-2000 pr. n. št.).] Namazga Depe, ki doseže ok. 52 hektarjev in ima morda 17–20.000 prebivalcev ter Altin Depe z največjo velikostjo ok. 25 hektarjev in 7–10.000 prebivalcev sta bili dve veliki mesti v vznožju Kopet Dag.Vidale, Massimo, (2017). Treasures from the Oxus, pp. 10, 18. Za ta urbani razvoj se šteje, da ni trajal od leta 2400 pr. n. št., ampak od ok. 2250 do 1700 pr. n. št. po nedavni objavi Lyonneta in Dubove.
Margiana, faza Keleli Identifikacija prve večje naselbine v Margiani je bila mogoča z izkopavanji pri Keleli 3 in 4, in to sta tipični najdišči faze Keleli.Hiebert, Fredrik Talmage, (1984). Origins of the Bronze Age Oasis Civilization in Central Asia, Peabody Museum Press, p. 17: "The excavations at Kelleli 3 and 4 have given the name 'Kelleli phase' to the first major occupation in Margiana." Massimo Vidale (2017) meni, da je za Kelelijevo fazo značilen pojav prvih palačnih spojin od 2400 do 2000 pr. n. št.. Keleli je približno 40 km severozahodno od Gonurja; ki vključuje Keleli 3 s štirimi hektarji, za katerega so značilni stolpi v dvojnem obodnem zidu, štirje enaki vhodi in hiše na jugozahodu mesta. Naselje Keleli 4 obsega okoli tri hektare, z enakimi značilnostmi v obzidju. Sandro Salvatori (1998) je komentiral, da se je faza Keleli začela nekoliko kasneje kot obdobje Namazga V.Salvatori, Sandro, (1998). "The Bronze Age in Margiana", in A. Gubaev, G.A. Koshelenko, and M. Tosi (eds), The Archaeological Map of the Murghab Delta, Preliminary Reports 1990–95, Rome, p. 48.
Margiana, faza Gonur