Vojna leta 1812 se je odvijala med Združenimi državami in njenimi zavezniki proti Združenemu kraljestvu in njegovimi zavezniki v Severni Ameriki. Začela se je, ko so Združene države razglasile vojno proti Britaniji 18. junija 1812. Čeprav so bili mirovni pogoji dogovorjeni decembra 1814 v Gentskem sporazumu, se vojna uradno ni končala, dokler sporazum ni bil ratificiran s strani Kongresa Združenih držav 17. februarja 1815. Angloameriške napetosti so izvirale iz dolgoročnih razlik glede ozemeljske širitev v Severni Ameriki in britanske podpore Tecumsehejevi indijanski konfederaciji, ki se je upirala kolonialni poselitvi ZDA v takratni severozahodni regiji (južno od Velikih jezer). Leta 1807 so se te napetosti zaostrile, ko je Kraljeva vojna mornarica začela izvajati strožje omejitve na ameriško trgovino z Napoleonovo Francijo in prisiljevanje tistih mornarjev v britansko mornarico, ki so bili prvotno britanski državljani ter celo tiste, ki so pridobili ameriško državljanstvo. Mnenje v ZDA je bilo razdeljeno glede reakcije in čeprav je v Predstavniškem domu in Senatu Združenih držav večina glasovala za vojno, so bile mnenja deljena po strankarskih linijah, pri čemer je Demokratično-republikanska stranka bila za in Federalistična stranka proti. Novice o britanskih koncesijah, ki so jih sprejeli v poskusu izognitve vojni niso dosegle ZDA do konca julija, do takrat je bil konflikt že v teku.
Na morju je Kraljeva mornarica uvedla učinkovito blokado ameriške pomorske trgovine, medtem ko so med letoma 1812 in 1814 britanski redni vojaki in kolonialna milica porazili vrsto ameriških invazij na Zgornjo Kanado. Aprilska abdikacija (1814) Napoleona je Britancem omogočila, da pošljejo dodatne sile v Severno Ameriko in okrepijo blokado Kraljeve mornarice, kar je oslabilo ameriško gospodarstvo. Avgusta 1814 so se začela pogajanja v Gentu, pri čemer sta obe strani želeli mir; britansko gospodarstvo je bilo hudo prizadeto zaradi trgovinske blokade, medtem ko so federalisti decembra sklicali Hartfordsko konvencijo, da bi formalizirali svojo nasprotovanje vojni.
Avgusta 1814 so britanske čete zavzele Washington, preden so ameriške zmage v bitki pri Baltimoru in bitki za Plattsburgh septembra končale bojevanje na severu. V južnovzhodnih Združenih državah so ameriške sile in indijanski zavezniki v "Creek vojni" porazili anti-ameriško frakcijo Muscogee plemena. Gentski sporazum je bil podpisan decembra 1814, čeprav je skoraj minil februar, preden so novice prispele v Združene države in je bil sporazum v celoti ratificiran. V vmesnem času so ameriške čete pod vodstvom Andrew Jacksona odbile velik britanski napad na New Orleans.
Izvor konflikta
Izvori vojne leta 1812 (1812–1815) med Združenimi državami Amerike in Britanskim imperijem ter njegovimi indijanskimi zavezniki so že dolgo predmet razprav. Vojno leta 1812 je povzročilo več dejavnikov in je na koncu privedla do vojne napovedi Združenih držav Veliki Britaniji:Jasper M. Trautsch, "Vzroki vojne leta 1812: 200 let razprave," Journal of Military History (januar 2013) 77#1 str. 273-293.
Trgovinske omejitve, ki jih je uvedla Velika Britanija, da bi ovirala ameriško trgovino z Napoleonovo Francijo, s katero je bila Velika Britanija v vojni (ZDA so omejitve izpodbijale kot nezakonite v skladu z mednarodnim pravom).Caffery, str. 56–58 Prisilno rekrutiranje mornarjev na ameriških plovilih v kraljevo mornarico (Britanci so trdili, da so britanski dezerterji). Britanska vojaška podpora domorodcem v Združenih državah Amerike, ki so nudili oborožen odpor širitvi ameriške meje na severozahodnem ozemlju. Možna želja ZDA po priključitvi dela ali celotne Kanade.Caffery, str. 101–104 Motivacija in želja ZDA, da ohranijo nacionalno čast, kar so imele za britanske žalitve, kot je bila afera Chesapeake.Norman K. Risjord, "1812: Konservativci, vojni jastrebi in narodna čast." William And Mary Quarterly 1961 18(2): 196–210. v JSTOR
Ameriško širitev na Severozahodno ozemlje (danes Ohio, Indiana, Michigan, Illinois, Wisconsin in severovzhodna Minnesota) so ovirali indijanski napadi. Nekateri zgodovinarji trdijo, da je bil ameriški cilj v vojni priključiti del ali celotno Kanado, kar mnogi Kanadčani še vedno mislijo. Vendar mnogi trdijo, da je bilo vzbujanje strahu pred takim zasegom zgolj ameriška taktika, ki je bila zasnovana za pridobitev pogajalskega aduta.Bowler, str. 11–32
Nekateri člani britanskega parlamentaGeorge Canning, Address respecting the war with America, Hansard (House of Commons), 18 February 1813 in disidentski ameriški politiki, kot je bil John Randolph iz Roanoka so trdili, da je bil[ameriški ekspanzionizem ne pa pomorski spori glavni motiv za ameriško napoved vojne. To stališče so ohranili nekateri zgodovinarji.J. C. A. Stagg (1983), Vojna g. Madisona, str. 4
Čeprav so Britanci pred vojno podelili nekaj koncesij glede nevtralne trgovine, so vztrajali pri pravici do vrnitve svojih ubežnih mornarjev. Britanci so si že dolgo prizadevali ustvariti veliko "nevtralno" indijansko državo, ki bi pokrivala velik del Ohia, Indiane in Michigana. Zahtevo so postavili šele leta 1814 na mirovni konferenci v Gentu, vendar so izgubili bitke, ki bi to omogočilo. name="ReferenceA">Dwight L. Smith, "Severnoameriška nevtralna indijanska cona: Vztrajanje britanske ideje" Northwest Ohio Quarterly 1989 61(2–4): 46–63Francis M. Carroll, Dober in moder ukrep: Iskanje kanadsko-ameriške meje, 1783–1842, 2001, str. 23
Vojne sile
Ameriške sile
Med leti 1810–1812 so bile ameriške pomorske ladje razdeljene v dve glavni eskadrilji, pri čemer je "severni diviziji" s sedežem v New Yorku, poveljeval komodor John Rodgers, in "južni diviziji s sedežem v Norfolku poveljeval komodor Stephen Decatur.
Čeprav ni predstavljala velike grožnje za Kanado leta 1812, je bila ameriška mornarica dobro usposobljena in profesionalna sila, ki je štela več kot 5.000 mornarjev in marincev. Imela je 14 ladij za oceansko plovbo, pri čemer so bila tri od njenih petih "super-frigat" neoperativnih ob začetku vojne. Njena glavna težava je bila pomanjkanje financiranja, saj mnogi v Kongresu niso videli potrebe po močni mornarici. Največje ladje v ameriški mornarici so bile fregate in niso bile linijske ladje, ki bi bile sposobne sodelovati v boju flot z Kraljevo mornarico. Na odprtem morju so Američani zasledovali strategijo napada na trgovske ladje, zajemali ali potapljali so britanske trgovske ladje s svojimi fregatami in privatniki (gusarji´). Mornarica je bila pred vojno večinoma koncentrirana na atlantski obali, saj je imela le dve topnjači na jezeru Champlain, en brig na jezeru Ontario in še en brig na jezeru Erie, ko se je vojna začela.
Vojska ZDA je sprva bila veliko večja od britanske vojske v Severni Ameriki. Mnogi možje so nosili svoje dolge puške, medtem ko so Britanci dobili muskete, razen za eno enoto 500 ostrostrelcev. Vodenje v ameriških častniških vrstah je bilo nedosledno, saj so se nekateri častniki izkazali za odlične, mnogi drugi pa so bili nesposobni in so svoje položaje dolgovali političnim uslugam. Kongres je bil nezaupljiv do stalne vojske in je med vojno vpoklical 450.000 moških iz državnih milic. Državne milice so bile slabo usposobljene, oborožene in vodene. Neuspešna invazija na jezero Champlain pod vodstvom generala Dearborna je to dobro ponazarila. Britanska vojska je prepričljivo premagala milice iz Marylanda in Virginije v bitki pri Bladensburgu leta 1814, predsednik Madison pa je komentiral "Nikoli ne bi verjel, da lahko obstaja tako velika razlika med rednimi enotami in milico, če ne bi bil priča prizorom tega dne".
Britanske sile
ZDA so bile za Britanijo le sekundarna skrb, dokler so se napoleonske vojne nadaljevale z Francijo. Leta 1813 je imela Francija 80 ladij prve vrste in je gradila dodatnih 35. Obvladovanje francoske flote je bila glavna britanska pomorska skrb, kar je pustilo le ladje na severnoameriškem in jamajškem prizorišču takoj na voljo. V Gornji Kanadi so Britanci imeli provincialno mornarico. Čeprav so bile te ladje večinoma neoborožene, so bile ključni za oskrbo vojske, saj so bili ceste v Gornji Kanadi katastrofalne. Ob začetku vojne je provincialna mornarica imela štiri majhne oborožene ladje na jezeru Ontario, tri na jezero Erie in eno na jezeru Champlain.Provincialna mornarica je bistveno presegla vse, kar so Američani lahko prinesli na Velika jezera.
Ko se je vojna začela je britanska vojska v Severni Ameriki štela 9,777 mož v rednih enotah in "fencibles" regimentih. Medtem ko je bila britanska vojska angažirana v napoleonski Španiji je bilo na voljo le malo okrepitev. Čeprav so bili Britanci številčno podrejeni, so bili dolgoletni redni vojaki in fencibles vojaki bolje usposobljeni in bolj profesionalni kot na hitro povečana vojska Združenih držav. Milice gornje in spodnje Kanade so bile sprva precej manj učinkovite, vendar je bilo med vojno ustanovljenih znatno število poklicnih milic, ki so igrale ključno vlogo v več spopadih, vključno z bitko pri Chateauguay, kar je povzročilo, da so Američani opustili prizorišče ob reki Saint Lawrence.
Indijanci Decentralizirane skupine (bande) in plemena so se obravnavale kot zaveznice Britancev ali Američanov ne pa kot podrejene sile. Različna plemena, ki so se borila z vojnimi silami Združenih držav, so jim zagotavljala "najbolj učinkovite lahke enote" medtem ko so Britanci potrebovali avtohtone zaveznike, da bi nadomestili svojo številčno inferiornost. Avtohtoni zavezniki Britancev, Tecumsehova konfederacija na zahodu in Irokezi na vzhodu, so se izogibali odprtim bitkam in se zanašali na neregularno vojskovanje, vključno z napadi in zasedami, ki so izkoristile njihovo poznavanje terena. Poleg tega so bili zelo mobilni, sposobni so bili prehoditi na dan.
Njihovi voditelji so si prizadevali, da bi se borili le pod ugodnimi pogoji in so se izogibali vsakršni bitki, ki bi obetala velike izgube ter ravnali, kot so menili, da je najboljše za njihova plemena. Avtohtoni bojevniki niso imeli težav z umikom, če je bilo to potrebno, da bi zmanjšali izgube. Vedno so si prizadevali obkoliti sovražnika, kadar je bilo to mogoče, da bi se izognili obkolitvi in učinkovito izkoristili teren. Njihovo glavno orožje je bilo mešanica mušket, pušk, lokov, tomahawkov, nožev in mečev, pa tudi palic in drugih blizu orožij, ki so včasih imela prednost, da so bila tišja od pušk.
Razglasitev vojne
1. junija 1812 je predsednik Madison poslal sporočilo Kongresu, v katerem je opisal ameriške pritožbe proti Veliki Britaniji, čeprav ni posebej pozval k razglasitvi vojne. Predstavniški dom je nato štiri dni zaprto razpravljal, preden je glasoval 79 proti 49 glasov (61 %) v prid razglasitvi vojne. Senat Združenih držav je soglašal z razglasitvijo z 19 proti 13 (59 %) glasovi. Razglasitev je bila osredotočena predvsem na pomorske zadeve, zlasti na britanske blokade, pri čemer je dve tretjini obtožbe posvečeno omejitvam, ki jih je uvedla Britanija. Konflikt se je uradno začel 18. junija 1812, ko je Madison podpisal zakonodajo. Naslednji dan jo je tudi razglasil. To je bil prvič, da so ZDA uradno razglasile vojno drugi državi in kongresno glasovanje je bilo odobreno z najmanjšo razliko kakršne koli razglasitve vojne v zgodovini Amerike. Noben od 39 Federalistov v Kongresu ni glasoval za vojno, medtem ko so jo drugi kritiki označili za "Vojno g.Madisona". Le nekaj dni po razglasitvi vojne so bili v Baltimorju napadeni nekateri Federalisti, ker so v časopisu objavili antivojne poglede, kar je na koncu pripeljalo do več kot enega meseca dolgih smrtonosnih nemirov v mestu.