Estonska vojna za neodvisnost (estonsko Vabadussõda, dobesedno Osvobodilna vojna), znana tudi kot estonska osvobodilna vojna, je bila obrambna kampanja estonske vojske in njenih zaveznikov, predvsem Združenega kraljestva, proti ruski sovjetski ofenzivi proti zahodu v letih 1918–1919 in proti agresiji pronemških Baltskih domobrancev leta 1919. Kampanja je bila boj novoustanovljene demokratične države Estonije za neodvisnost po prvi svetovni vojni. Rezultat vojne je bila zmaga Estonije in sklenitev Tartujskega mirovnega sporazuma leta 1920.
Ozadje Med rusko revolucijo leta 1917 se je novoizvoljena pokrajinska skupščina (Maapäev) Avtonomne gubernije Estonije razglasila za najvišjo suvereno oblast v Estoniji namesto nove boljševiške vlade, ki jo je postavila Sovjetska Rusija. Lokalni boljševiki so zato Maapäev kmalu po ustanovitvi razpustili in demokratično izvoljeno estonsko vodstvo začasno potisnili v ilegalo v prestolnici Talin. Nekaj mesecev kasneje, februarja 1918, je Estonski reševalni odbor, ki ga je ustanovil Maapäev, izkoristil zatišje med umikom Rdeče armade in prihodom nemške cesarske nemške vojske in 24. februarja 1918 v TalinuEstonian Declaration of Independence 24 February 1918 objavil estonsko deklaracijo o neodvisnosti in oblikoval začasno estonsko vlado. To prvo obdobje neodvisnosti je bilo izjemno kratkotrajno, saj so nemške čete že naslednji dan vstopile v Talin. Nemške oblasti niso priznale ne začasne vlade ne njene zahteve po neodvisnosti Estonije.
Po nemški revoluciji s kapitulacijo cesarske Nemčije ob koncu prve svetovne vojne, 11.–14. novembra 1918, so predstavniki Nemčije uradno predali politično oblast estonski začasni vladi. 16. novembra 1918 je začasna vlada pozvala k prostovoljni mobilizaciji in začela organizirati estonske oborožene sile, s Konstantinom Pätsom kot vojnim ministrom, generalmajorjem Andresom Larko kot načelnikom štaba in generalmajorjem Aleksandrom Tõnissonom kot poveljnikom estonske vojske, ki je sprva imela samo eno divizijo.
Potek vojne Sovjetska ofenziva proti zahodu 150px|left|thumb|"Bratje, pohitite, da se pridružite narodovi vojski!" Plakat iz leta 1918 za rekrutiranje v estonsko vojsko Konec novembra 1918 so boljševiške sovjetske ruske oborožene sile krenile proti Estoniji. 28. novembra 1918 je sovjetska 6. rdeča strelska divizija napadla obmejno mesto Narva, kar je označilo začetek estonske osamosvojitvene vojne. Strelska divizija je imela 7.000 vojakov, 22 poljskih topov, 111 mitraljezov, oklepni vlak dve oklepni vozili, dve letali in križarko Oleg razreda Bogatir s podporo dveh rušilcev. Mesto so branili možje Estonske obrambne zveze, domobranstva, sestavljenega delno iz srednješolcev, in Pehotnega polka št. 405 nemške vojske. Rdeča vojska je 29. novembra zavzela Narvo in pehotni polk št. 405 se je umaknil proti zahodu.
thumb|150px|left|General Johan Laidoner med vojno za neodvisnost
Sovjetska 2. novgorodska divizija s 7.000 vojaki, 12 poljskimi topovi, 50 strojnicami, dvema oklepnima vlakoma in tremi oklepnimi vozili je južno od Čudskega jezera odprla drugo fronto.
Estonske vojaške sile so takrat štele 2.000 mož z lahkim orožjem in približno 14.500 slabo oboroženih mož v Estonski obrambni zvezi. Konec novembra 1918 je bil ustanovljen Baltski bataljon, sestavljen iz mitralješke čete in pehote. Vojska je imela tudi za bataljon veliko enoto prostovoljne milice estonske nemške manjšine, ki je ostala zvesta republiki do konca vojne.Jaan Maide (1933). "II" (PDF). Ülevaade Eesti Vabadussõjast (1918–1920). Tartu: Kaitseliidu kirjastus.
49. polk rdečih latvijskih strelcev je 18. decembra zavzel železniško križišče Valga, na božični večer pa mesto Tartu. Prav tako na božični večer je 6. rdeča strelska divizija zavzela železniško križišče Tapa in napredovala do 34 kilometrov od glavnega mesta Talina. Estonski boljševiki so v Narvi razglasili Estonsko delavsko komuno. Do konca leta je 7. rdeča armada nadzorovala Estonijo vzdolž frontne črte 34 kilometrov vzhodno od Talina, zahodno od Tartuja in južno od Ainažija.
thumb|right|250px|Posadka estonskega oklopnega vlaka št. 1. decembra 1918
Za vrhovnega poveljnika estonskih oboroženih sil je bil imenovan polkovnik Johan Laidoner, ki je do 23. decembra 1918 rekrutiral 600 častnikov in 11.000 prostovoljcev. Sile je reorganiziral tako, da je v južni Estoniji ustanovil 2. divizijo pod poveljstvom polkovnika Viktorja Puškarja in enote komandosov, med njimi partizanski bataljon Tartuma in bataljon Kalevi Malev. Estonija je dobila tudi zunanjo pomoč. 5. decembra 1918 ji je Finska dostavila 5000 pušk in 20 poljskih topov skupaj s strelivom.
Eskadra Britanske kraljeve mornarice, ki ji je poveljeval kontraadmiral Edwyn Alexander-Sinclair, je 31. decembra priplula v Talin in dostavila 6500 pušk, 200 mitraljezov in dva poljska topova. Eskadra je zajela ruska rušilca Spartak in Avtroil in ju predala Estoniji, ki ju je preimenovala v Vambola in Lennuk.
2. januarja so v Estonijo prispele finske prostovoljne enote z 2000 možmi. V Talinu so pod poveljstvom pomorskega kapitana Johana Pitke in kapitana Karla Partsa zgradili tri oklepne vlake.
Osvoboditev estonskega ozemlja thumb|left|250px|Prva proslava estonskega Dneva neodvisnosti v Talinu 24. februarja 1919
Do začetka leta 1919 je estonska vojska povečala svoje vrste na skupno 13.000 mož, od tega 5.700 na fronti, nasproti 8.000 sovjetskim vojakom.Traksmaa, August. Lühike vabadussõja ajalugu, str. 10. Olion, 1992, Okrepljena estonska vojska je med 2. in 5. januarjem 1919 zaustavila napredovanje 7. Rdeče armade in 7. januarja prešla v protiofenzivo. Dva dni kasneje je bila v zelo uspešni akciji ob podpori oklepnih vlakov osvobojena Tapa, 12. januarja pa še Rakvere.
Med osvobajanjem Narve se je 1.000-članska finsko-estonska vojska 17. januarja izkrcala pri Utriji v zaledju sovjetske 6. strelske divizije, s čimer je sovjetskim silam onemogočila umik proti vzhodu. Naslednji dan je bila Narva osvobojena. Posledično se je severovzhodna fronta stabilizirala ob reki Narvi. 1. estonska divizija je v enajstih dneh napredovala 200 km.
Na južnem bojišču je s hitrim posredovanjem oklepnih vlakov in partizanskega bataljona Tartumaa 2. divizija je nadaljevala napredovanje proti jugu in naletela na naraščajoč sovjetski odpor. V bitki pri Pajuju so partizanski bataljon Tartumaa in finski prostovoljci 31. januarja pregnali Rdeče latvijske strelce iz Valge.
Na južnem bojišču je bil s hitro napotitvijo oklepnih vlakov in partizanskega bataljona Tartumaa osvobojen Tartu. 2. divizija je nadaljevala prodirati proti jugu in naletela na naraščajoč sovjetski odpor. V bitki pri Pajuju so partizanski bataljon Tartumaa in finski prostovoljci 31. januarja pregnali Rdeče latvijske strelce iz Valge.
thumb|right|250px|Estonski oklepni vlak v Valgi februarja 1919
7. Rdeča armada je bila premagana izven meja današnje Estonije in bojna fronta se je pomaknila v starodavno, zgodovinsko poselitveno območje Estoncev.Estonian War of Independence 1918–1920. Jyri Kork (ur.). Esto, Baltimore, 1988 (Reprint from Estonian War of Independence 1918–1920. Historical Committee for the War of Independence, Tallinn, 1938) V drugi polovici februarja 1919 so Estonci med prodiranjem proti jugu zavzelo Salacgrīvo in Alūksne. Napredovanje so kmalu nato zaustavile okrepljene sovjetske enote. Na prvi dan neodvisnosti 24. februarja 1919 je imela estonska vojska na fronti 19.000 mož, 70 poljskih topov in 230 mitraljezov. Estonija je postala prva država, ki je zaustavila sovjetsko prodiranje proti zahodu.Traksmaa, August: Lühike vabadussõja ajalugu, str. 115. Olion, 1992,
V drugi polovici februarja je Rdeča armada začela novo ofenzivo za zavzetje Estonije. Sovjeti so v ta namen ustanovili tako imenovano 'estonsko' Rdečo armado z več kot 80.000 naborniki.
Na položajih ob reki Narvi sta estonska 1. divizija in njen zavezniški beloruski severni korpus odbila napade 7. Rdeče armade. Rdeča armada je močno bombardirala Narvo, zaradi česar je okoli 2000 ljudi ostalo brez strehe nad glavo, mesta pa ji ni uspelo zavzeti. Večina sovjetskih sil je bila skoncentrirana na in ob južni fronti. Tako imenovana 'estonska' Rdeča armada je do 15. marca zavzela župnije Alūksne, Setomaa, Vastseliina in Räpina.
Potem ko je estonska 2. divizija dobila okrepitve, je izvedla protinapad in do 29. marca zavzela Petseri. Kasneje je bila 'estonska' Rdeča armada potisnjena za reko Optjok.
27. marca je bila estonska 3. divizija razporejena vzdolž zahodnega boka južne fronte pod poveljstvom generalmajorja Ernsta Põdderja. 22. aprila se je Rdeča armada približala Võruju na 1,5 km in razmere so postale kritične. Hudi boji so se na jugovzhodni fronti nadaljevali do prve polovice maja.
27. aprila so Rdeči latvijski strelci zavzeli Rūjieno, a jih je 3. divizija kmalu potisnila nazaj na črto Salacgrīva-Seda-Gauja.Traksmaa, August: Lühike vabadussõja ajalugu, str. 126–127. Olion, 1992,
Volitve in ustanovitev tujih vojaških enot thumb|right|250px |Estonski vojaki na volitvah v ustavodajno skupščino aprila 1919
5. in 7. aprila 1919 je bila izvoljena estonska ustavodajna skupščina. Na volitvah sta zmagali levica in sredinska stranka.Miljan, Toivo: Historical dictionary of Estonia , str. 140. Scarecrow Press, 2004, 120 članov ustavodajne skupščine se je sestalo na uvodnem zasedanju 23. aprila in za predsednika izvolilo socialdemokrata Augusta Reija. Začasna vlada je odstopila in izvoljena je bila nova vlada pod vodstvom Otta Strandmana. 4. junija je skupščina sprejela začasno ustavo Estonije.Traksmaa, August: Lühike vabadussõja ajalugu, str. 131. Olion, 1992, 10. oktobra je bil sprejet zakon o zemljiški reformi, ki je zaplenil in prerazporedil velika baltska nemška posestva, ki so pokrivala več kot polovico ozemlja Estonije.O'Connor, Kevin: The history of the Baltic States, str. 88. Greenwood Publishing Group, 2003,
Estonija je aktivno pomagala organizirati bele ruske, latvijske in ingrijske sile na ozemlju republike. Beli ruski severni korpus je v Estoniji deloval od decembra 1918. 18. februarja je bil podpisan sporazum med Estonijo in Latvijo, ki je dovoljeval ustanavljanje latvijskih sil pod estonskim poveljstvom, vendar je dovolil njihovo delovanje le na južni fronti. Severnolatvijska brigada pod poveljstvom Jorģisa Zemitānsa je bila ustanovljena iz državljanov Latvije, ki so pribežali v Estonijo.Traksmaa, August: Lühike vabadussõja ajalugu, str. 137–138. Olion, 1992, Marca 1919 je bil podpisan sporazum z Ingrijskim narodnim ljudskim odborom o oblikovanju Ingrijskega bataljona. Do maja 1919 je bilo v estonski vojski 6.000 Rusov, 4.000 Latvijcev in 700 Ingrijcev.
Ofenzive v Rusijo in Latvijo thumb|left|250px|Estonski vojaki pri Ārciemsu v Latviji maja 1919
Rdeča armada je ostala aktivna tudi potem, ko je estonska vojska vzpostavila nadzor nad svojo državo. Estonsko vrhovno poveljstvo se je zato odločilo potisniti svoje obrambne črte onkraj meje z Rusijo. 13. maja je Severni korpus prešel v ofenzivo pri Narvi, presenetil Sovjete in uničil njihovo 6. divizijo.Traksmaa, August: Lühike vabadussõja ajalugu, str. 141. Olion, 1992, Ofenzivo sta ob obali Finskega zaliva podpirali britanska in estonska mornarica ter marinci. Ko se je fronta približevala, se je garnizija utrdbe Krasnaja Gorka uprla, ko so prispele okrepitve pa je Rdeča armada izvedla protinapad in bele Ruse potisnila nazaj. S podporo estonske 1. divizije se je fronta stabilizirala na rekah Luga in Saba.Traksmaa, August: Lühike vabadussõja ajalugu, str. 142. Olion, 1992,