Belo gibanje (rusko Белое движение, Beloje dviženje), znano tudi kot Beli (rusko Белые, Belie) je bilo eno od glavnih udeležencev ruske državljanske vojne 1917–1922. Vodili so ga predvsem desno usmerjeni in konservativni častniki Ruskega imperija. Za njihove glavne sovražnike so veljali boljševiki kot voditelji ruske Oktobrske revolucije, znani tudi kot Rdeči, in njihovi privrženci. Belo gibanje je delovalo kot ohlapen sistem vlad in uprav ter vojaških formacij, ki so jih kot celoto imenovali Bela armada (rusko Белая армия, Belaja armija) ali Bela garda (rusko Белая гвардия, Belaja gvardija).
Četudi je belo gibanje vključevalo različne ruske politične struje, ki so nasprotovale boljševikom, od republikansko naravnanih liberalcev prek monarhistov do ultranacionalističnih črnostotnijcev, in ni imelo splošno sprejetega voditelja ali doktrine, so bili glavna gonilna sila gibanja konservativni častniki carske vojske. Gibanje je imelo veliko skupnih lastnosti z razširjenimi desničarskimi protirevolucionarnimi gibanji tistega časa, za katera so bili značilni nacionalizem, rasizem, nezaupanje v liberalno in demokratično politiko, klerikalizem, prezir do običajnega človeka in nenaklonjenost industrijski civilizaciji. Novembra 1918 se je gibanje združilo na avtoritarno desničarski platformi okoli Aleksandra Vasiljeviča Kolčaka kot njegovega glavnega voditelja. Kolčak je na splošno zagovarjal ureditev iz predrevolucionarne Carske Rusije, njegov ideal pa je bila mitska "Sveta Rusija", ki je bila znak njegovega religioznega razumevanja sveta. Njegov pozitivni program je bil v veliki meri zajet v sloganu "Enotna in nedeljiva Rusija", kar je pomenilo obnovo imperialnih državnih meja, in zanikanju pravice do samoodločbe. Gibanje se povezuje s pogromi in antisemitizmom, čeprav so bili njegovi odnosi z Judi mnogo bolj zapleteni. Med belimi generali je bilo tipično prepričanje, da je bila revolucija posledica judovske zarote.
Nekateri zgodovinarji ločujejo belo gibanje od tako imenovane "demokratične protirevolucije", ki so jo vodili predvsem desni eseri in menjševiki, ki so se držali vrednot parlamentarne demokracije in vzdrževali demokratične protiboljševiške vlade (Komuh, Ufski direktorij) do novembra 1918.https://www.cambridge.org/core/journals/nationalities-papers/article/abs/democratic-counterrevolution-of-1918-in-siberia/902F77B1E6F60CF8CC8EDFCB66A3894 Od takrat dalje so podpirali bodisi bele bodisi boljševike ali pa nasprotovali obema frakcijama.
Po vojaškem porazu belega gibanja so beli, izgnani iz ZSSR, poskušali nadaljevati boj z ustanavljanjem oboroženih skupin, ki bi vodile gverilsko vojno v ZSSR. Nekateri nekdanji beli poveljniki so tudi upali, da bodo med drugo svetovno vojno s kolaboracijo z nacistično Nemčijo odstavili sovjetske oblasti. V izgnanstvu so imeli več organizacij, od katerih so nekatere imele le ozko podporo, ki so v širši čezmorski skupnosti belih emigrantov obstajale vse do padca evropskih komunističnih držav v vzhodnoevropskih revolucijah leta 1989 in kasnejšega razpada Sovjetske zveze v letih 1990–1991. Ta skupnost protikomunistov v izgnanstvu so bile pogosto razdeljene na bolj liberalne in bolj konservativne segmente, pri čemer so nekateri še vedno upali na obnovo dinastije Romanovih.
Izvor imena V ruskem kontekstu po letu 1917 je imel izraz "belo" tri glavne konotacije:
Sklicevanje na francosko revolucijo, v kateri so sile, ki so nasprotovale revoluciji in podpirale obnovo bourbonske monarhije, uporabljale belo kot svojo simbolno barvo. Zgodovinsko sklicevanje na absolutno monarhijo, s posebnim spominjanjem na prvega ruskega carja Ivana III. (vladal 1462–1505). V njegovem času so vladarja Ruskega carstva nekateri imenovali Albus rex (beli kralj). Bele uniforme Carske Rusije, ki so jih nosili nekateri vojaki Bele armade.
Ideologija Belo gibanje se je pojavilo predvsem kot nasprotnik Rdeče armade. Bela armada je imela glavni cilj, da obrne tok oktobrske revolucije in odstrani boljševike z oblasti. Po njihovi odstranitvi bi se sklicala ustanovna skupščina, ki so jo boljševiki razpustili januarja 1918.Christopher Lazarski, "White Propaganda Efforts in the South during the Russian Civil War, 1918–19 (The Alekseev-Denikin Period)", The Slavonic and East European Review, Vol. 70, No. 4 (Oct., 1992), str. 688–707. Prizadevali so si tudi za odstranitev sovjetskih organizacij in funkcionarjev na ozemlju pod svojo oblastjo.Viktor G. Bortnevski, "White Administration and White Terror (The Denikin Period)", Russian Review, Vol. 52, No. 3 (Jul., 1993), str. 354–366.
Na splošno je bila Bela armada nacionalistična in je zavračala etnični partikularizem in separatizem.Christopher Lazarski, "White Propaganda Efforts," str. 689 Na splošno je verjela v združeno večnacionalno Rusijo in je nasprotovala separatistom, ki so želeli ustvariti nacionalne države.
Propagandna služba prostovoljne vojske (rusko ОСВАГ (ОСВедотельно АГентство, romanizirano OSVAG, OSVedomitelnoe AGentstvo, dobesedno 'obveščevalna agencija'), je trdila, da morajo Judje plačati za vse: za februarsko in oktobrsko revolucijo, za boljševizem in kmete, ki so lastnikom vzeli zemljo". Organizacija je ponovno izdala Protokole sionskih modrecev. Čeprav so Denikinove enote zagrešile samo 17,2 % pogromov, večino so jih izvedli ukrajinski nacionalisti in uporniške vojske, ki niso bile povezane z nobeno stranjo, so "beli" častniki hvalili vojake, ki so zagrešili antisemitske zločine. Nekateri so za to prejeli celo bonuse.Rubenstein, Richard L., and John K. Roth. Approaches to Auschwitz: The Legacy of the Holocaust. London: SCM, 1987, str. 138.
Vplivni vodja britanskega parlamenta Winston Churchill (1874–1965) je osebno posvaril generala Antona Denikina (1872–1947), nekdanjega pripadnika carske vojske in pozneje glavnega vojskovodjo Bele armade, katerega sile so izvajale pogrome in preganjanja Judov:
"[Moja] naloga pridobiti podporo v [britanskem] parlamentu za rusko nacionalistično stvar bo neskončno težja, če bo od Judov na območju prostovoljnih vojsk še naprej prejemal dobro argumentirane pritožbe."
Denikin se ni upal soočiti s svojimi častniki in se je zadovoljil z nejasnimi formalnimi obsodbami.
thumb|upright=0.7|Grb Kolčakove vlade
Razen tega, da so bili protiboljševiki, protikomunistiChristopher Lazarski, "White Propaganda Efforts," 690. in domoljubi, beli niso imeli uveljavljene ideologije ali glavnega voditelja. Bele armade so sicer priznavale enega samega začasnega voditelja države v imenu vrhovnega guvernerja Rusije v začasni vseruski vladi, vendar je bil ta položaj viden le v vojnih operacijah v letih 1918–1920 v osebi admirala Aleksandra Kolčaka, nekdanjega admirala Ruske imperialne mornarice.
Gibanje ni imelo določene zunanje politike. Beli so imeli različna stališča do Nemškega cesarstva, njegove okupacije zahodne Rusije, baltskih držav, Poljske in Ukrajine in so še v zadnjih dneh prve svetovne vojne razpravljali, ali naj to obtožijo ali ne. Beli so želeli preprečiti, da bi se jim odtujili morebitni podporniki in zavezniki, zato so v izključno monarhističnem stališču videli škodo za njihovo stvar in novačenje. Voditelji belega gibanja, kot je bil Anton Denikin, so se zavzemali za to, da Rusi ustvarijo lastno vlado, in trdili, da vojska ne more odločati namesto Rusov. Admiralu Aleksandru Kolčaku je v Omsku uspelo sestaviti začasno vojno vlado, ki jo je priznala večina drugih belih voditeljev, po vojaškem napredovanju boljševikov pa je njegova vlada dokončno razpadla.
Nekateri vojskovodje, povezani z belim gibanjem, kot sta bila Grigorij Semjonov in Roman Ungern von Sternberg, niso priznavali nobene avtoritete razen svoje. Posledično belo gibanje ni imelo povezovalnih političnih prepričanj, saj so bili člani gibanja lahko monarhisti, republikanci, desničarji ali demokrati.Kenez, Peter, Civil War, str. 90. Med voditelji Bele armade niti general Lavr Kornilov niti general Anton Denikin nista bila monarhista, monarhist pa je bil general Pjotr Wrangel, pripravljen boriti se za republikansko rusko vlado. Na drugi strani so protiboljševiško Belo armado podpirale drugače usmerjene politične stranke, med njimi Socialistična revolucionarna stranka in tiste, ki so nasprotovale Leninovem boljševiškemu državnemu udaru oktobra 1917. Odvisno od časa in kraja so ti podporniki Bele armade tudi zamenjali zvestobo desničarjem z zvestobo Rdeči armadi.
Za razliko od boljševikov bele armade niso imele enotne skupne ideologije, metodologije ali političnega cilja. Vodili so jih konservativni generali z različnimi načrti in metodami. Večinoma so delovali precej neodvisno drug od drugega, z malo koordinacije ali kohezije. Tudi sestave in poveljniške strukture belih armad so bile različne. Nekatere so imele v svojih vrstah prekaljene veterane prve svetovne vojne, druge pa novejše prostovoljce. Te razlike in delitve, skupaj z njihovo nezmožnostjo ponuditi alternativno vlado in pridobiti podporo ljudstva, so belim vojskam preprečile zmago v državljanski vojni.Двухнедѣльный военный и военно-морской журналъ «Часовой»: органъ связи русскаго воинства за рубежомъ подъ ред. В. В. Орѣхова и Евгенія Тарусскаго, — Paris, 1 мая 1932. — No. 79.
Struktura Bela armada thumb|180px|"Zakaj nisi v vojski?", plakat za rekrutiranje v Prostovoljno armado med rusko državljansko vojno thumb|250px|Kornilovov udarni odred (8. armada), ki je kasneje postal elitni udarni polk Prostovoljne vojske
Prostovoljna armada v južni Rusiji je postala najvidnejša in največja med različnimi in raznovrstnimi belimi silami. Ustanovljena je bila januarja 1918 kot majhna in dobro organizirana vojska in se je kmalu povečala. Beli armadi so se pridružili Kubanski kozaki in začelo se je novačenje tako kmetov kot kozakov. Konec februarja 1918 je imela Prostovoljna armada že 4000 vojakov pod poveljstvom generala Alekseja Kaledina, a je bila zaradi napredovanja Rdeče armade prisiljena umakniti se iz Rostova na Donu. Po pohodu v Kuban, znanem kot Ledeni pohod, ki je trajal od 22. februarja do 13. maja 1918, se je tam združila s Kubanskimi kozaki, ki večinoma niso podpirali Prostovoljne armade. Marca se ji je pridružilo 3.000 mož pod poveljstvom generala Viktorja Pokrovskega. Njeno članstvo se je povečalo na 6.000 mož in junija na 9.000 mož. Leta 1919 so se vojski pridružili Donski kozaki. Med majem in oktobrom je prostovoljna vojska narasla s 64.000 na 150.000 vojakov in je bila bolje preskrbljena kot njena rdeča nasprotnica. Belo armado so sestavljali aktivni protiboljševiki, kot so bili kozaki in plemiči, ter kmetje kot naborniki in prostovoljci. Belo gibanje je imelo na razpolago več morskih in rečnih plovil in zlasti Črnomorsko floto.
Zračne sile belega gibanja so vključevale slovansko-britanski letalski korpus (S.B.A.C.). V belem letalstvu se je boril tudi ruski letalski as Aleksander Kazakov.
Uprava Voditelji in prvi člani belega gibanjaKenez, Peter, Civil War, str. 18. so izhajali predvsem iz vrst vojaških častnikov. Mnogi niso bili pripadniki plemstva, kot na primer generala Mihail Aleksejev in Anton Denikin, ki sta izhajala iz podložniških družin, in general Lavr Kornilov, ki je bil kozak.
Beli generali nikoli niso obvladali civilne uprave in so se za upravljanje regij pod svojo oblastjo pogosto zanašali na "predrevolucionarne funkcionarje" ali "vojaške častnike z monarhističnimi nagnjenji".Viktor G. Bortnevski, White Administration and White Terror, str. 360.
Bele vojske so bile pogosto brezpravne in neurejene. Na ozemlju pod njihovim nadzorom je bilo v obtoku pogosto več različnih valut z nestabilnimi menjalnimi tečaji. Glavna valuta, rubelj Prostovoljne vojske, ni imela zlate podlage.Kenez, Peter, Civil War, 94–95.
Čini in oznake belega gibanja thumb|right|Epolete 2. poročnika (podporočnika) Kornilovskega polka; na desni epoleti ena od dveh zvezdic manjka thumb|right|Našitek na rokavu 2. poročnika Komuške ljudske armade