Zahodni teater ameriške revolucije (1775–1783) je bil območje spopadov zahodno od Appalaških gora, regija, ki je postala »Severozahodni teritorij« Združenih držav ter to, kar bo postalo države Arkansas, Kentucky, Louisiana, Missouri in Tennessee. Zahodna vojna se je vodila med ameriškimi staroselci in njihovimi britanskimi zavezniki v Detroitu ter ameriškimi naseljenci južno in vzhodno od reke Ohio, prav tako so bili tudi Španci zavezniki Američanov.

Ozadje

Ob zaključku francosko-indijanske vojne (1754–1763) je Velika Britanija pridobila vpliv nad območjem med njenimi kolonijami ob Atlantski obali in reko Mississippi. Reka Ohio je označevala negotovo mejo med ameriškimi kolonijami in ameriškimi Indijanci iz dežele Ohio. Proklamacija iz leta 1763 je britanskim kolonistom prepovedala naseljevanje zahodno od Appalaških gora, da bi preprečila spore med Indijanci in kolonisti na obsežnem ozemlju, pridobljenem od Francije. Vendar so se kolonisti in zemljiški špekulanti v Britaniji in Ameriki uprli tej omejitvi, zato so britanski uradniki leta 1768 sklenili dve pogodbi z ameriškimi Indijanci — "Pogodba iz Fort Stanwix" in "Pogodba of Hard Labour" —ki sta odprli zemljišče za naseljevanje južno od reke Ohio. Potem so se napetosti med britanskimi uradniki in kolonisti o zahodni politiki zemljišč zmanjšale.

Ko se je revolucija bližala, so se napetosti v dolini Ohio povečale. "Grand Ohio Company" je bila ustanovljena na osnovi špekulacij z zemljo ameriških Indijancev, in Velika Britanija je podelila dele indijanske zemlje veteranom francosko-indijanske vojne za poplačilo dolgov. Leta 1772 Velika Britanija premestila številne sile iz zahoda kolonij na vzhodno obalo zaradi naraščajočih napetosti s kolonisti, kar je odstranilo prepreke za nezakonite priseljence. Leta 1774 je Velika Britanija odločila, da teh zemljišč ni mogoče podeliti kolonialnim veteranom, kar je pomenilo, da bi kolonialni veterani, ki so na veliko investirali v špekulacije z zemljišči (kot npr. George Washington), izgubili svoje naložbe.

Istega leta je "Quebec Act" postavil zemlje med reko Ohio in Velikimi jezeri pod pristojnost Quebeca. To pomlad je skupina naseljencev, ki jo je vodil Daniel Greathouse, zagrešila pokol pri Yellow Creek, pri katerem je bilo ubitih trinajst žensk in otrok, vključno z ženo in nosečo sestro poglavarja Logan-Tachnechdorusa iz plemena Mingo, ki je bil do takrat prijazen do naseljencev. V posebej brutalnem dejanju je bila Koonay, sestra Tachnechdorusa, obešena za zapestja, medtem ko je bil njen nerojen otrok naboden. Kot se je pričakovalo, se je Tachnechdorus maščeval, pri čemer so mu priskočili na pomoč Shawnee indijanci, ki so izrazili nezadovoljstvo, da še niso bili plačani za svoja izgubljena lovišča. Še drugi Shawnee so pobegnili iz doline reke Scioto, da bi se izognili pričakovani vojni z belimi naseljenci, ki so jih nenadoma obkrožili na njihovem ozemlju.

Večina Indijancev, ki so dejansko živeli in lovili v dolini Ohio — Shawneeji, Mingo, Lenape in Wyandoti — ni bila posvetovana pri pogodbah iz leta 1768. Jezni na Irokeze zaradi prodaje svojih zemljišč Britancem so se Shawnee začeli organizirati v konfederacijo zahodnih Indijancev z namenom preprečiti izgubo svojih zemljišč.Dowd, Spirited Resistance, 42–43. Britanski in irokeški predstavniki so si prizadevali za diplomatsko izolacijo Shawnee od drugih indijanskih narodov, zato so se, ko je leta 1774 izbruhnila "Dunmorejeva vojna", Indijanci Shawnee soočili z milico Virginije z le malo zavezniki. Po zmagi Virginije v vojni so bili Shawnee prisiljeni sprejeti mejo reke Ohio. Voditelji Shawnee in Mingo, ki se niso strinjali s temi pogoji, so kmalu po začetku ameriške revolucijske vojne leta 1775 obnovili boj.

1775 do 1776 - Nevtralnost in majhni spopadi

Sprva sta tako Britanija kot Kontinentalni kongres želela zadržati zahodne ameriške Indijance izven vojne. Oktobra 1775 so voditelji Američanov in Indijancev v Fort Pitt potrdili mejo, ki jo je leto poprej vzpostavila Dunmorejeva vojna. Brez britanske podpore so indijski voditelji, kot sta poglavar Blackfish (Shawnee) in Pluggy (Mingo), napadli Kentucky v upanju, da bi pregnali naseljence. Guverner Patrick Henry iz Virginije je želel maščevanje in napasti Pluggyjevo mesto v regiji Ohio, vendar je preklical ekspedicijo iz strahu, da bi milica lahko zamenjala nevtralne in sovražne Indijance ter tako postala sovražna do nevtralnih Lenape in Shawnee vasi. Kljub temu sta se plemeni Shawnee in Lenape vse bolj delila glede sodelovanja v vojni. Medtem ko sta voditelja kot sta White Eyes (Lenape) in Cornstalk (Shawnee ), pozivala k nevtralnosti, sta Buckongahelas (Lenape) in Blue Jacket (Shawnee) sklenila, da se bosta borila proti Američanom.

V Kentuckyju so postali izolirani naseljenci in lovci pogosta tarča napadov, kar je prisililo mnoge, da so se vrnili na Vzhod. Do pozne pomladi 1776 je bilo v Kentuckyju manj kot 200 kolonistov, predvsem v utrjenih naseljih Boonesborough, Harrodsburg in Logan's Station.Faragher, Daniel Boone, 130. Decembra 1776 je bil poglavar Pluggy ubit v napadu na McClellanovo postojanko,Kenton, Simon Kenton, 80. McClellanovo ime je včasih zapisano kot McClelland. ki je bila locirana na mestu današnjega "Georgetowna, Kentucky".Rice, Frontier Kentucky, 71.

1776 - Začetni spopadi vojne

Bitka pri Island Flats na Eatonovi postojanki, je bila prva bitka ameriške vojne neodvisnosti na zahodu. Bitka se je odvijala julija 1776 — kmalu po tem, ko so ZDA razglasile neodvisnost od Britanije. V njej sta se pomerila ameriška Overmountain Men milica domoljubov in majhna enota rednih vojakov proti britanskim zaveznikom Cherokee bojevnikom, ki so izvedli trojni napad proti prebivalcem meje v "Overmountain regiji", "Washington District, Severna Karolina". 20. julija 1776 so začeli svojo kampanjo proti naseljencem v nizkih predelih čez "Long Island Tennessee". Ljudje na meji so bili vnaprej opozorjeni s strani kurirjev, ki jih je poslala cherokeee diplomatinje Nancy Ward.

Cherokee poglavarji Dragging Canoe (Tsiyu Gansini), The Raven (Savanukah) in Oconostota, vsi trije so bili izkušeni bojevniki, vendar brez elementa presenečenja, so bili hitro poraženi, utrpeli so številne izgube in so se morali umakniti.Store, Lynn; Bitka pri Island Flats; Discover Kingsport online; retrieved February 2023Cole, William Samuel; Zgodovina Tennesseeja med revolucionarno vojno; str. 174, 238–239, 286; pridobljeno 10. marca 2023 Poglavar Dragging Canoe, ki je vodil napad na Eatonovo postojanko, je bil hudo ranjen, a je preživel. Obe drugi bitki sta potekali kasneje tistega dne: Oconostota pri Wataugi in The Raven v Carterjevi dolini. The Raven je imel nekaj uspeha pri izgonu prebivalcev Carterjeve doline, kolikor se je le dalo; a je bila tudi Oconostotova sila poražena.

1777 - Eskalacija

Leta 1777 so Britanci začeli saratoško kampanjo iz Kanade. Da bi zagotovili strateško odvrnitev za operacije na severovzhodu, so častniki v Detroitu začeli rekrutirati in oboroževati indijanske vojne skupine, da bi napadle ameriška naselja.Downes, Council Fires, 195. Neznano število ameriških naseljencev v današnjem Kentuckyu, Zahodni Virginiji in Pensilvaniji je bilo ubitih v teh napadih. Intenzivnost konflikta se je povečala, ko so novembra razjarjeni pripadniki ameriške milice ubili poglavarja Cornstalka (poglavar Shawnee), glavnega zagovornika nevtralnosti Shawnee. Kljub nasilju so mnogi indijanci iz Ohia še vedno upali, da se bodo izognili vojni. To je bila težka naloga, saj so bili neposredno med Britanci v Detroitu in Američani ob reki Ohio.

1778 do 1779 - Ameriški napredek

V zgodnjih letih vojne so Virginijci poskušali zaščititi svojo zahodno mejo z milicami, ki so zasedale tri trdnjave ob reki Ohio — Fort Pitt (Pennsylvania), Fort Fincastle (Zahodna Virginia) in Fort Randolph (Zahodna Virginia). Vendar se je izkazalo, da je obramba tako dolge meje zaman, saj so ameriški Indijanci preprosto zaobšli trdnjave med svojimi napadi. Leta 1778 so se Američani odločili, da so potrebne ofenzivne operacije, da bi zaščitili svojo zahodno mejo.

Septembra 1778 so Združene države pregovarjale v Fort Pittu in zagotovile podporo Lenape plemena za napad na Detroit naslednji mesec. Kampanja je bila opuščena po smrti voditelja Lenapov White Eyes.

Težave pri Fort Pitt

Prva ameriška ekspedicija v Ohio Country je bila polom. Feburarja 1778 je general Edward Hand vodil 500 pensylvanijskih pripadnikov milice iz Fort Pitta na zimski pohod proti Mingo prebivališčem ob Cuyahoga River, kjer so Britanci shranjevali vojaške zaloge, ki so jih distribuirali indijanskim vojnim skupinam. Neugodne vremenske razmere so preprečile, da bi ekspedicija dosegla svoj cilj. Na povratnem pohodu so nekateri Handovi moški napadli nevtralne Lenape Indijance, ubili enega moškega in nekaj žensk ter otrok, vključno s sorodniki vodje Lenape Captain Pipe. Ker so bili ubiti samo nebojevniki, je ekspedicija postala posmehljivo znana kot "kampanja squaw".Downes, Council Fires, 211; Nester, Frontier War, 194; Nelson, Man of Distinction, 101.

Poleg neobrzdane milice so tudi lojalistična čustva okoli Pittsburgha prav tako prispevala k Handovim težavam. Marca so trije moški z tesnimi povezavami z Britanci in ameriškimi Indijanci zapustili Pittsburgh in prešli na britansko in indijsko stran. To so bili Simon Girty, tolmač, ki je vodil "kampanjo squaw", Matthew Elliott Matthew, lokalni trgovec in Alexander McKee, agent za britanski indijanski urad.Nester, Frontier War, 194. Vsi trije so se izkazali za dragocene britanske operativce med vojno. Sredi hudih kritik in soočen z preiskavo kongresa zaradi tega, ker je dovolil moškim prebeg, je Hand maja odstopil.Nelson, Man of Distinction, 101–02.

Usklajevanje pogodb in gradnja utrdb

Po eskalaciji vojne leta 1777 so se Američani na zahodni meji obrnili na Kontinentalni kongres za zaščito. Po preiskavi je kongresna komisija v začetku leta 1778 priporočila, da se na zahodno mejo namestita dve regimenta kontinentalne vojske. Poleg tega, ker obrambna linija utrdb ni imela velikega učinka na indijske napade na ameriška naselja, so šlani komisije pozvali, naj se zgradi utrdba na indijski strani reke Ohio, prva v vrsti utrdb, ki bi Američanom, omogočila, da izvedejo ekspedicijo proti Detroitu.

Utrdba Hollidays Cove v Zahodni Virginiji je bila utrdba zgrajena leta 1774 s strani vojakov iz Ft. Pitt. Nahajala se je tam, kar je danes središče Weirtona, West Virginia, ob Harmons Creek (pritok reke Ohio), približno 5,5 km od izliva v reko Ohio. Poveljnik je bil polkovnik Andrew Van Swearingen (1741–1793), pozneje pa njegov zet stotnik Samuel Brady (1756–1795), znan kot vodja Bradyjevih rangerjev. Leta 1779 je bilo na Hollidays Cove nameščenih več kot 28 pripadnikov milice. Dve leti prej, leta 1777, je polkovnik Van Swearingen vodil ducat vojakov v dolgem čolnu po reki Ohio, da bi pomagali pri reševanju prebivalcev Fort Henryja v Wheelingu, Zahodna Virginja) med obleganjem britanskih in indijskih plemen. Ta misija je bila ovekovečena na murálu, ki ga je naslikal Charles Shepard Chapman (1879–1962) na steni pošte Cove. Mural prikazuje tudi polkovnika Johna Bilderbacka, ki je kasneje postal znan kot vodja |pokola pacifističnih Indijancev v Gnadenhuttenu leta 1782.Every Home a Fort, Every Man a Warrior; Michael Edward Nogay (Tri-State Publishing Co.: 2009) .