Republika Srednja Litva (poljsko Republika Litwy Środkowej, litovsko Vidurio Lietuvos Respublika), splošno znana kot Srednja Litva (poljsko Litwa Środkowa, litovsko Vidurinė Lietuva, belorusko Сярэдняя Літва, romanizirano Sjarednjaja Litva), je bila nepriznana kratkotrajna marionetna država Poljske, ki je obstajala od leta 1920 do 1922. Ustanovljena je bila 12. oktobra 1920 po uspešnem uporu Żeligowskega, s katerim je 1. prostovoljna litovsko-beloruska divizija pod poveljstvom generala Lucjana Żeligowskega zavzela Vilensko regijo, ki jo je zase zahtevala Litva.
Srednja Litva je bila 18. aprila 1922 priključena k Poljski. Vilna, zgodovinska prestolnica Litve, je imela taktat približno polovico poljsko govorečega prebivalstva z le 2–3 % litovsko govorečo manjšino. Druga polovica je govorija jidiš. Poljske oblasti so se zato odločile, da mora regija pripasti novoustanovljeni poljski državi, in to idejo poskušale uresničiti z vojaško silo. Pri tem so ignorirale Curzonovo linijo in izkoristile dejstvo, da so zmagoviti Poljaki po bitki za Varšavo v poljsko-sovjetski vojni prodrli daleč na vzhod na ozemlje današnje Belorusije. Poljaki so trdili, da so upravičeno zavzeli čim več narodno mešanih območij, da bi s tem zaščitili katoliško, pretežno poljsko govoreče prebivalstvo, na spornih območjih. Ker je bila Litva vojaško popolnoma premagana, ni imela možnosti ohraniti oblasti nad regijo. To je privedlo do obnovitve poljsko-litovske vojne, katere del je bil tako imenovani upor Żeligowskega. Slednjega je v tajnosti ukazal maršal Józef Piłsudski in ga podprl z redno poljsko vojsko in se hkrati sprenevedal, da so upor brez njegove vednosti organizirali neposlušni poljski častniki. Po uporu Żeligowskega je bila ustanovljena tako imenovana Republika Srednja Litva.
Republika je imela značilnosti diktature in bila navzven imitacija suverene države. Zatirala je litovske organizacije in izobraževanje v litovskem jeziku ter cenzurirala in začasno ukinila litovske publikacije. Po vrsti zamud in zavlačevanju so 8. januarja 1922 potekale sporne volitve, na katerih se je sklenilo, da se republika priključi k Poljski. Nekaj let kasneje je poljski voditelj Józef Piłsudski priznal, da je osebno ukazal Żeligowskemu, naj izvede upor.
Poljsko-litovsko mejo v obdobju med vojnama sta priznali Antanta in Društvo narodov. Republika Litva s sedežem v Kaunasu republike ni priznala do poljskega ultimata iz marca 1938, ko je morala priznati status quo tako imenovane demarkacijske črte. Kasnejša izdaja litovske ustave iz maja 1938 je Vilno ponovno imenovala za glavno mesto Litve. Leta 1931 je Mednarodno sodišče v Haagu izjavilo, da je bil poljski zaseg regije kršitev mednarodnega prava, vendar brez kakršnih koli političnih posledic.
Zgodovina Po delitvah Poljske je večino dežel, ki so tvorile Veliko litovsko kneževino, priključilo Rusko carstvo. Carska vlada je vedno bolj intenzivno vodila politiko rusifikacije pridobljenih dežel, ki se je po spodleteli januarski vstaji leta 1864 še stopnjevala.Claudio Madonia, Fra l'orso russo e l'aquila prussiana, Clueb Edizioni, 2013, 978-88-49-13800-9, str. 82. Diskriminacija lokalnega prebivalstva je vključevala omejitve ali popolne prepovedi rabe poljščine, litovščine, beloruščine in ukrajinščine. Ti ukrepi so imeli omejen učinek na prizadevanja za polonizacijo, ki jo je izvajalo poljsko domoljubno vodstvo Vilenskega okrožja. Podobna prizadevanja so se izvajala med litovskim narodnim preporodom v 19. stoletju, ki se je skušal distancirati od poljskega in ruskega vpliva.
thumb|right|250px|Dvojezični razglas Piłsudskega prebivalcem nekdanje Velike kneževine Litve aprila 1919
Etnična sestava tega območja je bila vedno sporna, saj popisi prebivalstva iz tistega časa in kraja pogosto veljajo za nezanesljive. Po prvem popisu prebivalstva Ruskega imperija leta 1897, za katerega je znano, da je bil namerno ponarejen, je imela Vilenska gubernija naslednjo narodnostno sestavo: Belorusi 56,1 %, Litovci 17,6 %, Judje 12,7 %, Poljaki 8,2 %, Rusi 4,9 %, Nemci 0,2 %, Ukrajinci 0 % 0,1 %, Tatari 0,1 % in 'ostali' 0,1 %.
Nemški popisi prebivalstva iz leta 1915, 1916 in 1917 v Vilenski regiji, objavljeni leta 1919, so prikazovali osupljivo drugačne številke. Leta 1917 je bilo v Vilni Poljakov 53,65 %, Judov 41,45 %, Litovcev 2,1 %, Belorusov 0,44 %, Rusov 1,59 %, Nemcev 0,63 % in 'ostalih' 0,14 %. Po popisu leta 1916 so Poljaki predstavljali 89,8 % prebivalcev Vilenske regije (brez Vilne), Litovci pa le 4,3 %.
Popisi so bili vprašljivi zaradi kategorizacije popisanih, saj so se etnografi v 90. letih 19. stoletja pogosto srečevali z osebami, ki so se opisovale kot Litovci in kot Poljaki. Po besedah nemškega analitika popisa prebivalstva je "največje težave povzročalo objektivno določanje narodnostnih pogojev". Dogajanja po prvi svetovni vojni Po prvi svetovni vojni sta Poljska in Litva ponovno pridobili neodvisnost. Kmalu zatem sta se sprli, saj sta obe zahtevali Vilensko regijo.
Demografsko gledano so glavnino prebivalstva v Vilni tvorili Poljaki in Judje. Litovcev je bilo po ruskem popisu leta 1897 in nemškem popisu leta 1916 komaj 2,0 %–2,6 %. Litovci so bili kljub temu prepričani, da imajo njihove zgodovinske zahteve po Vilni kot nekdanji prestolnici Velike kneževine Litve prednost in niso hoteli priznati nobenih poljskih zahtev do mesta in okolice.
Medtem ko je Poljska pod vodstvom Józefa Piłsudskega poskušala na tem območju ustvariti Medmorsko federacijo pod vodstvom Poljske, ki bi vključevala številna etnično nepoljska ozemlja (poljsko Międzymorze), si je Litva prizadevala ustvariti popolnoma neodvisno državo, ki bi vključevala Vilensko regijo. Dva popisa prebivalstva v začetku 20. stoletja sta pokazala, da so litovsko govoreči prebivalci, katerih jezik je v drugi polovici 19. stoletja zatirala ruska politika in so imeli neugoden položaj v katoliški cerkvi, postali manjšina v regiji. Na podlagi tega so litovske oblasti trdile, da so večino tam živečega prebivalstva, četudi takrat niso govorili litovsko, tvorili polonizirani ali rusificirani Litovci.
Situacijo je dodatno zapletlo to, da sta v Poljski obstajali dve frakciji s precej različnimi pogledi na moderno poljsko državo. Ena od njiju, ki jo je vodil Roman Dmowski, je sodobno Poljsko videla kot državo Poljakov, druga, ki jo je vodil Józef Piłsudski, pa je želela obnoviti poljsko-litovsko državo. Obe strani sta bili odločeni, da Poljake iz Vilne vzameta v novo državo. Piłsudski je poskušal ponovno zgraditi Veliko litovsko kneževino kot del Medmorske federacije (poljsko Międzymorze). Litva bi imela tri kantone:
litovsko govorečo Kaunaško Litvo, poljsko govorečo Vilensko ali Srednnjo Litvo in belorusko govorečo Minško Litvo.
Načrt Piłsudskega ni uspel, ker sta mu nasprotovali tako litovska vlada kot frakcija Dmowskega na Poljskem. Stanisław Grabski, predstavnik frakcije Dmowskega na pogajanjih s Sovjetsko zvezo v Rigi, je zavrnil ponudbo Sovjetov, da Poljski prepusti nekaj ozemlja za Minški kanton, ker je dajal prednost sicer manjši Poljski, vendar z najvišjim mogočim deležem etničnih Poljakov. Vključitev ozemelj s poljsko manjšino bi oslabila podporo Dmowskemu.
Poljsko-litovska vojna thumb|300px| Medvojni poljski propagandni zemljevid, objavljen okoli leta 1929, ki prikazuje poljske ozemeljske težnje tako v tako imenovani Srednji Litvi kot tudi v Republiki Litvi
Ob koncu prve svetovne vojne je bilo območje nekdanje Velike kneževine Litve razdeljeno med Drugo poljsko republiko, kratkotrajno in nepriznano Belorusko ljudsko republiko in Republiko Litvo.Tomas Balkelis, Violeta Davoliūtė, Population Displacement in Lithuania in the Twentieth Century, BRILL, 2016; , str. 70-71. Po začetku poljsko-sovjetske vojne se je v naslednjih dveh letih oblast nad Vilno in okolico pogosto spreminjala. Leta 1919 je ozemlje za kratek čas zasedla Rdeča armada, ki je premagala lokalne domobranske enote. Kmalu zatem je Sovjete od tam pregnala poljska vojska. Leta 1920 je Rdeča armada ponovno zasedla Vilensko regijo, po njenem porazu v bitki za Varšavo pa so se Sovjeti zavedali, da Vilne ne bodo mogli obdržati in so jo predali Litvi. S to potezo so Sovjeti pričakovali zaostritev poljsko-litovskega spora glede Vilenske regije.
Poljsko-litovska vojna je izbruhnila 26. avgusta 1920, ko se je poljska vojska med poljsko jesensko ofenzivo po bitki za Varšavo spopadla z litovskimi četami, ki so zasedle Suvalško regijo. Posredovalo je Društvo narodov in organiziralo mirovna pogajanja v Suvalkiju. 7. oktobra 1920 je bil sklenjen Suvalški sporazum o prekinitvi ognja, s katerim je Vilna pripadla Litvi. Sporazum naj bi začel veljati 10. oktobra 1920 ob 12. uri.
thumb|300px|Litovske znamke iz leta 1920 s pretiskom Srednja Litva (poljsko Środkowa Litwa)
Litovske oblast v Vilni se je začela konec avgusta 1920. Kazys Grinius Griniusov vladni kabinet je zavrnil predlog za izvedbo plebiscita za potrditev volje prebivalcev regije, saj je vedel, da bi plebiscit neizogibno legitimiral poljske zahteve do regije. Njegovo mnenje je takoj potrdil litovski parlament. 8. oktobra sta general Lucjan Żeligowski in 1. litovsko-beloruska divizija, ki je štela okoli 14.000 mož, s podporo lokalnih domobrancev sprožila upor Żeligowskega in se spopadla z litovskim 4. pehotnim polkom, ki se je nemudoma umaknil. Po napredovanju poljske vojske se je litovska vlada 8. oktobra umaknila v Kaunas in med umikom popolnoma uničila telefonske linije in železniško progo med mestoma, ki sta ostala prekinjena celo generacijo. Żeligowski je vstopil v Vilno 9. oktobra ob navdušenem vzklikanju pretežno poljskega prebivalstva mesta. Francoska in britanska delegacija sta se odločili, da zadevo prepustita Društvu narodov. 27. oktobra, medtem ko se je kampanja Żeligowskega nadaljevala zunaj Vilne, je Društvo narodov pozvalo k referendumu na spornem območju, ki ga je litovsko predstavništvo ponovno zavrnilo. Poljska je zavrnila vso odgovornost za dogajanja v Litvi in trdila, da je Żeligowski deloval popolnoma na lastno pobudo. Ta različica dogodka je bila avgusta 1923 ovržena, ko je Piłsudski v javnem govoru v gledališču v Vilni izjavil, da je bil napad izveden po njegovem neposrednem ukazu. Żeligowski, po rodu iz Litve, je razglasil novo državo, Republiko Srednja Litva (poljsko Litwa Środkowa). Po mnenju zgodovinarja Jerzyja J. Lerskija je bila Srednja Litva "marionetna država", ki je Litovska republika ni hotela priznati.Royal Institute of International Affairs, Vol. 36, No. 3 (1960), str. 354.
Sedež litovske vlade se je preselil v Kaunas, drugo največje mesto Litve. Oboroženi spopadi med Litvo in Srednjo Litvo so se nadaljevali nekaj tednov, vendar nobena stran ni mogla pridobiti pomembne prednosti. Zaradi posredovanja Društva narodov je bilo 21. novembra podpisano premirje, šest dni pozneje pa dokončen mir.
Ustanovitev Republike Srednja Litva