Ernest Broșteanu je bil romunski general, udeleženec druge balkanske vojne, prve svetovne vojne in ruske državljanske vojne, * 24. januar 1869, † 6. junij 1932.
Najbolj znan je po svoji vlogi v romunski vojaški intervenciji v Besarabiji leta 1918.
Zgodnje življenje Rojen je bil v mestu Roman v okrožju Neamț v zgodovinski regiji Moldaviji v Kraljevini Romuniji. 3. novembra 1894 se je poročil z Marijo Carp, od katere se je čez malo manj kot tri leta ločil. 12. julija 1898 se je poročil z Olgo A. Duca, s katero je imel dva sinova: Ernesta in Raduja Pavla.Constantin Moșincat, Cronică de marș. 80 ani de la înființarea Diviziei 11 Infanterie, 15 august 1916, Editura Cogito, Oradea, 1996,
Vojaška kariera Od julija 1888 do julija 1890 je obiskoval pehotno in konjeniško vojaško šolo v Bukarešti, ki jo je končal s činom podporočnika. Februarja 1894 je bil povišan v poročnika. Med letoma 1898 in 1900 je obiskoval višjo vojno šolo v Bukarešti in aprila 1900 napredoval v činu stotnika, aprila 1909 v majorja in aprila 1913 v podpolkovnika. Leta 1910 je bil odlikovan z Redom krone častniške stopnje. Od leta 1911 do 1916 je bil poveljnik višje vojaške šole v Iaşiju in leta 1913 sodeloval v drugi balkanski vojni. Leta 1914 je prejel Medaljo za vzpon domovine, aprila 1916 pa je bil povišan v polkovnika.
Po vstopu Romunije v prvo svetovno vojno avgusta 1916 je bil Broșteanu odlikovan z redom Mihaela Hrabrega 3. stopnjeMinisterul de Răsboiu, Anuarul ofițerilor și drapelelor Armatei Române cărora li s-au conferit ordinul "Mihai Viteazul", Atelierele grafice "Socec & Co", București, 1930, str. 52 za odlično vodenje 53. pehotnega polka med kampanjo v Dobrudži septembra–oktobra 1916. Bil je eden od dvanajstih častnikov, ki so bili prvi nagrajeni s tem redom.
Ko je bil aprila 1917 povišan v brigadnega generala, je dobil poveljstvo 11. pehotne divizije, ki se je avgusta 1917 bojevala v bitki pri Mărășeștiju. Septembra 1917 je bil odlikovan z ruskim Redom svetega Stanislava 1. stopnje. Prejel je tudi francosk Red legije časti viteškega razreda.
V začetku januarja 1918, potem ko je bilo sklenjeno premirje v Focșaniju, so Broșteanuju in njegovi diviziji ukazali prečkati Prut v Moldavsko demokratično republiko, da bi pomirili regijo, ki jo je ogrožalo ropanje sovjetskih vojakov.Marin C. Stănescu, Armata română și unirea Basarabiei și Bucovinei cu România: 1917–1918, Editura Ex Ponto, Constanța, 1999, str. 100 Sredi januarja je z 11. pehotno divizijo vstopil v Kišinjev. Boljševiške enote in njihovi lokalni podporniki so zapustili mesto in se umaknili proti Benderju (Tighini) na reki Dnester. Do začetka februarja so Broșteanujeve čete premagale preostale sovjetske enote v Tighini in jih prisilile k umiku čez Dnester. Marca ga je kot poveljnik romunskih čet v Kišinjevu in osrednji Besarabiji zamenjal Ioan Rășcanu, njegov sošolec na višji vojni šoli.
Aprila 1919 je Broșteanu napredoval v čin generalmajorja. Po vojni je zasedel več ključnih položajev v vojski. Bil je poveljnik Korpusa mejne straže (1922–1929) in generalni inšpektor pehote (1929–1930). 1. oktobra 1930 se je upokojil iz aktivne službe in leta 1932 umrl v Bukarešti.
Zapuščina Po njem se imenuje ulica v soseski Dorobanți v Bukarešti, kjer je stala njegova hiša, porušena leta 2005. Po njem se imenuje tudi ulica v Strehaji.
Sklici
Kategorija:Romunski generali Kategorija:Veterani druge balkanske vojne Kategorija:Veterani prve svetovne vojne Kategorija:Veterani ruske državljanske vojne