Juraj Jánošík (latinsko Georgii Janossik), tudi Juro Janošak, Janošiak, slovaški cestni razbojnik, * 23. januar/16. maj 1688, Terchová, † 17./18. marec 1713, Liptovský Mikuláš.

Romantizirana različica njegovega življenja se je ohranila kot slovaška narodna legenda prek ljudskega slovstva in romantičnega literarnega dela.

Življenje Sporni datum rojstva sličica|Faksimile krstnega zapisa Juraja Jánošíka v Varínski kroniki 25. januarja 1688 sličica|Faksimile iz varínske župnijske knjige krsta Jurja Jánošíka 16. maja 1688 sličica|Varínska župnijska knjiga, ki vsebuje datum krsta Juraja Jánošíka sličica|Terchová, naselje U Jánošíkov, kjer se je rodil Juraj Jánošík Rodil se je leta 1688 približno 4 ali 5 km nad Terchovo, pod vrhom Pupov v naselju „u Janošuof“ (u Jánošov). Zgodovinarji se ne strinjajo glede točnega datuma njegovega rojstva, krsta in njegovih staršev. Zapisi varínske kronike, kjer je bil krščen, kažejo, da so bili v letih 1688—1694 v Terchovi rojeni štirje Juraji Jánošiki. Prvi Juraj je bil krščen 25. januarja 1688. Duhovnik Michal Smutko je v Varínski kroniki zapisal v latinščini: „Eadem die baptizavi infantem natum de Martin Janosik et Anna Czisznik cui datum est nomen Georgii. Patrini erant Jacobus Mergad et Barbara Kristofik de Terchova.“ (25. dne istega meseca sem krstil otroka Martina Jánošíka in Ane Cesnekove, ki je dobil ime Juraj. Botra sta bila Jakub Meriad in Barbora Krištofíková iz Terchove.) Drugi je bil krščen 16. maja 1688. Njegov oče je bil Michal, mati Barbora, rojena Cingelová. Imel je starejšega brata Jána. Tretji Juraj Jánošík je bil krščen 19. marca 1691. Njegov oče se je prav tako imenoval Juraj, mati pa mu je bila Ana, rojena Chorvatiková. Četrti Juraj Jánošík je bil krščen 21. septembra 1694. Njegov oče je bil Martin Jánošík, mati pa Anna, rojena Laculková. Starostna razlika je bila več kot pet let. To pomeni, da če bi bil to oni Juraj, bi bil ob usmrtitvi star manj kot dvajset let. Ime Juraj je bilo v Terchovi zelo pogosto. Duhovnik Michal Smutko, ki je krstil Juraja Jánošíka, je začel voditi varínski matični urad 16. aprila 1686. Knjiga ima 646 strani in je vezana v usnje.

Zgodovinarji dolgo časa niso poznali datuma rojstva Juraja Jánošíka. Njegov rojstni datum ni naveden v dokumentih njegovih zaslišanj. Rečeno je bilo, da je bil v času usmrtitve star 31 let. To bi pomenilo, da je bil rojen leta 1682, kar je malo verjetno. Slovaški zgodovinar Rudo Brtáň je leta 1968 v poljščini objavil članek, v katerem zanika splošno sprejet datum Jánošíkovega rojstva (krsta), tj. 25. januar 1688. Po pregledu župnijske cerkvene matične knjige v Varínu je Brtáň odkril, da so prejšnje identifikacije mnogih zgodovinarjev temeljile na dejstvu, da je bil Jánošíkov brat Ján Jurajev mlajši brat, glede na župnijsko matično knjigo. V protokolu usmrtitve Jána Jánošíka, ki se je zgodila pred božičem 1713 v graščini v Teplički nad Váhom, je zapisano, da je bil Ján starejši brat Juraja Jánošíka in je bil takrat že poročen. Ján je bil obsojen na smrt, ker je pomagal svojemu bratu Juraju med njegovim razbojništvom. Ključ do razkritja datuma rojstva bi morali biti njegovi bratje in sestre. Po besedah ​​zgodovinarja Ruda Brtáňa je imel Jánošík starejšega brata Jána in mlajšo sestro Barbaro, krščeno 8. aprila 1691, katere boter je bil, tako kot Juraju, rojen 16. maja 1688, Pavel Laurinčík. Točen datum rojstva Juraja Jánošíka je zelo težko določiti, še posebej zato, ker ohranjene listine tega datuma ne omenjajo. Na podlagi odkritja, da je imel Juraj Jánošík starejšega brata Jána, in na podlagi ohranjenih zapisov o njegovi sodni verodostojnosti je Rudo Brtáň podvomil o trenutno uveljavljenem datumu Jánošíkovega rojstva. Po njegovem mnenju je verjetno rojen maja 1688 in je bil krščen 16. maja 1688. Njegova starša sta bila Michal Jánošík in Barbara Cingeľová.

Pot h krucem sličica|Upodobitev bitke med kruci in cesarsko vojsko Prva leta svojega življenja je preživel v Terchovskem gorovju , v času dveh velikih protihabsburških uporov Emerika Thökölyja in Franca II. Rákóczija. Ko je bil star deset let, je dal cesar Leopold I. leta 1698 porušiti grad Strečno, da bi kaznoval upor krucev, ki so ga zasedli. Po kratkem prehodnem obdobju je posestvo Strečno prešlo v last šlezijskega nemškega grofa Ivana Jakoba Löwenburga. Njegovo prebivališče je bilo v graščini v Teplički. Bil je tipičen predstavnik dunajskega absolutizma, veleposestnik. Terchová in njeni prebivalci ter okoliške vasi so pripadale njegovi fevdalni posesti. Podložniki z novim redom niso bili zadovoljni. Mnogi so se izogibali svojim podložniškim dolžnostim. Leta 1703 je Franc II. Rákóczi izdal svoj manifest »Recrudescunt inclytae gentis Hungariae vulnera«, v katerem je podložnike, ki so se bojevali pod njegovim poveljstvom, osvobodil fevdalnih obveznosti. Juraj Jánošík je bil tedaj star 15 let. Löwenburg, ki je bil poročen s sestro Emerika Thökölyja, se je izogibal spopadom in sporom s kruci, ki niso pozabili Thökölyjevih podvigov. Podložniki posesti Strečno so živeli z novim upanjem na izboljšanje svojega življenja. Mnogi so se pridružili krucovskim vrstam. Zelo verjetno se jim je Juraj Jánošík pridružil v starosti približno 18 oz. 19 let (leta 1706 ali 1707). Morda ga je pritegnilo novo, bogatejše življenje krucovskega vojaka, možnost raziskovanja novih dežel in svoboda brez podložniških dolžnosti. Na zahtevo polkovnika Viljema Winklerja, poveljnika uporniškega pehotnega polka, so ga vojaki rekrutirali, da se je pridružil krucem. Seznam vojakov je bil sestavljen 2. decembra 1707. V njem je zapisan tudi Juraj Jánošík. Nekateri zgodovinarji trdijo, da je sodeloval v bitki pri Trenčinu 3. avgusta 1708, ko je general Heister premagal čete krucev, ki jih je vodil Rákóczi.

Cesarski vojak Iz sodnih spisov v zadevi proti Jánošíku je razvidno, da je Jánošík zapustil vojsko krucev že dolgo pred Szatmárskim mirovnim sporazumom, verjetno po porazu pri Trenčinu, ko se je krucovska vojska umaknila proti vzhodu. Vrnil se je v Terchovo, kjer ni ostal dolgo. Verjetno na povabilo grofa Löwenburga se je pridružil cesarski vojski, čeprav morda ne prostovoljno. V sodnih spisih je njegova služba v krucovski vojski le malo omenjena. Navaja pa, da je bil dodeljen rezervni enoti, ki je delovala kot stražarska enota na Bytčanskem gradu. Med drugimi dolžnostmi je bil Jánošík dodeljen zaporu. V grajski ječi so prestajali kazen uporniki in dezerterji. Jánošík je stražil Tomáša Uhorčíka, razbojniškega stotnika iz Gornjih Kysuc, ki je prihajal iz Turzovsko-predmierskega okraja. Kmalu sta postala prijatelja. Jánošík je, kot piše v sodnem protokolu, pogosto pomagal zaprtemu Uhorčíku z majhnimi uslugami. Verjetno mu je priskrbel zvezo z njegovo tolpo razbojnikov. Jánošík ni dolgo služil v cesarski vojski, od kjer so ga nato odkupili starši.

Razbojništvo Ni znano, kako je Tomáš Uhorčík pobegnil iz zapora v Bytči. Uspelo mu je vzpostaviti stik in obnoviti staro prijateljstvo z Jurajem Jánošíkom. Obiskal ga je v Terchovi in ​​ga spodbujal k uporu. O tem je Uhorčík pričal na sodišču. Neposredno ni priznal, je pa menda videl njegovo željo po ropu in predlagal, da se mu pridruži. Prva pustolovščina Juraja Jánošíka je bil "izlet" na Moravsko, od koder sta z Uhorčíkom skupino prinesla srajčno blago. Uhorčík je bil že naklepal zoper njega, kakor je bilo takrat v navadi med razbojniki. Bilo je okoli 29. septembra 1711.

Jánošík kot razbojniški vodja Pred zimo leta 1711 se je Uhorčík poročil s hčerjo jablunkovskega pastirja Stoliga in odšel z njo v Klenovec v Malohontsko stolico, kjer je živel pod imenom Martin Mravec. Razbojniško skupino je zapustil po spopadu s Hvizdalom, ki je razbojnike hujskal k vpadu v župnišče v Varínu. Uhorčík se z njim ni strinjal, se mu zoperstavil ter opustil razbojništvo. Uhorčíka sta za razbojništvo pridobila dva razbojnika, Toporisko in Drozd. Na sodišču je izjavil, da se je uporu pridružil po naključju. Ko se je vračal iz Moravske, se je nepričakovano znašel med razbojniki in se jim proti svoji volji pridružil. Uhorčík se je boril s skupino več let, preden se mu je pridružil Jánošík. Po njegovem odhodu je Jánošík postal stotnik Uhorčíkove razbojniške skupine. To se je verjetno zgodilo zato, ker je Uhorčík cenil njegovo pomoč v zaporu v Bytči, njegove osebne in poveljniške sposobnosti, čeprav ni bil najstarejši v razbojniški skupini. Uhorčík, kot je pričal Jánošík, se je zarotil proti njemu.

Razbojniška prisega Kako je potekala razbojniška prisega in volitev stotnika, ni znano. Samo iz ljudskih pripovedi in pesniških del je mogoče črpati podatke, po katerih je lahko samo najmočnejši med razbojniškimi kandidati postal razbojniški stotnik. Od trenutka, ko je dobil stotniško sekiro, so ga morali ubogati vsi člani tolpe. Izbor kandidatov za razbojniško skupino je potekal strogo. Na primer, likavski pastirji, ki so se prijavili za pridružitev Jánošíkovi ekipi, niso bili sprejeti, neznano zakaj. V ohranjenem sodnem postopku je zapisano besedilo prisege:

Jánošíkova tolpa sličica|Faksimile dokumentu z uväznenia Jánošíka a Uhorčíka v hrachovskom kaštieli. Iz Jánošíkovega in Uhorčíkovega priznanja na sodišču vemo, da so bili v tolpo včlanjeni:

Skupina Tomáša Uhorčíka

Satora iz Solija na Poljskem (v času sojenja ni bil več živ, usmrčen je bil v Cieszynu) Pavol Mlynarčík Zradovský (ali z Radoviesk, z Radovsk? danes Radôstka) (v času sojenja ni bil več živ, usmrčen je bil v Cieszynu) Bartek z Predmiera (v času sojenja ni bil več živ, usmrčen je bil v Cieszynu) Ondráš ali Ondrej, kmet z Dlhe na Kysuco (v času sojenja ni bil več živ, usmrčen je bil v Cieszynu) Pavol Bernatík z Novih Dedin (danes Nová Bystrica na Kysuci) Vrábel iz Staškova Kovalovský iz Rakove Jakub Chlastiak iz Oščadnice Bagar Gábor z Valke/Valče (?) Gawlow s Poljske Vavrek s Poljske Kováčik ali Moravčík z Moravskega Ondráš z Dlhéga Pola

Jánošíkova skupina (nekateri so odšli, nekateri so se predali) Jakub Chlastiak iz Oščadnice Huncaga, z vzdevkom Hunčiak, znan tudi kot Juro Turiak z Staškova Plavčík iz Dunajova Kováčik, znan tudi kot Moravčík, z Moravy Vavrek s Poljske Ondráš Kundis z Dlhéga Pola Ondráš ali Ondrej, kmet z Dlhe na Kysuci (v času sojenja ni bil več živ, usmrčen je bil v Cieszynu) Satora iz Solija na Poljskem (v času sojenja ni bil več živ, usmrčen je bil v Cieszynu) Bartek, pastir iz Predmiera (v času sojenja ni bil več živ, usmrčen je bil v Cieszynu) Pavol Gašparec, z vzdevkom Mlynarčík, Zradovskí (z Radoviesk?, danes Radôstka) (v času sojenja ni bil več živ, usmrčen je bil v Cieszynu) Ondráš Kundis z Dlhéga Pola Orešiak s Poljske Adam Šušolka iz Turzovke Pivovarčík iz Jablonke Zupica iz Ostravic na Moravi Kovalčík iz Čeladne na Moravi Holúbek iz Mentelovíc (?) na Moravi Valičiak z Moravskega neki Tálik nekdo iz Dlhe na Kysuci (Jánošík se ni spomnil imena)

To ni bila stalna kompaktna enota. Mnogi so, kot je na sojenju povedal Jánošík, izgubili življenje v bitkah ali bili usmrčeni, drugi pa so se izgubili v toku zgodovine.

Pomočniki Juraj in Jakub Šutkovec (Šurtkovec) iz Krásna sta bila zaščitnika in oskrbovalca; razbojnike sta oskrbovala s hrano, strelivom in smodnikom iz Zákopč in jih včasih skrivala. "Majerjev Jano", dali so mu plen in ga plačali z denarjem. V Kokavi ho v zime 1712 tri týždne skrýval Ondrej Kovalčík, s ktorým sa zjednal do služby za paholka. Na Veľkú noc 1712 u krčmára Hvezáka v Krásne „dva pachtele“ (stará miera – sudy) piva vypili. Hvezdák vedel, že sú zbojníci. Krčmarica iz Terchove, kateri so dali srebrno skodelico, jim je dala tobaka, točila pivo in žganje ter pomagala tudi na druge načine. Skrýval ho Rusniak v Radôstke, jeho brat Ján alebo mlynár v Terchovej. Útočisko našiel u Tomáša Uhorčíka v Klenovci. Bača Sýkora in njegov sin Adam sta s svojimi tovariši nosila sir in žinčico v gore. V Klenovcu ga je Ondrík (Dubrík) imel za podlega, čeprav je vedel, da je ropar. Zabávali sa u krčmára v Dunajove i v Terchovej.