Utrdbe na Malti so sestavljene iz številnih obzidanih mest, citadel, fortifikacij, stolpov, baterij, redut, jarkov in bunkerjev. Utrdbe so gradili več sto let, od okoli leta 1450 pr. n. št. do sredine 20. stoletja, in so posledica strateškega položaja malteških otokov in naravnih pristanišč, zaradi česar so bili zelo zaželeni za različne sile.
Najzgodnejše znane utrdbe na Malti so obrambni zidovi, zgrajeni okoli naselij iz bronaste dobe. Feničani, Rimljani in Bizantinci so zgradili številne obrambne zidove okoli pomembnih naselbin, vendar je danes ohranjenih zelo malo ostankov. V poznem srednjem veku so bile glavne utrdbe na Malti prestolnica Mdina, citadela na Gozu, Castrum Maris in nekaj obalnih stolpov ali razglednih točk.
Utrdbe na Malti so bile močno izboljšane, medtem ko je otokom med letoma 1530 in 1798 vladal red svetega Janeza. Hospitalci so zgradili nove utrdbe z bastijoni, kot sta utrdba Birgu in fortifikacije v Valletti, ter nadgradili srednjeveško obrambo. Do konca 18. stoletja je imela Malta obsežne utrdbe okoli Velikega pristanišča in Marsamxetta, pa tudi obalni obrambni sistem, ki so ga sestavljali stolpi, baterije, redute in okopi.
Po kratki francoski okupaciji so otoki leta 1800 padli pod britansko oblast. Med letoma 1870 in 1900 so okoli malteške obale in vzdolž Velike prelomnice zgradili številne poligonalne utrdbe in baterije. V 1930-ih in 1940-ih letih 20. stoletja so zgradili Fort Campbell, vrsto bunkerjev in številne protiletalske baterije in to so bile zadnje utrdbe, ki so bile zgrajene na Malti.
Malteške utrdbe veljajo za enega najboljših primerov vojaške arhitekture na svetu. Generalmajor Whitworth Porter iz Kraljevih inženirjev je Malto v svoji knjigi Zgodovina Malteške trdnjave iz leta 1858 označil za »najmočnejšo umetno trdnjavo na svetu«. V svoji knjigi The Story of Malta iz leta 1893 je Maturin Murray Ballou zapisal, da »v katerem koli delu sveta ni popolnejšega sistema utrdb, kot je kordon obrambnih struktur na Malti«.
Britanski arhitekt Quentin Hughes je malteške utrdbe označil za »neprimerljive zaradi čiste koncentracije in veličastnosti«, medtem ko je sodnik in zgodovinar Giovanni Bonello dejal, da »nikjer na svetu niso utrdbe tako obsežne, bolj impresivne, bolj izjemne kot na Malti«.
Starodavne in srednjeveške utrdbe (pred 1530)
Prve utrdbe na Malti so bile zgrajene v bronasti dobi. Vsaj šest lokacij je bilo opredeljenih kot možna utrjena naselja. Najbolje ohranjena med njimi je vas Borġ in-Nadur, blizu sodobnega mesta Birżebbuġa. Okoli leta 1450 pred našim štetjem so prebivalci vasi zgradili 4,5 m visok bastijon v obliki črke D, da bi preprečili dostop do svoje vasi. Zid je bil zgrajen obrnjen proti notranjosti, kar kaže, da so se prebivalci vasi bolj bali napadov s kopnega kot z morja.
Okoli leta 700 pred našim štetjem so Feničani na eni najvišjih točk otoka, daleč stran od morja, ustanovili in utrdili mesto Maleth. Sčasoma je mesto prevzelo Rimsko cesarstvo in ga preimenovalo v Melite. Mesto so Arabci ponovno preimenovali v Medino, kar je privedlo do današnjega imena Mdina. Njegove utrdbe so bile skozi čas večkrat spremenjene in čeprav je bila večina med 16. in 18. stoletjem razstavljena in ponovno zgrajena, so med izkopavanji nedavno odkrili nekaj temeljev starodavnega punsko-rimskega obzidja, pa tudi različne srednjeveške ostanke.
Na Malti so našli ostanke več okroglih stolpov, ki naj bi segali v pozno punsko ali rimsko obdobje. Možno je, da so bili uporabljeni kot stražni stolpi, vendar nekateri zgodovinarji temu oporekajo, saj njihova lokacija v obrambnih sistemih ni smiselna.
Po besedah Al-Himyarīja so Arabci leta 870 zavzeli Malto, so oblegali, zajeli, oplenili in razstavili trdnjave.
Do leta 1241 sta bila Gran Castello ali Citadela na Gozu zagotovo utrjen, čeprav je naselje na hribu obstajalo že od bronaste dobe. Mestne utrdbe so bile z leti izboljšane, severno obzidje mesta, ki stoji še danes, pa je okoli 15. stoletja zgradila Aragonska krona.
Castrum Maris je bil zgrajen nekje v srednjem veku. Grad je zagotovo obstajal do 13. stoletja in je bil vpleten v bitko na Malti leta 1283. Do začetka 16. stoletja je pripadal družini de Nava.
Leta 1417 je imela lokalna milica vsaj 24 stražarnic okoli malteških otokov in v nekaterih primerih so bile na teh postojankah morda utrjene obalne stražarnice. Znano je, da so Aragonci leta 1488 zgradili enega od teh stolpov na St Elmo Pointu na polotoku Sciberras.
Hospitalerske utrdbe (1530–1798) Pristaniško območje
Leta 1530 je cesar Karel V. Habsburški malteške otoke skupaj s severnoafriškim pristaniškim mestom Tripolis dal redu svetega Janeza. Vitezi so se naselili v mestu Birgu in ga postavili za svojo prestolnico. Kmalu po njihovem prihodu je red obnovil Castrum Maris in ga poimenoval Utrdba Saint Angelo. Kasneje so celotno mesto Birgu začeli obkrožati z novimi utrdbami, v podobnem slogu kot prejšnje obrambe reda na Rodosu. Birgujeva kopenska fronta je bila zgrajena do leta 1540. Po napadu leta 1551 je red spoznal potrebo po izgradnji več obrambe. Leta 1552 sta bili zgrajeni dve utrdbi: utrdba Saint Elmo na konici polotoka Sciberras, na mestu aragonskega stražnega stolpa, in utrdba Saint Michael v Senglei. Leta 1553 se je okoli utrdbe Saint Michael začelo graditi novo utrjeno mesto, ki so ga po velikem mojstru, ki ga je zgradil, poimenovali Senglea.
Leta 1565 so Osmani ponovno napadli v velikem obleganju Malte. Utrdba Saint Elmo je padla po hudih bojih (v katerih je bil ubit osmanski general Dragut Reis), vendar so vitezi zdržali v Birguju in Senglei, dokler ni prispela pomoč. Do konca obleganja je bila večina utrdb v napadih uničenih, zato so jih obnovili. Veliki mojster Jean Parisot de Valette se je odločil zgraditi novo utrjeno prestolnico na polotoku Sciberras. Prvi kamen novega mesta je bil položen leta 1566 in se je imenovalo Valletta. Mestno obzidje, ki je bilo zgrajeno predvsem v 1560-ih in 1570-ih, je ostalo večinoma nedotaknjeno do danes in vključuje bastijone, kavalirje, kontrastraže in jarek. Porušena utrdba Saint Elmo je bila obnovljena in vključena v mestno obzidje. Območje okrog sv. Elma je bilo pozneje v 17. stoletju večkrat okrepljeno, zlasti z izgradnjo Carafa Enceinte leta 1687.
Z razvojem novih tehnologij se je do 17. stoletja ugotovilo, da so bile utrdbe Vallette sicer dobro zasnovane, vendar niso bile dovolj močne, da bi zdržale močan napad. Zaradi tega so bile od leta 1635 do leta 1640 zgrajene linije Floriana, ki so obkrožale prvotno kopensko fronto Vallette. V 18. stoletju se je razvilo predmestje med črtami Floriana in kopensko fronto Vallette, ki je postalo znano kot Floriana, danes samostojno mesto.
Leta 1638 so se začele graditi linije Santa Margherita, ki so obkrožale kopenske fronte Birguja in Senglee. Dela so bila leta 1645 zaradi pomanjkanja sredstev prekinjena in so ostala nedokončana več let. Po padcu Candije v roke Osmanov leta 1669 se je začela graditi druga linija utrdb, Cottonera Lines, ki je obkrožala Birgu in Sengleo, pa tudi nedokončane linije Santa Margherita. Začeli so jih leta 1670, vendar so se dela leta 1680 ponovno ustavila zaradi pomanjkanja sredstev. Do takrat je bil zgrajen enceinte z bastijonom, čeprav drugi ključni deli še niso bili zgrajeni. Sčasoma je bilo v začetku 18. stoletja nekaj truda vloženega v dokončanje obeh linij Santa Margherita in Cottonera, čeprav nekatere od načrtovanih revelinov, kavalirjev, jarkov in drugih utrdb niso bile nikoli zgrajene. Utrdba San Salvatore je bila zgrajena na enem od bastijonov Cottonera Lines leta 1724.
Utrdba Ricasoli je bila zgrajena med letoma 1670 in 1698 in je obvladovala vzhodni krak Velikega pristanišča. Ima nepravilen tloris, ki sledi obali, z bastijoni, kurtinami in revelini. Kasneje v 18. stoletju so utrdbo dogradili. Utrdba Saint Angelo je bila prav tako obsežno spremenjena v 1690-ih, ko so jo nadgradili z izgradnjo različnih baterij in drugih obramb.
Od leta 1723 do 1733 je bila utrdba Manoel zgrajena na otoku Manoel v pristanišču Marsamxett, da bi zaščitila zahodno stran Vallette. Baročna utrdba je kvadratne oblike s štirimi vogalnimi bastijoni. To je bila zadnja večja utrdba, zgrajena z bastijonom na Malti. Zadnja večja utrdba reda na območju pristanišča je bila Utrdba Tigné, zgrajena na polotoku Tigné med letoma 1793 in 1795. Zgrajena je bila za zaščito vhoda v Marsamxett, skupaj s utrdbo Saint Elmo. Arhitektura utrdbe se zelo razlikuje od prejšnjih utrdb reda, in čeprav je zelo majhna po standardih 18. stoletja, je bila opisana kot ena najbolj revolucionarnih in vplivnih malteških utrdb, saj je zelo zgodnji primer poligonalne utrdbe. Britanci so pozneje v 19. stoletju zgradili številne druge poligonalne utrdbe.
Mdina in Cittadella
Čeprav Mdina ni bila več glavno mesto, je red še vedno krepil obrambo mesta in njegovo srednjeveško obzidje postopoma nadgradil v trdnjavo smodnika. V 40. letih 15. stoletja, med magistratom Juana de Homedesa y Coscona, so na vogalih mestnega pročelja zgradili dva bastijona. Osrednji bastijon De Redin je zgradil veliki mojster Martin de Redin sredi 17. stoletja. Mesto je bilo poškodovano med potresom na Siciliji leta 1693, popravila pa so bila izvedena tekom 18. stoletja. Med obnovo je leta 1724 arhitekt Charles François de Mondion vhod v mesto nadomestil z večjimi vrati, zadnje spremembe pa so bile izvedene leta 1746, ko je bil dokončan Bastion Despuig. Obstajali so tudi drugi načrti za okrepitev mesta, vendar ti niso bili uresničeni, saj se je red osredotočil na utrdbe na območju pristanišča.
Red je izboljšal tudi obrambo citadele na Gozu. Leta 1551 je mesto opustošil osmanski napad, ki je skoraj celotno prebivalstvo Goza odpeljal v sužnje. Mestni vhod in južno obzidje sta bila kasneje v celoti obnovljena med letoma 1599 in 1622, čeprav je bilo severno obzidje mesta ohranjeno v prvotni srednjeveški obliki. Spremembe zgodnjega 17. stoletja so vključevale gradnjo bastijonov, kavalirjev, bunkerjev in baterije.
Obalne utrdbe
Kljub pomembnim utrdbam v pristaniškem območju so preostali otoki ostali večinoma nebranjeni do 17. stoletja in so bili nagnjeni k napadom (kot je bil napad leta 1551). To se je spremenilo leta 1605, ko so zgradili stolp Garzes v Mġarru na otoku Gozo. Ta stražni stolp ne obstaja več, saj ga je britanska administracija leta 1848 porušila.
V naslednjih letih so okoli otokov zgradili več stolpov. Prva skupina, stolpi Wignacourt, je bila zgrajena med letoma 1610 in 1620. Zgradili so jih šest in so bili več kot le stražni stolpi, saj so tvorili pomembna oporna mesta, namenjena zaščiti ranljivih delov obale pred napadi. Od šestih stolpov se je eden zrušil okoli leta 1715, drugi pa je bil porušen leta 1888. Ostali štirje stolpi so preživeli do danes.
Med letoma 1637 in 1638 je bilo zgrajenih še sedem stolpov. Ti so bili veliko manjši od stolpov Wignacourt, saj so bili zgrajeni kot stražni stolpi in komunikacijska povezava, ki je bazo reda v Velikem pristanišču opozorila na napad. Leta 1647 so v Mellieħi zgradili stolp svete Agate. To je bil velik stolp, ki je bil namenjen kot oporišče in je bil zgrajen v slogu Wignacourtovih stolpov. Še dva stolpa sta bila zgrajena v Dwejri in Xlendiju na Gozu leta 1650 in 1652. Deset stolpov, zgrajenih med letoma 1637 in 1652, so skupaj znani kot Lascarisovi stolpi po velikem mojstru, ki jih je zgradil, in devet jih je preživelo do danes.
Druga vrsta stolpov je bila zgrajena med letoma 1658 in 1659. Skupaj je bilo zgrajenih štirinajst stolpov, ki so skupaj znani kot Redinovi stolpi. Ti so temeljili na Lascarisovih stolpih in so imeli enako funkcijo kot komunikacijska povezava. Na celinski Malti je bilo zgrajenih 13 stolpov z enakim oblikovanjem in 8 od teh je preživelo nedotaknjenih, medtem ko sta 2 v ruševinah. Štirinajsti stolp, Mġarr ix-Xini Tower, je bil zgrajen na Gozu leta 1661 z nekoliko drugačno zasnovo.